39. člen OZ

Glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč sta bila podarjena „le in izključno“ solastninska deleža, in sicer vsakemu obdarjencu do ene polovice, takšna pogodbena volja je bila adekvatno izražena tudi v zemljiškoknjižni realizaciji darilne pogodbe, skladno s tem pa zapisan tudi tožbeni zahtevek predmetne tožbe, ki terja ugotovitev ničnosti le v tistem delu darilne pogodbe, ki se nanaša na toženčev solastninski delež. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je podana pasivna stvarnopravna legitimacija toženca, kot navadnega sospornika. Sodišče druge stopnje je sicer tako kot pred njim sodišče prve stopnje svoje razloge naslonilo tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. december 1987. To mnenje je bilo sprejeto v času, ko je veljala še Ustava SRS in še ni veljal OZ. Vezano je torej na ustavnopravni in zakonski okvir, ki v času nastanka spornega razmerja ni več veljal. Ustava SRS iz leta 1974 zasebne lastnine ni niti omenjala, poudarjala je le družbeno lastnino kot eno od temeljev socialističnega družbenoekonomskega in političnega sistema (primerjaj njena Temeljna načela). Že ustavni amandma IX v Ustavi Socialistične Republike Slovenije pa je določi

Pogodba, sklenjena z namenom, skriti premoženje dolžnika pred upniki, je nična, ker nasprotuje morali in temeljnim pravnim načelom. Nekdo, ki sklepa pogodbo z nemoralnimi, nezakonitimi in morda tudi kaznivimi nameni, o tem svojem početju ne bo vodil zapisnikov, zato je dokazovanje takšnih ravnanj in motivov (oškodovanja upnikov) vselej indično. Dejstvo, da je tožnica s pogodbo, ki ima ime in zunanji videz kupoprodajne pogodbe, na toženko prenesla premoženje velike vrednosti, vendar ni storila niti enega koraka, da bi kupnino, katero ji je toženka dolgovala, dobila plačano, je z gospodarskega vidika tako nezaslišano, da si sploh ni mogoče predstavljati drugega motiva, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje - skrivanje premoženja pred upniki. Izbrisna tožba je nezastarljiva, kadar se z njo varujejo stvarne pravice. Ker slovenska zakonodaja pojma neobstoječe pogodbe ne uporablja in zanjo ne predvideva posebne oblike varstva, se tudi neobstoj(ečnost) pogodbe v praksi uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti, pravne posledice pa so v obeh primerih enake.

Predlog se zavrne.

Ni bistveno, da za predmetno najemno razmerje ZPSPP, ki je za odpoved najemne pogodbe za poslovni prostor v 26. členu izrecno predpisoval sodno intervencijo, ni več uporabljiv. Prav tako ni odločilno, da se konkretno najemno razmerje presoja OZ, skladno s katerim se zakupna oziroma najemna pogodba odpove že s strankino enostransko izjavo oziroma izvensodno. Ključno je, da je kondikcijska obveznost vrnitve nepremičnine nastala šele po sklenitvi najemne pogodbe. Zato kljub temu, da je bila slednja sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, in kljub temu, da je obveznost vrnitve nepremičnine kot posledica odpovedi pogodbe v le-tej izrecno določena, upnik ne more že neposredno na podlagi pogodbe doseči izvršbe za uveljavitev izpraznitve in izročitve nepremičnine. Omogočena pa mu je pot pravde, v kateri bo na podlagi dajatvene tožbe lahko pridobil pravnomočno sodbo z nalogom dolžniku, da mora izprazniti in izročiti nepremičnino.

Pogojevanje zavarovanja sklenitve temeljnega posla z osebnimi lastnostmi poroka ni nedopustno, nemoralno niti oderuško.

Pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretjega, je v opreki z moralnimi načeli in zato nična. Zgolj morebitno zavedanje strank, da bo s sklenitvijo sporazuma o delitvi skupnega premoženja lahko prišlo do oškodovanja upnikov, ki niso imeli vknjižene hipoteke, za ničnost pogodbe ne zadošča.

Tveganje je del kavze pogodbe o preužitku. Prvina tveganosti izhaja iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Pogodba o preužitku brez pravnega tveganja nima pogodbene kavze in je posledično nična. Pravila o oderuški pogodbi se lahko uporabijo tudi pri aleatorni pogodbi. Pri takšni pogodbi je treba (v okviru presoje objektivnega elementa oderuštva) ugotoviti, kakšno je razmerje med tveganji, ki ga prevzame ena oziroma druga pogodbena stranka. Pogodba o preužitku je torej lahko sankcionirana z ničnostjo tako na podlagi pravil o kavzi kot tudi na podlagi pravil o oderuški pogodbi. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in dokaze, s katerimi jih dokazujejo. Ni pa jim treba navesti pravne podlage, pa tudi če jo, sodišče nanjo ni vezano; sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V toženkinih trditvah je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za to, da je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo tudi na temelju določb o preužitku.

Predlog se zavrne.

Ničnost učinkuje ex tunc ter učinkuje zoper vse, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nična terjatev (in z njo povezana ločitvena pravica) ne more biti predmet prenosa na novega upnika.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

V postopkih obravnavanja tožbe za razveljavitev sodne poravnave pripravljalni narok ni predviden. Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku z učinki pravnomočne sodbe. Poravnava je tako veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za veljavno sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po postopkovnih pravilih. Zaradi dvojne narave sodne poravnave je v 392. člen ZPP posebej urejena tožba za izpodbijanje sodne poravnave kot enega od izrednih pravnih sredstev. Sodno poravnavo je tako mogoče izpodbijati le iz tam navedenih razlogov. Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 392. člena ZPP sodne poravnave ni dopustno izpodbijati zaradi tega, ker bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali. Na ničnost mora namreč sodišče paziti že ob sklepanju sodne poravnave in je v takšnem primeru ne sme

Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. .

Odločitev o ničnosti navedenih pogodb in izbrisu vknjižbe temelji na stališču, da je bila posojilna pogodba sklenjena z edinim namenom preprečitve uveljavitve tožničine judikatne terjatve, da je tak namen nedopusten in je zato pogodba nična (39. člen OZ), posledično pa je neveljavna tudi vknjižba hipoteke (243. člen ZZK-1).

Iz oporoke in delilnega načrta izhaja, da je zapustnik opravil delitev na način, kot da je lastnik celotnega premoženja, čeprav je bil večji del nepremičnin v lasti tudi njegove žene kot solastnice, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oporoka v tem delu nična.

Tožnica ni dokazala, da bi bila (bodisi na pravnoposlovni podlagi bodisi na podlagi pravil o priposestvovanju) izključna lastnica dela parcele, na kateri stoji gospodarsko poslopje. Četudi je nagib za sklenitev darilne pogodbe najti v želji darovalcev, da toženki (hčerki oziroma sestri) omogočita, da v hiši zgradi dom za svojo družino, je odločilno, da darovalca z opredelitvijo solastniškega deleža glede hiše nista omejila toženkinih lastninskih upravičenj na preostalem delu nepremičnine. O takšni omejitvi tudi ni mogoče sklepati na podlagi pogodbenih določil o predkupni pravici in služnosti. Ugotovljena dejstva ne podpirajo tožbene teze o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnica glede na vsebino darilne pogodbe ni imela pogodbenega temelja za priposestvovanje. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da ni bila v dobri veri, saj ni uživala dolgotrajne mirne (izključne) posesti v prepričanju, da je (izključna) lastnica.

Neobstoj podlage zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla pomeni njegovo ničnost (četrti odstavek 39. člena OZ) in je vknjižba na podlagi takega dovolila materialnopravno neveljavna.