13. člen ZOR

Ugovor zastaranja je nedopusten, če je zoper načela javne morale. Za tak primer pa gre, ko gre za ravnanja, ki bi tožnika odvračala od tožbe. Toženkino sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima takšne vsebine.

Zaradi realizacije ustnega dogovora je ta konvalidiral in ima vse učinke najemne pogodbe. Zanjo je v 31. členu ZPSPP predvidena izjema od načela inter partes pogodbenih razmerij.

Sankcija ničnosti je skrajna sankcija že pri obligacijskopravnih pogodbah, za katere je v osnovi določena, in je tudi na obligacijskopravnem področju pridržana le za najhujše kršitve (ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel). Zato je pri njeni uporabi treba ravnati skrajno restriktivno. Nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank, ki je v tem, da je tožena stranka pridobila 100 % lastniški delež v hčerinski družbi tožeče stranke za ceno, ki predstavlja 76% ocenjene vrednosti poslovnega deleža, ne predstavlja tako hude kršitve, ki bi upravičevala sankcijo ničnosti pogodbe.

Ker določba 126. člena ZOR ščiti interes upnika kot pogodbi zveste stranke, je prenehanje pogodbe odvisno od njegovih aktivnih ravnanj. Zato zakonodajalec v smislu varovanja izpolnitvenega interesa pogodbi zveste stranke ni izrecno določil roka, v katerem bi moral upnik prvič pozvati dolžnika na izpolnitev obveznosti v dodatnem roku, saj je po sami naravi stvari slednje vezano na vsakokratno naravo pravnega posla ter na njegov izpolnitveni čas. Obvestilo o primernem dodatnem roku glede na določbo drugega odstavka 126. člena ZOR mora upnik tako logično podati v nekem razumnem času glede na konkretne okoliščine vsakokratnega primera. Sodišče mora namreč pri presoji upnikove pravice do razveze pogodbe po 126. členu ZOR upoštevati tudi spoštovanje temeljnega načela vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR, in sicer kot (naravno) mejo (še) dopustnega ravnanja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenega razmerja. Ker je bistvo zastaranja prenehanje pravice do sodnega varstva, upnik glede na dolžnikov izrecni ugovor zastaranja po preteku relevantnega zastaralnega roka ne more več (uspešno) zahtevati prisilne izpolnitve odškodninske terjatve, ki je posledica

Ker ima zavarovalnica na podlagi pogodbe pravico odkloniti plačilo zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ugotovi, da je šlo za namerno netočno prijavo take okoliščine, da bi v primeru, če bi vedela za resnično stanje stvari, odklonila sklenitev pogodbe, je zmotno materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, po katerem ima pravico odkloniti plačilo zavarovalnine le v primeru, če so neresnično prijavljene okoliščine v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

Na podlagi ugotovitev, da so bili odnosi med pravdnima strankama skrhani že pred sklenitvijo pogodbe, pa sta pogodbo kljub temu sklenili, in da je toženec (v skladu s skupno pogodbeno voljo pretežno prek svoje žene) izvrševal obveznosti v dogovorjenem obsegu tako pred 27. 12. 2005 kot kasneje, je pravilno stališče sodišč, da enkratnemu dogodku, v katerem je bil toženec nasilen do tožnika, ni mogoče pripisati take teže, da bi narekoval sklep o neznosnosti skupnega življenja. Stališče sodišča, da z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policistov z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza ne bi mogla pripeljati do drugačnega stališča o pomenu dogodka za utemeljenost tožbenega zahtevka, ni bila storjena relativna bistvena kršitev določb postopka, je pravilno.

Pridobitelji po preužitkarski pogodbi večine obveznosti niso izpolnjevali, ker je preživljanka pomoč odklanjala. Vendar pa niso izpolnili niti svoje denarne obveznosti, čeprav so bili k temu pisno pozvani. Slednje je razlog, ki izročevalki daje odstopno upravičenje.

Dokler kupec vztraja pri izpolnitvi pogodbe in o sporu še ni pravnomočno odločeno, ne more začeti teči zastaralni rok za vrnitev kupnine.

Banka je izvrševala svoje pravice v skladu z namenom, zaradi katerih so ji bile te dane z akti Banke Slovenije, zato ni podana njena odškodninska odgovornost.

V klasičnem sistemu civilnega prava lahko pravna razmerja lastninske pravice na nepremičninah in prometa z nepremičninami res temeljijo le na načelu "superficies solo cedit" (z izjemami kot so npr. stavbna pravica in etažna lastnina) in načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Vendar je treba upoštevati, da koncepcija družbene lastnine ni temeljila na omenjenih načelih. Značilnost takratne ureditve in dejanskega stanja nepremičnin je bila nekakšna zakrnelost tistih institutov stvarnega prava, ki imajo svojo vlogo v tržnem gospodarstvu (med drugim načela zaupanja v zemljiško knjigo). Za promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini so veljala drugačna pravila, kot jih pozna pravni režim zasebne lastnine.

Odpravnina iz 250. člena ZGD je bila lahko tudi predmet avtonomnega pogodbenega urejanja, vendar le izven kogentnih zakonskih okvirov, to je nad minimalnim 24- kratnikom zadnje mesečne plače. To pomeni, da je bilo določilo pogodbe o zaposlitvi, ki je določalo le minimalno 12-kratnik zadnje plače, v nasprotju z določbo drugega odstavka 250. člena ZGD in tudi v nasprotju z določbami 10., 12. in 13. člena ZOR.

Določba Pogodbe o varščini je po razumevanju pritožbenega sodišča smiselna le, če pride do končnega prevzema opravljenih del v razumnem roku po izvedbi del. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da ni niti logično niti ni življenjsko sprejemljivo, da bi podizvajalec prevzel dolžnost garancije za brezhibnost opravljenih del, ki so v času neizogibno izpostavljena spremembam, ne glede pri tem na začetek teka garancijske dobe, na katerega pogosto nima možnosti vpliva. Tožena stranka bi morala glede na potek časa (10 let po prekinitvi del na gradbišču) sama izkazati, da je storila prav vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prišla do naročnikovega plačila.

Izpodbijanje dokazne ocene z revizijo ni dopustno.

Odpoved najemne pogodbe za poslovni prostor ima sicer svojo podlago v 28. členu ZPSPP (neplačevanje najemnine), vendar pa to ne pomeni, da stranki pogodbe ne bi mogli skleniti dogovora, po katerem bi bila kot razlog za prenehanje najema navedena neizpolnitev kakšne druge dogovorjene obveznosti. Odstop od najemne pogodbe z izpraznitvijo poslovnih prostorov namreč ni mogoč izključno le ob izpolnitvi odpovednih pogojev, določenih v 28. členu ZPSPP.

Nepoštena pogajanja pomenijo kršitev načel vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode. Kršitev teh načel terja uporabo splošnih pravil odškodninske odgovornosti, torej tudi priznavanje izgubljenega dobička. Ni pa prezreti pravil o vzročni zvezi in predvidljivosti škode.

Kadar postane skupno bivanje neznosno se pogodba o preužitku zato v znatnem delu ne izvršuje, vzrok za to pa tiči na doživljajski strani preživljanca, mora ta poseči po milejši sankciji, ne pa zahtevati razveze pogodbe. Usklajenost temeljnih načel obligacijskega prava ter ustavnega načela sorazmernosti zahteva, da skuša tak preživljanec pogodbeno razmerje najprej ustrezno spremeniti. Šele če to ni mogoče ali če druga stran v takšno spremembo ne privoli, lahko zahteva razvezo pogodbe.

Učinkovito zagotavljanje pravice do svobode izražanja se navzlic mejam, ki jih tej pravici zarisujejo pravice drugih, izključuje s pristopom, ki bi pisca ali govorca prek razumnih meja omejeval zgolj zaradi ene izmed možnih razlag besednega sporočila.

Bistvena značilnost zavarovalne pogodbe, ne glede na to, ali gre za pogodbe, za katere se uporabljajo določila 27. poglavja ZOR ali pa za pogodbe o zavarovanju terjatev (na takšno naravo Sporazuma se sklicuje pritožnik), je negotovost nastanka zavarovalnega primera še pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Obstoj rizika ob sklenitvi pogodbe je torej poslovni namen (kavza) pogodbe. Če je zavarovalni primer ob sklenitvi zavarovalne pogodbe že nastal, ali pa je že v nastajanju, zavarovalni primer ni več negotov. Zavarovalna pogodba brez opisane kavze (ne glede na to, ali gre za zavarovanje terjatev ali za premoženjsko zavarovanje po določilih ZOR), pa je nična (1. odstavek 103. člena ZOR), pomeni pa tudi kršitev temeljnega načela iz 1. odstavka 13. člena ZOR, po katerem je prepovedano izvrševanje pravic iz obligacijskih razmerjih v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom ustanovaljena ali priznana.

Ni v nasprotju z zakonom dogovor pravdnih strank ob sklenitvi prodajne pogodbe, da v primeru, če bo stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, vrne tožnik (kot kupec) stanovanje, tožena stranka (kot prodajalka) pa mu izplača kupnino, preračunano v DEM po tečaju na dan plačila kupnine oziroma na dan njene vrnitve, zmanjšane za skupni znesek stanarine oziroma najemnine za čas od sklenitve pogodbe do vrnitve kupnine.

Pogodbo s predsednikom ali članom uprave sklene predsednik nadzornega sveta (275. člen ZGD), medtem ko nadzorni svet s sklepom odloči o izplačilu odpravnine kot posebnem zakonskem (drugi odstavek 250. člena v primerjavi z 259. členom ZGD) korporacijskem premoženjskem upravičenju predsednika ali člana uprave. To izhaja iz organske pristojnosti nadzornega sveta iz prvega odstavka 253. člena ZGD, ki je ni mogoče prenesti na druge osebe. Čepšrav je odpravnina zakonsko določen institut, je lahko predmet avtonomnega pogodbenega urejanja, vendar le izven kogentnih zakonskih okvirov, ki določajo višino odpravnine. Dogovor o pravici do odpravnine v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov bi bil v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskih razmerij. ZGD je (v besedilu pred uveljavitvijo ZGD-F) zavaroval položaj uprave s tem, da je možnost odpoklica brez utemeljenega razloga "relativiziral" oziroma uravnotežil tako, da je predsedniku ali članu uprave zagotovil odpravnino za primer, da ga pristojni organ družbe odpokliče kljub dejstvu, da svoje obveznosti izpolnjuje v celoti in kot je treba. Namen določbe drugega odstavka 250. člena ZGD je bil odpoklicanemu