270. člen ZKP

V obravnavani zadevi je takšen preizkus očitno izostal, saj je predsednik senata obtožnico vročil obdolženki, ki je zoper njo ugovarjala, zaradi česar je zunajobravnavni senat z izpodbijanim sklepom o njej (preuranjeno) meritorno odločil in se pri tem skliceval na napačno pravno podlago. Glede na to, da se šteje, da je oškodovanec kot tožilec z vloženo neposredno obtožnico podal zahtevo za preiskavo, bi o njej moral odločiti preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).

Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP.

Sodišče prve stopnje je v okviru formalnega preizkusa obtožnega predloga neupravičeno s poizvedbami pri policijski postaji pridobilo dokumentacijo, ki jo je ob podaji izjave policiji predložil osumljenec. Sodišče prve stopnje je v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja napačno presojalo na podlagi vsebinske ocene in dokaznega vrednotenja oškodovančeve kazenske ovadbe.

Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, namreč od vložnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Vložitev vloge pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena. Predsednica razpravljajočega senata je po prejemu zasebne tožbe, kljub temu, da je bila vložena pri nepristojnem sodišču, pravilno odredila vročitev zasebne tožbe obdolženkama, saj v tej fazi postopka v določbi prvega odstavka 271. člena ZKP ni imela podlage, da bi lahko zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata o stvarni (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč bi to lahko storila šele v primeru, če ugovora zoper zasebno tožbo ne bi bila vložena ali bi bila zavržena (prvi odstavek 284. člena ZKP).

Zgolj ogrozitev premoženja drugega pri poškodbenih kaznivih dejanjih ne zadostuje. Namen inkriminacije po prvem odstavku 223. člena KZ-1 ni varovanje časovno oddaljenih (negotovih) premoženjskih interesov, temveč konkretnega oškodovanja, ki izkazuje takšno stopnjo nevarnosti, da upravičuje kazenskopravno intervencijo, ki je v skladu z načelom omejenosti represije skrajno sredstvo družbenega odzivanja na protipravna dejanja posameznikov.

Pritožnik v pritožbi ne navaja nobenega pritožbenega razloga, s katerim bi izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar se je pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe, ki je podana v korist obdolženca, omejilo na preizkus bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca ter na preizkus odločbe o kazenski sankciji.

Sodišče se lahko za krajevno nepristojno izreče le v določenih fazah postopka (v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZKP le do pravnomočnosti obtožnice). Stvarna pristojnost pa po drugi strani uživa višjo stopnjo varstva in mora nanjo sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka. Izjemoma se zaradi razlogov procesne ekonomičnosti stvarna pristojnost ustali, če okrožno sodišče (kot bolj usposobljeno) med glavno obravnavo ugotovi, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, saj takrat okrožno sodišče samo nadaljuje postopek. V obravnavanem primeru se bi torej stvarna pristojnost ustalila šele z začetkom glavne obravnave, torej ko bi sodeči/razpravljajoči senat okrožnega sodišča pričel prvi narok glavne obravnave.

Določba 29. člena ZKP se za določitev krajevne pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču obdolženca uporabi izjemoma, kadar krajevne pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi splošnih pravil iz 26. člena ZKP. Gre za tako imenovano subsidiarno določitev krajevne pristojnosti, ki prihaja v poštev predvsem v fazi zgodnjega pregona kaznivih dejanj, ko je nujno potrebno, da sodišče opravi določeno procesno dejanje, natančni kraj storitve kaznivega dejanja pa glede na razpoložljive podatke sploh ni znan. Ko predsednik senata ob formalnem preizkusu obtožnega akta ugotovi, da ta ni sestavljen po predpisih (269. člen ZKP), mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZKP in obtožni akt vrniti tožilcu, naj ga v treh dneh popravi. V skladu z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP je obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja tudi kraj (in čas) storitve kaznivega dejanja in bi zato predsednica razpravljajočega senata v tem primeru, ko je ugotovila navedeno formalno pomanjkljivost zasebne tožbe, morala ravnati po drugem odstavku 270. člena ZKP, zlasti ker kraj storitve kaznivih dejanj izhaja iz nadaljnje obrazložitve zasebne tožbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v času domnevne storitve očitanih kaznivih dejanj veljal KZ-1E, ki je kot znak kaznivega dejanja določal tudi nastanek prepovedane posledice v smislu pridobitve nepremoženjske škode sebi ali drugemu, kar pa iz konkretnega dela opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ne izhaja. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa in točke 5 izpodbijanega sklepa je bil predlog sveta A. dne 15. 10. 2018 za razrešitev direktorice A. B. B. podan, ta predlog ni bil sprejet in zato tudi ni nastala prepovedana posledica. Povedano drugače očitek opisa ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker je izostal opis posledice, do katere tudi dejansko ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče lahko v fazi predhodnega preizkusa vloženega obtožnega akta upravičenega tožilca pozove zgolj k popravi formalnih pomanjkljivosti obtožnega akta (drugi odstavek 270. člena ZKP), kar pa v nobenem primeru ne velja za ugotavljanje vsebinskih pomanjkljivosti vloženega obtožnega akta, ki se nanašajo na sklepčnost takega obtožnega akta, zlasti takrat, ko je pod vprašaj, kot v konkretnem primeru, postavljen opis oziroma zadostna konkretizacija očitanega

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da oškodovanec D.M., ko je bil pozvan, da predlog za prevzem kazenskega pregona zoper obdolženca F.K. v roku 8 dni dopolni s potrebnimi osebnimi podatki obdolženca in opisom kaznivega dejanja, tega ni storil.

ZKP ne razlikuje med različnimi vrstami pooblaščencev. Za pooblaščenko zasebne tožilke se uporabljajo vse določbe ZKP, ki se nanašajo na pooblaščenca zasebnega tožilca, vključno z določbami o vročanju, čeprav je bilo njeno pooblastilo omejeno zgolj na vročanje sodnih pošiljk v predmetni kazenski zadevi, saj ne predstavlja posebnega poštnega pooblaščenca, kot to zmotno navaja zasebna tožilka. Če ima zasebni tožilec pooblaščenca, je treba določbo tretjega odstavka 186. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo tretjega odstavka 121. člena ZKP. Kot datum, od katerega prične teči 15 dnevni rok za vložitev zasebne tožbe oziroma njene dopolnitve, šteje datum, ko je bilo obvestilo preiskovalne sodnice o končanju preiskave vročeno pooblaščenki zasebne tožilke. Kdaj se je slednja dejansko seznanila s sodnim pisanjem, pa je stvar internega pooblastilnega razmerja med njo in pooblaščenko.

Preizkus obtožnice, ki ga opravi predsednik senata po drugem odstavku 270. člena ZKP, obsega samo formalni preizkus, torej če je obtožnica sestavljena v skladu z določbo 269. člena ZKP. Presojo, ali v obtožnici opisano dejanje obsega vse zakonske znake kaznivega dejanja (materialni preizkus), pa je, ob za to določenih zakonskih pogojih, v pristojnosti izvenobravnavnega senata.

Presoja, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje, je predmet tako imenovanega vsebinskega ali materialnega preizkusa, ki ga v fazi obtožnega postopka (XIX. poglavje ZKP) lahko opravi le zunajobravnavni senat, ko odloča o ugovoru ali o zahtevi predsednika senata po 284. členu ZKP. V opisu dejanja poslovne goljufije navedeno kasnejše ravnanje obdolženca sicer lahko kaže na obstoj njegovega že prvotnega preslepitvenega namena pri izvajanju pogodbe, vendar le, v kolikor je v opisu tudi ta konkretiziran; ne more pa obdolženčevo kasnejše ravnanje nadomestiti izostalega opisa njegovega preslepitvenega namena pri izvajanju pogodbe.

Ker je občina nedvomno nosilka osebnih pravic, kot sta ugled in dobro ime pravne osebe, ter ima izključno pravico do uporabe lastnih (uradnih) znakov in simbolov (pečatov, znamenj), je preozko stališče izpodbijanega sklepa, da z obdolžencem očitanima kaznivima dejanjema posebnega ponarejanja listin že načelno ni moglo priti do posega v osebne pravice oškodovanca, ki ima status subsidiarnega tožilca.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora slikovni posnetek predstavljati občuten poseg v zasebnost, ki pa bo podan takrat, ko bo to prizadelo oškodovanca, bodisi, da so ti posnetki žaljivi, smešni, da izdajajo karkoli iz njegovega osebnega življenja in podobno. Vsebina tega občutnega poseganja v zasebnost oškodovanca pa mora v opisu dejanja biti navedena s konkretnimi okoliščinami. V predmetni zadevi pa iz opisa ne izhaja na kakšen način naj bi bilo občutno poseženo v zasebnost oškodovanke kot tožilke, torej ali naj bi morebiti sporne fotografije prizadele oškodovanko in na kakšen način. V opisu je navedeno, da so bili sporni fotografski posnetki objavljeni v tiskani in internetni izdaji B. z dne ... 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ta opis konkretizira le izvršitveno ravnanje, ki se očita obdolžencu, in sicer prikazovanje spornega posnetka tretjim osebam oziroma omogočanje, da se le-te s posnetkom seznanijo. Ne konkretizirajo pa občutnega posega v zasebnost oškodovanke, ker vsebina posega v zasebnost iz opisa dejanja ni razvidna. Izvršitveno ravnanje samo po sebi še ni kaznivo dejanje po 138. členu KZ-1, to postane šele, ko je s posnetkom občutno

Ni mogoče pritrditi pritožbi, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje obtožbo kot nepopolno zavreči zaradi prekoračenega tridnevnega roka. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče prve stopnje vlogo oškodovanke kot tožilke, ki jo je vložila po pooblaščencu dne 27. 5. 2011, štelo kot nepopolno vlogo in ji je zato skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZKP naložilo, da jo v roku 30 dni dopolni, ta rok, ki ga za dopolnitev vloge določi sodišče samo, pa je pooblaščenec oškodovanke kot tožilke upošteval in je vlogo v navedenem roku dopolnil. Že iz vsebine vloge z dne 27. 5. 2011 je bilo razvidno, da gre za očitek kaznivega dejanja, ki glede na zatrjevano višino premoženjske škode sodi v pristojnost okrožnega sodišča. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko se je z napadenim sklepom izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo kazensko zadevo odstopilo v obravnavo pristojnemu okrožnemu sodišču. Vloge oškodovanke kot tožilke zato tudi ni moglo zavreči in ustaviti postopek, saj za odločanje v tej kazenski zadevi glede na navedeno okrajno sodišče ni pristojno.

Sodišče prve stopnje bo moralo najprej ugotoviti, ali je obdolženki sodniška funkcija res prenehala (kar bo moralo biti listinsko izkazano), v primeru, da obdolženka še vedno opravlja sodniško funkcijo, pa bo sodišče prve stopnje tudi moralo pridobiti dovoljenje državnega zbora za začetek kazenskega postopka, saj je takšno dovoljenje procesna predpostavka za začetek kazenskega pregona. Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolženka sodniške funkcije ne opravlja več in zato zanjo procesna imuniteta ne velja, bo moralo o obtožnem predlogu meritorno odločiti. Mnenje oziroma glas, ki ga je dal sodnik pri odločanju, ne more obsegati celote procesnih odločitev, ki pripeljejo do končnega rezultata v posamičnem sodnem postopku, saj v tem primeru sodniki ne bi odgovarjali prav za nikakršna nezakonita dejanja, ki bi jih zagrešili pri vodenju postopka. Materialna imuniteta velja predvsem za mnenje oziroma glas sodnika glede materije, o kateri sodnik sodi oziroma odloča v postopku (npr. ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen ali ne, ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano ali ne, ipd).

Pri presoji razumljivosti izreka sodbe ni odločilna količina natančnosti označbe kaznivega dejanja, temveč jasnost in razumljivost dejstev ter okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja.

S tem ko je sodišče obdolžencu vročilo obtožni predlog, nato pa ga je zavrglo, ne pa razpisalo glavne obravnave, je kršilo določbo 2. odstavka 435. člena ZKP. Ker je sodišče zavrglo obtožni predlog, ker v opisu dejanja ni bilo vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, ni moglo kršiti določbe 2. odstavka 270. člena ZKP, saj je bil obtožni predlog sestavljen po predpisih in torej ni bilo razloga, da se državnemu tožilcu vrne obtožni predlog v popravo. Z izrazom "kriva dovolilnica za prevoz tovora" kriva javna listina (3. odstavek 256. člena KZ) v opisu ni konkretizirana: v konkretnem primeru bi moralo biti opredeljeno, da dovolilnica za prevoz tovora ne izvira od izdajatelja, to je Ministrstva za pomorstvo, promet in zveze Republike Hrvaške.

V obravnavanem primeru bi torej dopolnjevanje opisa kaznivega dejanja z okoliščino, ki je odločilna sestavina zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja (za plačilo 200,00 EUR) pomenila poseg v bistvo obtožnice, saj bi s takšno spremembo dejanje, ki sedaj v opisu nima vseh znakov kaznivega dejanja, postalo kaznivo dejanje. Zato ugotavljanje ali dejanje, opisano v obtožnem aktu ima vse zakonske znake kaznivega dejanja ali ne, presega okvir formalne kontrole obtožnega akta in je o tem mogoče le meritorno odločiti oziroma ob materialni kontroli obtožbe in takšno pomanjkljivost ni mogoče drugače sankcionirati kot z ustavitvijo postopka po določbi 1. točke I. odstavka 277. člena ZKP, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.