VSL Sklep I Ip 835/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep:

- v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika z dne 20. 6. 2024 ugodi, sklep o izvršbi z dne I 1304/2024 z dne 11. 6. 2024 razveljavi, predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi,

- v izpodbijani III. točki izreka tako, da upnik sam krije svoje nadaljnje izvršilne stroške,

- v izpodbijani IV. točki izreka tako, da je upnik dolžan dolžniku plačati njegove stroške ugovornega postopka v znesku 790,64 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepam, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

III. Upnik je dolžan dolžniku plačati njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 846,64 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 20. 6. 2024 zavrnilo (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo predlog dolžnika za omejitev izvršbe z dne 20. 6. 2024 (II. točka izreka), dolžniku je naložilo, da mora upniku povrniti 821,30 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka), ter sklenilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške (IV. točka izreka).

2Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani slep razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da predlog za izvršbo zavrne, podredno pa dolžnik predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Primarno navaja, da se sodišče prve stopnje z njegovimi navedbami večinoma ni ukvarjalo, čeprav so bile pravno pomembne. Izpodbijani sklep je posledično obremenjen s kršitvama pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP) in obrazložene sodne odločbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V okviru jamstev iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS) je sodišče dolžno zagotavljati pravico strank do izjave in v tem okviru upoštevati pravno pomembne navedbe ter stranki omogočiti, da jih dokaže. Stranki mora biti namreč zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pa se lahko realizira le na način, da sodišče relevantne pravne argumente pretehta in jih ne ignorira. V konkretnem primeru je sodišče veliko dolžnikovih navedb ignoriralo ali označilo za pravno nepomembne. Taka stigmatizacija trdivene podlage pa je povzročila nadaljnje kršitve pravice do izjave v obliki neustrezno zavrnjenih dokaznih predlogov in končno napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče navaja, da je dolžnik v neposredno izvršljivem notarskem zapisu soglašal glede glede vseh njegovih dajatvenih, storitvenih in opustitvenih obveznosti, kamor naj bi spadala tudi zaveza za vrnitev predmeta najema v 3.1. točki B dela najemne pogodbe. V tem delu se je sodišče izognilo kakršnikoli vsebinski presoji dolžnikovega pravnega argumenta, zaradi česar izpodbijani sklep v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dolžnik je zatrjeval, da terjatev za izpraznitev poslovnega prostora v najemni pogodbi še ni obstajala, zato dolžnik ni mogel soglašati z njeno izvršljivostjo. Gre namreč za kondikcijski zahtevek - zahtevek, ki je odvisen od predhodne izpolnitve določenih pogojev. V konkretnem primeru je ta pogoj odločitev upnika, da odpove najemno pogodbo in izda odpoved. Odpoved je bodoče negotovo dejstvo, saj se upnik kot najemodajalec lahko sam odloči, ali bo odpoved dal ali ne. Torej do prenehanja najemnega razmerja ne bo prišlo v vsakem primeru (kot pri pogodbi za določen čas), temveč šele, če je izpolnjen pogoj podane odpovedi. Tega bodočega negotovega dejstva pa ni ni mogoče dokazati z notarskim zapisom najemne pogodbe, saj se ne da dokazati, ali je izpolnjen pogoj veljavnosti odpovedi. Nedenarna terjatev, ki se izterjuje v predmetnem postopku, v času sklenitve najmne pogodbe torej še ni obstajala. Določbe najemne pogodbe, ki določajo vrnitev predmeta najema v primeru odpovedi, določajo šele pogoje za nastanek terjatve za izpraznitev. Neposredno izvršljivi notarski zapis pa ne more kot neposredno izvršljivo določati take, kondikcijske terjatve. Materialnopravno nepravilna je zato ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo te terjatve.

Dolžnik se je v utemeljitev tega stališča skliceval na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 32/2019 z dne 23. 7. 2019, ki je obravnaval v bistvenem podobno situacijo, kar je dolžnik v ugovoru in repliki tudi pojasnil. Bistvo stališča Vrhovnega sodišča RS je, da je v primeru dovolitve izvršbe na podlagi notarskega zapisa v tovrstnih primerih dolžniku onemogočeno pravno varstvo, saj v izvršilnem postopku nima ustreznega pravnega varstva (ugovornih razlogov) glede obstoja kasneje (po sklenitvi notarskega zapisa) nastalih pravno relevantnih dejstev za nastanek vrnitve obveznosti. To nenazadnje izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, saj je sodišče dolžnikove argumente zavrnilo z obrazložitvijo, da za presojo teh navedb ni pristojno. Dolžnik se s tem seveda strinja in prav to je razlog, da bi moral upnik svojo terjatev uveljavljati v za to predvidenem pravdnem postopku. Instrumentarij izvršilnega postopka namreč ni namenjen reševanju spora o obstoju terjatve, temveč izvrševanju nespornih terjatev. Terjatev pa v konkretnem primeru še zdaleč ni nesporna, saj je dolžnik v ugovoru navedel ogromno razlogov, zaradi katerih meni, da je bila odpoved dne 20. 4. 2023 dana nepravilno in nezakonito. To vpliva na tek enoletnega odpovednega roka in s tem na nastanek in zapadlost upnikove terjatve za vračilo (izpraznitev) poslovnega prostora. Sodišče pa se vsega tega niti z besedo ni dotaknilo. Ni pojasnilo, zakaj je dolžnikovo stališče neustrezno, in zakaj je odločilo v nasprotju z jasnim stališčem iz sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 32/2019. Glede na bistveno podobnost dejanskega stanja je sodišče odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. To sicer ni prepovedano, vendar morajo za odstop obstajati utemeljeni razlogi. Sodišče lahko odstopi zaradi razlikovanja ali pa zaradi pretehtanja. A ključno je, da mora v obeh primerih za to navesti utemeljene razloge (sklep VSRS, II Ips 259/2017 z dne 19. 10. 2017). Tej zahtevi izpodbijani sklep ni zadostil. Sodišče ne pojasni, ali je predmetna zadeva različna od zadeve, ki jo je v sklepu III Ips 32/2019 obravnavalo Vrhovno sodišče, ali je stališče iz tega sklepa napačno. Dolžnik zato ni seznanjen z razlogi, zakaj se njegov primer obravnava drugače, kot je Vrhovno sodišče odločilo v podobni zadevi. Odstop od sklepa VSRS III Ips 32/2019 je bil glede na navedeno neobrazložen in posledično arbitraren, zaradi česar je bila dolžniku kršena pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena URS, izpodbijani sklep pa je obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče se je izognilo presoji dolžnikovih argumentov tudi v zvezi z vprašanjem, ali je bila najemna pogodba nepravilno odpovedana zaradi pomanjkanja pooblastila. Dolžnik je opozoril, da iz pooblastila družbi A. d. o. o. izhaja, da bo v primeru izjav o odpovedi upnik podelil posebno pooblastilo navedeni družbi za vsak posamezen primer. Sodišče se do tega dolžnikovega argumenta ni opredelilo in dolžnik ne ve, ali je sodišče to naredilo nalašč, ali pa je dolžnikove ugovorne navedbe spregledalo. V izpodbijanem sklepu ne pojasni, ali ima dolžnik prav glede vsebine te določbe ali ne. Ker je bil celoten dolžnikov argument zavrnjen, sodišče očitno meni, da dolžnik nima prav. Vendar stališče ni z ničemer podkrepljeno. Sodišče se prav tako ni opredelilo do dolžnikovih argumentov v repliki z dne 22. 10. 2024, kjer je dolžnik pojasnil, da nobena druga določba tretjega odstavka II. točke pooblastila ne daje a priori upravičenja odpovedati pogodbo brez posebnega pooblastila. Sodišče je s tem, ko se do dolžnikovih navedb v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, kršilo dolžnikovo pravico do izjave in pravico do obrazložene sodne odločbe. Tudi sicer pa je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovitev, da je bil pooblaščenec upnika že s pooblastilom SV 1097/13 z dne 17. 6. 2023 pooblaščen dati odpoved, nepravilna. Pooblastilo namreč jasno predvideva posebno pooblastilo za primer odpovedi, ki ga upnik ni predložil.

Dalje dolžnik prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile njegove navedbe o kasnejši razveljavitvi odpovedi najemne pogodbe kontradiktorne. Poudarja, da je vedno navajal, da se je seznanil z izjavo upnika, da bo odpoved razveljavljena, in da je tej izjavi verjel. Sodišče bi moralo raziskati dejansko stanje, oziroma obravnavati prepričanje dolžnika, da upnik pri odpovedi ne bi vztrajal. Temu pa se je sodišče izognilo s sklicevanjem na nejasno trditveno in dokazno podlago, čeprav je bil dolžnik v svojih trditvah konsistenten in je tudi ponudil dokazno podlago: zaslišanje zakonitega zastopnika in priče ter elektronska sporočila, ki so potrjevala, da se je dolžnik prav zaradi tega prepričanja lotil prenove poslovnega prostora. Sodišče je vse dokazne predloge z zaslišanjem zavrnilo kot nepotrebne, s čimer je nedopustno prejudiciralo dokaz, ki ni bil izveden. V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimikoli relevantnim dokazom. Ker sodišče dolžniku ni dalo možnosti, da dokaže svoje trditve, mu je bila odvzeta pravica do izjave v postopku, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Do listinskih dokazov, ki jih je sodišče sicer izvedlo, pa se sodišče sploh ni opredelilo, s čimer pa je kršilo pravico dolžnika do obrazložene sodne odločbe. V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Materialnopravno napačno je stališče sodišča v zvezi z dolžnikovim argumentom, da je odpoved nična zaradi nedopustne kavze: namena uničenja dolžnika. Sodišče zmotno trdi, da ima upnik na podlagi najemne pogodbe in določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pravico odpovedati najemno pogodbo iz kakršnegakoli razloga in da nagib ne vpliva na veljavnost odpovedi. Odpoved je namreč pravni posel, vsaja pogodbena obveznost pa mora po prvem odstavku 39. člena OZ imeti dopustno podlago. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Če ni podlage ali je nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Ta določba se v skladu s 14. členom OZ smiselno uporablja tudi za druge pravne posle, torej tudi za enostranske pravne posle. V našem pravu je poudarjen ekstenziven koncept kavze. Pomembno je tudi, zakaj se je nekdo k čemu zavzel. Vzrok pravnega posla je tako pomemben, da njegova odsotnost ali nedopustnost povzroči ničnost pravnega posla. Ker so bile dolžnikove navedbe o kavzi pravnega posla pravno pomembne, bi se moralo sodišče do njih konkretno opredeliti. Tega pa zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni storilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Obenem je storilo tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker se do dolžnikovih navedb ni opredelilo in je zavrnilo dokazno predloge.

Sodišče na koncu navaja, da ugotavljanje morebitnega nedopustnega nagiba za odpoved najemne pogodbe in posledice ničnosti odpovedi ni v pristojnosti izvršilnega sodišča. Dolžnik poudarja, da bi upnik prav zato moral sprožiti pravdni postopek, v katerem bi se dolžnik lahko branil s takimi argumenti. Če pa je sodišče mnenja, da izvršilni postopek zadostno varuje dolžnikov položaj, bi moralo v ugovornem postopku presojati tudi te navedbe. Ker jih ni, je bila dolžniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS.

Nazadnje dolžnik nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi njegovega predloga za omejitev izvršbe. Pritožbenih navedb s tem v zvezi višje sodišče glede na naravo svoje odločitve ne povzema.

3Upnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

6V obravnavani zadevi gre za izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine - poslovnega prostora, ki jo je sodišče prve stopnje na predlog upnika zoper dolžnika dovolilo na podlagi Najemne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 1. Dolžnik je v ugovoru kot primarno uveljavljal, da neposredna izvršba za uveljavitev konkretne nedenarne terjatve ni možna, ker terjatev še ni zapadla, oziroma niti še ni nastala.

7Nujna predpostavka za dovolitev in opravo izvršbe je, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z eno od izvršljivih listin, ki so lahko izvršilni naslov v smislu 17. člena ZIZ. Po 2. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov za sodno izvršbo tudi neposredno izvršljiv notarski zapis. Skladno s prvim odstavkom 20.a člena ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: - da je dolžnik v notarskem zapisu soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo, in - da je terjatev, ki izhaja iz njega, zapadla. Po drugem odstavku 20.a člena ZIZ se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali s po zakonu overjeno listino. Skladno s tretjim odstavkom 20.a člena ZIZ v primeru, če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku lahko upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku.

8Upnik (najemodajalec) je v obravnavani zadevi zoper dolžnika (najemnika) predlog za izvršbo dne 27. 2. 2024 vložil z utemeljitvijo, da je bila najemna pogodba poslovni prostor z dolžnikom sklenjena za nedoločen čas, sam pa je z izjavo o odpovedi z dne 20. 4. 2023, zajeto v izjavi o zapadlosti, Pogodbo odpovedal skladno z njeno točko 3. 1. dela B, po kateri lahko vsaka stranka najemno razmerje kadarkoli odpove, z enoletnim odpovednim rokom. Kot še izhaja iz predloga za izvršbo, je dolžnik izjavo o zapadlosti oziroma odpoved Pogodbe prejel najkasneje dne 26. 5. 2023, zato je terjatev za izpraznitev in izročitev nepremičnine zapadla najkasneje z dnem 26. 5. 2024.

9Prvo vprašanje, na katerega je bilo treba odgovoriti za odločitev pritožbi, je, ali je sodišče prve stopnje predmetno izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine (poslovnega prostora) pravilno dovolilo (že) na podlagi najemne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa in v povezavi z upnikovo (najemodajalčevo) izvensodno odpovedjo Pogodbe z dne 20. 4. 2023, zajeto v izjavo o zapadlosti terjatve, ali pa ima prav dolžnik, da bi upnik izvršbo lahko predlagal šele po pridobitvi pravnomočne in izvršljive dajatvene sodne odločbe v pravdnem postopku. Kot je obrazloženo v nadaljevanju, višje sodišče soglaša z dolžnikovim stališčem.

10Pravilno je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da se za Pogodbo, sklenjeno po 19. 6. 2021, ne uporablja več prej veljavni Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju: ZPSPP), temveč so upoštevna pravna podlaga za odpoved Pogodbe določbe o zakupni pogodbi OZ; prim. 52. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona, SZ-1 E¹). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno povzelo prvi odstavek 616. člena OZ, po kateri zakupna pogodba, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, preneha z opovedjo, ki jo vsaka stranka lahko da drugi, spoštujoč določeni odpovedni rok.

11Po OZ lahko torej stranka zakupno oziroma najemno pogodbo odpove že s svojo enostransko izjavo oziroma izvensodno. Vendar pa navedeno za odločitev o (ne)dopustnosti predmetne izvršbe ne more biti odločilno. Višje sodišče se namreč pridružuje v sodni praksi že zavzetemu stališču (sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 32/2019 z dne 23. 7. 2019), da v primeru, ko pravno dejstvo, ki je podlaga za nastanek vrnitvene obveznosti, nastane šele po sklenitvi najemne pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, upnik ne more doseči izvršbe že neposredno na podlagi takšne pogodbe, temveč se mora najprej poslužiti pravnega varstva v pravdnem postopku.

12Treba je upoštevati, da upnik v predmetnem izvršilnem postopku zahteva izpraznitev in izročitev nepremičnine kot pravno posledico razveze Pogodbe (prim. drugi odstavek 111. člena OZ), do katere je prišlo z upnikovo (najemodajalčevo) izvensodno odpovedjo Pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Terjatev za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki vsebuje tudi kondikcijski zahtevek, ob sklenitvi pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa še ni obstajala. Nastala je šele po sklenitvi Pogodbe, zato je dolžnikovo izrečeno soglasje z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa ne more pokriti. V primeru, ko že iz pogodbe same ne izhaja, da so potrebne pravne okoliščine nastopile, je upniku odprta pot za uveljavljanje sodnega varstva zatrjevane terjatve le z uveljavitvijo dajatvenega zahtevka v pravdi².

13Ni torej bistveno, da za predmetno najemno razmerje ZPSPP, ki je za odpoved najemne pogodbe za poslovni prostor v 26. členu izrecno predpisoval sodno intervencijo³, ni več uporabljiv. Prav tako ni odločilno, da se konkretno najemno razmerje presoja OZ, skladno s katerim se zakupna oziroma najemna pogodba odpove že s strankino enostransko izjavo oziroma izvensodno. Ključno je, da je kondikcijska obveznost vrnitve nepremičnine nastala šele po sklenitvi Pogodbe. Zato kljub temu, da je bila slednja sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, in kljub temu, da je obveznost vrnitve nepremičnine kot posledica odpovedi Pogodbe v le-tej izrecno določena (točka 31.2.), upnik ne more že neposredno na podlagi Pogodbe doseči izvršbe za uveljavitev izpraznitve in izročitve nepremičnine. Omogočena pa mu je pot pravde, v kateri bo na podlagi dajatvene tožbe lahko pridobil pravnomočno sodbo z nalogom dolžniku, da mora izprazniti in izročiti nepremičnino. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v že večkrat omenjenem sklepu III Ips 32/2019 z dne 23. 7. 2019, bi po drugi strani dopustitev izvršbe zgolj na podlagi najemne pogodbe⁴ , zaradi omejenosti ugovornih razlogov (55. člen ZIZ) dolžniku onemogočil sodno varstvo glede obstoja kasnejših pravno relevantnih dejstev za nastanek vrnitvene obveznosti⁵.

14Na navedeno je dolžnik, sklicujoč se na omenjeni sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 32/2019 z dne 23. 7. 2019, utemeljeno opozoril že v ugovoru. Upnik je sicer v odgovoru na ugovor navedenemu oporekal. Navedel je, da naj bi bilo stališče, zavzeto v navedenem judikatu, že preseženo s kasnejšo odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 21/2021, ki naj bi neposredno izvršbo za izpraznitev poslovnega prostora na podlagi odstopa najemodajalca zaradi kršitev obvzeznosti najemnika dopustila, saj da za odstop ni potrebna sodna intervencija. Poleg tega je upnik poudaril, da se obe odločbi nanašata na ZPSPP, ki v konkretnem primeru ni uporabljiv.

15Argumentaciji upnika ni mogoče slediti. V sklepu III Ips 21/2021 se je namreč Vrhovno sodišče izreklo le o drugem delu dopuščenega revizijskega vprašanja, ali je za izpraznitev in izročitev nepremičnine na podlagi odstopa od pogodbe po določilu 2. alineje prvega odstavka 28. člena ZPSPP (neplačilo najemnine) vedno potrebna sodna intervencija. Vrhovno sodišče je izreklo, da za odstop od najemne pogodbe zaradi kršitve sodna intervencija, drugače kot pri odpovedi pogodbe po prvem odstavku 26. člena ZPSPP, ni potrebna. Ni pa bilo v sklepu VSRS III Ips 21/2021 zavzeto stališče tudi glede prvega dela dopuščenega revizijskega vprašanja, ali je v konkretnem primeru za dokaz zapadlosti terjatve za izpraznitev poslovnih prostorov na podlagi najemne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, mogoče uporabiti 20.a člen ZIZ. Iz odločbe III Ips 21/2021 tako ne izhaja, kar skuša prikazati upnik, da je dopustna neposredna izvršba za izpraznitev poslovnega prostora na podlagi odstopa najemodajalca od najemne pogodbe zaradi kršitev obveznosti najemnika. Prav tako pa tudi ni odločilno, kar je v odgovoru na ugovor še izpostavil upnik, da se oba sklepa VSRS nanašata na ZPSPP, ki v obravnavani zadevi sicer res ni uporabljiv.

16Kot je bilo že obrazloženo, namreč potreba po sodnem uveljavljanju kondikcijskega zahtevka ne temelji na določbah ZPSPP o sodnem uveljavljanju odstopa od pogodbe, temveč na okoliščini, da je do odpovedi Pogodbe in s tem nastanka kondikcijske obveznosti prišlo šele po sklenitvi Pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Dopustitev izvršbe zgolj na podlagi takšnega notarskega zapisa bi zaradi omejenosti ugovornih razlogov v izvršbi (55. člen ZIZ) dolžniku onemogočil sodno varstvo glede obstoja kasneje nastalih pravno relevantnih dejstev za nastanek vrnitvene obveznosti⁶. Ker najemodajalčeva odpoved najemne pogodbe⁷ kot dejanska predpostavka vrnitvene obveznosti ob sklenitvi pogodbe še ni nastopila, za uresničitev vrnitvenega zahtevka v izvršbi ne zadostuje zgolj sklenjena Pogodba v notarskem zapisu, četudi vsebuje dolžnikovo izjavo o neposredni izvršljivosti⁸.

17Do navedenega judikata VSRS III Ips 32/2019, na katerega se je dolžnik v ugovoru izrecno skliceval, se sicer sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sploh ni z ničemer opredelilo. Pritožba tako utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, oziroma je dolžniku kršilo njegovo pravico do izjave v postopku. Ker pa je višje sodišče navedeno kršitev glede na njeno naravo lahko odpravilo samo, izpodbijanega sklepa ni razveljavilo in zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, temveč o ugovoru dokončno odločilo samo (354. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Po povedanem je višje sodišče utemeljeni pritožbi zoper I. točko izreka sklepa že iz pojasnjenega razlog ugodilo in izpodbijani sklep v tem delu spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o izvršbi I 1304/2024 z dne 11. 6. 2024 razveljavi, predlog za izvršbo zavrne in se izvršba ustavi.

19Ker je višje sodišče pritožbi ugodilo že iz pojasnjenega razloga, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

20Glede na sprejeto odločitev o ugovoru se izvršba zoper dolžnika ne bo več nadaljevala, kar pa pomeni, da je odpadel pravni interes dolžnika za odločanje o zavrnitvi njegovega predloga za omejitev izvršbe z dne 20. 6. 2024. Tudi, če bi višje sodišče o tem delu pritožbe odločalo po vsebini, namreč to dolžniku ne bi več prineslo nobene pravne koristi. Obstoj pravnega interesa pa je procesna predpostavka za odločanje o pritožbi (prvi v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zato je višje sodišče pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21Zaradi spremembe odločitve o ugovoru je višje sodišče posleglo tudi v odločitev o stroških ugovornega postopka. Dolžnik je z ugovorom uspel, zato mu je upnik dolžan povrniti neutemeljeno povzročene stroške ugovora (šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upoštevaje vrednost spornega predmeta 78.521,93 EUR je višje sodišče skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) dolžniku priznalo priglašenih 1000 točk za sestavo ugovora (7. točka tar. št. 31 v zvezi s tar. št. 19 OT), 2 % vrednosti storitve za materialne stroške, 22% DDV in 44,00 EUR za sodno takso za ugovor, kar skupaj ob vrednosti odvetniške točk 0,6 EUR znaša 790,64 EUR. Upnik, ki v ugovornem postopku ni uspel, pa krije sam svoje stroške odgovora na ugovor (peti odstavek 38. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krije upnik sam svoje stroške odgovora na predlog za omejitev izvršbe, saj z njim ni prispeval k odločitvi o zavrženju predloga in tako ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih bil dolžan povrniti dolžnik (peti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22Višje sodišče je tako ugodilo tudi pritožbi zoper odločitev o stroških postopka in sklep v izpodbijani III. točki izreka spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da upnik sam svoje nadaljnje izvršilne stroške, v IV. točki izreka pa tako, da je upnik dolžan dolžniku plačati stroške ugovornega postopka v znesku 790,64 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

23Glede na uspeh v pritožbenem postopku je dolžnik upravičen tudi do povrnitve potrebnih stroškov pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče je dolžniku priznalo priglašenih 1000 točk za sestavo pritožbe (7. točka tar. št. 31 v zvezi s tar. št. 19 OT), pavšalni znesek 2 % vrednosti storitve za materialne stroške, 22 % DDV in 100,00 EUR za sodno takso za pritožbo, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj torej 846,64 EUR. Ta znesek pritožbenih stroškov je upnik dolžan dolžniku plačati v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Upnik pa krije svoje stroške pritožbenega postopka sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Ur. l. RS, št. 90/21.
² Prim. VSL sklep II Ip 435/2020 z dne 15. 4. 2020, 8. točka razlogov, in VSRS sklep III Ips 32/2019 z dne 23. 7. 2019, 15. in 16. točka razlogov.
³ Za razliko od odstopa od najemne pogodbe zaradi kršitev po 28. členu ZPSPP, ko posebna tožba ni bila potrebna.
⁴ Pa čeprav je bila ta sklenjena v obliki neoposredno izvršljivega notarskega zapisa in čeprav je dolžnik z neposredno izvršljivostjo listine soglašal.
⁵ Glej VSRS sklep III Ips 32/2019, 16. točka razlogov.
⁶ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 32/2019 z dne 23. 7. 2019, 16. točka razlogov.
⁷ Skladno s prvim odstavkom 616. člena OZ sicer pravilno podana izvensodno.
⁸ Prim. tudi VSRS sklep III Ips 32/2019 z dne 23. 7. 2019, 17. točka razlogov.