21. člen ZOR

Kljub temu, da dela niso bila opravljena v skladu s specifikacijo, samo zato še niso brez vrednosti, izvedenec je njihovo vrednost (po pridobitvi dodatne dokumentacije) ocenil na znesek, ki ga nihče ni pravočasno izpodbijal.

V predmetnem gospodarskem sporu so podane vse predpostavke za uporabo določb Dunajske konvencije, saj je imela tožeča stranka sedež v Republiki Avstriji, tožena stranka pa v Republiki Sloveniji. Stranki spora sta na naroku soglasno izbirali pravo Republike Slovenije, pri čemer pa nista izključili uporabe Dunajske konvencije. Zato je izbrano pravo Republike Slovenije kot interno prodajno pravo (prvi in drugi odstavek 19. člena ZMZPP), relevantno za presojo tistih vprašanj, ki jih Dunajska konvencija ne ureja. Za presojo ugovora tožene stranke o neplačilu terjatev po računih št. 98/40039 in 98/40043, zaradi previsokih in pavšalno določenih stroškov transporta in skladiščenja, je tako materialnopravno relevantna določba 9. člena Dunajske konvencije, po kateri stranki vežejo običaji, o katerih sta se zedinili, ter praksa, vzpostavljena med njima. Ta določba je v bistvenem enaka vsebini 21. člena ZOR. Zato za razrešitev predmetnega spora ni bistveno, da sta sodišči prve in druge stopnje zaključek o zavrnitvi tega ugovora utemeljili z nacionalnim pravom. Pomembno je, da napadeni sodbi nista napačni v svoji oceni o dogovorjenem načinu plačila stroškov transporta in sk

Pri razlagi pogodbe oziroma njenega določila je potrebno najprej izhajati iz narave same pogodbe (določila), to je njene kavze. Vsaka pogodbena obveznost mora namreč imeti dopustno podlago (razlog). Kavza se sicer domneva, vendar pa je pogodba (oziroma njeno določilo) nična, če se ugotovi, da le-te ni oziroma da je nedopustna.

Ker lahko pogodbeni stranki skladno z določbo 1. odstavka 271. člena ZOR poljubno določita višino pogodbene kazni, je treba ob upoštevanju določbe 3. odstavka 1107. člena ZOR zaključiti, da bi uporaba 52. uzance Posebnih gradbenih uzanc (ki nasprotuje citirani dispozitivni normi ZOR, saj določa najvišjo dovoljeno pogodbeno kazen) v tej zadevi prišla v poštev le v primeru, če bi stranki uporabo teh uzanc izrecno dogovorili. Res je v pogodbi izrecno določeno, da se pogodbena kazen računa od neizvršenih del, vendar pa je sodišče prve stopnje to določbo pravilno uporabilo, ko je kot osnovo za izračun pogodbene kazni vzelo vrednost celotne obveznosti, in ne zgolj vrednosti neizvršenih del. Neizvrševana dela tožene stranke pomenijo namreč neizvršeno obveznost tožene stranke, njena obveznost pa ni bila deljiva, saj tožnikoma ni bila dolžna izročati stanovanja postopoma po raznih fazah gradnje, temveč je bila njena edina obveznost izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje. Takšna razlaga sporne določbe je zato najbolj logična, sicer pa jo (glede na to, da je sporna določba zapisana v formularni pogodbi, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke), narekuje tudi

V kolikor sta se pogodbeni stranki pri opredelitvi pogodbenih obveznosti sklicevali na določene pojme, katerih vsebino nista drugače opredelili, so pa le-ti kot ustaljeni poslovni običaji urejeni v okviru Posebnih gradbenih uzanc (na primer začasna in končna situacija) je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da sta stranki hoteli uporabo navedenih uzanc v smislu 2. odst. 21.čl. ZOR. Peti odstavek 273.člena ZOR ureja domnevo, da se je upnik odpovedal uveljavljanju pogodbene kazni zaradi zamude. Takšno domnevo pa lahko ovrže v kolikor izkaže, da je nemudoma po sprejemu izpolnitve s strani dolžnika sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Iz navedenega izhaja, da je trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin na strani upnika, v konkretnem primeru torej tožene stranke, ki se na pravico do pogodbene kazni sklicuje. Od končne situacije, ki predstavlja listino, izstavljeno s strani izvajalca, pa je potrebno razlikovati dokončen obračun, s katerim pogodbenika sporazumno uredita vsa morebitna odprta vprašanja med pogodbenima strankama.

Za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih ZOR niso predpisane sankcije. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.

Po 3. odstavku 398. člena ZOR gre namreč dolžniku v primeru predčasne izpolnitve denarne obveznosti pravica, da odbije od dolga obresti za čas od dneva plačila do zapadlosti le, če je k temu upravičen po pogodbi ali če je to v navadi. Takšno navado, torej običaj, pa bi morala tožeča stranka konkretno zatrjevati (in ne zadošča le sklicevanje na abstraktno pravno normo), saj ni šlo za splošno znani običaj, pač pa za navado, katere obstoj je bilo treba ugotoviti v konkretnem primeru na podlagi konkretno zatrjevanih dejstev (primerjaj 21. člen ZOR). Dokazovanje namreč obsega vsa dejstva, ki jih stranka v sporu zatrjuje in so pomembna za odločbo (glej 1. odstavek 220. člena ZPP/77). Po določbi 1. odstavka 221. člena ZPP/77 namreč ni treba dokazovati le dejstev, ki jih je stranka priznala. Neprerekana dejstva pa ne sodijo v sklop priznanih dejstev.

Iz besedila kupne pogodbe ni mogoče sklepati, da je pogodbena stranka toženčeva firma.

Po uveljavitvi Zakona o obligacijskih razmerjih se ne uporablja več določba splošnih ali posebnih uzanc o domnevi, da sta pogodbeni stranki privolili v njihovo uporabo, kolikor jih nista s pogodbo izključili, temveč se uzance uporabljajo le, če so se udeleženci obligacijskih razmerij dogovorili, ali če iz okoliščin izhaja, da so hoteli njihovo uporabo.

Odstop dednega deleža sodediču pomeni pogodbo civilnega prava, obligacijskopravno razmerje pa med sodediči nastane v takem primeru že s trenutkom sklenitve sporazuma in podpisom le tega pred sodiščem (in ne morda s trenutkom izdaje sklepa o dedovanju, ki je le deklaratornega pomena). Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjencev, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (prvi odstavek 51. člena ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanje pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (četrti odstavek 210. člena ZOR). Zato ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ker le-ta preneha veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila."