VSRS Sodba III Ips 66/2001

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je zahtevala plačilo 26.039.076,00 SIT. Tožbeni zahtevek je v teku postopka oprla na različne pravne temelje, zlasti pa na drugi in tretji odstavek 30. člena ZOR. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je revizijo vložila tožeča stranka. V reviziji je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena v povezavi z prvim odstavkom 370. člena ZPP. Revident predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev reviziji s sodbo, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija meni, da sta stranki dosegli soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe. Poleg tega naj bi zvišanje ponujene prodajne cene pomenila kršitev nekaterih temeljnih načel ZOR (9., 12, 13, 16, 17, 18 in 21. člena ZOR).

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča sta sicer stranki na sestanku dne 5.11.1998 dosegli soglasje o ceni (950.000 DEM) in o predmetu kupne pogodbe (nepremičnine pri ...), vendar pa sta se še naprej pogajali glede drugih pogodbenih sestavin. Pritožbeno sodišče je še posebej opozorilo na osnutek pogodbe o ari, ki tudi kaže na to, da stranki na sestanku dne 5.11.1998 nista sklenili pogodbe. Teh ugotovitev revident niti ne napada, pač pa le kratko meni, da je bila pogodba sklenjena. Glede tega pa revident nima prav.

Pogodba je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta soglasje o njenih bistvenih sestavinah. Bistvene sestavine pa lahko določi vsak ponudnik sam in se pri tem ozira na svojo korist. Četudi sta pogodbeni stranki dosegli soglasje glede cene in predmeta, pa pogodba še ni bila sklenjena, ker ni bilo doseženega soglasja o drugih pogodbenih sestavinah. Sklep drugostopenjskega sodišča, da kupna pogodba glede nepremičnin ni bila sklenjena, je glede na ugotovljeno dejansko stanje po mnenju revizijskega sodišča torej pravilen, materialno pravo pa ni bilo uporabljeno zmotno.

V zvezi s sklenitvijo kupne pogodbe je tožeča stranka v reviziji prvič navajala dejstva, ki naj bi kazala na to, da je tožena stranka ponudbo tožeče stranke sprejela še pred 27.10.1998. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi se ta dejstva nanašala na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Gre torej za nedopustne revizijske novote, ki jih revizijsko sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 370. člena in 372. člen ZPP).

Poslovni stiki med tožečo in toženo stranko so torej še imeli pravni pomen pogajanj. Primera odškodninske odgovornosti v primeru spodletelih pogajanj sta le dva in določena v ZOR v drugem in tretjem odstavku 30. člena ZOR. Revident niti ne meni, da bi se tožena stranka ne pogajala brez namena sklenitve pogodbe (prim. drugi odstavek 30. člena ZOR), pa tudi ugotovljena dejstva ne kažejo v to smer. Pač pa se revident sklicuje na načelo vestnosti in poštenja pri pogajanjih (12. člen ZOR). Tožbeni zahtevek na temelju tretjega odstavka 30. člena ZOR bi lahko bil utemeljen, če bi bilo zvišanje ponudbene cene nepremičnin v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR).

Stranki sta se še pogajali in je zato zvišanje cene za nepremičnine imelo pravni pomen, kakršnega ima nasprotna ponudba. Zvišanje cene za nepremičnine se je nanašalo na pogodbeno sestavino, glede katere sta stranki pred tem že dosegli soglasje. Vendar pa sprememba ponudbe v teku pogajanj niti v takšnem primeru ne pomeni nevestnega ali nepoštenega ravnanja, saj kupna pogodba ni bila sklenjena, ponovni začetek pogajanj o pogodbenih sestavinah, glede katerih je že bilo doseženo soglasje, pa po določilih ZOR nima pravnih posledic. Poleg tega je zvišanje ponujene cene temeljilo na cenitvi in torej na stvarnih razlogih. Trditev tožeče stranke, da je bila vrednost nepremičnin namerno previsoko ocenjena, pa je revizijska novota, ki je revizijsko sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 370. člena in 372. člen ZPP). Toženi stranki torej ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Ker tožena stranka ni povzročila prekinitve pogajanj brez utemeljenega razloga, je njena odškodninska odgovornost na temelju analogne uporabe tretjega odstavka 30. člena ZOR v povezavi z 12. členom ZOR izključena.

Revizija uveljavlja še kršitev 9., 13., 16., 17., 18. in 21. člena ZOR. Vse navedene norme so v prvem poglavju ZOR in so zelo splošne. Konkretizirane so šele v naslednjih poglavjih. V teh poglavjih so tudi določene pravne posledice v primeru kršitve teh norm, saj 9., 13., 16, 17., 18 in 21. člen ZOR pravnih posledic sploh ne določajo. Po mnenju revizijskega sodišča s sodbo ni bila kršena nobena od teh norm, tako da je pritožbeno sodišče materialno pravo v tem postopku ni uporabilo zmotno.

Tožeča stranka očita pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbeno uveljavljanje nepravilnosti zastopanja tožene stranke pri vložitvi odgovora na tožbo.

Oseba, ki je kot pooblaščenec sestavila odgovor na tožbo, pooblastila ni predložila. Na prvi narok za glavno obravnavo pa je pristopil pooblaščenec tožene stranke - odvetnik. Predložil je pooblastilo in za stranko odobril vložitev odgovora na tožbo. Če oseba, ki nima pooblastila, opravi pravdno dejanje, in se vsaj naknadno izkaže odobritev stranke za opravljeno pravdno dejanje, opustitev predložitve pooblastila pri prvem pravdnem dejanju nima pravnih posledic (prvi in drugi odstavek 98. člena ZPP). Pravdna dejanja pa lahko v imenu stranke odobri tudi njen pooblaščenec (prvi odstavek 95. člena ZOR). Ker je odvetnik predložil pooblastilo in kot pooblaščenec tožene stranke odobril pravdno dejanje osebe, ki ni imela pooblastila, ni razloga za neupoštevanje odgovora na tožbo (peti odstavek 98. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb glede pomanjkljivostmi pri zastopanju res ni presodilo. S tem bi bile določbe pravdnega postopka kršene, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP v povezavi z drugo točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Ker pa je bila tožena stranka v nadaljevanju postopka pravilno zastopana, njen pooblaščenec pa je odobril pravdna dejanja nepooblaščene osebe, opustitev presoje pritožbenih navedb ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker omenjena pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče materialno pravo v izpodbijani odločbi pravilno uporabilo in da tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Zaradi tega je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).