11. člen KZ

O prekoračenem silobranu govorimo, ko je prekoračena sorazmernost med obrambo in protipravnim napadom. Pri presoji silobrana oziroma sorazmernosti med napadom in obrambo je treba upoštevati vse subjektivne in objektivne okoliščine primera, zlasti pa namen, sredstva in značilnosti napada in obrambe. Povzročena škoda (nastale posledice) sama po sebi še ne omogoča presoje v smeri prekoračenega silobrana. Ker je toženec uporabil nesorazmerno sredstvo in to na izredno nevaren način (z merjenjem v vitalne organe), je škodo povzročil v prekoračenem silobranu. Napad in obramba sta sicer ogrožala isto dobrino (življenje oziroma telesno integriteto), vendar ne v enaki meri. Navedeno je razvidno tudi iz primerjave poškodb, ki so jih utrpeli tožnik, gostilničar in toženec. Revizijsko sodišče tožnikov prispevek ocenjuje v višini 70 %, saj je šlo s strani tožnika in njegovega prijatelja za naklepen in izredno agresiven napad z rokami in nogami, ki kljub opozorilnemu strelu ni prenehal, s strani toženca pa dejansko le za malomarno obrambo z nevarnim sredstvom.

Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine.

Toženec je prišel na zemljišče tožničinih staršev ter se začel prepirati s tožničinim očetom, zaradi česar ga je tožnica želela pregnati. Pri tem ga je sicer tudi suvala in odrinila, vendar ne do te mere, da bi padel ali utrpel kakršnokoli poškodbo. Tik za tem pa se je prvemu tožencu na zemljišču tožničine družine pridružil še drugi toženec in sta tožnico skupaj pretepla, jo brcala po celem telesu, zlasti po spolovilih, da je utrpela udarnine in odrgnine glave, pretres desnega očesnega zrkla, udarnine po celem telesu (predvsem okoli spolovil), akutno stresno reakcijo ter mešano anksiozno depresivno motnjo. Glede na obseg tožničinega ravnanja in ker je bilo tožničino delovanje usmerjeno v to, da bi prvi toženec zapustil zemljišče njenih staršev, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnici zaradi njene prvotne provokacije ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo, ki je nastala kot posledica veliko hujšega napada obeh tožencev.

Toženec tožnika ni odrinil zato, da bi se branil pred napadom, temveč ker je hotel končati prepir in ustaviti tožnikove žalitve. Zato je odločitev, da toženec ni ravnal v silobranu materialnopravno pravilna. Tožnik je k nastanku škode prispeval tako, da je toženca dlje časa spodbujal k prepiru, ga javno obtoževal in proti njemu agresivno zamahnil z glavo. Ker pa so njegova dejanja ostala na ravni besed in grozilnih kretenj brez fizičnega kontakta, je toženčev revizijski očitek, da je tožnik k nastanku škode prispeval z več kot petindvajsetimi odstotki, materialnopravno neutemeljen.

Sorazmernost se pri silobranu ocenjuje v okviru zakonskega pogoja neizogibne potrebnosti obrambe. Gre za dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih, subjektivnih in objektivnih okoliščin primera, kot so na primer način in sredstva izvajanega napada, razmerje telesnih moči med napadalcem in napadenim, razpoložljive možnosti ubraniti se napadu, razburjenost ali siceršnje čustveno stanje napadenega ipd.

Morebiten odvzem poslovne sposobnosti je sam zase drugotnega pomena za ugotavljanje oškodovančeve sposobnosti razumevanja njegovega procesnega položaja, zaznavanja obravnavanega dogodka, njegove spominske sposobnosti in sposobnosti reproduciranja.

O silobranu je moč govoriti tudi, če storilec s kaznivim dejanjem, storjenim v obrambi, krši ali ogrozi občutno pomembnejšo vrednoto, kot je bila ogrožena z napadom, ob pogoju, da je obramba segla le do meje, ki je zadoščala za odvrnitev napada. Pri presoji sorazmernosti med intenzivnostjo napada in obrambe ni ključno razmerje med utrpljenimi poškodbami, temveč je treba presoditi intenzivnost napada, kakšne posledice bi napad lahko imel in kakšno obrambo je zahteval.

Presoja, ali sta sredstvo in način obrambe primerna oziroma nujna za odvrnitev istočasnega protipravnega napada, je odvisna od nastalega položaja, ki ga je ustvaril napadalec, in vseh okoliščin, ki jih v zvezi s tem ugotovi sodišče v konkretnem primeru.

Glede na dejansko stanje, ki ga je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, je uporaba instituta (tudi prekoračenega) silobrana izključena. Čeprav vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da pravnomočno sodbo izpodbijajo zaradi kršitve kazenskega zakona (v zvezi s tem institutom), po vsebini uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je imelo za zaključek, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje tako, kot se mu očita, zadostno podlago v izpovedbi priče A.Z.. Zato dejstvo, da je to edina priča, ki je obdolženca obremenila, na kar se sklicuje pritožba, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi zgrabil oškodovanca spredaj za oblačila in ga odrinil vstran od sebe. Izpovedba priče v tem delu je skladna z zagovorom obdolženca, ko je povedal, da je oškodovanca prijel spredaj za oblačila in ga potisnil vstran od sebe. Z navedenim pa so ovržene pritožbene trditve v smeri silobrana, saj pritožba sama izključuje napad oškodovanca.

Ker je tudi izvedenec medicinske stroke povedal, da je verjeten način nastanka poškodbe, ki jo je utrpela oškodovanka tak, da je oškodovanka z desno nogo hotela brcniti obdolženca, pri čemer jo je obdolženi ujel za gleženj in ga zadržal, v posledici česar je oškodovanka izgubila ravnotežje in padla, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi s svojim ravnanjem le odgovoril na stvaren, resničen in protipraven napad oškodovanke, ker se je pred njenim napadom le branil, pri čemer je glede na uporabljen način, in sicer prijem oškodovanke z roko za nogo, podana tudi sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe, pravilen.

Stanje zožene zavesti ni sopomenka za močno razdraženost iz prvega odstavka 128. člena KZ in ne njen nujni pogoj. Močna razdraženost je afektno stanje z intenziteto, ki je lahko nižja od intenzitete tega stanja pri zoženi zavesti. Napad, ki po drugem odstavku 11. člena KZ izključuje protipravnost kaznivega dejanja in napad kot povzročitelj močne razdraženosti iz 128. člena KZ se razlikujeta po tem, da se v primeru prvega storilec nanj s kaznivim dejanjem neposredno – istočasno odziva, pri drugem pa te neposrednosti (več) ni.

Namen izločitvenega razloga iz 5. točke 39. člena ZKP ni preprečiti, da bi isti državni tožilec oziroma sodnik sodeloval v različnih kazenskih postopkih zoper istega obdolženca, temveč je smisel tega izločitvenega razloga, da ne bi isti sodnik oziroma tožilec v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih funkcijah.

Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

Obdolženec in oškodovanec sta z besednim konfliktom in s fizičnim obračunavanjem, v katerem sta oba izkazala pripravljenost za medsebojni fizični obračun z zamahovanjem z rokama drug proti drugemu, izvajala istočasen protipraven napad na drugega in zato ni pomembno, kdo je koga prvi udaril, saj že sam njun fizični obračun izključuje silobran na obeh straneh.

Zaradi osebne spremenjenosti obtoženca v posledici razvoja sindroma odvisnosti od alkohola in alkoholnega psihoorganskega sindroma, vpliva odnosov v družini ter čustveno nasičenost situacije, katere ni načrtoval, je v celoti sprejemljiv zaključek, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. V okviru te je ravnal z direktnim naklepom kar dokazuje uporabljeno sredstvo, moč zamaha in dejstvo, da oškodovancu - očetu ni pomagal. Dejanja ni storil v silobranu ali prekoračenem silobranu, saj manjka za to potreben element istočasnosti protipravnega napada in neizogibno potrebne obrambe. Po odvzemu palice očetu ta ni več bil v fazi napada in glede tega obtoženec tudi ni bil v zmoti (putativni silobran), saj oškodovanec ni storil ničesar več. Zaradi napada in ne odvračanja kakšne druge nezakrivljene nevarnosti pa ni mogoče govoriti tudi o skrajni sili. Zatrjevano ravnanje v smislu IV. odst. 135. čl. KZ - na mah pa izključuje okoliščina, da napad in žaljivke s strani oškodovanca pri normalno občutljivem človeku objektivno ne bi povzročile reakcije katero je izkazal obtoženec. To je pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju, v katerem se je takrat

Obdolženi ni ravnal v silobranu, saj za to manjka osnovi element - protipraven napad nanj. Pri kaznivem dejanju kršitve nedotakljivosti stanovanja pa ni potrebe po ločevanju zasebnih prostorov od poslovnih v isti hiši, saj se to kaznivo dejanje stori tako v tujem stanovanju kot v drugih zaprtih prostorih, tudi poslovnih.

Če obdolženi zanika, da je v silobranu uporabil zoper oškodovanca razpršilo, sodišče pa zanesljivo ugotovi, da je z njim oškodovanca lahko telesno poškodoval, ne more ugotoviti, da je to storil v silobranu. Za silobran morata biti dokazana najprej sredstvo in način obrambe.

Sodišče je bralo zapisnike o prejšnjih izpovedbah prič v soglasju s strankami, zato ni kršilo 340. člena ZKP, tudi če bi ga, pa bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP in ne iz 8. točke 1. odstavka istega člena.

Za kršitev kazenskega zakona gre samo takrat, ko sodišče nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti ne uporabi.