VSRS Sodba III Ips 94/2001

Revizija se zavrne.

Zaradi nezakonitega ravnanja organov bivše SFRJ je bilo tožeči stranki zaplenjeno in nikoli vrnjeno 210 ton brona in medenine. Zato je s tožbo zahtevala od SFRJ povrnitev nastale škode. Zaradi razpada SFRJ je pozneje navedla kot toženi stranki Zvezno republiko Jugoslavijo in Republiko Slovenijo.

S prvo spremembo tožbenega zahtevka, ki je sledila ugotovitvi, da nezakonito zaplenjenega blaga ne more več dobiti, je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine 4.758.435,50 CHF in 2.570.712 ITL.

Odškodnina, zahtevana v CHF, je vključevala znesek 1.471.560,50 CHF, kolikor naj bi tožeča stranka plačala za blago, odškodnina, zahtevana v ITL pa znesek 795.000 ITL, kolikor je tožeča stranka plačala za tovornjake, naročene za odvoz blaga, ki so, zaradi zaplembe blaga, odpeljali prazni. Preostali del tožbenega zahtevka se je nanašal na škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala do vključno leta 1978 zaradi nemožnosti uporabe kapitala, vloženega v nabavo brona in medenine, oziroma v plačilo neuspelega prevoza.

Končni tožbeni zahtevek pred odločitvijo na prvi stopnji se je glasil:

"Toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki:

1./ 19.293.970 CHF s tem, da tečejo zakonite zamudne obresti od 22.11.1999 do plačila od zneska 20.070,631 CHF, in nadalje s tem, da se na dan plačila pravnomočno prisojenih a neplačanih 776.661 CHF od osnove obrestovanja odšteje in tečejo naprej zamudne obresti od znižane glavnice,

2./ 24.773.947 ITL z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1999 do plačila, obračunanimi od 25.705.947 ITL s tem, da se na dan plačila že prisojenih 1.431.000 ITL odšteje od obrestovane osnove in tečejo zamudne obresti do plačila od osnove, zmanjšane na dan plačila 1.431.000 ITL,

3./ Vsakoletna natečena odškodnina, oziroma zamudne obresti, se pri obeh gornjih delih izreka prištevajo k dotedanji glavnici in v naprej obračunavajo od vsako leto povečane glavnice".

Sodišče prve stopnje je:

1./ tožbeni zahtevek pod 1./ zgoraj zavrnilo glede glavnice za 5.835.533 CHF ter ves nadaljnji tožbeni zahtevek pod 1./, v celoti pa je zavrnilo tožbena zahtevka pod 2./ in 3./ zgoraj,

2./ zavrglo tožbo v delu, nanašajočem se na plačilo zneskov 13.458.437 CHF in 790.000 ITL,

3./ zaradi "umika tožbenega zahtevka" ustavilo postopek za plačilo 40% letnega povečanja osnovnega zahtevka 790.000 ITL od 30.6.1974 do končnega plačila, pri čemer je odbiti pravnomočno prisojenih 1.431.000 ITL ob končnem plačilu (primarni zahtevek) in tolarske protivrednosti 30.763.034 ITL s 40% zvišanji letno na že povišane zneske iz prejšnjega leta do plačila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo. V njej navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in odloči v smislu 380. ali kakšnega drugega člena ZPP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da sodišče zadeve ni obravnavalo, ni konkretiziran, je pa tudi neutemeljen. Sodišče je zadevo obravnavalo. Pri tem je izvedlo dokaze, za katere je ocenilo, da jih je za ugotovitev odločilnih dejstev potrebno izvesti (drugi odstavek 213. člena ZPP). Če pa določenih listin pri odločanju ni upoštevalo, ali jih ni upoštevalo tako, kot je to želela tožeča stranka, pa to samo po sebi ni nepravilnost, ki bi jo bilo mogoče z uspehom uveljavljati v revizijskem postopku (primerjaj: prvi, drugi in tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri presojanju utemeljenosti revizije tudi ni pomembno, kaj in kako je sodišče odločilo v prejšnjih sodbah. V tem revizijskem postopku je treba preizkusiti samo pravilnost in zakonitost s to revizijo izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in s sklepom. S sodbo je del tožbenega zahtevka zavrnilo, s sklepom pa je tožbo s tistim delom tožbenega zahtevka, ki ga ni zavrnilo, zavrglo, ustavilo pa je tudi postopek zaradi umika tožbe (ne: tožbenega zahtevka), nanašajoče se na tožbeni zahtevek na plačilo ITL.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo (samo) s sodbo, ne pa tudi s sklepom. Tako je ravnalo, ker je tožeča stranka v pritožbi navedla, da izpodbija (samo) sodbo, ne pa tudi katerega od sklepov sodišča prve stopnje. V pritožbi tudi ni navedla ničesar, iz česar bi bilo možno sklepati, da izpodbija tudi sklepa sodišča prve stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijskih navedb, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo glede zneska, ki sploh ni bil predmet zadnjega tožbenega zahtevka, in da izrek pod točko 3./ odločbe (sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje ni bil potreben, ne razlaga kot revizijsko izpodbijanje sklepov sodišča prve stopnje, ampak samo kot stališče tožeče stranke v zvezi z omenjenima sklepoma. Glede na četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 367. člena ZPP namreč ne šteje za možno, da bi tožeča stranka z revizijo izpodbijala sklepa sodišča prve stopnje. Če pa bi to storila, bi bilo treba takšno revizijo tako zaradi nedovoljenosti po drugem odstavku 374. člena ZPP na podlagi 377. člena ZPP zavreči.

Na naroku za glavno obravnavo dne 20.9.1996 (r. št. 317) je tožeča stranka ponovno spremenila tožbeni zahtevek. Ta ni več vseboval zahtevka na plačilo ITL. Tožeča stranka je izrecno pojasnila, da je opustila terjatev v ITL, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno. Na to spremembo tožbenega zahtevka in na to izjavo tožeče stranke se nanaša odločitev sodišča prve stopnje v točki 3./ izreka njegove odločbe.

Sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ima samo deklaratoren učinek. To pomeni, da nastanejo procesne posledice umika tožbe za tožnika takoj, ne šele s sklepom sodišča. Zato jih tožnik ne more preprečiti s preklicem (umikom) umika. Učinek umika tožbe lahko prepreči samo tožena stranka (drugi odstavek 188. člena ZPP - enako drugi odstavek 193. člena ZPP 1977), do česar v obravnavanem primeru ni prišlo. Če pa pride do umika tožbe, se šteje, kakor da tožba sploh ni bila vložena in se lahko ponovno vloži (četrti odstavek 188. člena ZPP). Ima pa umik tožbe materialnopravne posledice. Po prvem odstavku 389. člena ZOR se namreč šteje, da zastaranje z vložitvijo tožbe ni bilo pretrgano, če upnik umakne tožbo.

Tožeča stranka je umaknila tožbo na plačilo ITL. To je sodišče prve stopnje ugotovilo s pravnomočnim sklepom. Z vložitvijo pripravljalne vloge dne 13.10.1999 (r. št. 350) je tožeča stranka ponovno začela zahtevati plačilo odškodnine v ITL. Ali je s tem spremenila tožbo, oziroma ali jo je lahko spremenila tako, kot jo je, v tem primeru ni pomembno, ker je sodišče zadevo obravnavalo po novo oblikovanem tožbenem zahtevku. Je pa tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v ITL, zaradi zastaranja zavrnilo. Da bi sodišče prve stopnje določbe o zastaranju glede odškodnine za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v ITL, uporabilo nepravilno, tožeča stranka v reviziji ne trdi (tega tudi v pritožbi ni).

Dodatno k zastaranju terjatve na plačilo ITL pa še sledeče:

Tožeči stranki je sodišče do sedaj pravnomočno prisodilo 1.431.000 ITL: za škodo, nastalo s plačilom naročenih toda neuporabljenih tovornjakov 795.000 ITL, za škodo, ker štiri leta (to je vključno do leta 1978) ni mogla uporabljati kapitala v višini 795.000 ITL pa 636.000 ITL.

Nov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v ITL je tožeča stranka oblikovala na podlagi že prisojenega zneska 1.431.000 ITL. Za čas od vključno leta 1979 dalje je zahtevala povrnitev škode, nastale s tem, ker ni mogla uporabljati kapitala v višini 1.431.000 ITL. Zahtevala je plačilo 20 odstotnega letnega pribitka na osnovo 1.431.000 SIT (r. št. 350 točka XCVIII tožbenih navedb).

V letu 1979 je že veljal ZOR (1109 člen ZOR). Po drugem odstavku 376. člena ZOR je objektivni zastaralni rok za odškodninske terjatve pet let. Pod predpostavko, da bi prišel v poštev za tožečo stranko najugodnejši - objektivni - zastaralni rok, bi lahko tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine največ za pet let nazaj šteto od 13.10.1999, ko je ponovno zahtevala prisojo odškodnine v ITL.

Zahtevala pa jo je od leta 1979 dalje. Vsi odškodninski zahtevki v ITL najmanj do leta 1994 so zato zastarali. Zato tožeča stranka njihovega plačila ne more zahtevati. Zahtevati pa tudi ne more povrnitve pozneje zaradi neuporabe kapitala nastale škode. Škoda zaradi neuporabe kapitala, ki ga ni in ga zaradi zastaranja tudi ni mogoče iztožiti, ne nastane.

Glede na utemeljenost zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo ITL iz zgoraj navedenih razlogov revizijsko sodišče pripominja, da se z vprašanjem, ali je po materialnem pravu sploh mogoče zahtevati odškodnino za takšno posredno škodo, kot jo je uveljavljala tožeča stranka v ITL, ni ukvarjalo.

ZPP določa v prvem odstavku 180. člena, da mora tožba obsegati (tudi) določen zahtevek glede glavne stvari. Tožbeni zahtevek pod točko III, kakor ga je oblikovala tožeča stranka ob zadnji spremembi (pripravljalna vloga na r.št. 353) to vsekakor ni. Gre za nekakšen dajatveni zahtevek, ki ne bi bil izvršljiv, če bi mu sodišče ugodilo. Zato tožeča stranka odločitve o njem z revizijo že iz omenjenega razloga ne more spremeniti.

V reviziji razlaga tožeča stranka, kako je oblikovala tožbeni zahtevek v CHF. Sodišče prve stopnje (s tem pa tudi sodišče druge stopnje) je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot ga je oblikovala tožeča stranka v vlogi na r.št. 353, in tudi obrazložila v njej. Razlagi oblikovanja tožbenega zahtevka v omenjeni pripravljalni vlogi in v reviziji pa se dokaj razlikujeta, zlasti pri navajanju zneskov, ki naj bi bili podlaga za oblikovanje tožbenega zahtevka.

Drugačnih podatkov, ki jih navaja v reviziji, od tistih, ki jih je navajala v postopku na prvi stopnji, tožeča stranka ne more uspešno uveljaviti v reviziji ne kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka niti kot zmotno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje pa tako ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožeča stranka je ves čas postopka od prve spremembe tožbenega zahtevka dalje zahtevala plačilo odškodnine za (z vidika časa škodnega dogodka) bodočo škodo - škodo zaradi izgubljenega dobička, ker ni mogla uporabljati kapitala. Spreminjala je samo višino odškodninskega zahtevka glede na potek časa in odstotek, s katerim je opredeljevala višino letno nastale škode od tistega kapitala, ki ga ni mogla uporabljati.

Odškodnino za prav takšno škodo je zahtevala tožeča stranka tudi z zadnjo spremembo tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 25.10.1999 (r.št. 353). V njej je navedla (prva vrsta na tretji strani vloge), da zahteva "odškodnino za izgubljeni dobiček zaradi nemožnosti uporabe kapitala". O tem tožbenem zahtevku je sodilo sodišče prve stopnje, o tem tožbenem zahtevku pa je sodilo tudi sodišče druge stopnje, ko je presojalo utemeljenost pritožbe tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje.

Tudi za ugotovitev odškodninske odgovornosti za škodo, nastalo z izgubo dobička kot posledice nemožnosti uporabe kapitala morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, sicer odškodninskemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Ena od teh predpostavk je tudi škoda. Če te ni, tudi odškodninske odgovornosti ni.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o utemeljenosti revizije vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločanju sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožeča stranka škode ni dokazala. Zato je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v CHF. Ista dejanska ugotovitev je bila podlaga tudi za odločitev pritožbenega sodišča. Ker brez ugotovljene škode odškodninske odgovornosti ni, revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnili tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v CHF.

Tožeča stranka očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava tudi zato, ker ni prisodilo vsaj zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je že zgoraj opozorilo na okoliščino, da je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček. Uveljavljala je torej glavno terjatev. Obresti pa so, čeprav se lahko uveljavljajo tudi samostojno kot glavna terjatev, z vidika nastanka vedno akcesorna terjatev. Če ni glavne terjatve, obrestna terjatev ne more nastati. Ker pa, kot je razvidno iz gornje obrazložitve, odškodninska terjatev ni nastala, akcesorna terjatev na plačilo obresti sploh ni mogla nastati. Zato sodišče tudi s tem, ker tožeči stranki ni priznalo obresti, materialnega prava ni zmotno uporabilo.

Glede na zgoraj navedene razloge tožeča stranka z nobenim v reviziji navajanim dovoljenim revizijskim razlogom (prvi odstavek 370. člena ZPP) ni mogla uspeti. Zato je revizijsko sodišče potem, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu iz 371. člena ZPP, revizijo tožeče stranke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.