75. člen ZGD-1

Šesti odstavek 3. člena ZGD-1 določa, da je podjetnik po ZGD-1 fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Nadalje prvi odstavek 7. člena ZGD-1 določa, da sta podjetnik in družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik je torej fizična oseba in ne pravna oseba (kot napačno tolmači sodišče prve stopnje), zaradi česar nima lastne pravne subjektivitete. Navedeno pomeni, da dolžnik - samostojni podjetnik (celo) po izbrisu iz Registra (75. člen ZGD-1) preneha obstajati le kot nosilec samostojne dejavnosti, deluje pa še naprej kot fizična oseba. Kot fizična oseba še naprej (osebno) odgovarja z vsem svojim (osebnim) premoženjem za svoje obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojni podjetnik. Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika tako ne pomeni tudi prenehanja stranke, saj je ta že od vsega začetka le fizična oseba.

Zakon ne predpisuje, da bi moral imeti podjetnik poleg sebe oziroma enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene. Zato je potrebno upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo, kot v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Sklep o začasni odredbi je bil prvo pisanje v obravnavani zadevi. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da zoper njo teče sodni postopek, ji je priznan privilegij, da lahko s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje prepreči zamudo roka za ugovor zoper začasno odredbo.

Med strankama ni sporno, da tožnik ni pravočasno oddal letnih poročil za leti 2018 in 2019. Oddal ju ni niti v pritožbenem roku zoper izpodbijani sklep AJPES. Zamuda zakonskega materialnega roka za stranko pomeni, da s prvim dnem zamude za oddajo letnega poročila nastopijo posledice neizpolnitve zakonskih obveznosti, v konkretnem primeru ugotovitev razloga za izbris iz poslovnega registra. Ureditev, po kateri se podjetnik izbriše iz poslovnega registra, če v dveh zaporednih letih ne odda poslovnega poročila je bila v ZGD-1 vnesena že takoj ob sprejemu tega zakona (2006) in torej ne gre za morebitno novo odločbo. Poleg tega je izbrisni razlog vezan na obdobje dveh zaporednih let, kar pomeni, da zgolj enkratna zamuda še ne privede do izbrisnega razloga.

Letno poročilo za 2019 je tožnik oddal 4. 8. 2020. Izpodbijani sklep je bil izdan 28. 7. 2020. Torej je bil izpodbijani sklep izdan na dan, ko nobeno od obeh letnih poročil še ni bilo izdano. Pravilnost izpodbijanega akta se presoja glede na dejansko stanje v času izdaje akta, ko nesporno obe poročili še nista bili oddani in je že iz tega razloga izpodbijani sklep pravilen.

AJPES je tožnika kot podjetnika 6. 7. 2021 na podlagi 4. točke drugega odstavka 75. člena ZGD-1 izbrisala iz Poslovnega registra Slovenije, ker je ta umrl, dediči pa ji v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o dedovanju niso predložili izjave, da bodo nadaljevali z zapustnikovim podjetjem, to pomeni, da tožeča stranka v tem upravnem sporu ne obstaja več, hkrati pa predmet spora ni podedljiva pravica. Ker dediči po tožniku podpore za proizvodnjo električne energije ne morejo podedovati, to pomeni, da v tožbi ne uveljavljajo kakšne svoje pravice ali pravne koristi in tako ne izkazujejo pravnega interesa, ki se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanje pomenila spremembo ali izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogli doseči.

Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).

Iz besedila 4. točke drugega odstavka 75. člena ZGD-1 izhaja, da mora dedič, če želi nadaljevati zapustnikovo podjetje, ravnati aktivno in AJPES skupaj s sklepom o dedovanju predložiti izjavo o nadaljevanju zapustnikovega podjetja. To mora storiti v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa o dedovanju. V nasprotnem primeru AJPES podjetnika izbriše iz Poslovnega registra. Toženec izjave, da bo nadaljeval zapustnikovo podjetje, AJPES ni predložil. To je dovolj za zaključek, da do nadaljevanja zapustnikovega podjetja ni prišlo. Za primere, ko sodišče ne izda sklepa o dedovanju, lahko „zapuščinsko“ sodišče na predlog dedičev, ki so dedovali zapustnikovo premoženje, izda potrdilo, da so dediči. Za postopek pred AJPES ima takšno potrdilo gotovo enako dokazno moč kot sklep o dedovanju.

Odgovor na revizijsko vprašanje ali je bilo upravno sodišče v upravnem sporu pristojno presojati procesne kršitve, storjene v postopku izdaje dokončnega sklepa, ki je bil podlaga za izdajo s tožbo izpodbijanega upravnega akta, je nikalen. To še zlasti v primerih, ko gre za sklep, ki je po svoji naravi upravni akt, ki je lahko predmet samostojnega upravnega spora. Sodišče bi bilo pristojno presojati tovrstne procesne kršitve, če bi jih tožnik v tožbi uveljavljal ter torej s tožbo zahteval odpravo tudi teh sklepov, izdanih v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, predvsem v primerih, ko jih tožnik ne more izpodbijati s (posebno) tožbo, ko torej ne gre za sklepe, ki so lahko predmet samostojnega upravnega spora. Iz slednjega izhaja, da lahko sodišče poleg izpodbijanega upravnega akta, ki je predmet upravnega spora, odpravi tudi sklepe, izdane v upravnem postopku, če jih tožnik izpodbija in je njihova odprava potrebna, da se upravna stvar v ponovnem upravnem postopku pravilno reši.

Med strankama je nesporno, da tožnik ni oddal letnih poročil za leti 2017 in 2018. Tožnik uveljavlja zgolj to, da tega ni mogel in bi mu zaradi težav z računovodskim servisom moralo biti omogočeno, da letna poročila odda kasneje. Kot pravilno navaja toženka gre v primeru iz 2. točke tretjega odstavka 75. člena ZGD-1 za materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče v upravnem sporu pristojno presojati procesne kršitve, storjene v postopku izdaje dokončnega sklepa, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta.

Če ni mogoča vročitev tožniku zaradi spremembe naslova, se vročitev opravi z javnim naznanilom v skladu s 96. členom ZUP.

Zakon ne ustvarja zgolj domneve prenehanja poslovanja, temveč določa posledico, ki nastopi, če podjetnik v dveh zaporednih poslovnih letih v roku ne predloži letnega poročila zaradi javne objave. Ker tožnik letnega poročila za leto 2017 AJPES-u ni predložil, letno poročilo za leto 2018 pa je predložil prepozno, po zakonskem roku, je bil tožniku izdan pravilen in zakonit sklep.

Tudi v obdobju med nastopom smrti do pravnomočnosti sklepa o dedovanju in še tri mesece potem je dopustno nadaljevati z dejavnostjo podjetnika pod njegovo firmo, saj iz zakona ne izhaja obveznost, da bi moralo iz firme biti razvidno, da je podjetnik prenehal biti lastnik podjetja in je zato mogoče, da se tudi v primeru smrti podjetnika še naprej uporablja firma z imenom in priimkom pokojnega podjetnika. Tožena stranka je res tudi dedinja po umrlem podjetniku, vendar to ni ovira, da ne bi mogla pristopiti k dolgu kot samostojna podjetnica in za dolg, ki ga je zapuščina legalno ustvarila v obdobju po smrti samostojnega podjetnika, tako da je sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsebina 3. točke Dogovora o poravnavi dolga z dne 14. 7. 2011, šteti kot pristop k dolgu po 432. členu OZ. Stališče pritožbe, da terjatev iz naslova pristopa k dolgu zastara takrat kot zastara dolg, h kateremu se pristopi, ne vzdrži, saj je dolg pristopnika njegov dolg in če se je zavezal plačati v določenem roku, se zastaranje ugotavlja glede na ta rok.

Tožnica v postopku, ki ga je prvostopenjski organ vodil na podlagi 2. alinee tretjega odstavka 75. člena ZGD-1, ni imela lastnosti stranke, niti se postopek ni začel na njeno zahtevo, zato je bila njena pritožba pravilno zavržena.

Po določbi 1. odstavka 76. člena ZPP je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. V skladu z določbo 7. člena ZGD-1 je samostojni podjetnik fizična in ne pravna oseba, zaradi česar nima lastne pravne subjektivitete. Vendar pa samostojni podjetnik po izbrisu iz Poslovnega registra Slovenije (75. člen ZGD-1) kot fizična oseba še naprej odgovarja za svoje obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti. Zato prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika ne pomeni tudi prenehanje stranke. Stranka je namreč že od vsega začetka le fizična oseba, kar pomeni, da se mora samostojni podjetnik zavedati, da je po zaprtju dejavnosti, do katere pride tudi zaradi izbrisa iz Poslovnega registra Slovenije, osebno odgovoren za vse obveznosti, ki izhajajo iz naslova opravljanja dejavnosti, in sicer z vsem svojim osebnim premoženjem.

Prenehanja dejavnosti subjekta ni mogoče prijaviti za nazaj, torej za čas pred vložitvijo zahteve za izbris iz Poslovnega registra Slovenije.

Po 1. odstavku 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Samostojni podjetnik ni pravna oseba in nima lastne pravne subjektivitete. Samostojni podjetnik in fizična oseba nista različni osebi s samostojnima procesnima sposobnostma. Po določbah 6. odstavka 3. člena in 1. odstavka 7. člena ZGD-1 je namreč podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Sposobnost fizične osebe biti stranka v postopku preneha s smrtjo, kar pomeni, da mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. Sodba, ki se glasi na pokojno fizično osebo, pa je absolutno nična. Čeprav so bili na naroku za glavno obravnavo kot prva tožena stranka (pravilno) opredeljeni dediči po pokojnem prvotnem (sedaj pokojnem) tožencu, ter kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je postopek nadaljevalo zoper dediče po pokojnem prvem tožencu, pri izdaji sodbe tega ni upoštevalo in tega niti v uvodu sodbe niti v izreku ni navedlo, ampak je izdalo sodbo, ki se glasi na ime pokojne prve tožene stranke. Zato je podano neskladje med razlogi sodbe in izrekom sod

Podjetnik ni pravna oseba in ni subjekt vpisa v sodni register, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ustavitev postopka in zavrženje predloga za nadaljevanje postopka zaradi zamude enoletnega roka za uveljavljanje upnikovega zahtevka zoper aktivne družbenike kot pravne naslednike izbrisane družbe. V razmerju med podjetnikom in nosilcem podjema namreč že pojmovno ni mogoče govoriti o pravnem nasledstvu, saj gre za isto fizično osebo.

Kljub temu da je tožniku, tujcu, samostojnemu podjetniku, prenehalo delovno dovoljenje, ima lastnost zavarovanca po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 kot samozaposleni, saj ni bil izbrisan kot podjetnik iz Poslovnega registra Slovenije.

Tožnik je letni poročili za leti 2007 in 2008 AJPES posredoval prepozno, po zakonskem roku, kljub temu, da ga je prvostopni organ k temu pozval, zato mu je bil utemeljeno izdan sklep o obstoju izbrisnega razloga.