VSC Sodba III Kp 75915/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravi odločba o varnostnem ukrepu odvzema predmeta - USB ključka v prilogi C1.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1V ponovljenem sojenju je Okrožno sodišče v Celju z izpodbijano sodbo obtoženca A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen tri leta in deset mesecev zapora, v katero je vštelo čas pripora od dne 12. 10. 2023 od 13.05 ure dalje. Na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo USB ključek, vpisan pod prilogo C1. Na podlagi prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo o stroških tega postopka.

2Zoper sodbo so se tudi tokrat pritožili obtoženčevi zagovorniki, tj. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (po 1. točki 370. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po 3. točki 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP) ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah (po 4. točki 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP). Primarno so predlagali, da pritožbeno sodišče obtoženca oprosti obtožbe, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podredno pa, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo, tj. pogojno obsodbo.

3Pritožba je delno utemeljena.

Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka

4Bistveno procesno kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z izvajanji, da naj bi sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na dokaz (videoposnetke s pornografsko vsebino na USB ključku v prilogi C1), ki je bil pridobljen s kršitvijo obtoženčeve pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Obramba je v vlogi z dne 4. 6. 2025 (red. št. 257) zahtevala izločitev USB ključka in vseh dokazov, "izvedenih" na podlagi tega dokaza, prvo sodišče pa je tak predlog obrambe na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP zavrnilo (tč. 8 in 9 ter zlasti 10 obrazložitve sodbe). Pritožniki zadevnim razlogom izpodbijane sodbe neutemeljeno nasprotujejo.

5Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je po tem, ko je bila obtožencu odvzeta prostost, zet B. B. preiskal njegove bivalne prostore v stanovanjski hiši in v neki omari našel predmetni USB ključek. B. B. je izpovedal, da mu je bilo čudno, zakaj kriminalisti niso odnesli obtoženčevega računalnika kot dokaza, po pogrešitvi zunanjega diska pa je ob brskanju po sobi našel ključek s spolno vsebino (risbami manjše deklice in starejšega moškega ter fotografijami mlajših deklet), iz česar je sklepal, da je tast "že dlje časa nagnjen k temu". Že v preiskavi je ključek izročil sodišču, na glavni obravnavi pa je izpovedal smiselno enako. Ker je obtoženec z družino hčerke C. C. sicer živel v isti stanovanjski hiši, a v svojih lastnih bivalnih prostorih, ima prav prvo sodišče, da je bilo z ravnanjem "zasebnika" oziroma posameznika B. B. (ki je obtoženčeve prostore, v katerih je po konceptu t. i. deljene zasebnosti upravičeno pričakoval zasebnost, preiskal brez njegovega dovoljenja) poseženo v obtoženčevo pravico iz 36. člena Ustave. Obenem pa se je sodišče pravilno opredelilo, da je v konkretnem primeru treba opraviti kolizijsko tehtanje v skladu z metodo praktične konkordance, pri čemer se soočita na eni strani obtoženčeva pravica do nedotakljivosti stanovanja, na drugi pa pravice mladoletne oškodovanke (tj. otroka) iz 34., 35. in 56. člena Ustave. Razumna je presoja, da je oče oškodovanke prostore obtoženca preiskal po aretaciji slednjega zaradi suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na komaj 5-letno deklico, torej zelo hudega kaznivega dejanja na škodo predstavnice najšibkejše in najranljivejše populacije v družbi, pri čemer je, kot je B. B. to sam pojasnil, iskal dokaze za obtožencu očitana ravnanja. Namen dokazovanja kaznivega dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice oziroma višje uvrščene pravne dobrine mladoletne oškodovanke (ne glede na to, ali se vsebina na USB ključku kasneje kaže kot pomembna ali ne), razkrije pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je treba pravico obtoženca iz 36. člena Ustave omejiti na račun uveljavitve pravic oškodovanke iz 34., 35. in 56. člena Ustave. To pomeni, da kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot. V oškodovankine pravice je obtoženec bil posegel že pred pregledovanjem njegovih bivalnih prostorov, tj. z izvrševanjem kaznivega dejanja, zato ni relevantno, če v pravice oškodovanke ni bilo neposredno poseženo s posestjo ključka, z vsebino ali z uporabo vsebin na USB ključku, kot to skušajo (zmotno) prikazati pritožniki.

6V posledici opredeljenega se tako pokaže, da ima prav prvo sodišče, da pri USB ključku oziroma vsebini na njem ne gre za dokaz, katerega uporaba v kazenskem postopku bi bila nedopustna na podlagi določbe drugega odstavka 18. člena ZKP. Zato je bil predlog obrambe za izločitev tega dokaza in "sadežev zastrupljenega drevesa" zavrnjen upravičeno ter je protispisna pritožbena teza, da naj bi sodišče kot nesporno oziroma nedvomno ugotovilo, da je bil USB ključek pridobljen s "kršitvijo" obtoženčeve pravice. Prav nasprotno je bilo namreč obrazloženo, da je prišlo le do posega v pravico iz 36. člena Ustave, ne pa tudi do njene kršitve, ne drži pa niti pritožbeno stališče, da je presoja sodišča "neutemeljena in zgrešena".

7Na vprašanje, ali je bila pridobitev USB ključka v zgoraj predstavljenih dejanskih okoliščinah skladna z Ustavo, ne vpliva razprava o dokazni (ne)vrednosti vsebin s pornografskimi elementi na tem ključu za odločitev v predmetni kazenski zadevi. Glede na izsledke dokaznega postopka se je res razkrilo, da pornografska vsebina za obtoženca ne učinkuje obremenilno (tč. 36 izpodbijane sodbe), saj upoštevaje letnice datotek 2002 - 2007 ni bilo očitano niti dokazano, da naj bi obtoženec ta material pregledoval v časovnem obdobju izvrševanja kaznivega dejanja, da bi ga bil prikazoval mladoletni oškodovanki, slednjo snemal ali kaj podobnega. Vendar zapisano iz zgoraj pojasnjenih razlogov ne pomeni, da je bil USB ključ pridobljen na neustaven način; pomeni pa, da se izpodbijana sodba na vsebine na ključku v obtoženčevo škodo niti ne opira, zato že pojmovno ne more biti govora o obstoju pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (tudi če bi bil dokaz pridobljen s kršitvijo pravice ustavnega nivoja, a ni bil). Pritožniki imajo sicer prav, da USB ključ ni predmet, ki bi bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali bi bil nastal s kaznivim dejanjem, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmeta po 73. členu KZ-1 (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) in je nepravilno uporabilo to določilo, ni pa zagrešilo v pritožbi očitane kršitve procesne narave. Nepomembna je zato pritožbena razprava v smeri ugotavljanja, natančno kakšna pornografska vsebina se na tem USB ključku nahaja, saj sodišče prve stopnje objektivnih in subjektivnih elementov kaznivega dejanja obtožencu v ničemer ni pripisalo zaradi ali na podlagi pomena vsebin na najdenem ključku.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

8Pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožniki niti ne konkretizirajo, medtem ko razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je s pravilno oceno vseh izvedenih dokazov na ravni prepričanja iz drugega odstavka 3. člena ZKP zaključilo, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu. V izpodbijani sodbi (tč. 11 - 40) je korektno povzelo izsledke dokaznega postopka ter prepričljivo obrazložilo atomistično in holistično ovrednotenje izvedenih dokazov. Prav tako prepričljivo je zavrnilo tako zagovor obtoženca kot vse relevantne obrambne teze, s katerimi se je neuspešno skušala doseči obtoženčeva razbremenitev kazenske odgovornosti. Sodišče druge stopnje se že pred natančnejšo opredelitvijo glede pritožbenih trditev razlogom prvega sodišča o odločilnih dejstvih, kjer ponavljanje ne bo potrebno, v celoti pridružuje.

9Mladoletna oškodovanka je med zaslišanjem (tč. 18 napadene sodbe) izpovedala o vseh izvršitvenih ravnanjih, ki se obtožencu očitajo v krivdoreku. V tč. 23 sodbe je sodišče prve stopnje navedlo docela razumne razloge, zakaj je sledilo Č. Č., ki se je o obtoženčevih ravnanjih sprva zaupala mami C. C., nato pa je tudi ob zaslišanju v tem postopku vsebinsko enako izpovedala o izvršitvenih ravnanjih obtoženca. Prvo sodišče je analitično dokazno oceno o verodostojnosti oškodovankine prepričljive in iskrene izpovedbe na sintezni ravni utrdilo ne le z oceno skladnih in konsistentnih izpovedb njenih staršev (tč. 37 razlogov), pač pa tudi z dognanji izvedenke za klinično psihologijo dr. D. D., ki je (kot sporoča natančna obrazložitev izpodbijane sodbe) ugotovila, da deklica, ki je bila ob izvrševanju kaznivega dejanja stara pet let, med zaslišanjem pa sedem, kognitivno ni bila sposobna, da bi si izmislila tovrsten konstrukt in obtoženca po krivem obdolžila z nekakšnim premišljenim manevrom. Obenem se je izvedenka strokovno opredelila, da oškodovanka glede na stopnjo svoje kognitivne zrelosti ni razumela moralne in seveda tudi pravne nesprejemljivosti dedkovih ravnanj, zaradi česar pri njej ni prepoznati motivike za izkrivljanje resnice. Že po mnenju izvedenke je (bila) deklica na konkretni ravni sposobna razlikovati resnico in laž, o obtoženčevem ravnanju (najprej o drgnjenju spolnega uda z rokami pred njo) pa je materi spregovorila povsem spontano, kar je le še dodaten znak resničnosti obremenilne izpovedbe. Izvedenka se je v tč. 7 pisnega mnenja izrecno izrekla o oškodovankinem razlikovanju resnice in laži ter se nasprotno stališče v pritožbi kaže kot protispisno. Navsezadnje pa je tudi strokovnjakinja Hiše za otroke pred izpovedovanjem oškodovanke o relevantnih okoliščinah s kontrolnimi vprašanji (str. 5 - 7 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 16. 9. 2025) preverila, da Č. Č. loči med resnico in lažjo, kar so njeni odgovori na vprašanja jasno razkrili.

10Ob tem, ko se je izvedenka dr. D. D. že v pisnem mnenju opredelila, da oškodovanka nima motiva za krivo izpovedovanje, je sklepala še, da ima deklica (upoštevajoč oceno razvojne stopnje, čustveno spremljavo pripovedi in skladnost obremenilnih izjav) majhno kapaciteto za izkrivljanje resnice. Res gre pri tem za oceno izvedenke, ki pa je v harmoničnem sozvočju z obremenilnimi dokazi v tem kazenskem postopku, zato niti pritožbeno sodišče nima razloga, da takšne ocene izvedenke ne bi sprejelo (enako tč. 22 izpodbijane sodbe). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožniki ne morejo uspeti s stališčem, da opredelitev izvedenke ni pravilna niti strokovno podprta, saj za to ne ponudijo nobenih nasprotnih, toda strokovno utemeljenih argumentov. Vse pritožbene teze v smeri oškodovankinih "spominskih vrzeli", ki naj bi bile zapolnjene bodisi z "bujno domišljijo" bodisi z vplivanjem staršev, pa višje sodišče, kot bo prav tako pojasnjeno, v celoti zavrača.

11Višje sodišče se ne strinja z zagovorniki, da naj bi sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke ocenjevalo nekritično in da naj bi deklica izpovedovala "izkrivljeno resnico". Iz prereza njene izpovedbe nikakor ne izhaja, da se izvršitvenih ravnanj obtoženca ne bi spominjala oziroma da ji ne bi bila doživela, saj je ravnanja, ki so predmet sodbe, podrobno in slikovito opisala. Njene izjave o odločilnih dejstvih so konsistentno skladne z opisovanjem ravnanj obtoženca materi C. C., glede na potek časa do neposrednega zaslišanja (več kot dve leti) in zlasti starost oškodovanke pa je tudi po presoji višjega sodišča logično, če v kasnejših izjavah prihaja do razhajanj, ki pa niso bistvena. Odločilno je, da je deklica obtoženčeva ravnanja, ki so predmet krivdoreka (poljubi po licih in na usta, lizanje spolovila ter samozadovoljevanje v njeni prisotnosti) ves čas opisovala smiselno identično, kar velja tudi za njihovo opisovanje v razgovoru z izvedenko dr. D. D. Zato ne drži pritožbeno naziranje, da "posredni dokazi" (v smislu obremenilnih izjav, ki jih je oškodovanka podala materi in zatem izvedenki) niso bili potrjeni z dekličinim neposrednim zaslišanjem.

12Nikakršne osnove ni za pritožbene insinuacije, da naj bi oškodovanka neresnično izpovedala zaradi vpliva staršev, "predvsem mame", ki naj bi deklici po mnenju obrambe naročila, kako naj izpoveduje. Ob tem pritožniki vztrajno izpostavljajo odgovor deklice na vprašanje strokovnjakinje za zaslišanje (str. 10 - 11 prepisa zvočnega posnetka z dne 16. 9. 2025), če ve, o kom se bosta danes pogovarjali, na kar je Č. Č. odgovorila, da o "njenem dediju A. A.". Že sodišče prve stopnje (str. 24 izpodbijane sodbe) je povsem razumno odgovorilo (kar pa izkazujejo tudi podatki v spisu), da je bila C. C. kot zakonita zastopnica oškodovanke seveda obveščena o zaslišanju hčerke v Hiši za otroke, seznanitev oškodovanke v smeri, o kom bo tekla beseda, pa je sestavni del starševske dolžnosti, da otroka primerno pripravijo na zaslišanje, in ne predstavlja nedopustnega vplivanja na pričo v smislu diktiranja vsebine njene izpovedbe. O tem, da naj bi mama in oče z Č. Č. razpravljala o času, kraju in o samih dogodkih, ki so predmet zaslišanja oziroma kazenskega postopka, pritožba ne ponudi prav nobenih dokazov, zlasti pa prepričljiva ocena vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov v njihovi povezavi niti na pritožbeni stopnji ne dopušča nikakršnega dvoma v resničnost izpovedbe mladoletne oškodovanke. Tudi okoliščina, da je oškodovanka na vprašanje, če ji pri dediju kaj ni bilo všeč (str. 15 prepisa zvočnega posnetka), izrecno odgovorila, da tisto, ko jo je "lizal po luliki" ter ko si je "hlače dol dal in si je tisto kožico dal gor pa dol, potem je pa neka tekočina ven prišla", ne potrjuje pritožbene teze, da naj bi bila na zaslišanje pripravljena, saj takojšnji odgovor kaže kvečjemu na to, da sta se omenjena dogodka deklici vtisnila v spomin. Hkrati pa ni logično, kako naj bi bila oškodovanka pred zaslišanjem pod vplivom (staršev), saj se je o lizanju spolovila in obtoženčevi masturbaciji materi zaupala že v jesenskih mesecih leta 2023, davno pred zaslišanjem v letu 2025 pa je ravnanja obtoženca enako opisala tudi v izjavah na PU Celje ter pri izvedenki dr. D. D. Glede na celostno dokazno oceno, ki prežema prepričljive razloge izpodbijane sodbe, naposled ni usodnega pomena, če je oškodovanka (str. 26 zvočnega prepisa) povedala, da ji je mami zvečer (tj. očitno pred zaslišanjem) rekla, da se je (tj. očitno obtoženec) "po lulčku". Že pred to izjavo je deklica zanikala, da bi ji kdo naročil, kaj mora danes povedati (strokovnjakinji za zaslišanje), nato pa je pritrdila, da gre pri dogodkih, o katerih je izčrpno in doživeto izpovedovala, za dogodke, ki se jih spomni sama. Nedovoljenega vpliva na izpovedbo deklice pritožbeno tako ne bo moč izkazati.

13V sklopu dokazne ocene o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe ni prav nič oporečnega v okoliščini, če se je oškodovanka spomnila, da je do obtoženčevih izvršitvenih ravnanj prišlo spomladi (leta 2023), kar si je zapomnila po tem, da so zunaj še rasle trobentice. Spomnila se je tudi, da je do poljuba na usta prišlo v ponedeljek, naslednji ponedeljek, torej čez teden dni, si je obtoženec pred njo z rokami drgnil spolni ud do ejakulacije, takoj sledeči dan, torej v torek, pa je lizal njeno spolovilo. Ob hkratni ugotovitvi, izhajajoči iz mnenja izvedenke za klinično psihologijo otrok, da so intelektualne sposobnosti oškodovanke visoko povprečne za njeno starost, da je sposobnost besednega izražanja in razumevanja v območju visokih dosežkov ter da ima zaradi visokih besednih intelektualnih sposobnosti dobro sposobnost reproduciranja dogodkov, pritožbeno sodišče nima pomislekov v resničnost izpostavljenih dejanskih okoliščin, čeravno je bilo zaslišanje deklice izvedeno več kot dve leti po obravnavanih dogodkih. Tako ni moč sprejeti trditev v pritožbi, da oškodovankini odgovori tudi v tem delu kažejo na vplive, pripravo in usmeritve odraslih (staršev) ter da je malo verjetno oziroma neverjetno, da bi se deklica po dveh letih spomnila nanizanih podrobnosti. Argumenti, ki jih v tej smeri ponujajo pritožniki, so podani izključno na posplošeni ravni in v nasprotju z izsledki dokazovanja pred sodiščem prve stopnje, zato ne morejo biti upoštevni.

14Neuspešna je tudi teza zagovornikov, da naj bi oškodovanka "vrzeli v spominu" zapolnila z domišljijo, na katero pa je razumno odgovorilo že prvo sodišče (tč. 24 izpodbijane sodbe). Oba dekličina starša sta izpovedala, da sta pri hčerki zaznala t. i. domišljijsko igro, povezano denimo s prevzemanjem vlog iz risank ali knjig, medtem ko spolnim vsebinam, ki jih je pripisala obtoženčevim ravnanjem, ni bila izpostavljena nikjer drugje in jih od nikoder drugod tudi ni bila mogla poznati. Oškodovanka je izpovedala, da pred kritičnimi dogodki pri nikomur (od odraslih) ni videla, da bi počel kaj podobnega, kot je to počel dedek. Izvedenka dr. D. D. je pojasnila, da je igra vlog značilna za otroke oškodovankine starosti, kar pa je izvedenka jasno razmejila od dekličinih očitkov obtožencu, saj, kot je že bilo poudarjeno, deklica kognitivno ni bila sposobna narediti takšnega domišljijskega konstrukta. Tudi okoliščina, če je oškodovanka videla spolovilo svojega mlajšega bratca ali nekega fantka v vrtcu, nikakor ne pomeni, da bi bili očitki obtožencu v vsej svoji širini lahko plod dekličine domišljije, in je vsakršne namige v tej smeri treba zavrniti še v pritožbenem postopku, vključno s protispisnim stališčem, da se izvedenka ni opredelila do pomena domišljijske igre v luči obtožbenih očitkov.

15Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje (tč. 23 in 24 obrazložitve), da vztrajno obrambno izpostavljanje vprašanja tuširanja s staršema oziroma z očetom nima nobenega kvarnega vpliva na presojo verodostojnosti izpovedb tako mladoletne oškodovanke kot C. C. in B. B. C. C. je izpovedala, da se je deklica občasno tuširala tudi z očetom, skupno tuširanje pa je potrdil tudi B. B. Oba sta izpovedala tudi o dogodku, ko je deklica med tuširanjem očetu rekla, da ima "dedi večjega lulčka". Res je deklica med zaslišanjem izpovedala, da je "atijevega lulčka" videla samo enkrat, ko je bila stara že šest let, kar naj bi bilo v nasprotju s povzetima izpovedbama staršev, vendar gre za razhajanje, ki nima nikakršnega pomena za ugotavljanje odločilnih dejstev. Prvo sodišče je razumno sprejelo pojasnila izvedenke za klinično psihologijo otrok, da je del normalnega funkcioniranja, če se v družinah s predšolskimi otroki slednji tuširajo skupaj s starši. Gre za doživetja, ki jih je deležna večina otrok, ki pa ne pripovedujejo tako natančnih spolno konotiranih izkušenj, ki jih je imela oškodovanka z obtoženim, skratka izkušenj, ki so nedostopne kognitivnemu aparatu 5-letne deklice, če ne bi bile doživete. Ker gre pri vprašanju tuširanja (z očetom) za docela nerelevantno tematiko pri odločitvi v tej kazenski zadevi, so nesprejemljiva izvajanja pritožbe, da naj bi starši pred zaslišanjem pripravili oškodovanko, da zaščiti svojega očeta. Zakaj bi slednjega morala "ščititi", sodišču druge stopnje ni doumljivo, pri čemer je deklica na izrecno vprašanje strokovnjakinje za zaslišanje jasno odgovorila, da ati ni nikoli počel nič takšnega, kar je počel dedek (str. 20 zvočnega prepisa), iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja niti najmanjši indic v tej smeri. Izvedenka dr. D. D. se je tozadevno izrekla, da 5-letna oškodovanka ni bila kognitivno sposobna takega manevra, da bi domnevno spolno zlorabo s strani očeta prenesla oziroma projicirala na dedka. Pritožbeno namigovanje na zlorabo s strani očeta (kljub "previdnostni klavzuli" na str. 6 pritožbe, češ da obramba "nima namena" preusmeriti očitka o spolnem napadu na dekličinega očeta) je glede na navedeno na meji odvetniške etike in ga sodišče druge stopnje ne sprejema, zavrača pa tudi vnovične pritožbene insinuacije, da sta starša pred zaslišanjem v Hiši za otroke vplivala na oškodovanko. Izpovedba B. B. o skupnem tuširanju ni bila v nobenem pogledu "moteča" za postopek in ni razpoznavne nobene potrebe za "omiljanje" teh izjav, zato so tosmerna pritožbena izvajanja povsem deplasirana. Če oškodovanka ob tuširanju očetu ni povedala za obtožencu očitana ravnanja (pri čemer se B.B. niti ni izrekel, časovno kdaj je prišlo do izjave o "dedijevem lučku", ki naj bi ga oškodovanka videla, ko je dedek lulal), še nikakor ne pomeni, da do izvršitvenih ravnanj, o katerih se je deklica kasneje zaupala materi, ne pa očetu, ni prišlo. Tudi če je deklica obtoženčevo spolovilo videla med uriniranjem (kar sploh ni predmet tega kazenskega postopka), ga je nedvomno videla tudi ob dogodku, ko je obtoženec v njeni navzočnosti masturbiral, tj. vse do ejakulacije.

16Okoliščina, da mladoletna oškodovanka v času izdelave izvedenskega mnenja kliničnopsihološke stroke ni kazala klinično pomembnih motenj na področjih čustvovanja, vedenja ali socializacije, nikakor ne dokazuje, da je večja verjetnost, da so izjave oškodovanke plod vplivanja njenih staršev kot pa dogodkov, ki so se resnično zgodili. Sodišče prve stopnje je pravilno sprejelo mnenje izvedenke dr. D. D., ki je že v tč. 4 odgovorov na vprašanja sodišča v pisnem mnenju pojasnila, da pri pribl. četrtini otrok, kjer se je spolna zloraba dejansko zgodila, v prvih dveh letih po obravnavanih dogodkih ne pride do razvoja izrazitih motenj v njihovem psihosocialnem funkcioniranju, kar velja tudi za oškodovanko, in sicer zaradi obstoja t. i. varovalnih dejavnikov v njeni sferi (te varovalne dejavnike je izvedenka natančno nanizala v tč. 4 pisnega mnenja). Kljub temu je imela Č. Č., kot izhaja iz tč. 5 mnenja, ob pripovedovanju o kritičnih dogodkih vidno stisko že pri izvedenki; da ji ni prijetno govoriti o obtoženčevih ravnanjih, pa je povedala tudi sama med neposrednim zaslišanjem. Izvedenka dr. D. D. je nadalje logično pojasnila, da je bila oškodovanka na dedka vendarle čustveno navezana in so bila druženja z njim načeloma prijetna; da ga pogreša ter ne razume, zakaj se je "odselil", pa je posledica dekličinega nerazumevanja moralne zavržnosti njegovih ravnanj zaradi njene kognitivne nezrelosti, ne dokaz odsotnosti izvršitve kaznivega dejanja, kot skušajo pritožniki neuspešno prikazati. Izrazito pomenljiv je odgovor priče C. C. na vprašanje, ali je bila oškodovanka navezana na obtoženca (str. 6 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 24. 5. 2024), tj. da je hčerka rekla, da dedija pogreša in si želi, da bi bil še pri njih, samo da ne bi počel tega, kar je počel (čemur ni kaj dodati). Zagovorniki ponovno na povsem strokovno nepodprti ravni zatrjujejo, da se v veliki večini primerov spolnih zlorab posttravmatska stresna motnja skoraj vedno pojavi, in to v hudi obliki, s čimer ne morejo ovreči nasprotnega izvedenskega mnenja s področja klinične psihologije ter ne izpodbiti pravilnih razlogov v tč. 38 izpodbijane sodbe. Da oškodovanka ni več želela sedeti z obtožencem pri kosilu in odhajati v njegove prostore, kot izhaja iz izpovedb C. C. in B. B., pa je docela skladno z opredelitvijo dr. D. D., da je Č. Č. kot nadpovprečno inteligentna deklica vendarle zaslutila, da so dedkova ravnanja "nenavadna", medtem ko tovrstna emocionalna ambivalenca žrtve spolne zlorabe do storilca, ki ga je imela oškodovanka gotovo rada, ne predstavlja psihološko nenavadnega pojava (prav nasprotno) ter nikakor nimajo prav pritožniki, da pogrešanje dedka anulira izvršitev kaznivega dejanja.

17Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi razlogom v tč. 30 izpodbijane sodbe, kjer je bilo že prepričljivo odgovorjeno obrambi, da izpovedbi obtoženčevih hčerk E. E. in F. F., ki z njim nista imeli izkušenj spolne narave, ne negirata oškodovankine obremenilne naracije ter ne dokazujeta, da obtoženec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja. Zlasti to velja ob upoštevanju (pritožbeno neproblematiziranega) mnenja izvedenke dr. G. G., ki je strokovno tehtno utemeljila, da lahko obtoženca impulzi agresivnosti in seksualnosti, ki jih sicer zanika in potlačuje, ob stopnjevanju napetosti preplavijo do te mere, da jih ne zmore obvladovati, oziroma da jih ob nakopičenju izrazi nekontrolirano in brez inhibicije, v čemer je mogoče prepoznati motive, ki so obtoženca vodili v kaznivo dejanje. Izvedenka dr. G. G. se je med zaslišanjem tudi decidirano opredelila, da odsotnost pedofilskih nagnjenj (v smislu trajnejše osebnostne strukture), kar sta v bistvenem sporočali priči E. E. in F. F., ne izključuje izvrševanja kaznivega dejanja iz zgoraj povzetih vzgibov, ki jih je opredelila izvedenka. Tudi izvedenec psihiatrične stroke dr. H. H. se je izrekel, da ni moč izključiti, da je ob telesnih stikih med obtoženim in oškodovanko "preskočila želja" po večji intimnosti ter nežnosti, kar pa obtoženca ne razbremeni kazenske odgovornosti.

18Potem ko se je izvedenec dr. H. H. opredelil, da obstaja velika verjetnost, da je obtoženčeva spolna moč zaradi številnih telesnih obolenj in kronološke starosti zelo znižana, če še obstaja, ter da je tudi spolna želja verjetno "krepko uplahnila", je za Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja mnenje izdelal specialist urolog dr. I. I. (tč. 34 izpodbijane sodbe). V pisnem mnenju se je izrekel, da je imel obtoženec v kritičnem obdobju zelo verjetno motnjo erekcije, pri čemer pa objektivizacija stopnje erektilne disfunckije ni možna. Čeravno obtoženec ni bil sposoben zadovoljivega spolnega odnosa s penetracijo, pa je mogoče, da je bil sposoben ejakulacije (o čemer je izpovedala mladoletna oškodovanka). Izvedenec dr. H. H. je logično pojasnil, da je spolni višek in izliv semena moč doseči tudi z manj kvalitetno erekcijo, medtem ko sta se oba omenjena izvedenca opredelila, da ne obstajajo dokazi o popolni odsotnosti spolne želje ter moči pri obtožencu, kar je slednji sicer skušal prikazati v svojem zagovoru. Zato so razumni razlogi sodišča prve stopnje (tč. 35 napadene sodbe), da je bil obtoženec zmožen spolnih dejanj, ki so predmet sodbenega krivdoreka; glede na prepričljive obremenilne dokaze, ki ga obremenjujejo, pa je ovržen njegov zagovor, da navkljub verjetnim motnjam erekcije ni doživljal spolnih vzgibov niti ni imel sposobnosti ejakulacije. Posledično tudi z reprodukcijo tosmernega zagovora v pritožbi ne bo uspeha, saj so bili v izpodbijani sodbi vsi relevantni dokazi, vključno z mnenjema izvedencev H. H. in I. I., pravilno ocenjeni ter v sintezni dimenziji ne pritrjujejo tezi zagovornikov, da obtoženec kaznivega dejanja ni storil oziroma da oškodovanka niti pri opisovanju ejakulacije (tj. ob manj kvalitetni erekciji) ni govorila resnice.

19Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je dejanja, s katerimi je prizadel spolno nedotakljivost komaj petletne Č. Č., storil iz spolnih pobud, saj je s temi dejanji zadovoljeval svoj spolni nagon. Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti. Ker se ravnanje storilca, ki izpolnjuje zakonske znake temeljne oziroma kvalificirane oblike kaznivega dejanja in obenem tudi zakonske znake njegove privilegirane oblike, pravno opredeli po težji obliki kaznivega dejanja,¹ je pravna kvalifikacija obtoženčevih ravnanj po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 ustrezna. Hkrati pa je pravilno tudi naziranje sodišča prve stopnje (tč. 23 na str. 25 izpodbijane sodbe), da (tudi) poljubljanje na lica in (en) poljub na usta ustrezajo zakonskemu znaku spolnega dejanja (na podlagi spolnih pobud ter zadovoljevanja spolnega nagona). Kljub temu, da tovrstni poljubi vselej res niso spolno konotirani, pa je treba pri predmetni presoji izhajati iz dejanskih okoliščin konkretnega primera in pritrditi prvemu sodišču, da je obtoženec poseganje v spolno nedotakljivost oškodovanke predrzno ter brezobzirno stopnjeval. Deklica je izpovedala, da ji je dedek večkrat dajal "lupčke" na lica, preden jo je "naštimal" za računalnik, ji je dal še lupčka na ustnice, vsega teden dni po poljubu na usta je v njeni navzočnosti masturbiral do ejakulacije, že takoj naslednji dan pa jo je z jezikom lizal po spolovilu. Tak potek razvoja dogodkov, v katerega nima pomislekov niti sodišče druge stopnje, dovolj evidentno kaže, da so bila vsa obtoženčeva ravnanja, ki so predmet krivdoreka sodbe, spolno motivirana, saj so bila časovno kontinuirana in ciljno usmerjena v zadovoljevanje njegovega spolnega nagona, pri čemer je poljubljanje mladoletne oškodovanke prešlo v masturbacijo ob njej ter naposled še v lizanje spolovila, kar pomeni, da je šlo pri vseh izvršitvenih ravnanjih očitno za spolna dejanja v optiki tega zakonskega znaka. Za presojo, da gre tudi pri poljubih za spolna dejanja, ni nujno, da bi se manifestirali neposredno pred masturbiranjem oziroma lizanjem ali celo na isti dan. Ne gre dvomiti, da so bili poljubi, ki jih je deklica prejemala od svojih staršev, za starša običajni, vendar pa C. C. in B. B. hčerke pač nista poljubljala z namenom zadovoljitve svojega spolnega nagona. Obtoženčeve poljube je oškodovanka materi opisovala kot "sluzaste", kar gotovo ne kaže na njihovo "običajnost", v vsakem primeru pa celovita dokazna ocena, ki jo sodišče druge stopnje sprejema, ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da pri obtoženčevih poljubih ne more iti za izvršitveno obliko spolnega napada na mladoletno osebo.

20Glede na vse doslej navedeno ni mogoče pritrditi pritožnikom, da naj bi sodišče prve stopnje zašlo v t. i. spoznavno stisko, ki bi narekovala uporabo pravila in dubio pro reo kot imperativa načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave ter drugega odstavka 6. člena EKČP. Iz razlogov izpodbijane sodbe nikakor ni moč razbrati kakršnega koli dvoma v sklep, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, pomislekov v krivdo obtoženca pa na pritožbeni stopnji niso vnesla niti pritožbena izvajanja. Teoretična razprava o vidikih domneve nedolžnosti na str. 9 in 10 pritožbe je sicer pravilna, vendar v obravnavanem primeru ni aplikativna.

Glede odločbe o kazenski sankciji

21Preizkus odločbe o kazni (tč. 41 izpodbijane sodbe) v okviru pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu upravičeno izreklo prostostno, tj. zaporno kazen, ki je primerna in pravična tudi po trajanju. Izrekanje pritožbeno predlagane pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave je izključeno že na podlagi prepovedi iz drugega odstavka 58. člena KZ-1. Višje sodišče se pridružuje tudi sodbenemu vrednotenju obteževalnih in olajševalnih okoliščin v obtoženčevi sferi pri odmeri kazni ter se ne strinja z zagovorniki, da naj bi bila kazen zapora "previsoka". Če je obtoženec s prodajo stanovanjske hiše in z izročitvijo kupnine prispeval k nakupu hiše, v kateri je (pred odvzemom prostosti) prebival s hčerko, zetom in z vnukinjo, mu to še ni zagotavljalo pravice spolno zlorabljati deklico, zato pritožbeni poudarek teh dejstev nima narave olajševalne okoliščine in meji na hipokrizijo, ko se zatrjuje, da je obtoženec pripravljen pomagati hčerki. Zlasti zato, ker je B. B. izpovedal, da je bil prej lastnik trisobnega stanovanja in so imeli stanovanjski problem rešen, nakup hiše pa je bil ideja C. C., tj. z namenom, da bi na stara leta poskrbela za očeta (ne zaradi "prostorske stiske"), pri čemer je obtoženec prostovoljno prodal svojo hišo ter izročil kupnino za novo.

22Obtoženca prav tako ne razbremenjuje okoliščina, da pri oškodovanki (trenutno) zaradi varovalnih dejavnikov v njeni sferi ni prepoznati emocionalnih motenj ali psihosocialnih težav, ki bi jih pripisali posledicam izvršenega kaznivega dejanja. Ne le, da je deklica vendarle izražala stisko tako med razgovorom pri izvedenki kot med zaslišanjem v Hiši za otroke, kot je že bilo pojasnjeno; tudi izvedenka dr. D. D. se je izrekla, da vpliva obravnavanih dogodkov na psihosocialni razvoj oškodovanke ni moč oceniti, nedvomno pa bodo dogodki v njenem razvoju dolgoročno predstavljali neugoden dejavnik tveganja za nastanek čustvenih težav (tč. 5 odgovorov na vprašanja sodišča v pisnem izvedenskem mnenju). Zato niti trenutna odsotnost škodljivih posledic pri deklici, tj. ob hkratnem upoštevanju teže posega v oškodovankino spolno nedotakljivost in v življenje njene družine, ne utemeljuje znižanja obtožencu izrečene kazni. Dokazni postopek je res razkril, da je obtoženec očitana mu spolna ravnanja izvršil v pomladanskih mesecih leta 2023, deklica pa je v njegove bivalne prostore prihajala še kasneje (do jesenskih mesecev l. 2023), vendar kriminalne količine kaznivega dejanja to ne zmanjšuje in kasnejše brzdanje obtoženca ni razbremenilne narave. Kriminalne količine ne zmanjšuje niti "kratkotrajnost" izvrševanja dejanja. Enako velja za sklicevanje na obtoženčevo "izredno slabo zdravstveno stanje", kar je kot olajševalno okoliščino upoštevalo že sodišče prve stopnje, pri čemer pa zdravstvena oskrba v ZPKZ ne more biti predmet instančne presoje v postopku s pritožbo zoper sodbo in je zato odgovoriti le, da mora biti ustrezno zdravljenje zagotovljeno vsakemu obsojencu.

Glede varnostnega ukrepa odvzema predmeta

23Pritožniki utemeljeno zatrjujejo, da sodišče prve stopnje v določbah 73. člena KZ-1 ni imelo pravne podlage za odvzem USB ključka, vpisanega pod prilogo C1. Že v tč. 7 te sodbe je bilo pojasnjeno, da obtožencu ni bilo dokazano (enako tudi tč. 36 prvostopenjske sodbe), da je pregledoval vsebine na tem USB ključku niti da bi ključ imel kakršen koli pomen za izvršitev kaznivega dejanja, ki je predmet tega kazenskega postopka. Zato ne gre za predmet, ki bi bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali bi s kaznivim dejanjem nastal in ki bi ga bilo moč odvzeti na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, še toliko manj pa na podlagi drugega odstavka navedenega člena, ki predpostavlja odvzem predmetov iz prejšnjega odstavka, ki niso storilčeva last (prvo sodišče je ugotovilo, da je USB ključek last obtoženca), vendar iz razlogov morale. Sklepanje sodišča, da je podana nevarnost v luči varnostnega ukrepa, izrečenega obtožencu, tj. da se bo vsebina gradiva na USB ključu komu prikazovala ali posredovala (tč. 42 napadene sodbe), v odnosu do obtoženca res nima podlage, saj mu pregledovanje oziroma uporaba vsebin na ključu ni dokazana. Pravna podlaga za odvzem predmeta je kvečjemu v določbah 498. člena ZKP. Ker v določbah 73. člena KZ-1 torej ni zaslediti podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmeta, je sodišče prve stopnje dano odločbo v izpodbijani sodbi izdalo nepravilno in je s tem podan pritožbeno zatrjevani razlog iz drugega odstavka 374. člena ZKP, ki narekuje ustrezno spremembo sodbe v pritožbenem postopku.

Odločitev pritožbenega sodišča

24Glede na navedeno v prejšnji tč. te sodbe je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbi napadeno sodbo spremenilo na način, da je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP odpravilo odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmeta (USB ključka v prilogi C1). Ker pa drugi pritožbeni razlogi niso podani in ker uradoma preizkušanih kršitev ni ugotovilo (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

25Ker je bilo s tč. I izreka te sodbe delno odločeno v obtoženčevo korist, je odpadla zakonska podlaga za naložitev plačila sodne takse kot stroška postopka s pritožbo (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim. sodbo VS RS I Ips 51544/2013 z dne 20. 11. 2025 (tč. 12 obrazložitve).