30. člen ZOR

V okviru tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti se ugotavlja, ali so ob sklenitvi pravnega posla obstajale take napake, da se šteje, da posel sploh ni obstoječ. Neobstoječ pravni posel je lahko le dejansko sklenjen pravni posel. Če pa do sklenitve pravnega posla sploh ni prišlo, ni podlage za ugotavljanje ničnosti.

Pravdni stranki z 2. čl. Pogodbe nista sklenili družbene pogodbe (niti njene predpogodbe), po kateri bi tožena stranka odgovarjala za neizpolnitev obveznosti, ki bi bila v ustanovitvi skupnega podjetja. To sicer ne pomeni, da stranki s tem nista izražali svojega namena skleniti pogodbo, ki bi ustrezala splošnim izhodiščem, kakršne sta nanizali v navedeno pogodbeno določilo. Učinek izražanja takšnega namena ustreza pojmu pogajanj, ki pa po načelu svobode obligacijskih razmerij ne zavezujejo in jih vsaka stranka lahko kadarkoli prekine.

Pravdni stranki sta sicer določili tako vrsto pogodbe (sprememba kreditne pogodbe) kot tudi vsebino (znesek, pogoji), prav tako je izjava namenjena točno določenemu naslovniku – toženki, vendar pa na strani P., d.d., ni bila podana prava in resnična volja za sklenitev spremembe obeh kreditnih pogodb, pač pa (kvečjemu) volja za sklenitev spremembe kreditnih pogodb v bodočnosti.

Zgolj okoliščina, da je bil upravni organ naknadno seznanjen s preklicem pooblastila lastnika vozila za prodajo vozila, preklic pooblastila pa je bil dan že po izvedbi prodajne pogodbe, ni nalagala upravnemu organu izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka ter neizvedba tega postopka ne predstavlja protipravnosti ravnanja upravnega organa kot ene izmed nujnih predpostavk civilnega delikta. Pooblastilo je podlaga za upravičenost do zastopanja, pri čemer je oblika pooblastila odvisna od oblike, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo. Ne za mandatno, ne za komisijsko niti za kupoprodajno pogodbo ZOR obličnosti ne predpisuje, zato zgolj dejstvo, da na pooblastilu za sklenitev pogodbe ni bila navedena višina kupnine, ne vpliva na samo veljavnost pooblastila.

Ker tožnik za škodo v obsegu negativnega pogodbenega interesa ni postavil ustreznih trditev, saj je trdil le, da je imel stroške za nabavo novega motorja, za rezervne dele in z delom za zamenjavo motorja (kar vse je vložil v svoje vozilo), pojasnil pa tudi ni neutemeljenih razlogov toženca za odstop od pogajanj, odškodninska odgovornost toženca ne more biti utemeljena v 30. členu ZOR.

Da bi bilo „sodelovanje“ pravdnih strank pri nastajanju scenarija filma mogoče šteti kot del pogajanj v smislu 30. člena ZOR, bi bilo treba, da bi se stranki pogajali tudi o pravnih vidikih njunega razmerja, torej o oblikovanju celotne vsebine njunih pravic in obveznosti v določenem pravnem poslu, katerega naj bi sklenili. Značilno za pogajanja pred sklenitvijo pogodbe v smislu 30. člena ZOR je tudi, da stranka ve, s kom kot pogodbeno stranko se pogaja in o kakšni pogodbi (vsebinsko gledano) se z njim pogaja.

Za pojem pogajanj je bistveno, da stranka v poslovnih kontaktih z drugimi izraža namen, da bo sklenila pogodbo. Če ga izraža in s tem pripravi nasprotno stranko k nadaljnjemu sodelovanju z njo, a pri tem ne misli resno, ker namena skleniti pogodbo v resnici nima, ravna v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.

Dokler ni bila podana volja za sklenitev pogodbe, pogodba ni bila sklenjena – stranki sta bili le v fazi pogajanj. In dokler sta bili v fazi pogajanj, nista bili zavezani k sklenitvi pogodbe, temveč sta bili zavezani le k določenemu ravnanju med pogajanji.

Institut "culpa in contrahendo" je pojem, širši od vsebine odgovornosti za pogajanja, saj se z njim označujejo vse pravice in obveznosti, ki so povezane s sklenitvijo pogodbe, in ne le tiste, ki se navezujejo na nepoštena pogajanja.

Za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ni odločilnega pomena, da na podlagi razpisa z dne 21. 11. 1997 ni podelila dveh kocesij, temveč samo eno, saj si je to pravico v razpisu pridržala (in se v takšnem primeru obvezala razpis ponoviti), temveč dejstvo, da zaradi spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo med razpisnim postopkom, več kot ene koncesije sploh ni mogla podeliti (in zato tudi ne ponoviti razpisa). Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi morala tožena stranka z možnostjo podelitve koncesije po petem odstavku 67. člena ZTel računati že pri pripravi javnega razpisa. Zaradi jasnosti pa k tem razlogom še dodaja, da bi upoštevanje navedene možnosti narekovalo razpis samo ene koncesije. Ker pa sta bili razpisani dve koncesiji, je tožena stranka s tem, ko je med razpisnim postopkom (še preden je z odločbo z dne 11. 6. 1998 eno od razpisanih koncesij podelila družbi A., d. d.) eno od teh dveh koncesij, na drugi podlagi sicer, oddala tretjemu, dejansko spremenila razpisne pogoje in vnaprej izločila enega od udeležencev razpisa oziroma mu povzročila nepotrebne stroške. Sodišče druge stopnje ne sprejema pri

Nepoštena pogajanja pomenijo kršitev načel vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode. Kršitev teh načel terja uporabo splošnih pravil odškodninske odgovornosti, torej tudi priznavanje izgubljenega dobička. Ni pa prezreti pravil o vzročni zvezi in predvidljivosti škode.

Ni logično, da bi stranki predpogodbe, ki sama še ni podala pravno učinkovite izjave volje za sklenitev najemne pogodbe, šli vsi učinki iz te pogodbe. Pogodbena odškodninska odgovornost je v našem pravnem sistemu umeščena med učinke obveznosti (III. poglavje ZOR). Pogodbena odškodninska obveznost zato lahko nastane in obstoji le v obdobju, v katerem pogodbeno razmerje ustvarja učinke med pogodbenima strankama. Sporna predpogodba je prenehala (učinkovati) 30.5.1997, ker odtlej nobena izmed pravdnih strank ni mogla več uveljavljati sklenitve glavne pogodbe (prim. 4. in 5. odstavek 45. člena in 295. člen ZOR). Tudi zato obravnavani odškodninski zahtevek iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane neizpolnitve predpogodbe v obravnavanem primeru ne more biti utemeljen. Tožba je bila vložena namreč šele 26.3.1998, to je v času, ko tožeča stranka ne bi mogla več uspešno uveljavljati izpolnitvenega zahtevka po sporni predpogodbi (anal. s 3. odstavkom 376. člena ZOR).

V denacionalizacijskem postopku v last in posest vrnjene poslovne prostore uporablja tožena stranka brez najemne pogodbe ali drugega pravnega naslova. Tožeča stranka kot lastnik tako utemeljeno zahteva izročitev stvari, to je praznih poslovnih prostorov.

Kupna pogodba ni sklenjena, če pogodbeni stranki sicer dosežeta soglasje glede cene in predmeta pogodbe, ne pa tudi glede drugih pogodbenih sestavin. Dokler trajajo pogajanja, lahko prodajalec zviša ceno za stvar, ki je naprodaj, tudi če je prej v pogajanjih že bilo doseženo soglasje o ceni. Takšno ravnanje prodajalca ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (člen 12 ZOR) in zato odškodninski zahtevek na podlagi tretjega odstavka 30 člena ZOR ni utemeljen.

Odškodnino za škodo zaradi neuspelih pogajanj je možno priznati samo kot negativni pogodbeni interes. Pravilo obrnjenega dokaznega bremena v odškodninskih sporih velja samo glede odgovornosti za škodno dejanje.

Eden od pogojev za odškodninsko odgovornost zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanja po 2. in 3. odstavku 30. člena ZOR je, da je sploh šlo že za pogajanja, ne pa za neka drugačna, neformalna iskanja informacij o možnostih za sklenitev pogodbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se pravdni stranki nista niti še začeli pogajati o sklenitvi posla. Šlo je le za tožnikovo ponudbo, ki pa tožene stranke ne zavezuje. Njen molk ni nedopustno ravnanje. V nasprotju s 1. odstavkom 42. člena ZOR je stališče, da molk naslovnika pomeni sprejem pogodbe. V obravnavani zadevi tudi ni šlo za nobeno od izjem, ki sta urejeni v 3. in 4. odstavku 42. člena ZOR, ko se naslovnikov molk lahko šteje za sprejem pogodbe.

Priprave, ki so zlasti na področju intelektualnih storitev, kot predmeta delovršne pogodbe, logične, pričakovane in celo nujne, pa sodijo v pogajanja, saj je od zaključkov teh odvisna konkretna vsebina pogodbe, ki jo stranki pripravljata in njena kasnejša interpretacija (gl. 30. čl. ZOR Tudi iz zakonske norme je razvidno, da bodoči pogodbeni stranki trpita določene stroške v zvezi s pripravo pogodbe, če ne drugačne, za porabljeni čas. Vendar pa si teh vzajemno ne povrneta, če se drugače ne dogovorita (gl. 4. odst. 30. čl. ZOR). Le stranka, ki se je pošteno pogajala, lahko zahteva odškodnino od nasprotne stranke, ki bodisi ni niti imela namena, skleniti pogodbo (gl. 2. odst. citiranega člena) ali pa je tak namen brez utemeljenega razloga opustila (gl. 3. odst. citiranega člena). Tožnica pa v tem sporu ni postavila odškodninskega zahtevka, pač pa denarno terjatev, na podlagi, ki je ni dokazala, zato prvostopnemu sodišču ni bilo treba materialnopravno presojati njenega tožbenega zahtevka iz odškodninske podlage.

Če se stranki med pogajanjem zedinita o kakšnem od elementov pogodbe, nanj vse do zaključka pogajanj nista vezani. Svojo pogajalsko pozicijo lahko še vedno spreminjata.

Sporazum z dne 08.08.1990 ni predpogodba, ker ni sklenjena v predpisani obliki. V zvezi s tem revizijska izvajanja niso sprejemljiva, saj ustrezna obličnost koristi predvsem kupcu, ki po 33. členu ZTLR pridobi lastninsko pravico na nepremičnini šele z vpisom v zemljiško knjigo in izbrisom prejšnjega lastnika. Sporazum z dne 08.08.1990 tudi ne more biti predpogodba, ker ni vseboval bistvenih sestavin iz glavne pogodbe, to je cene ali podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti (prvi odstavek 462. člena ZOR).

Ker pri spornem razpisu ni šlo za razpis ponudbe, ampak za poziv na stavljanje ponudb, je lahko razpisovalec odklonil sklenitev pogodbe z avtorjem najustreznejše idejne arhitektonske rešitve. Razpisovalec se namreč s spornim razpisom ni obvezal k sklenitvi pogodbe s takšnim avtorjem, ampak se je le obvezal, da bo takšnega avtorja povabil k oddaji ponudbe za izdelavo celotne tehnične dokumentacije.