3. člen ZGD-1

S.p. je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Tako je opredeljena v šestem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah. Tudi če tožeča stranka kot s.p. ni bila formalno vpisana v sodnem registru kot družbenica družbe A. d.o.o., ni bila v njej zaposlena in ni bila vpisana kot poslovodja, je to dejansko bila kot fizična oseba brez dostavka s.p. Samostojni podjetnik ni ločen od fizične osebe, gre za eno in isto osebo.

Šesti odstavek 3. člena ZGD-1 določa, da je podjetnik po ZGD-1 fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Nadalje prvi odstavek 7. člena ZGD-1 določa, da sta podjetnik in družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik je torej fizična oseba in ne pravna oseba (kot napačno tolmači sodišče prve stopnje), zaradi česar nima lastne pravne subjektivitete. Navedeno pomeni, da dolžnik - samostojni podjetnik (celo) po izbrisu iz Registra (75. člen ZGD-1) preneha obstajati le kot nosilec samostojne dejavnosti, deluje pa še naprej kot fizična oseba. Kot fizična oseba še naprej (osebno) odgovarja z vsem svojim (osebnim) premoženjem za svoje obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojni podjetnik. Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika tako ne pomeni tudi prenehanja stranke, saj je ta že od vsega začetka le fizična oseba.

Zakon ne predpisuje, da bi moral imeti podjetnik poleg sebe oziroma enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene. Zato je potrebno upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo, kot v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Sklep o začasni odredbi je bil prvo pisanje v obravnavani zadevi. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da zoper njo teče sodni postopek, ji je priznan privilegij, da lahko s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje prepreči zamudo roka za ugovor zoper začasno odredbo.

GIZ ni gospodarska družba, zato spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za gospodarski spor.

V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb. Uporabniki sistema namreč plačujejo omrežnine, ki predstavljajo plačilo za storitve elektro operaterja, pri čemer je omrežnina za distribucijski sistem namenjena pokrivanju stroškov distribucijskega operaterja, ki se nanašajo na vzdrževanje ter razvoj sistema, ter pokrivanja stroškov distribucijskega operaterja za odpravljanje prezasedenosti v distribucijskem sistemu in sistemske storitve za distribucijski sistem (prvi odstavek 126. člena ZOEE). Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Ekonomska nujnost zadržanja dobička za leto 2022 izhaja že iz okoliščine negativ

Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota. Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati. Javni razpis je tore

Namen ureditve v 10.a členu ZGD - 1 je torej prepovedati sklepanje pravnih poslov, ki so pravni temelj ustanovitve družbe (pogodba oziroma akt o ustanovitvi družbe) oziroma prenosa poslovnega deleža v družbi (pogodba o izročitvi in prevzemu), z nepoštenim namenom. Izhajajoč iz opisanega namena omejitev 10.a člena ZGD - 1 lahko torej zaključimo, da položaj iz petega odstavka 10.a člena ZGD - 1 ni ovira za pridobitev poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo oziroma položaja ustanovitelja družbe, če je pravni temelj prenosa poslovnega deleža oziroma ustanovitve nove družbe univerzalno pravno nasledstvo (dedovanje oziroma statusno preoblikovanje).

V obravnavani zadevi je tožena stranka v skladu s 39. členom Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), ki določa, da lahko zdravnik samostojno opravlja zdravniško službo kot zasebni zdravnik, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon in če je vpisan v register zdravnikov, zasebnik, kot takšen pa ne sodi v krog oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP. To posredno potrjujeta odločbi VSRS III R 12/2009 z dne 12. 5. 2009 in VSL Rg 359/2015 z dne 16. 9. 2015. Obe odločbi se sicer nanašata na odvetnike, a iz njune vsebine izhaja, da kljub številnim podobnostim s podjetniki iz šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, odvetniki niso podjetniki, ampak zasebniki, kar je izrecno določeno v 7. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ker torej zdravniki po ZZdrS niso samostojni podjetniki, ampak zasebniki (zasebni zdravniki), za njih ne veljajo pravila o gospodarskih sporih. Obravnavani spor tudi ne predstavlja spora, ki bi ga bilo mogoče umestiti med postopke iz 482. - 484. člena ZPP, za katere prav tako veljajo pravila o gospodarskih sporih.

Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1). Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta. Kršitev

Tako kot je sodišče že ugotovilo v sodbi I U 175/2017 z dne 27. 11. 2019, ugotavlja tudi v konkretni zadevi in ponovno pojasnjuje, da odločitev tožene stranke, ki je tožničino prijavo k strokovnemu izpitu zavrnila zgolj iz razloga, ker je z izvajalcem javnoveljavnega programa sklenila Pogodbo o sodelovanju, pri čemer izhaja iz 1. člena teh pogodb, da se prevzeto delo šteje kot avtorsko delo, ni v skladu z besedilom zakona in namenom zakonodajalca v zvezi z dostopom strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do strokovnega izpita in s tem do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS). Glede na to, da gre pri podjetniku posamezniku za specifično pravno organizacijsko obliko gospodarskega subjekta, pri čemer ta pri sklepanju pravnih poslov dejansko nastopa kot fizična oseba, a v obliki s.p.-ja, je moč tudi v konkretnem tožničinem primeru šteti, da je tožnica s tem, ko je sklepala pogodbe o sodelovanju kot podjetnica posameznica z izvajalci javnoveljavnih programov, pridobila ustrezne in zadostne delovne izkušnje, ki izhajajo iz 7. člena Pravilnika o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževa

Samostojni podjetnik posameznik kot pravnoorganizacijska oblika ni ločen nosilca podjema, to je fizične osebe. Gre torej za en in isti subjekt. To pa pomeni, da se v obravnavanem primeru dolžnik po izvršilnem naslovu ne razlikuje od dolžnika po sklepu o izvršbi in je bilo zato ugovorno sklicevanje na določbo 24. člena ZIZ (ki predvideva odstop od načela formalne legalitete v subjektivnem smislu) neutemeljeno. Iz pojasnjenega razloga dolžnik tudi v pritožbi pravno zmotno navaja, da se izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik vložil predlog za izvršbo zoper fizično osebo A. A., ne glasi na dolžnika A. A. kot fizično osebo. Drži sicer, da s statusnim preoblikovanjem samostojnega podjetnika posameznika v kapitalsko družbo na le-to kot univerzalno pravno naslednico preidejo tudi vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Za obveznosti podjetnika, ki se je preoblikoval v kapitalsko družbo, tako primarno odgovarja družba. Vendar pa ZGD-1 v 672. členu določa tudi subsidiarno odgovornost podjetnika. Po tej določbi namreč v primeru, če družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v sodni register, odgova

Tožeča stranka je delniška družba, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem ter je torej profesionalna oseba. Kot taka je bila nedvomno od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja, ki se lahko uresniči z rastjo vrednosti CHF. Stališč sodne prakse iz potrošniških sporov zato ni mogoče uporabiti avtomatično, ker je potrebno upoštevati status tožeče stranke. Za gospodarske subjekte veljajo strožja pravila glede skrbnosti, kar vključuje tudi skrbnost pri predvidljivosti posledic. Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi šele v letu 2017 razvila zavest o ničnosti kreditnih pogodb, saj bi se kot profesionalna oseba vseh okoliščin, na katerih zdaj utemeljuje ničnost, morala zavedati že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe ali vsaj najkasneje v letu 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Pojasnilna dolžnost banke je v primerih, ko kreditne pogodbe sklepajo profesionalne osebe, kot je tožeča stranka, bistveno drugačna kot če pogodbe sklepajo potrošniki. V obravnavnem primeru namreč ne obstaja informacijska asimetrija med banko in kreditojemalcem, saj se pričakuje, da takšen kreditojemalec razpolaga z ustreznimi inform

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st

Predlog se zavrne.

Pri nedenarnih zahtevkih je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Vendar pa je ta dispozicija tožeče stranke omejena s korekturno dolžnostjo sodišča. V obravnavani zadevi gre za takšno medsebojno povezanost zahtevkov, ki utemeljuje enotno opredelitev vrednosti spornega predmeta. Ničnostni zahtevek je namreč zaradi prejudicialnosti treba presojati v razmerju do izbrisne tožbe. Tožnica želi doseči izbris hipoteke, tj. izbris zastavne pravice na nepremičnini. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kot vrednost spornega predmeta vzelo znesek terjatve, ki je predmet izvršbe, v kateri je toženec pridobil hipoteko, katere izbris želi doseči tožnica v tej pravdi.

Izrek sodbe skladno z določilom tretjega odstavka 324. člena ZPP obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena ZPP). Iz navedenega določila izhaja, da mora sodišče odločiti o procesnem pobotnem ugovoru v izreku sodbe, če tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku tožeče stranke s svojo obstoječo, istovrstno in dospelo terjatvijo. Tožena stranka v tem postopku ni podala procesnega pobotnega ugovora, temveč ugovor ugasle terjatve, saj je pavšalno zatrjevala obstoj sporazuma o pobotu. Zatrjevala je torej, da je terjatev tožeče stranke že pred tem postopkom prenehala zaradi pobota (materialnopravni pobot). Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da za pobot v tem primeru niso podani v 311. členu OZ predpisani pogoji, saj ni vzajemnosti med vtoževano in pobotno terjatvijo. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da terjatev tožeče stranke ni ugasnila. Ker je tožena stranka med postopkom pred sodiščem zatrjevala, da je tožbeno terjatev izven

Bistvo posredniške pogodbe je posrednikova zaveza, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se mu zaveže, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen OZ). Vzpostavitev stika med posrednikom in tretjim, s katerim se bo naročitelj pogajal o sklenitvi pogodbe, je odločilna za presojo, da je posrednik upravičen do dogovorjene provizije.

GIZ ni gospodarska družba v smislu 3. člena ZGD-1 in kot takšna ne opravlja pridobitne (gospodarske) dejavnosti. Upoštevaje navedeno pa določba prvega odstavka 80. člena ZIZ glede omejitve izvršbe v konkretnem primeru za dolžnika ni uporabljiva. Dolžnik kot GIZ namreč v osnovi ne opravlja gospodarske dejavnosti, zato bi sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovem predlogu moral uporabiti določbo tretjega odstavka 80. člena ZIZ, ki določa, da sme sodišče izvršbo proti pravni osebi, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, dovoliti samo na tiste stvari, ki ji niso potrebne za opravljanje dejavnosti in nalog.

Osrednje vprašanje te pravde je, ali je najemna pogodba, ki jo je sam s seboj sklenil tožnik kot fizična oseba in tožnik kot samostojni podjetnik, lahko podlaga za njegove odškodninske zahtevke proti tožencu. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravni red tega ne omogoča, zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Že na tej podlagi je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjene predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti (131. člen OZ).