72. člen ZGD-1

Zakon ne predpisuje, da bi moral imeti podjetnik poleg sebe oziroma enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene. Zato je potrebno upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo, kot v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Sklep o začasni odredbi je bil prvo pisanje v obravnavani zadevi. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da zoper njo teče sodni postopek, ji je priznan privilegij, da lahko s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje prepreči zamudo roka za ugovor zoper začasno odredbo.

Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).

Bistvo posredniške pogodbe je posrednikova zaveza, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se mu zaveže, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen OZ). Vzpostavitev stika med posrednikom in tretjim, s katerim se bo naročitelj pogajal o sklenitvi pogodbe, je odločilna za presojo, da je posrednik upravičen do dogovorjene provizije.

Iz besedila 4. točke drugega odstavka 75. člena ZGD-1 izhaja, da mora dedič, če želi nadaljevati zapustnikovo podjetje, ravnati aktivno in AJPES skupaj s sklepom o dedovanju predložiti izjavo o nadaljevanju zapustnikovega podjetja. To mora storiti v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa o dedovanju. V nasprotnem primeru AJPES podjetnika izbriše iz Poslovnega registra. Toženec izjave, da bo nadaljeval zapustnikovo podjetje, AJPES ni predložil. To je dovolj za zaključek, da do nadaljevanja zapustnikovega podjetja ni prišlo. Za primere, ko sodišče ne izda sklepa o dedovanju, lahko „zapuščinsko“ sodišče na predlog dedičev, ki so dedovali zapustnikovo premoženje, izda potrdilo, da so dediči. Za postopek pred AJPES ima takšno potrdilo gotovo enako dokazno moč kot sklep o dedovanju.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno sklepanje pritožbenega sodišča, da toženec ni nadaljeval očetovega podjetja v smislu določbe 72. člena ZGD-1.

Nepremično premoženje v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti se lahko odda v najem na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) po metodi javnega zbiranja ponudb na način in pod pogoji, ki jih določa ZSPDSLS-1 (prim. 64., 49., 54. in 65. člen ZSPDSLS-1). Kot je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve, določba 21. člena Pravilnika, na katero se sklicuje toženec in ki določa, da je tožnica dolžna pozvati k sklenitvi najemne pogodbe osebo, za katero se ugotovi, da uporablja nepremičnino v njeni lasti (pa z njim ni sklenjena najemna pogodba), navedenih pravil in pogojev ne upošteva oziroma je z njimi v nasprotju. Zato je sodišče pravilno ni uporabilo in se nanjo pri odločanju ni oprlo.

Dejansko stanje davčni zavezanec lahko dokazuje z različnimi dokaznimi sredstvi, tudi z zaslišanjem stranke ali pa priče, vendar morajo biti dokazi tako listinski, kot tudi izpovedbe strank ali prič skladni in prepričljivi, da sodišče prepričajo. Po drugi strani pa je splošno uveljavljena ter zakonsko utemeljena obveznost vodenja ustreznega knjigovodstva ob spoštovanju SRS in je povezana z zahtevo poštenega in preglednega poslovanja, ki velja za vse poslovne subjekte.

Tudi v obdobju med nastopom smrti do pravnomočnosti sklepa o dedovanju in še tri mesece potem je dopustno nadaljevati z dejavnostjo podjetnika pod njegovo firmo, saj iz zakona ne izhaja obveznost, da bi moralo iz firme biti razvidno, da je podjetnik prenehal biti lastnik podjetja in je zato mogoče, da se tudi v primeru smrti podjetnika še naprej uporablja firma z imenom in priimkom pokojnega podjetnika. Tožena stranka je res tudi dedinja po umrlem podjetniku, vendar to ni ovira, da ne bi mogla pristopiti k dolgu kot samostojna podjetnica in za dolg, ki ga je zapuščina legalno ustvarila v obdobju po smrti samostojnega podjetnika, tako da je sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsebina 3. točke Dogovora o poravnavi dolga z dne 14. 7. 2011, šteti kot pristop k dolgu po 432. členu OZ. Stališče pritožbe, da terjatev iz naslova pristopa k dolgu zastara takrat kot zastara dolg, h kateremu se pristopi, ne vzdrži, saj je dolg pristopnika njegov dolg in če se je zavezal plačati v določenem roku, se zastaranje ugotavlja glede na ta rok.

Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se, če ta zakon ne določa drugače, za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Kot pravilno poudari že tožena stranka, morajo biti v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov.

Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju se ugotovi, kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem, da ima vsak od dedičev pravico, da se od zapustnikove smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpove dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tisti, ki se dedovanju odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD). Predmet dedovanja po zapustniku je tudi njegova dejavnost. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na njegovega dediča tako podjetje, kot tudi pravice in obveznosti zvezi s podjetjem. V obravnavanem primeru ni dvoma, da tožnik izjave o nadaljevanju dejavnosti ni podal, kar pomeni, da je treba njegova ravnanja pri upravljanju premoženja zapustnika in izpolnjevanje davčnih obveznosti iz tega naslova ocenjevati v smislu sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2, torej v breme zapustnikovega premoženja, oziroma v breme tožnikovega le, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da sta bila izpolnjena oba taksativno našteta pogoj

Tožnik je bil zaposlen pri delodajalcu (s. p), ki je dne 23. 6. 2012 umrl. Ker nobeden od dedičev pokojnega delodajalca ni nadaljeval z njegovim podjetjem oziroma njegovo dejavnostjo, je bil delodajalec izbrisan iz sodnega registra. Tožniku je dne 31. 12. 2012, ko je dejavnost pokojnega delodajalca prenehala, delovno razmerje prenehalo skladno z 2. odstavkom 78. člena ZDR. Tožena stranka ni pravna naslednica bivšega tožnikovega delodajalca, zato v tem sporu ni pasivno legitimirana. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev, da dejavnost pokojnega delodajalca nadaljuje tožena stranka, zato ni utemeljen.

Tožene stranke (dediči) po smrti očeta z zapustnikovo dejavnostjo (dejavnostjo pokojnega s.p.) niso nadaljevale, zato je tožniku ex lege prenehalo delovno razmerje z dnem smrti delodajalca.

Po 1. odstavku 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Samostojni podjetnik ni pravna oseba in nima lastne pravne subjektivitete. Samostojni podjetnik in fizična oseba nista različni osebi s samostojnima procesnima sposobnostma. Po določbah 6. odstavka 3. člena in 1. odstavka 7. člena ZGD-1 je namreč podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Sposobnost fizične osebe biti stranka v postopku preneha s smrtjo, kar pomeni, da mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. Sodba, ki se glasi na pokojno fizično osebo, pa je absolutno nična. Čeprav so bili na naroku za glavno obravnavo kot prva tožena stranka (pravilno) opredeljeni dediči po pokojnem prvotnem (sedaj pokojnem) tožencu, ter kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je postopek nadaljevalo zoper dediče po pokojnem prvem tožencu, pri izdaji sodbe tega ni upoštevalo in tega niti v uvodu sodbe niti v izreku ni navedlo, ampak je izdalo sodbo, ki se glasi na ime pokojne prve tožene stranke. Zato je podano neskladje med razlogi sodbe in izrekom sod

Treba je ločiti vprašanje nadaljnjega obstoja in poslovanja podjetja (kljub smrti nosilca dejavnosti), od vprašanja izgube pravdne sposobnosti oziroma smrti stranke – konkretno: fizične osebe, ki je nosilec podjetja, ki v pravdi nima (več) pooblaščenca, kar po mnenju pritožbenega sodišča pomeni prekinitev postopka po določilih ZPP.

Ker tožeča stranka ni samostojni podjetnik posameznik, v obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor po 481. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi ne po objektivnem kriteriju iz 483. čl. ZPP, glede na to, da tožeča stranka vtožuje neplačano provizijo za opravljene storitve.