VSRS Sodba in sklep X Ips 1183/2006

1. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo kot X Ips 1183/2006, X Ips 1184/2006 in X Ips 1216/2006, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 1183/2006. 2. Revizije se zavrnejo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanimi sodbami na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, 95/05) zavrnilo tožbe zoper odločbe tožene stranke (vse z dne 16. 6. 2004). Z navedenimi odločbami je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper sklepe Carinskega urada L. (z dne 15. 5. 2002, 9. 5. 2002 in 16. 5. 2002), s katerimi je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka uvoznega carinjenja na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00).

Sodiš če prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanih sodb navaja, da gre v obravnavanih zadevah za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove upravnega postopka, ki je v carinskih postopkih mogoča na podlagi 6. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) in petega odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP; Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 - sklep US, 87/97, 35/98 - odl. US, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 - odl. US in 97/01). Gre za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP in ne, ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu CZ. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru carinski deklarant oziroma zastopnik osebe, za katero opravlja dejanja po carinskih predpisih. Položaj osebe v carinskem postopku je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega postopka. Ker je tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL, gre le za pavšalno zatrjevanje, da ni bila pooblaščenka prejemnika blaga, saj za to ni predložila nobenih dokazov. Po prvem odstavku 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok iz drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko organ obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izraza organ, v 3. členu ZUP pa je vsebovano načelo subsidiarne uporabe. Po 2. členu Zakona o carinski službi (ZCS-1; Uradni list RS, št. 56/99, 52/02 in 101/02) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. Iz določbe 12. člena ZCS-1 izhaja, da je carinski urad stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji, zato ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe. V obravnavanem primeru je to Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po predmetnih ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je pomembno, kdaj je pristojni organ, torej Carinski urad L., izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada je dne 10. 4. 2002 (v zadevi X Ips 1216/2006) oziroma dne 11. 4. 2002 (v zadevah X Ips 1183/2006 in X Ips 1184/2006) dostavil rezultate preverjanj (iz katerih izhaja, da blago po predmetnih ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) na oddelek v L., ki je pripravil dokumentacijo in jo dne 16. 4. 2002 (X Ips 1184/2006) oziroma dne 13. 5. 2002 (X Ips 1183/2006 in X Ips 1216/2006) odstopil krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu L., Oddelku za upravne zadeve, prekrške in izterjave, ki jo je prejel dne 23. 4. 2002 (X Ips 1184/2006) oziroma dne 14. 5. 2002 (X Ips 1183/2006 in X Ips 1216/2006). Carinski urad Ljubljana je dne 9. 5. 2002 (X Ips 1184/2006), dne 15. 5. 2002 (X Ips 1183/2006) oziroma dne 16. 5. 2002 (X Ips 1216/2006) izdal sklepe, s katerimi je obnovil postopke carinjenja po predmetnih ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, da potrdila EUR.1 o poreklu blaga niso verodostojna. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeležena v dopisu, ki ga omenja tožena stranka. Izjava tujega carinskega organa predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločitve, zato so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka. Pri tem ne gre za vprašanje, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstajala, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi ta okoliščina, če bi obstajala in bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je z izpodbijanimi odločbami zavrnila pritožbe tožeče str anke. Spoštovan je bil enomesečni rok, določen v 1. točki prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 263. člena ZUP, saj je carinski urad prve stopnje izvedel za nova dejstva dne 23. 4. 2002 (X Ips 1184/2006) oziroma dne 14. 5. 2002 (X Ips 1183/2006 in X Ips 1216/2006), odločbe pa je izdal dne 9. 5. 2002 (X Ips 1184/2006) oziroma dne 15. 5. 2002 (X Ips 1183/2006) oziroma dne 16. 5. 2002 (X Ips 1216/2006). Ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago. To je tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka, ker je verjetno izkazana. V spisih se nahaja uradni prevod nemškega dopisa. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke ter navedbe, da tuje listine niso bile prevedene. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL, ni imel pooblastil, so pavšalne, zatrjevanih kršitev ustavnih določb in Evropske konvencije o človekovih pravicah pa sodišče prve stopnje ni našlo. Sodišče prve stopnje je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. V primerih obnove postopka gre za pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega pravnega sredstva. Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo lahko tožeča stranka v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala svoje pravice in interese.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS ter zaradi kršitve ustavnih pravic po 22., 23., 24., 25. členu in drugem odstavku 120. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) in pravic po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Predlaga, da vrhovno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Navaja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno), zato je protislovna navedba v izpodbijani sodbi, da glavne obravnave ni bilo treba opraviti, čeprav je tožeča stranka na podlagi 50. člena ZUS glavno obravnavo zahtevala. Poleg tega je o zadevi dejansko odločal sodnik poročevalec in ne senat. Izpodbijana sodba ni obrazložena, navedbe prvostopenjskega sodišča so nejasne in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je sledilo obrazložitvi tožene stranke, pri čemer pa ni upoštevalo, da ta odločba v bistvenih delih ni obrazložena, zaradi česar ni mogla vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Določba prvega odstavka 260. člena ZUP je bila selektivno uporabljena (nova dejstva je mogoče dokazovati le z novimi dokazi). Potrdilo o poreklu je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojano, zato je ekspertiza tujega izvedenca v zvezi s spornim potrdilom o poreklu (EUR.1) le nov dokaz in ne novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko bil postopek obnovljen. Izvedensko mnenje je carinski organ naročil, ne da bi o tem obvestil stranko. Tožena stranka tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo, ampak je njegovo poročilo štela za nesporno, čeprav ni bilo overjeno, poleg tega iz mnenja nista razvidna ime in priimek omenjenega izvedenca niti njegovo pooblastilo. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, ker ni opazil očitne napake na spornem potrdilu EUR.1. Tožena stranka se tudi ni ukvarjala s pritožbenimi navedbami glede zakonitega oziroma pogodbenega zastopnika tožeče stranke oziroma ni preverila, ali je fizična oseba, ki je izpolnila deklaracijo za tožečo stranko imela za to dejanje ustrezno pooblastilo, pri čemer se sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča, opr. št. U 113/95 z dne 25. 3. 1998. Ker tega ni ugotovila je neupravičeno štela, da se je tožeča stranka sama vpisala v rubriko 14 ECL, ki omogoča alternativni vpis tako deklaranta kot zastopnika. Ugovarja tudi stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega carinskega organa. Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s pravočasnostjo obnove postopka, sodbe v temu delu ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski carinski organ je obšel enomesečni rok za obnovo postopka z obrazložitvijo, da je Sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je ločen od carinskega urada. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ni sprejelo dokaznega sklepa oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, zaradi česar ni jasno, kako je prišlo do dejstev, na katerih sodba temelji. Odločitev organa prve stopnje naj bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso upravnega sodišča v sodbi št. U-562/2002 glede uporabe določb ZUP oziroma naknadnega obračuna carinskega dolga (154. člen CZ). Meni namreč, da ni mogoče po uradni dolžnosti posegati v carinsko deklaracijo, ampak je treba v primeru, če organ ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji niso pravilni, sestaviti zapisnik (62. člen CZ) in izdati redno odločbo o naknadnem obračunu (154. člen CZ), ne pa uporabiti določb ZUP o obnovi. Sodišče prve stopnje ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Tožena stranka bi morala postopek obnoviti preden je potrdilo o poreklu poslala na preverjanje, saj se postopek preverjanja potrdila ne more opraviti, če ni začet upravni postopek. Sodišče prve stopnje tudi ni presodilo tožbenih navedb glede storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in se nedopustno sklicuje na določbo drugega odstavka 67. člena ZUS. Ponarejeno potrdilo je v vzročni zvezi z nezakonito odločbo, zato bi organ moral postopek obnoviti po 2. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Prvostopenjski organ v sklepu o obnovi ne bi smel navesti dva obnovitvena razloga, ki se med seboj izključujeta.

Tožena stranka na pritožbe (sedaj revizijo) ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

V obravnavanih primerih gre za več postopkov o istem predmetu, saj se z vloženimi revizijami (ki vse vsebujejo enake revizijske razloge) izpodbijajo sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, poleg tega sta v vseh primerih isti tudi stranki spora. Ker torej obravnavane zadeve izpolnjujejo pogoje za združevanje postopkov, je vrhovno sodišče, upoštevaje načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP; U radni list RS, št. 73/07-UPB3, 45/08-ZArbit, 45/08, 111/08-odločba US in 121/08-sklep US, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 42. člena ZUS-1 samo združilo navedene postopke v skupno obravnavo in odločanje.

K 2. točki izreka:

Revizija ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. V upravnem sporu v reviziji, za razliko od pritožbe (glej 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1), ni mogoče uveljavljati kot revizijski razlog zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, ki ga v reviziji uveljavlja tožeča stranka. V tem obsegu poteka presoja izpodbijane sodbe.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v obravnavanih zadevah podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Ob naknadnih preverjanjih verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1, na podlagi katerih je bila v postopku carinjenja uveljavljena preferencialna obravnava carinskega blaga ter posledično ugodnejši obračun carinskega dolga, je bilo ugotovljeno, da naj bi bila potrdila ponarejeno. Na hrbtni strani obravnavanih potrdil o poreklu blaga je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je slovenski carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično tudi do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet. Ne gre torej zgolj za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot zmotno meni tožeča stranka. Tudi po presoji vrhovnega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornim potrdilom za nov dokaz, ki izkazuje novo dejstvo, in s tem za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Kot taka pa predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ne pa po 2. točki 260. člena ZUP, kot zmotno meni tožeča stranka. Glede na navedeno vrhovno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe s strani sodišča prve stopnje.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo tudi odločitev tožene stranke o pravočasnosti uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti. Po določbi drugega odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko stranka predlaga uvedbo obnove postopka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o uvedbi obnove pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen ZCS-1), kot zmotno meni tožeča stranka, saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot je to pravilno pojasnila že tožena stranka. Z organom je torej lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v konkretnem primeru Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po sporni ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad L. prejel rezultate preverjanja dne 23. 4. 2002 (X Ips 1184/2006) in dne 14. 5. 2002 (X Ips 1183/2006 in X Ips 1216/2006), da po spornih ECL ne gre za blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma, so dne 9. 5. 2002 (X Ips 1184/2006), dne 15. 5. 2002 (X Ips 1183/2006) oziroma dne 16. 5. 2002 (X Ips 1216/2006) izdani sklepi, s katerimi je bila uvedena obnova postopka carinjenja po predmetnih ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga, pravočasni. Identično stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah z opr. št. I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005, I Up 763/2006, X Ips 899/2006 in X Ips 900/2006. Iz navedenih zadev tudi izhaja, da sodišče prve stopnje ni odstopilo od ustaljene sodne prakse v zvezi z razmerjem med obnovo postopka po ZUP in naknadnim obračunom carinskega dolga po 154. členu CZ, zato vrhovno sodišče zavrača tudi ta ugovor.

Zavrniti je treba tudi očitek, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, saj v obravnavanem primeru to ni pravno pomembna okoliščina, kolikor se s temi navedbami poizkuša izpodbiti dejansko stanje pa (glede na obseg revizijskega preizkusa), niti ne more biti upoštevna. Napaka carinskega organa bi namreč lahko bila relevantna le, če bi bil v obravnavanem primeru uporabljen institut naknadnega obračuna carinskega dolga (peti odstavek 154. člena CZ). Kot že pojasnjeno, pa je šlo za odločitev o obnovi postopka, pri čemer morebitna napaka carinskega organa ni relevantna.

Po presoji vrhovnega sodišča tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je vpis v rubriko 14 ECL opravila nepooblaščena oseba. Sama narava dela špediterja namreč določa obseg njegovih pooblastil pri njegovem delu, špediterja pa je šteti za pooblaščenca za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja. Fizično osebo, ki je opravila vpis v rubriko 14 ECL je šteti za pooblaščenko po zaposlitvi tožeče stranke. 80. člen Obligacijskega zakonika (OZ-UPB1, Uradni list RS, št. 97/07) določa, da je pooblaščenec po zaposlitvi tisti, ki opravlja določeno delo na podlagi pogodbe, pri čemer je bistveno, da obstaja med gospodarskim subjektom in to osebo pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je ta oseba zavezana izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali pa je običajno. Da je bila ta fizična oseba zaposlena pri tožeči stranki ter da je sama izpolnila predpisani obrazec enotne carinske listine, se podpisala in odtisnila žig špedicije, pa v obravnavani zadevi niti ni sporno. Izpolnitev carinske deklaracije pa je tudi po presoji vrhovnega sodišča posel, ki sodi v sklop rednega poslovanja družbe, saj gre za družbo, ki se ukvarja s špediterskimi posli. Enako stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah opr. št. I Up 131/2003, I Up 132/2003, I Up 135/2003, I Up 136/2003, I Up 129/2003, I Up 128/2003, I Up 130/2003, I Up 150/2003, I Up 154/2003. Glede sodbe vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, pa ne držijo pritožbene navedbe, da je vrhovno sodišče odpravilo odločbo carinskega organa zaradi zakonitega zastopanja. Odpravilo jo je namreč iz razloga, ker so bila v postopku kršena določila ZUP, saj tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe tožeče stranke v pritožbi glede pooblastila za zastopanje.

Ugovor, ki se nanaša na pasivno legitimacijo tožeče stranke v carinskem postopku, ker le-ta ni pooblaščenka prejemnika blaga, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Navedlo je, da je tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL, zato je njen položaj deklaranta razviden iz tega vpisa. S temi razlogi izpodbijane sodbe se vrhovno sodišče strinja. Prav tako pa niso utemeljeni revizijski razlogi glede dokončnosti in pravnomočnosti ECL, saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

Tožeča stranka je v tožbi res uveljavljala tudi tožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa kljub temu ni opravilo glavne obravnave. Vendar to še ne pomeni, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Ker ZUS-1 med revizijskimi razlogi nepravilne neizvedbe glavne obravnave ne opredeljuje kot absolutne bistvene kršitve pravil postopka, je moralo vrhovno sodišče presoditi, ali je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila v obravnavanem primeru ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za uvedbo obnove kot izrednega pravnega sredstva, zato po oceni vrhovnega sodišča izvedba glavne obravnave ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Izvedba glavne obravnave namreč ne bi mogla v ničemer spremeniti relevantnega procesnega dejanskega stanja (obstoj novega dejstva oziroma dokaza, ki predstavlja obnovitveni razlog), ki se ne sme enačiti z dejanskim stanjem, ki ga bo treba v obnovljenih postopkih ugotoviti za izdajo meritornih odločb (o carinskem dolgu).

Ugovor tožeče stranke, da je o zadevi odločal sodnik poročevalec in ne senat, je pavšalen. Glede na to, da iz uvoda izpodbijanih sodb in posvetovalnih zapisnikov izhaja, da so o zadevi glasovali in odločili vsi člani senata, revizijsko sodišče ugotavlja, da v zvezi z uveljavljanim ugovorom ni podana nobena kršitev ZUS-1 in posledično tudi ne zatrjevana kršitev 6. člena EKČP.

Po presoji vrhovnega sodišča za sodnice, ki so sodelovale pri izdaji sodb, izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni podan. Kolikor pa tožeča stranka z navedbo, da so pri izdaji sodbe sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, meni, da so bile podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP), pa bi njihovo izločitev lahko uveljavljal le do izdaje izpodbijane sodbe (drugi odstavek 72. člena ZPP).

Glede na to, da je v obravnavani zadevi odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva), niso relevantni ugovori tožeče stranke, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, da s strani carinskega organa ni bil obveščen o naročilu ekspertize o presoji pristnosti potrdila o poreklu in da izvedenec ni bil povabljen na ustno obravnavo. V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

Ni utemeljen ugovor, da izpodbijana sodba ni obrazložena. Po presoji vrhovnega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, ki je zakonito uporabilo določbo drugega odstavka 67. člena ZUS, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožeče stranke ter se do njih v zadostni meri opredelilo, zato kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana.

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustave in EKČP. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave in EKČP, zato jih je vrhovno sodišče dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Ker po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Druge revizijske ugovore pa vrhovno sodišče šteje za pravno nepomembne in se do njih ni opredelilo.

Predlog tožeče stranke, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.