16. člen ZOR

Presoja sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka dolžna poskrbeti za nego, varstvo, oskrbo in varnost takrat štirimesečne prve tožnice, tako da se ob morebitnih močnejših trzljajih v posteljici ali v stolčku, ne bi mogla poškodovati, je po stališču revizijskega sodišča pravilna. Štiri mesece stari pacienti morajo imeti v bolnišnici takšno oskrbo, ki jim bo zagotovila varno bivanje. Te pogoje je bila dolžna zagotoviti prva toženka, pri kateri je bila prva tožnica v oskrbi. Zahteva, da bi morali tožniki ukrepe prve toženke konkretno določiti in natančno opisati v vseh podrobnostih, bi bila prestroga. Prva toženka bi morala sprejeti takšne ukrepe, ki preprečujejo oziroma zmanjšujejo možnost nastanka potencialnih poškodb na raven najnižjega tveganja in iskati primerne rešitve za večjo varnost bolnikov. Napačno je stališče sodišče druge stopnje, ki je v situaciji non liquet odločilo s sklicevanjem na pravila o procesnem dokaznem bremenu. Procesno dokazno breme se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank in njeni procesni aktivnosti. Vendar ob izdaji sodbe, v trenutku, ko je treba odločiti o utemeljenosti zahtevka (oziroma že prej, ko nastopi prekluzija pravice do

Tožeča stranka ni nosilec pravice, ki jo s tem zahtevkom uveljavlja, kar pomeni, da ji po materialnem pravu takšno upravičenje (zahtevati od tožene stranke vključitev njenih CD-romov v I. pakete) ne pripada. Poglavitni učinek ugotovitvene odločbe Urada je, da prizadetim udeležencem na trgu olajšuje uveljavljanje morebitnih odškodninskih zahtevkov. Eventuelno bi bilo mogoče tem udeležencem priznati upravičenje do prepovednih zahtevkov (prepoved nadaljnjih kršitev bi sicer praviloma moral izreči Urad v posledici ugotovljene zlorabe), nihče od njih pa nima samostojnega tovrstnega dajatvenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka. Delna odločba Urada ne ureja vprašanja vzročne zveze kot predpostavke civilnopravnega instituta odškodninske odgovornosti, vendar pa ga ureja v konkurenčnopravnem kontekstu. Tožeči stranki ni bilo treba dokazovati vzročne zveze med kršitvijo in zatrjevano škodo, pač pa zgolj vzročno zvezo med že ugotovljenimi protikonkurenčnimi učinki in nastalo škodo. Škoda v višini tržne vrednosti izgubljenih naročnikov je pravno priznana. Kot merilo dobička, „ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari“ se lahko

Izvajalec gradbenih del in investitor sta odškodninsko odgovorna, saj v času škodnega dogodka še ni bilo izdano uporabno dovoljenje, ko se zgrajeni objekt sme uporabljati.

Vzročnost v obravnavanem primeru ni očitna („naravna“), pač pa pravna, saj gre za očitek opustitve ravnanja, kakršnega naj bi od strokovnjaka terjale okoliščine. Zato je ni mogoče spregledati in nadomestiti z golo ugotovitvijo o časovnem zaporedju dogodkov. Sodišče bi moralo ugotoviti (to dokazno breme pa je na tožniku), da je ravnanje toženčevih zdravnikov povečalo verjetnost njegove škode, ki mu je nastala (izguba presajene ledvice in vsa škoda, ki jo s tem v zvezi ustrezno opredeljuje). Pri tem je treba vzročnost analizirati prospektivno, namreč upoštevati verjetnost, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi v drugačnih okoliščinah, ne le v teh, ki so se dejansko zgodile. Upoštevati je treba mejni prag zadostne verjetnosti, in sicer 50 %.

Presoja sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka dolžna poskrbeti za nego, varstvo, oskrbo in varnost takrat štirimesečne prve tožnice, tako da se ob morebitnih močnejših trzljajih v posteljici ali v stolčku, ne bi mogla poškodovati, je po stališču revizijskega sodišča pravilna. Štiri mesece stari pacienti morajo imeti v bolnišnici takšno oskrbo, ki jim bo zagotovila varno bivanje. Te pogoje je bila dolžna zagotoviti prva toženka, pri kateri je bila prva tožnica v oskrbi. Zahteva, da bi morali tožniki ukrepe prve toženke konkretno določiti in natančno opisati v vseh podrobnostih, bi bila prestroga. Prva toženka bi morala sprejeti takšne ukrepe, ki preprečujejo oziroma zmanjšujejo možnost nastanka potencialnih poškodb na raven najnižjega tveganja in iskati primerne rešitve za večjo varnost bolnikov. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, ki je v situaciji non liqet odločilo s sklicevanjem na pravila o procesnem dokaznem bremenu. Procesno dokazno breme se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank in njeni procesni aktivnosti. Vendar ob izdaji sodbe, v trenutku, ko je treba odločiti o utemeljenosti zahtevka (oziroma že prej, ko nastopi prekluzija pravice do predlaga

Ker je toženima strankama s sodbo naložena denarna obveznost deljiva in ker v izreku sodbe ni določen način delitve, je glede na v postopku izvršbe veljavno načelo stroge formalne legalitete treba upoštevati določbo drugega odstavka 412. člena ZOR, po kateri se denarna obveznost med več dolžniki (toženci) deli na enake dele in je vsak od njih odgovoren (le) za svoj del obveznosti. Res je, da možnosti nastanka konkretne škode ne bi bilo mogoče z gotovostjo izključiti niti v primeru doslednega upoštevanja predpisanega standarda dolžne skrbnosti ravnanja zavarovanca druge toženke; vendar to še ne izključuje tudi obstoja vzročne zveze med ugotovljenimi opustitvami in nastalo škodo, ki se presoja po merilu povečane verjetnosti nastanka škode – namreč v smeri ustvaritve maksimalno „ugodnih“ pogojev za njen nastanek kot enega od upoštevnih sovzrokov.

Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. Njihov predmet so relativne (subjektivne) pravice civilnega prava, te pa učinkujejo le inter partes.

Kot nevarno dejavnost je dopustno opredeliti tudi nevaren način transporta z viličarjem. V sistemu odškodninske obveznosti je sicer uveljavljena primarna vloga krivdne odgovornosti, ki poudarja izjemno uporabo določil objektivne odgovornosti. Sodišče je tako zavezano najprej preveriti, ali so podani elementi prve. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR), če bi se odvzelo pravno varstvo oškodovancu zgolj zato, ker ni pravočasno in zadosti opredelil nedopustnega ravnanja kot elementa krivdne odgovornosti, čeprav njegove pravočasne trditve zadoščajo za uporabo določil o objektivni odgovornosti. Kršitev pravil varnega dela, ki se nanaša na opustitev skrbnosti, predstavlja tudi merilo protipravnosti škodljivega dejstva (opustitve), ki zajema oškodovančevo trditveno in dokazno breme. Delavec ima pravico in ne dolžnost naloženo mu nevarno delo odkloniti. Z opustitvijo odklonitve delodajalec ni razbremenjen, če je bilo delavcu naročeno, da delo opravi na nedovoljen način. Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu je pravilno razlagati le v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov. Ko

Odškodninska obveza iniciatorja sodnega postopka je praviloma lahko podana takrat, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali pa iz zlorabe postopka. Odločitev sodišča, da toženka ni ravnala protipravno, ko je vložila tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani je pravilna, saj toženka v pravdi ni uveljavljala očitno neutemeljenega zahtevka.

Kontrahirno dolžnost določi le zakon, ne pa tudi podzakonski predpis. Nedopustnost ravnanja tožene stranke je izkazana z opustitvijo izvedbe razlastitvenega postopka oz. namesto tega opustitvijo sklenitve ustreznega pravnega posla takoj po opravljeni prekategorizaciji zemljišč v javno dobro oz. opustitvijo razveljavitve odloka, kateremu ni takoj sledilo ustrezno plačilo odškodnine oz. kupnine za na opisan način dejansko razlaščena zemljišča. Tožeči stranki ni mogoče naložiti bremena lastništva javnega dobra, pri tem pa ji odreči možnosti, da bi lahko prišla do primerne odmene za poseg v njeno lastninsko pravico. Upoštevaje, da razlastitvenega postopka ne more sama sprožiti, tožena stranka pa zanj očitno nima interesa, je potrebno njen odškodninski zahtevek obravnavati v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava in izven določb ZUreP-1.

Zapadli zneski rente izgubijo osebno naravo z zapadlostjo in ne šele s pravnomočnostjo, zato vprašanje podedljivosti, ki ga odpira revizija, ni utemeljeno.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Upoštevaje načelo pravičnosti, na katerem temeljijo obogatitveni zahtevki, je medsebojni dajatvi kot posledici ničnosti potrebno obravnavati kot ekonomsko celoto. Čeprav je pogodba neveljavna, obstaja med strankama dejansko razmerje, gre za dejansko vzajemno spolnitev. Če je stvar odtujena za določeno ceno, pomeni ta cena okoriščenje. V primeru uničenja ali izgube stvari pridobitelj koristi sicer nima, je pa odgovoren za prikrajšanje drugi stranki, v kolikor je do izgube ali uničenja prišlo po njegovi krivdi. Prvostopno sodišče bi moralo, v kolikor je toženi stranki dopustilo, da odgovori na pripravljalni vlogi tožeče stranke, glavno obravnavo preložiti. Navedena kršitev v določenih situacijah lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa vedno. Pri tem je odločilno, kakšne trditve je stranka v takšni vlogi podala in kako jih je sodišče upoštevalo. Ugovor pobota je pravica tožene stranke, ki jo lahko uveljavlja vse do konca glavne obravnave, torej tudi v ponovljenem postopku, upoštevaje pri tem določbo 2. odst. 362. člena ZPP.

V primerih, ko vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, vzročne zveze ni treba dokazati s prepričanjem, pač pa z verjetnostjo, ki presega mejni prag (50 %). Stranka, ki glede določenega dejstva nosi trditveno in dokazno breme, ne more pričakovati, da bo šele po prvem naroku za glavno obravnavo zbrala in predlagala dokaze v zvezi s trditvami, ki so bile sporne že prej.

Ravnanje nezakonitega prevzemnika lahko povzroči pravno priznano škodo ostalim delničarjem, če so imeli namen prodati (komurkoli) svoje delnice, pa tega niso storili, ker so se zanašali na zakonsko obveznost prevzemnika (ker je bil ta dolžan odkupiti delnice po višji ceni) in so zato zamudili ugodno priložnost za prodajo svojih delnic. V tem primeru bi šlo za škodo (izgubljeni dobiček), ki je nastala samim delničarjem in ne morda za škodo, ki bi nastala ciljni družbi in bi delničarjem pri tem nastala zgolj t.i. refleksna škoda.

Pravila v cestnem prometu o defenzivni vožnji nalagajo udeležencem, da v njem ravnajo tako, da ne ovirajo ali ogrožajo drugih udeležencev ali jim ne povzročajo škode. To velja tudi za tiste, ki imajo v določenem položaju prednost. Nihče ne sme za vsako ceno uveljavljati svoje prednosti, zlasti ne s protipredpisno vožnjo. Ravnanje, s katerim je mogoče preprečiti škodo, predpisuje tudi eno od temeljnih načel ZOR - načelo prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR).

V skladu z zakonom je oškodovanec upravičen do povrnitve celotne odškodnine (190. člen ZOR), torej tudi do povrnitve stroškov, ki jih je imel z ukrepi za preprečevanje nadaljnje škode. Vendar pa morajo biti oškodovančevi ukrepi vsaj teoretično sposobni preprečiti nadaljnjo škodo, ki izvira oziroma je v vzročni zvezi z ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji oškodovalca, kar pa v konkretni zadevi ni bilo ugotovljeno.

Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke (prvi odstavek 154. člena ZOR, v zvezi z 18. členom ZOZ). Spričo skopih trditev tožene stranke v smeri razbremenitve svoje odgovornosti se je mogoče strinjati z nosilnim argumentom sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni storila prav ničesar, da bi sporni način čiščenja preprečila in zagotovila varnost (lahko bi na primer takšen način čiščenja prepovedala ali ga nadzorovala).

Dolžnost lastnika nepremičnine je poskrbeti, da infrastruktura njegove nepremičnine ne ogroža mimoidočih, t.j. zagotoviti ustrezne varovalne ukrepe, ki bi omogočili varno uporabo površine, ležeče neposredno ob pločniku, in ki bi preprečili tako pristop kot morebitne zdrse mimoidočih v globino med pločnikom in zgradbo.