VSL Sklep V Cpg 271/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanemu delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za vrnitev v prejšnje stanje tretjega toženca zavrglo (I. točka izreka), predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prve toženke in drugega toženca pa ugodilo in ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 11. 6. 2024 štelo za pravočasen (II. točka izreka).

2Tožnica se je zoper II. točko izreka navedenega sklepa pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanemu delu spremeni tako, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne in ugovor zoper začasno odredbo šteje za prepozen. Podrejeno je predlagala, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanemu delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. A. edini družbenik in zakoniti zastopnik prve toženke in samostojni podjetnik (drugi toženec). Ker je bil zaradi počitnic v tujini odsoten v času od 14. 6. do 9. 7. 2024, je bil sklep o izdani začasni odredbi prvi toženki in drugemu tožencu vročen 29. 6. 2024 s fikcijo na podlagi 142. člena ZPP. A. A. se je z vročenim sodnim pisanjem seznanil 9. 7. 2024, ko se je vrnil s počitnic, rok za vložitev ugovora zoper začasno odredbo pa je iztekel 8. 7. 2024.

5Če stranka zamudi rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP).

6Pritožba izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil A. A. zaradi počitnic v tujini odsoten v času od 14. 6. do 9. 7. 2024. Pri tem pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo opreti na dokazne listine, ki niso v slovenskem jeziku in jim ni priložen overjen prevod. Ker tega ni upoštevalo, je kršilo drugi odstavek 226. člena ZPP. Takšna kršitev v obravnavani zadevi pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Dokazne listine v tujem jeziku namreč niso bile edini, ključni dokaz. Sodišče prve stopnje se je na sporna dokazila o rezervaciji in plačilu kampa (B5 do B7) sklicevalo ob presoji, ali je bil A. A. od 14. 6. do 30. 6. 2024 na dopustu po Nemčiji z avtodomom. Svojo odločitev, da je temu tako, je razen na sporna dokazila v angleškem in nemškem jeziku, oprlo tudi na Pogodbo št. 000-153-2-1 o najemu vozila za čas od 13. do 30. 6. 2024, predloženo v slovenskem jeziku (B4). Že iz tega dokaza izhaja, da je odločitev pravilna. Hkrati pritožnica tudi spregleda, da v odgovoru na predlog za vrnitev v prejšnje stanje toženčevih navedb o vrsti in času dopusta v Nemčiji in predložene najemne pogodbe ni prerekala z navajanjem razlogov in ni podala nobenih nasprotnih navedb in dokazov. Povsem enako velja za toženčeve navedbe, da je bil od 1. 7. do 8. 7. 2024 s hčerko v kampu ... na ... Tudi teh navedb tožnica v odgovoru na predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni konkretno prerekala. Slednje dejstvo zato med pravdnima strankama ni bilo sporno in ga niti ni bilo potrebno dokazovati (z računi za trajekt in plačilo kampa v hrvaškem jeziku, B8 do B9). Da je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo tudi dokazne listine v tujem jeziku, zato na pravilnosti in zakonitost sklepa ni vplivalo. Višje sodišče ga zato, kljub dejstvu, da je obremenjen z relativno bistveno kršitvijo določb postopka, ni razveljavilo.

7Pritožba nadalje izpodbija ugotovitev sodišča, da se je A. A. s sklepom o začasni odredbi seznanil 9. 7. 2024, ko se je s počitnic vrnil domov. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da navedene ugotovitve ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sprejeta. Iz izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da je ta ugotovitev oprta na izjavo B. B. (B11), da je A. A., njen bivši partner, 30. 6. 2024 in 8. 7. 2024 prespal v njenem domu v okolici ... zaradi prevzema hčerke, njenih oblačil in potrebščin za dopust. Višje sodišče se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da ni nobenega razloga, da navedeni izjavi ne bi verjelo, upoštevajoč predhodno navedene ugotovitve o počitnicah v Nemčiji in na Hrvaškem. Dvoma tudi ne vzbudi pritožbeno vztrajanje, da je bil A. A. doma že 30. 6. 2024, ko se je vrnil iz Nemčije, saj ga pritožnica opira zgolj na lastno stališče o tem, kaj bi bilo pričakovano obnašanje pred nadaljevanjem dopusta na Hrvaško (da bi zamenjal oblačila s svežimi, odložil ali vzel športno opremo, preveril stanovanje in poštni nabiralnik). Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da se izjava B. B. ne bi smela upoštevati, ker ne ustreza pogojem za pisno izjavo iz 236.a člena ZPP. B. B. ni bila (pravočasno) predlagana za pričo, zato njena izjava ni bila predložena kot pisna in podpisana izjava predlagane priče na podlagi 236.a člena ZPP, ampak kot dokazna listina. Pri tem pritožnica spregleda, da pred sodiščem prve stopnje ne oblike ne vsebine te dokazne listine ni prerekala. Zato tovrstni očitki pomenijo tudi pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne upošteva (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8Za odločitev o utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje je bistvenega pomena presoja, ali je bila zamuda roka v obravnavani zadevi upravičena. Upravičenost vzrokov se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. Treba je ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani in nato oceniti, ali mu je mogoče očitati, da je zakrivil zamudo. Če bi bilo zamudo mogoče odvrniti z ravnanjem, ki bi ga od predlagatelja lahko pričakovali, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

9Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je odsotnost A. A. v času od 14. 6. do 9. 7. 2024 zaradi počitnic upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je nujna korektura pravil o vročanju. Stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa nato za vročitev dejansko ni zvedela, ker je bila na počitnicah, mora biti omogočena vrnitev v prejšnje stanje. Ob začasni odsotnosti zaradi počitnic od človeka ni mogoče zahtevati, da za ta čas poskrbi za (dejanski) sprejem sodnih pisanj.¹

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi ob vnaprej predvideni 24 dnevni odsotnosti A. A. moral poskrbeti za ustrezen in pravočasen prevzem poštnih pošiljk. Sodišče prve stopnje je pri presoji, kakšno ravnanje se od njega pričakuje, pravilno upoštevalo, da je A. A. edini družbenik in zakoniti zastopnik prve toženke in samostojni podjetnik (drugi toženec). Zakon o gospodarskih družbah – ZGD-1 predvideva ustanovitev in obstoj podjetnika kot fizične osebe, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena ZGD ter 71. do 75. člen ZGD-1) in ustanovitev in obstoj enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo (523. do 526. člen ZGD-1). Pri obeh se predpostavlja, da moreta in smeta delovati z enim samim človekom, saj zakon ne predpisuje, da bi moral imeti podjetnik poleg sebe oziroma enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene. V takšnih primerih je zakonodajalec dopustil realno možnost, da je podjetnik oziroma edina v družbi pooblaščena oseba, iz tega ali onega razloga odsotna. Zato je potrebno upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo, kot v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe.² Ob navedenem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je A. A. edini zaposleni pri prvi toženki. Tega dejstva ni bilo potrebno dokazovati, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, ker ga tožnica v odgovoru na predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni prerekala. Upoštevajoč vse navedeno zato zgolj dejstvo, da A. A. ni uredil vročanja za primer odsotnosti v času poletnih počitnic, ne pomeni, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje že iz tega razloga neutemeljen.

11Sodišče prve stopnje je zato v presojo upravičenost vzroka za zamudo pravilno vključilo tudi druge subjektivne okoliščine predlagatelja. Glede te presoje ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moral A. A. pričakovati, da bo v času odsotnosti prejel sodno pošiljko. Pri tem je pomembna ugotovitev, da je bil predhodni sodni postopek s tožnico (Ng 6/2024) končan 15. 3. 2024 s sklenitvijo sodne poravnave. Že glede na sporazumno zaključen sodni postopek, neposredno pred vložitvijo obravnavanega predloga za izdajo začasne odredbe, ni utemeljena zahteva, da bi moral A. A. računati s tem, da bo tožnica v zelo kratkem času sprožila nov sodni postopek in pričakovati, da bo zato opravljena nova vročitev sodnih pisanj. Upoštevajoč navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno pričakovanje, da bi lahko pri sodišču preveril, ali zoper tožence poteka kakšen postopek, saj pomeni prekomerno breme brez upravičene podlage. Nadalje je pomembna in pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil sklep o začasni odredbi prvo pisanje v obravnavani zadevi. Te ugotovitve pritožnica ne more izpodbiti s sklicevanjem na Poziv za takojšnje povračilo nastale škode z dne 26. 4. 2024, saj gre zgolj za dopis, ki ga je izven pravde po svojem pooblaščencu naslovila na A. A. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da zoper njo teče sodni postopek, ji je priznan privilegij, da lahko s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje prepreči zamudo roka za ugovor zoper začasno odredbo. Institut vrnitve v prejšnje stanje tako omili fikcijo vročitve po 142. členu ZPP v primeru, ko stranka ni mogla pričakovati, da bo prejela sodno pošiljko.³ Pri tem ni nepomembna okoliščina, da je postopek zavarovanja z začasno odredbo hiter postopek, s kratkimi roki, pri čemer je bila začasna odredba zoper prvo toženko in drugega toženca izdana brez njunega vnaprejšnjega obvestila, postopek njenega vročanja pa je sovpadel z zaključkom šole in pričetkom šolskih počitnic, kar je obdobje, za katerega je splošno znano, da je zaradi dopustov odsotno večje število ljudi, kot sicer. Hkrati pa ima s fikcijo vročena začasna odredba za prvo toženko in drugega toženca bistven učinek, saj jima šele ugovor, ki ga je potrebno vložiti v 8 dneh, zagotavlja pravico do izjave in s tem kontradiktornost v postopku zavarovanja.

12Upoštevajoč vse navedene okoliščine obravnavane zadeve je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sta prva toženka in drugi toženec izkazala upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje in posledično sprejeta odločitev, da se njunemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 11. 6. 2024 šteje za pravočasen (drugi odstavek 116. člena in četrti odstavek 117. člena ZPP).

13Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP.

¹ A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2010, str. 488-489; VSL sklep II Ip 1573/2019 z dne 9. 10. 2019.
² VSL sklepa I Ip 1148/2015 z dne 6. 6. 2015 in II Cpg 714/2001 z dne 27. 9. 2001.
³ Sklep VSL I Cp 405/2011 z dne 7. 9. 2011.