VSRS Sodba I Ips 312/2004

Zahtevi zagovornikov obsojenih B.A. in A.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, vsak po 200.000,00 SIT povprečnine.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolžene E.P., B.A. in A.K. za krive, in sicer E.P. storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, B.A. in A.K. pa vsakega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Vsem trem je sodišče izreklo pogojne obsodbe, v okviru katerih je E.P. določilo kazen eno leto zapora ter preizkusno dobo treh let, B.A. osem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let in A.K. eno leto zapora, nakar mu je na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena določilo enotno kazen dve leti zapora s kaznijo izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Sežani z dne 29.5.2001, v kateri mu je bila določena kazen enega leta zapora, ta (nova določena) kazen pa ne bo izrečena, če obdolženi K. ne bo storil novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi treh let. Višje sodišča je pritožbama okrožnega državnega tožilca in zagovornika obtoženega E.P. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji glede tega obtoženca spremenilo tako, da je dejanje, opisano v točki 1. izreka, opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, nakar je obtoženemu P. izreklo kazen osem mesecev zapora, sicer je ti dve pritožbi zavrnilo, prav tako pa pritožbi zagovornikov soobtoženih B.A. in A.K. ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da sta obtoženi A. in K. dolžna plačati vsak na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Z isto odločbo je bila soobtožena L.N. oproščena storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, obtožba zoper to obdolženko in obsojenega E.P. zaradi istovrstnega kaznivega dejanja pa je bila zavrnjena.

Zoper obsodilni del sodbe sta pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A.K. in B.A. zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagata razveljavitev obeh izpodbijanih sodb.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevi, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Opis kaznivega dejanja, katerega storitve je bil spoznan za krivega obsojeni A.K., namreč vsebuje vse zakonite znake tega kaznivega dejanja, to je abstraktni del opisa iz Kazenskega zakonika in konkretni del, ki vsebuje čas storitve dejanja, kraj storitve dejanja, način storitve in opis navedbe, da je obsojenec vedel, da je sprejel stvar, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, ko je storilec kaznivega dejanja tatvine, ki je opisana v točki 1. izreka sodbe, v kateri je navedeno, da je vzel tudi kovinsko blagajno, dal "ukradeni trezor v njegov osebni avtomobil". Ta trditev, ki je sicer že sama po sebi dovolj jasna za opredelitev vedenja, da denar, ki ga sprejema, izhaja iz kaznivega dejanja, je v sklopu opisa ravnanj vseh treh obsojencev, še bolj brez vsakega dvoma, pojasnila navedbo o vedenju obsojenca, od kod izvira denar. Za spremembo obtožnega akta je imel tožilec zakonito osnovo, glede na nove in temeljite izpovedbe L.N., N.K. in E.C. Tudi okoliščine, ki so bile že prej znane, so v luči novih navedb pripeljala do drugačnega opisa ravnanja obsojenca in prave opredelitve kaznivega dejanja. Obsojencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe.

Zagovornik obtoženega B.A. pa uveljavlja v glavnem zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Očitek zahteve za varstvo zakonitosti o neenakem obravnavanju oseb v kazenskem postopku pa ne more biti razlog za vložitev tega pravnega sredstva, niti kakšnega drugega pravnega sredstva v kazenskem postopku, kar je obsojencu pojasnilo že višje sodišče. Če obdolženec prizna dejanje in to sodišče upošteva, ne gre za kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Izpovedbe obdolženca, kot stranke v postopku, so podane ob procesnih predpostavkah in po podanih pravnih poukih, kar vse je bilo v postopku spoštovano.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Bistveni očitki kršitev določb zakona v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti so:

A. Kršitev določb ZKP iz 2. odstavka 371. člena:

1kršitev 344. člena ZKP - ker sprememba obtožnice ne temelji na spremenjenem dejanskem stanju na glavni obravnavi (uveljavlja zagovornik obsojenega A.K.), oziroma gre za neutemeljeno dovolitev spremembe obtožnice (uveljavlja zagovornik obsojenega A.), 2. kršitev pravice do obrambe (uveljavljata zagovornika obeh obsojencev), 3. kršitev načela enakosti v postopku (uveljavljata zagovornika obeh obsojencev) in 4. kršitev privilegija zoper samoobtožbo (uveljavlja zagovornik obsojenega A.).

B. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP - opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj (uveljavljata zagovornika obeh obsojencev).

Ad A/1 Obtožnica je eden od dveh procesnih aktov (poleg sodbe, za razliko od sodbe je izključno akt tožilstva), za katero zakon predpisuje vsebino in določa poseben postopek za njen preizkus. Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije:

1daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče - tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu določa objekt spora (1. odstavek 354. člena ZKP) in 2. daje obtožencu možnost za pripravo obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave, 3. odstavek 16. člena ZKP).

Obtožnica se sme tako spreminjati samo v postopku, ki ga določa zakon (preizkus predsednika senata - 2. odstavek 270. člena ZKP, ugovorni postopek - 2. odstavek 276. člena ZKP ter sprememba in razširitev obtožbe na glavni obravnavi - 1. odstavek 344. člena ZKP). Tožilec torej lahko spremeni obtožnico le ob pogojih, določenih v tem členu, če se spremeni situacija glede na situacijo ob vložitvi obtožnice, pri čemer je potrebno pri tem izhajati iz ocene tožilca. Obtožnico bo na glavni obravnavi spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Tožilec lahko torej spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni. Do izreka sodbe namreč dejansko stanje še ni ugotovljeno, ampak se šele ugotavlja. Tožilec bo torej na podlagi svoje dokazne ocene po izvedbi dokazov presodil, kakšno dejansko stanje (dejanje) mu bo uspelo dokazati (oziroma, kaj bo po njegovi presoji sprejelo sodišče) in temu sme prilagoditi opis dejanja, pri čemer pa je vezan ne le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.

V konkretni kazenski zadevi je državni tožilec modificiral obtožbo, ki se nanaša na obdolženega A.K. tako, da je besedilo "1000 DEM, kar znese okoli 110.000,00 SIT", nadomestil z besedilom "neugotovljeno vsoto denarje", za besedo "avtomobil" pa dodal tekst "v njegovi navzočnosti".

S takšnimi spremembami pa državni tožilec nikakor ni kršil odločila člena 344/1 ZKP, temveč je le prilagodil opis dejanja svoji presoji dejanskega stanja, ugotovljenega na glavni obravnavi.

Prav tako pa okrožni državni tožilec tudi ni kršil omenjenega zakonskega določila s tem, ko je na glavni obravnavi iz opisa dejanja po 1. točki (kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ) dodal novo 2. točko obtožbe, v kateri je obdolženemu A. očital storitev kaznivega dejanja prikrivanja. Po mnenju zagovornika tega obsojenca naj bi bila kršitev podana v tem, da se je tožilstvo oprlo na zagovor A., podanem v preiskavi, kjer je natančno opisal tak potek dogodkov. Res je sicer, da je N., ki se je začela zagovarjati šele na glavni obravnavi, potrdila to, kar je obsojeni A. navajal že zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, vendar to po mnenju zagovornika niso tista nova dejstva, na podlagi katerih bi državni tožilec bil upravičen spremeniti obtožbo šele na glavni obravnavi.

Kot je bilo že povedano, je tožilec upravičen modificirati obtožbo v skladu s svojo presojo dejanskega stanja. S tem, ko je tožilec po izvedbi vseh dokazov na glavni obravnavi ocenil, da je zagovor obdolženega A. (sedaj obsojenca) prepričljiv, še posebej, ker ga je potrdila tudi na glavni obravnavi zaslišana soobdolženka, in skladno temu prilagodil očitek obtožbe, je ravnal povsem v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZKP - spoznal je, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje.

Ad A/2 Z navedeno modifikacijo obtožbe na glavni obravnavi pa sodišče obsojencema tudi ni kršilo pravice do obrambe. Oba obsojenca sta, kot je razvidno iz podatkov v spisu, spremembo obtožbe razumela, pri čemer je obsojeni A. navajal še, da v svoj zagovor v zvezi s spremenjenim očitkom v obtožbi nima kaj dodati. Na posebno vprašanje zagovornika je izjavil še, da je P. teh 400 DEM zelo kmalu vrnil, in sicer še istega večera. Glede na to, da se je sicer na drugačen očitek v obtožbi povsem identično zagovarjal že v preiskavi, sprememba obtožbe na glavni obravnavi tudi zanj po tej plati ne more biti akt presenečenja.

Glede modifikacije, ki se nanaša na soobsojenega K. pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so tako minimalne, da ne pomenijo posega v obtožbo, ki bi kakorkoli spreminjal dejanske ali pravne okoliščine, relevantne za dejanje, ki se mu očita.

Ad A/3 Kako naj bi s spremembo obtožnice sodišče obsojenemu K. kršilo načelo enakosti strank v postopku, zagovornik v zahtevi ne pojasnjuje, zaradi česar glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP z zahtevo ne more uspeti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer ne zadošča samo očitek kršitve, temveč mora biti zahteva v zvezi s tem tudi obrazložena.

Zagovornik obsojenega A. pa vidi kršitev načela enakosti pred zakonom v zvezi z obravnavanjem soobdolžene L.N., ki ne glede na skoraj identični potek dogodkov, za razliko od soobdolženega A., ni bila spoznana za krivo, temveč jo je sodišče obtožbe oprostilo.

Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 420. člena ZKP ne ugotavlja, ali je sodišče kršilo Ustavo neposredno, temveč ali je sodišče s pravnomočno odločbo ali v postopku, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, prekršilo določbe ZKP ali materialnega zakona v zvezi z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

Načelo enakosti oziroma načelo o enakem varstvu pravic zavezuje sodišče:

1da v podobnih zadevah odloča podobno in v različnih različno (nasprotno bi lahko pomenilo kršitev materialnega zakona) in 2. da zagotovi strankam enakopravno obravnavanje (nespoštovanje te pravice pa lahko pripelje do procesnih kršitev).

Materialni zakon bo sodišče kršilo ne le tedaj, ko bodo neposredno prekršene določbe kazenskega zakona, temveč tudi tedaj, ko bo odločalo arbitrarno oziroma brez stvarnega razloga (kar zagovornik sodišču očita v konkretni kazenski zadevi).

Kršitev ni podana. Izpodbijana pravnomočna sodna odločba vsebuje namreč prepričljive razloge tako o oprostilnem kot o obsodilnem delu sodbe, saj sodišče ugotavlja, da je obsojeni E.P. odvzel ključe pisarne, iz katere so bili ukradeni predmeti obravnavanih kaznivih dejanj soobdolženi L.N. s silo, torej proti njeni volji, zaradi česar ni podan subjektivni element obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Tega dejstva pa sodišče pri obsojenem A. ne ugotavlja, temveč nasprotno, ugotavlja, da je storil kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa. Sodbi torej ni mogoče očitati arbitrarnosti, kar bi pomenilo kršitev materialnega kazenskega zakona in ne neobrazloženosti (kar bi pomenilo kršitev določb ZKP). Če pa se zagovornik z zaključki sodišča ne strinja, pa s tem ne uveljavlja kršitve določb ZKP ali KZ, temveč le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Ad A/4 S tem, ko je sodišče obsojenega B.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja na podlagi zagovora, ki ga je podal med preiskavo glede kaznivega dejanja velike tatvine, pa je po mnenju zagovornika kršilo temu obsojencu privilegij zoper samoobtožbo oziroma je podana kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZKP.

Sodišče ne sme opreti sodne odločbe med drugim na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi zagotovitve zakonitosti celotnega kazenskega postopka daje namreč zakon prednost spoštovanju človekovih pravic pred ugotavljanjem resnice in učinkovite kazenske represije. Pravna jamstva v kazenskem postopku so obdolžencu zagotovljena ne samo v ZKP (4. člen, 5. člen, 227. člen ZKP), temveč tudi v Ustavi Republike Slovenije (29. člen Ustave). Bistvo privilegija zoper samoobtožbo (3. odstavek 5. člena ZKP) je v tem, da obdolženec ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. To se pravi, da je obdolženec tisti, ki se bo po dobljenem pravnem pouku odločil, ali se bo zagovarjal (torej z materialno obrambo) ali pa bo molčal (se bo tej pravici odrekel). Če se bo odločil za aktivno obrambo, pa je seveda stvar obdolženca, za kakšno strategijo se bo pri obrambi odločil. Mora pa biti vsaka njegova izpovedba zoper lastni procesni interes posledica popolnega razumevanja njegove procesne situacije. Zvijača proti obdolžencu že po Ustavi ni dovoljena, prav tako pa tudi ne sila, grožnja ali uporaba drugih podobnih sredstev (8. odstavek 227. člena ZKP). Sankcija za kršitev procesnih in ustavnih pravic je ekskluzija dokazov.

V konkretni kazenski zadevi je državni tožilec obsojencu najprej očital storitev kaznivega dejanja velike tatvine, ki naj bi ga storil skupaj z L.N. in E.P. na škodo gospodarske družbe G., s katerim naj bi si skupaj prilastili okoli 8000 DEM in 300.000,00 SIT. Obdolženi A. se je zagovarjal, da tega dejanja ni storil temveč je prejel od soobdolženega P. le znesek 400 DEM. Državni tožilec je, kot je bilo že povedano, ocenil njegov zagovor za prepričljiv in predvsem podprt tudi z ostalimi izvedenimi dokazi in je takšnemu dejanskemu stanju prilagodil tudi obtožnico oziroma je obdolžencu po modificirani obtožbi očital le storitev kaznivega dejanja prikrivanja, nakar je obdolženec izjavil, da vztraja na že podanem zagovoru.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretni kazenski zadevi obdolžencu ni bil kršen privilegij zoper samoobtožbo. Bil je namreč opozorjen v skladu z vsemi zakonskimi določili, predvidenimi v ZKP za zaslišanje obdolženca, odločil se je za aktivno obrambo s pomočjo zagovornika, državni tožilec je spremenil očitek v obtožnici v skladu s procesnimi pravili, oziroma njegovega ravnanja ni mogoče oceniti kot manever ali pa zvijačo, na podlagi katere je prišle do priznanja obdolženca, da je storil neko drugo kaznivo dejanje. Ne gre namreč za takšno spremembo, na katero obdolženec še posebej ob pomoči zagovornika ne bi mogel prej pomisliti, saj sta kaznivi dejanji tatvine, ki se je obdolžencu najprej očitala, in kaznivo dejanje prikrivanja (po spremenjeni obtožnici) tesno povezani oziroma je po vsebini vsak storilec kaznivega dejanja tatvine hkrati tudi prikrivalec, seveda pa storilec temeljnega kaznivega dejanja (tatvine) ne more odgovarjati tudi za storitev akcesornega kaznivega dejanja (prikrivanja) zaradi nekaznivosti naknadnega kaznivega dejanja (v obeh primerih je namreč ogrožena ista pravna vrednota). Nenazadnje pa je obdolženec, tako kot vsi procesni subjekti, dolžan ravnati z vso procesno skrbnostjo in odgovornostjo za svoje ravnanje.

Ad B Neutemeljen pa je slednjič tudi očitek obeh zagovornikov v zahtevah, da opisa dejanj ne vsebujeta vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja. Zagovornik obsojenega A. pojasnjuje to kršitev z navedbo, da je obsojenec še istega dne denar soobsojenemu P. vrnil, vendar pa s takšnim razlogovanjem sodišču očita le kršitev zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kršitve materialnega zakona. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih odločb ni mogoče izpodbijati. Neutemeljen pa je tudi očitek zagovornika obtoženega K., češ da v izreku ni navedeno, iz katerih okoliščin izhaja, da naj bi obtoženi K. vedel, da je trezor ukraden. Iz izreka sodbe je namreč jasno razvidno, da je E.P. dal v navzočnosti A.K. ukradeni trezor v njegov osebni avtomobil. Iz takšnega očita pa nedvoumno izhaja očitek, da je K. vedel, da gre za ukradeno stvar. Sicer pa je na identični pritožbeni očitek že odgovorilo pritožbeno sodišče v svoji odločbi (tretji odstavek na strani šest sodbe), s temi razlogi pa v celoti soglaša tudi Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni, saj je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svojih zahtevah (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških, nastalih v tem postopku, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter premoženjske razmere obeh obsojencev, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).