180. člen KZ

Pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ima oseba, ki je s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja, podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, kot je opredeljeno v 181. členu OZ in pomeni kršitev dostojanstva. Kršitev pravice do osebnega dostojanstva je sankcionirana z denarno odškodnino le v primeru, če je bila kršitev storjena s kaznivim dejanjem.

Če dokazni postopek ne omogoča gotovega zaključka o obstoju vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisen obstoj kaznivega dejanja, je potrebno obdolženca oprostiti obtožbe.

Dokazno oceno za svoje zaključke prvostopno sodišče gradi na izpovedbi oškodovanke, ki ji prvostopno sodišče verjame in ne vidi razloga, da bi obdolženca po krivem obremenjevala. Pritožba takšno dokazno oceno prvostopnega sodišča utemeljeno graja. Pri tem upravičeno izpostavlja, da je izpovedba oškodovanke, že glede okoliščine, da je kritične noči v svoje stanovanje spustila praktično neznanega moškega, mu zagotovila prenočišče, naslednje jutro pa ga za čas, ko je odpeljala otroka v vrtec celo pustila samega v stanovanju, življenjsko povsem nelogična v primerjavi z zagovorom obdolženca, ki je med drugim povedal, da je šlo za sporazumni spolni odnos, za katerega je oškodovanki plačal 50,00 EUR. Pa tudi oškodovankino nadaljnje ravnanje, ko se je, kljub neznancu v stanovanju, odšla stuširat, ne da bi pri tem zaklenila vrata kopalnice, nato pa je obdolženca tudi zmasirala, predstavlja izkustveno povsem nelogično situacijo, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča vzbuja dvom tudi v nadaljnje oškodovankine trditve, da je do spolnega odnosa z obdolžencem prišlo na v izreku opisan način.

Če več storilcev z isto oškodovanko spolno občuje proti njeni volji, ni nujno, da vsak od njih tudi sam proti njej uporabi silo ali resno grožnjo z napadom na življenje ali telo, ampak zadošča, da se zavedajo, da je z uporabo sile ali grožnje kateregakoli člana skupine, ki je udeležen v množičnem posilstvu, oškodovanka potisnjena v položaj, da mora proti svoji volji z njimi spolno občevati.

V opisu kaznivega dejanja posilstva je določno navedeno, da so obsojenci imeli več zaporednih spolnih odnosov z oškodovanko v različnih položajih in opisano spolno nasilje, ki so ga nad njo izvajali, tako da je obravnavani življenjski primer dovolj konkretiziran in je obsojencem omogočal učinkovito obrambo. Podrobnejša opredelitev štiri in pol urnega dogajanja ter vloga vsakega posameznega obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja pa ne sodi v izrek sodbe, ampak zadošča, da je ta razvidna iz razlogov sodbe.

Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP sodišče stori, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Če pa sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obsojencu izreče neprimerno vrsto kazni ali pa kazen, ki je sicer v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz te točke, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP. Sodišče v konkretni zadevi ni dajalo nobenega obvestila javnim glasilom, temveč je skladno z določbo 2. odstavka 18. člena Sodnega reda na oglasni deski objavilo tedenski razpored glavnih obravnav. Ker že iz besedila te zakonske določbe izhaja, da ga tedensko pripravi vodja sodne oziroma oddelčne pisarne in je tako za objavo podatkov o glavnih obravnavah zadolženo sodno osebje in ne sodnik, objava podatkov iz 2. odstavka 18. člena Sodnega reda na oglasni deski sodišča oziroma spletni strani ne daje podlage za dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice, ki je vodila postopek pred sodiščem prve stopnje.

Zakonski in dejanski opis kaznivega dejanja je treba presojati celovito. Iz zakonskega opisa izhaja, da je obsojenec uporabil silo zoper oškodovanko, z namenom, da bi jo prisilil k spolnemu občevanju. Iz dejanskega opisa obsojenčevega ravnanja nedvoumno izhaja tudi zakonski znak, za katerega zahteva trdi, da ga v opisu ni, saj je razvidno, da je bil njegov namen doseči spolni odnos.

Nadaljevanega kaznivega dejanja kazenski zakonik sicer ne določa, vendar ga je sprejela sodna praksa, ki pri tovrstnih kaznivih dejanjih, kjer so kršene osebnostne pravice oškodovanca, konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma zavrača ne pa tudi izključuje. Obravnavani primer, ko je obtoženec v obdobju dveh let izvrševal posilstva nad svojo hčerko, pa pravzaprav predstavlja tipičen primer nadaljevanega kaznivega dejanja, ko je obtoženec, po tistem, ko je z uporabo sile prvič strl oškodovankin odpor, le-to redno v povprečju dvakrat mesečno posiljeval nadaljnji dve leti. Dnevnik, ki ga je oškodovanka pisala o svojih intimnih doživljajih, nedvomno sodi med tako imenovana zasebna pisanja, ki so ne le ustavno pravno zaščitena, temveč predstavlja njihova nedovoljena objava celo kaznivo dejanje po 151. členu KZ. Kolikor bi torej sodišče brez privolitve oškodovanke na glavni obravnavi, pa čeprav ob izključitvi javnosti, prebralo oškodovankin dnevnik, ki je bil pridobljen nezakonito, bi takšen dokaz glede na določbo 2. odst. 18. člena ZKP v zvezi s 35. členom Ustave Republike Slovenije ne bil zakonit in se sodna odločba nanj ne bi smela opreti.

Če storilcu po subjektivni plati ni mogoče dokazati kaznivega dejanja po 2. odstavku 183. člena KZ, torej vedenja, da gre za otroka, je pravilna opredelitev, da gre za posilstvo po 180. členu KZ. Takšna, za obsojenca ugodnejša kvalifikacija kaznivega dejanja pa na procesni položaj mladoletne oškodovanke kot priče (5. odstavek 331. člena ZKP) nima nikakršnega vpliva.

Na podlagi opisa dejanja v izreku, ko je opisana sila s strani obsojenca napram oškodovancu kot tudi spolni stik s potiskanjem penisa v anus oškodovanca in dajanje penisa v usta oškodovanca, se lahko zastavi vprašanje, ali je opisano dejanje potrebno pravno opredeliti kot kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ in ne kot posilstvo po 1. odstavku 180. člena KZ.

Sila v povezavi s kaznivim dejanjem posilstva pomeni uporabo moči nasproti drugi osebi zaradi prisiljenja ženske k spolnemu občevanju. Zatrjevanje, da bi sodišče moralo skladno z določbo 4. odstavka 95. člena ZKP obsojenca ob pravilni uporabi zakona oprostiti plačila stroškov, saj je ta poročen, oče ml. otroka in brez zaposlitve, teh obsojenčevih premoženjskih razmer pa sodišče tudi naj ne bi ocenjevalo, pomeni po vsebini smiselno odrekanje pravilnosti odločitve, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka. Ker pri tem izhaja iz drugačnega vrednotenja okoliščin, zlasti obsojenčevih premoženjskih razmer, kot nižji sodišči, te pa so v prvostopenjski sodbi določno navedene in ocenjene kot ugodne, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Odpor žrtve in storilčevo strtje tega odpora nista nujni sestavini oziroma zakonska znaka kaznivega dejanja posilstva. Gre namreč le za okoliščini, ki dajeta v posameznih primerih podlago za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, da je storilec drugo osebo prisilil k spolnemu občevanju. Pri posilstvu ni nujno, da pride do fizičnega odpora žrtve, če sta sila in grožnja takšni, da že sami po sebi izključujeta odpor. Do tega pride lahko predvsem takrat, ko žrtev spozna, da zaradi brezizhodnosti njenega položaja odpor ne bo mogel uspeti. V takem primeru njena vdaja ne pomeni pristanka na spolno občevanje, temveč le to, da je z uporabo takšne sile in grožnje storilec strl njen odpor in da je v posledici tega prišlo do prisilne spolne združitve.

Če višje sodišče ne presodi vseh pritožbenih navedb (1. odstavek 395. člena ZKP), gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo. Če se ne, je v tem primeru podana kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki pa jo je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če je to vplivalo na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Nastanek poškodb ni zakonski znak kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, uporaba sile pri tem kaznivem dejanju pa ne pomeni nujno nastanka telesnih poškodb. Bistveno je, da je z njo objektivno mogoče zlomiti odpor oškodovanke.

Ni bistveno, ali je oškodovanka vedela, da gre za posilstvo v kazenskopravnem smislu, pač pa je za presojo o tem, ali je obsojenec storil očitana kazniva dejanja posilstva, pomembna izpoved oškodovanke o tem, v kakšnih okoliščinah je obsojenec dosegel spolno združitev z njo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi vedel, da je avtomobil, ki ga je dobil in zanj prodal od druge osebe pridobljen s kaznivim dejanjem, saj mu je bilo skupaj z avtomobilom izročeno prometno dovoljenje avtomobila, ki ga je s prijateljem kupil prej. To pa je bilo totalno uničeno, na prodajanem vozilu pa so bile spremenjene identifikacijske številke in prilagojene tistim v prometnem dovoljenju.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, ne pa zmotno kot očita zagovornik v pritožbi. Zaključek, kako je prišlo do spolnega odnosa glede na sedeč položaj oškodovanke, je ustrezno obrazložilo. Obtožencu je izreklo pravično kazensko sankcijo in je primerno upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine.

Iz razlogov sodbe namreč nedvomno izhaja, da je obtoženec oškodovanki sledil po izstopu iz avtobusa in jo nato porinil desno pod cesto tako močno, da je zdrsela po nasipu kar štiri metre v globino, nato pa ko je ona ležala na hrbtu, ji pokleknil med noge in ji poskušal razkleniti kolena. To pa je sila, ki jo je obtoženec uporabil zoper oškodovanko z namenom spolnega občevanja.

Senat sodišča prve stopnje iz 6. odst. 25. čl. ZKP je tehtal dokaze in je zato ugovoru zagovornika obdolženca ugodil ter obtožbeni dopis dopustil in kazenski postopek ustavil. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, da je bila odločitev izvenustavnega senata preuranjena, ter je zato, ker meni, da dokaze ocenjuje razpravljajoči senat, ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

Kljub temu, da obtoženec doslej še ni bil obsojen ter sicer živi normalno družinsko življenje in ima otroka, za katerega je dolžan skrbeti, je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da je obtoženec grobo izkoristil svoje poznanstvo z oškodovanko, ko ji je bolni ponudil prevoz domov, pa jo nato posilil, pri čemer je istočasno tudi prezrlo, da je obtoženčevo ravnanje oškodovanki pustilo hude posledice, izkazane z njenim neuspehom v šoli, težavah v spolnem življenju, zapiranju vase in izogibanju stika z ljudmi iz obtoženčevega okolja. Zato je ugodilo pritožbi državne tožilke ter izrečeno kazen enega leta zapora zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, mnenje izvedenca psihiatrične stroke pa utemeljeno ocenilo kot strokovno neoporečnega.