VSRS Sodba I Ips 205/2008

Zahteva zagovornika obsojenega I.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni se oprosti plačila povprečnine.

A.

1Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo z dne 5.6.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 4.12.2007, obsojenega I.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu so bili v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka in povprečnina v znesku 500,00 EUR. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenega in njegovega zagovornika zavrnilo in obsojenemu naložilo v plačilo 500,00 EUR povprečnine.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in s sodbo spremeni pravnomočno odločbo ali v celoti razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da zatrjevana kršitev določbe 395. člena ZKP ni podana, saj se pritožbeno sodišče do navedb pritožbe, ki pravno niso relevantne, ni dolžno opredeljevati, neupravičene pa so navedbe vložnika, da gre za pavšalne zavrnitve pritožbenih navedb. Nadalje meni, da ni podana niti kršitev 355. člena ZKP, saj so bili vsi dokazi na katere se sodba sklicuje pretreseni na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pa je tudi razumno in prepričljivo zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca. Glede na opis kaznivega dejanja v izreku, ki vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ in v katerem niso zatrjevane kakršnekoli poškodbe oškodovanca, pa ni podana niti kršitev kazenskega zakona. Ugotavlja še, da gre v obsegu, v katerem zahteva uveljavlja kršitev 11. člena KZ za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 395. člena ZKP. Vložnik pritožbenemu sodišču najprej na splošno, nato pa še v zvezi s posameznimi vprašanji očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena in da svoje odločbe ni dovolj obrazložilo, s čimer je kršilo tudi 22. člen in 25. člen Ustave RS.

7Na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališča in jih ustrezno obrazložiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče v predmetni zadevi tem procesnim standardom v celoti zadostilo in da se je obrazloženo opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb, pri čemer poudarja, da ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zatrjevane kršitve procesnih in ustavnih določb tako niso podane.

8Višje sodišče je v sodbi glede pritožbenih navedb o zastaranju kazenskega pregona za pravni opredelitvi dejanja po 137. in 145. členu KZ res navedlo le, da vprašanje zastaranja ene ali druge pravne opredelitve glede na 5. točko prvega odstavka 111. člena KZ ni relevantno, kar pa v obravnavanem primeru popolnoma zadošča, saj je glede na predpisani kazni za obe pravni opredelitvi določen enako dolg zastaralni rok, in sicer sledeč citiranemu določilu tri leta od storitve kaznivega dejanja, ki upoštevaje čas storitve obravnavanega dejanja, to je 6.7.2005, v času izdaje prvostopne sodbe še ni potekel. Poleg tega je izpostaviti, da dolžina zastaralnega roka ne vpliva na dopustnost spremembe obtožbe s strani državnega tožilca na glavni obravnavi po izvedenem dokaznem postopku, ki je posledica ugotovitve drugačnega dejanskega stanja (prvi odstavek 344. člena ZKP), saj lahko tožilec spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi tudi v škodo obtoženca, v kolikor se predmet obtožbe še vedno nanaša na isti historični dogodek.

9Višje sodišče se je na drugi strani svoje sodbe opredelilo tudi do zatrjevane kršitve 355. člena ZKP, pri čemer je ugotovilo, da pritožba ne pove, o katerih dokazih se obdolženec ni mogel izreči. Ne gre pritrditi vložniku zahteve, ko navaja, da so v pritožbi v zadnjem odstavku na šesti strani povsem določno navedeni dokazi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, pa le-ti niso bili pretreseni na glavni obravnavi. V navedenem odstavku pritožnik uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, nato pa zgolj pavšalno navaja, da je sodišče glede motiva in razlogov v celoti sledilo oškodovančevim navedbam, pri čemer se je oprlo na dokaze in listine, ki sploh niso bili obravnavani na glavni obravnavi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.6.2007 je jasno razvidno, katere dokaze je navedenega dne izvedlo sodišče. Med drugim je vpogledalo in prebralo tudi listine, za katere vložnik v podani zahtevi zatrjuje, da niso bile pretresene na glavni obravnavi, to je vloga oškodovanca z dne 14.2.2006, ki se nahaja na listu št. 65-66, ter priloge, ki jih je v spis vložil oškodovanec in so označene s C2-C4, pri čemer ne gre prezreti, da sta bila obravnavanega dne na glavni obravnavi prisotna tako obsojeni sam kot tudi njegov zagovornik, kar pomeni, da sta se z izvedenimi dokazi seznanila, imela pa sta tudi možnost dajati pripombe na izvedene dokaze. Ob ugotovljenem Vrhovno sodišče zaključuje, da nista podani niti s strani zagovornika zatrjevani kršitvi načela kontradiktornosti in 29. člena Ustave RS, kateri naj bi sodišče zagrešilo s tem, da obtoženca tekom kazenskega postopka ni seznanilo z dokazi, ki jih je v spis vložil oškodovanec in mu ni dalo možnosti odgovoriti na omenjene dokaze, zaradi česar naj bi bil v neenakopravnem položaju.

10Vložnik zahteve nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje sledeč neprepričljivi izpovedbi oškodovanca, neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedenca, ki bi pojasnil način nastanka poškodb na rezilu kose, s čimer je kršilo tretjo alinejo 29. člena Ustave RS. Ker je način nastanka omenjenih poškodb zelo pomemben za pravilno razsojo v predmetni zadevi, po mnenju zagovornika ne gre za vprašanje, ki bi sodilo v polje sodnikove proste presoje, pač pa gre za vprašanje ocene verodostojnosti dokaza – rezila kose, na katerem je zgrajena obtožba in v katerega verodostojnost se utemeljeno dvomi, saj ga ni zasegla policija neposredno po dogodku, temveč ga je na policijo veliko kasneje samoiniciativno prinesel oškodovanec.

11Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (prvi odstavek 18. člena ZKP). Kot navaja vložnik zahteve morajo biti predlagani dokazi pravno relevantni, obramba pa mora pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je treba šteti, da je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in drugih).

12Vrhovo sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pravnomočni izpodbijani sodbi v skladu z navedenimi merili utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, saj je ocenilo, da tak dokaz ni relevanten in skladno s sedmim odstavkom 364. člena na sedmi strani sodbe tudi podalo razloge za zavrnitev navedenega dokaza. Pojasnilo je, da trditev obdolženega, češ da je udarjal po kosi s trhlim kolom, ni z ničemer potrjena in zaključilo, da je izpoved oškodovanca, kateri je sledilo, saj ni imelo razlogov za drugačno ravnanje, takšen zagovor ovrgla, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da bi obdolženec koso poškodoval s trhlim kolom, zato tudi izvedenca, ki bi pojasnil, če se rezilo kose s trhlim kolom sploh lahko poškoduje tako, kakor je poškodovano obravnavano rezilo, kar je predlagal obdolženčev zagovornik, ni pritegnilo v postopek. Višje sodišče se je v opredelitvi do pritožbene navedbe na drugi strani sodbe pridružilo mnenju sodišča prve stopnje, dodalo, da tudi samo ne vidi nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca in zaključilo, da z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče ni prekršilo obdolženčeve ustavne pravice do obrambe. Sodbama sodišč prve in druge stopnje glede na obrazloženo ni moč očitati, da nimata razlogov, zaradi katerih je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca zavrnjen. Prav tako sodišče z zavrnitvijo dokaza ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

13V delu v katerem vložnik zahteve napada verodostojnost dokaza – zaseženega rezila kose s trditvijo, da ga ni zasegla policija neposredno po dogodku, temveč ga je na policijo veliko kasneje samoiniciativno prinesel oškodovanec, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Kršitev določb materialnega zakona iz prve in četrte točke 372. člena ZKP, naj bi bila po mnenju zagovornika izkazana s tem, da dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe nima zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavka 145. člena KZ, katerega posledica je občutek ogroženosti, temveč ustreznega kaznivega dejanja zoper življenje in telo, saj je iz opisa razvidno, da je med storilcem in oškodovancem že prišlo do fizičnega kontakta.

15Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ stori tisti, ki ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Izvršitveno dejanje je v konkretnem primeru opisano s tem, da je obdolženec z lesenim kolom večkrat močno zamahnil proti oškodovancu z namenom, da bi ga udaril, ker pa je slednji v bran nastavil koso, je tako udaril le po rezilu kose, pri čemer je ob udarcih držalo kosišča oškodovanca nabilo oziroma udarilo po roki, zaradi česar se je oškodovanec počutil ogroženega in je zbežal. V takem opisu so vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 145. člena KZ. Opisana je namreč resna grožnja, da bo obdolženec napadel oškodovančevo telo, in sicer z njegovim ravnanjem, ko je z lesenim kolom večkrat močno zamahnil proti oškodovancu in pri tem udaril po rezilu kose, pri čemer je držalo kosišča oškodovanca nabilo oziroma udarilo po roki. Takšen opis izraža obdolženčevo resno grožnjo in celo neposreden napad na življenje in telo oškodovanca. Pritrditi gre zagovornikovemu stališču, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti subsidiarno. Če storilec svojo grožnjo uresniči, bo podano ustrezno kaznivo dejanje zoper življenje in telo, vendar iz predmetnega opisa ne izhajajo zakonski znaki katerega od kaznivih dejanj zoper življenje in telo, saj se telesne poškodbe ne zatrjujejo, fizični kontakt med oškodovancem in storilcem, ki ga izpostavlja zagovornik, pa ne vpliva na pravno opredelitev obravnavanega dejanja, saj lahko storilec grožnjo izrazi le z besedami, lahko pa tudi neposredno s kretnjami, kakor je bila izražena v danem primeru.

16Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Meni, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje, ker je bilo storjeno v silobranu. Obsojenec se je namreč z lesenim predmetom, ki ga je pobral s tal, le branil pred napadom oziroma ogrožanjem oškodovanca s koso, ki je nevarnejše orodje, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti ni navedlo razlogov o teh odločilnih dejstvih, zato je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP .

17Neutemeljeno je vložnikovo sklicevanje na kršitev 11. člena KZ, ker sodišče ni uporabilo določb o silobranu. Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 11. člena KZ. Silobran izključuje protipravnost tistega dejanja, ki sicer vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, vendar pa je bilo dejanje storjeno v obrambi pred protipravnim napadom. V konkretnem primeru sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da napada s strani oškodovanca ni bilo in tako tudi ni mogoče govoriti o kakršnikoli obrambi, ki bi izključevala protipravnost obsojenčevega ravnanja. Očitek zagovornika v zahtevi, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava, torej ne more biti uspešen, ker se njegova obrazložitev očitane kršitve sklicuje na popolnoma drugače ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijanih odločb in torej po vsebini pomeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijat (drugi odstavek 420. člena ZKP). 18. Podana pa ni niti kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge zakaj je v celoti sledilo pričevanju oškodovanca in s tem izključilo obstoj napada z njegove strani, ki ga je zatrjeval obsojeni, zato tudi presoja ostalih okoliščin, ki se nanašajo na silobran ni potrebna. Nevarnost uporabljenega sredstva pa v obravnavanem primeru tudi ne predstavlja odločilnega dejstva, saj na njegovi podlagi ni mogoče sklepati ali je bilo slednje uporabljeno za napad ali za obrambo.

19Vložnik nadaljnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je v odločbi o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne konkretizira, zato je tudi ni mogoče preizkusiti v okviru določb prvega odstavka 424. člena ZKP.

20Zahteva uveljavlja tudi kršitev 44. člena v zvezi z 39. členom ZKP. Ugotavlja, da je bila neutemeljeno zavržena zahteva za izločitev okrožnih državnih tožilcev, katero je zagovornik predlagal iz razloga po 5. točki 39. člena ZKP in ne po 6. točki, kot je zmotno zaključilo tožilstvo. Navaja, da v danem primeru isti tožilci v več postopkih ravnajo proti obdolženemu, vlagajo pritožbe zoper oprostilne sodbe, izdane v postopkih zoper njega in neutemeljeno spreminjajo obtožbe, kadar se pokaže, da obdolženega ni mogoče obsoditi za dejanje po prvotni obtožbi, kot je to bilo v obravnavani zadevi, zaradi česar je podan izločitveni razlog po 5. točki 39. člena ZKP.

21Zatrjevana kršitev ni podana. V 5. točki 39. člena ZKP je določeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedena določba se sledeč določilu prvega odstavka 44. člena ZKP smiselno uporablja tudi za državne tožilce. Zagovornik je v zahtevi za izločitev okrožnih državnih tožilcev D.O., M.J. in vodje ODT ZO Velenje D.R., v kateri se je skliceval na 5. točko opisal poznanstvo med oškodovancem in vodjo ODT ZO Velenje ter izpostavil, da je obdolženi še v drugem kazenskem postopku, v katerem se mu prav tako sodi po obtožnem predlogu okrožne državne tožilke, ki je sestavila obtožni predlog v obravnavani zadevi, obtožbi na glavnih obravnavah pa je v obeh primerih zastopal isti okrožni državni tožilec. Opisano ne predstavlja razloga iz 5. točke, katerega namen ni preprečiti, da bi isti državni tožilec oziroma sodnik sodeloval v različnih kazenskih postopkih zoper istega obdolženca, pač pa je smisel izločitvenega razloga po 5. točki, da ne bi isti sodnik oziroma tožilec v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih funkcijah, česar pa zahteva za izločitev ni zatrjevala. Okoliščine navedene v obrazložitvi, bi lahko predstavljale le izločitveni razlog po 6. točki 39. člena, skladno s prvim odstavkom 44. člena ZKP pa izločitve državnega tožilca iz tega razloga ni mogoče zahtevati, zato je izpodbijana odločitev tožilstva pravilna.

22Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

23Obsojenec z zahtevo sicer ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče glede na njegove slabe premoženjske razmere v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.