110. člen KZ

Po izrecni določbi tretjega odstavka 110. člena KZ sodišče ob preklicu pogojnega odpusta vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal, in nato izreče enotno kazen po določbah 47. in drugega odstavka 48. člena KZ. V primeru preklica pogojne obsodbe ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 48. člena KZ, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.

Do odškodnine je upravičen, kdor je prestal daljšo prostostno kazen, kot mu je bila izrečena.

Čeprav je obsojencu preklicalo pogojni odpust in izreklo enotno kazen sodišče druge stopnje, s tem ni kršilo njegove pravice do pravnega sredstva.

Sodišče prve stopnje bi moralo obt., ob izrečeni kazni nad eno leto zapora, preklicati pogojni obsodbi s prestajanjem prej izrečene istovrstne kazni ter izreči enotno kazen. To je ob pritožbi državne tožilke zato moralo storiti sodišče druge stopnje.

Presoja izreka kazni pri preklicu pogojnega odpusta.

Če je obsojenec že prestal zaporno kazen, med njenim prestajanjem pa je storil kaznivo dejanje, mu sme sodišče zanj izreči pogojno obsodbo.

Pravno relevantni okoliščini pri preklicu pogojnega odpusta in izreku enotne kazni sta glede na določbo 3. odstavka 110. člena KZ prej izrečena kazen, ki je obsojenec še ni prestal, in kazen za novo kaznivo dejanje, storjeno v času pogojnega odpusta, ki jo sodišče izreče sočasno, ko odloča o pogojnem odpustu.

Ker obsojenčeve ocene in mnenja o družbenopolitičnih razmerah niso predstavljale izvajanja propagande v smislu pridobivanja pristašev za nasilno ali protiustavno spreminjanje družbene ali državne ureditve ali za rušenje, spremembe oziroma razbijanje drugih objektov varstva, ni podano kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51.

Ker KZ izrecno določa, da se kazen zapora prestaja v zavodu za prestajanje kazni zapora ter da se pri pogojnem odpustu obsojenec odpusti s prestajanja kazni, je logičen zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora. Iz tega razloga se čas pogojnega odpusta ne všteje v kazen, izrečeno po 47. in 2. odst. 48. čl. KZ. Da se čas pogojnega odpusta ne všteje v novo enotno kazen, je razvidno tudi iz določbe 6. odst. 110. čl. KZ. Ta določba bi bila nesmiselna in se nikoli ne bi mogla uporabiti, če bi se pri preklicu pogojnega odpusta tudi čas pogojnega odpusta štel kot čas prestajanja kazni, saj bi bila pri takem tolmačenju zakona v času preklica pogojnega odpusta - po njegovem preteku - kazen vedno že v celoti prestana. Po prestani kazni pa pogojnega odpusta ni mogoče preklicati.

V postopku v zvezi z zahtevano nepravo obnovo kazenskega postopka - predlog za izrek enotne kazni po dveh pravnomočnih sodbah - sodišče druge stopnje ne more odločati o preklicu pogojnega odpusta, glede na to, da je bilo eno od kaznivih dejanj iz poznejše sodbe storjeno medtem, ko je bil obsojenec na pogojnem odpustu v zvezi s kaznijo iz prve sodbe.

Po 6. odstavku 110. člena KZ se sme, če stori obsojenec v času pogojnega odpusta kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojnega odpusta, pa se to s sodbo ugotovi šele po njegovem preteku, pogojni odpust preklicati najpozneje v enem letu, odkar je čas pogojnega odpusta pretekel.