523. člen ZGD-1

Zakon ne predpisuje, da bi moral imeti podjetnik poleg sebe oziroma enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene. Zato je potrebno upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo, kot v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Sklep o začasni odredbi je bil prvo pisanje v obravnavani zadevi. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da zoper njo teče sodni postopek, ji je priznan privilegij, da lahko s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje prepreči zamudo roka za ugovor zoper začasno odredbo.

Ker so torej pri prenehanju družbe z redno likvidacijo pravni nasledniki družbeniki, sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči. Upoštevati bi moralo 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek (že po zakonu) prekine, če je stranka, ki je pravna oseba, prenehala obstajati. Sodišče o tej prekinitvi izda sklep, ki ima deklaratorni značaj. V skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP nato izda sklep o nadaljevanju postopka, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik (lahko tudi na predlog tožnika) povabi, naj to storijo.

Vzrok za postavitev upravitelja zapustnikovemu premoženju, poslovnemu deležu v družbi, je nestrinjanje med sodediči glede izvrševanja upravičenj zapustnika, ki so navedena v 505. členu ZGD-1. Iz namena instituta upravitelja zapuščine izhaja, da naj to nalogo opravlja oseba, ki bo nepristransko zastopala interese vseh dedičev. Namen instituta namreč je, da naj to nalogo opravlja oseba, ki uživa zaupanje vseh dedičev, ki je nepristranska, vredna zaupanja in ki bo sposobna nepristransko zastopati interese vseh dedičev.

Glede na določbo 526. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), je edini družbenik tisti, ki sam sprejme vse sklepe, ki bi jih sicer sprejemali družbeniki na skupščini ali drugače (dr. Bojan Zabel, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, stran 225). Torej je bil v konkretni zadevi predlagatelj kot edini družbenik sedaj že izbrisane družbe A. d.o.o. pooblaščen, da samostojno odloča o vprašanjih iz 505. člena ZGD-1, tako tudi o prenehanju družbe in razdelitvi premoženja te družbe. Navedeno pomeni, da predlagatelj predlogu ne more priložiti zapisnika skupščine, saj skupščine ni bilo. Tako v obravnavanem primeru za predlagani vpis (6. in 7. odstavek 45. člena ZZK-1) zadostujeta predlogu priložena sklepa, in sicer Sklep o prenehanju družbe A. d.o.o. po skrajšanem postopku z dne 16.3.2022, ki vključuje sklep o razdelitvi premoženja in Sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Srg 52449/2022 z dne 8.6.2022.

Iz prvega odstavka 526. člena ZGD-1 namreč izhaja, da mora družbenik vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v sodni register. Vsi sklepi (edinega) družbenika morajo biti dokumentirani, namen vpisovanja sklepov pa ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, ampak zlasti varstvo tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe. V skladu s citirano določbo ZGD-1 sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Zakon omenjeno družbenikovo dolžnost zelo strogo sankcionira in ne pušča dvomov o (ne)veljavnosti takšnega sklepa. To pa pomeni, da sklep (edinega) družbenika tožnice z dne 5. 1. 2015 nima pravnega učinka, kot takšen pa ne more predstavljati ustrezne pravne podlage za odobritev že vložene tožbe po 263. členu ZGD-1.

Da bi se stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe lahko izvedel, mora biti premoženje znano do te mere, da ga je mogoče v stečajnem postopku unovčiti. Preprost test unovčljivosti premoženja, kot ga je na podlagi bilance stanja na dan 31. 12. 2013 opredelil pritožnik pokaže, da navedeno premoženje ni do te mere individualizirano, da bi ga bilo mogoče unovčiti brez podatka o dejanski in pravni podlagi v predmetni bilanci izkazanih sredstev in predložitvi dokazov zanje. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da predlagatelj zgolj z bilanco stanja ni specificiral oz. konkretiziral premoženja, niti izkazal premoženja, nad katerim bi bilo mogoče voditi stečajni postopek. V predlogu navedeni računovodski podatki o vrsti in vrednosti premoženja, kriteriju opredeljenosti premoženja v smislu četrtega odstavka 443. člena ZFPPIPP ne zadostijo. Vložitev tožbe družbenika za povračilo škode družbi, vložena zoper njenega poslovodjo po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 503. člena ZGD-1 terja izpolnitev materialnopravnih predpostavk za utemeljenost takega tožbenega zahtevka in sicer, da je družbenik prej brez uspeha zahteval izpolnitev odškodnin

Če zahtevek za plačilo več oblik nepremoženjske škode ni jasno opredeljen, gre za (nerazumljivo) nepopolno tožbo. Tožniki so bili pozvani k popravi tožbe v okviru materialnega procesnega vodstva in ne (kot bi bilo pravilno) v skladu z določbo 108. člena ZPP. Vendar so oškodovanci vztrajali pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev lahko samo ločilo posamezne oblike nepremoženjske škode. Enoosebna družba je kljub svoji lastnosti, da je sredstva za njeno ustanovitev prispeval zgolj en družbenik, gospodarska družba, ki z vpisom v sodni register pridobi svojo samostojno pravno subjektiviteto (prvi odstavek 5. člena ZGD-1). Družbe kot pravne osebe so lahko lastniki premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo in so tožene (drugi odstavek 4. člena ZGD-1). Pravna subjektiviteta družbe je strogo ločena od subjektivitete njenih družbenikov. Pravice in obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo tako niso hkrati tudi pravice in obveznosti njenih družbenikov. Škoda, ki je nastala družbi, se v premoženjskopravnem položaj

Ni dovolj, da odškodninsko tožbo vloži družba po osebi, ki je upravičena za zastopanje. V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem v zvezi s povračilom škode, nastale pri poslovanju, odločajo družbeniki (osma alineja 505. člena ZGD-1). Na podlagi tretjega odstavka 523. člena ZGD-1 velja enako za enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo. Zato mora biti v sodnem postopku izkazano tudi, da je o vložitvi tožbe odločal tudi organ družbe, ki je za to pristojen. Odločitev edine družbenice tožeče stranke o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženca (nekdanjega direktorja), predstavlja materialno pravno predpostavko za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe v postopku ni zatrjevan in izkazan, bi bil (že) to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. V tem primeru tožeča stranka takšnega sklepa ne zatrjuje. Ker tudi ne zatrjuje, da je z družbeno pogodbo to urejeno drugače, zanjo veljajo določbe ZGD-1, ki urejajo upravljanje družbe. Pri tem je potrebno še pojasniti, da (glede na veljavno zakonsko ureditev) ne zadošča dejstvo, da je edini družbenik odločil o nekem vprašanju,

Odločitev edine družbenice tožnice o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženca (nekdanjega direktorja) predstavlja materialnopravno predpostavko za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe v postopku ni zatrjevan in izkazan, kot to velja za obravnavani primer, je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Postopanje sodišča, ki je tožnike pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v okviru materialno prrocesnega vodstva, je bilo pravno napačno. Če je namreč sodišče štelo, da je treba za vsako od oblik nepremoženjkske škode določno navesti višino vtoževane odškodnine, je v takem primeru vloga nerazumljiva, sodišče jo mora v smislu 108. člena ZPP vrniti tožnikom v popravo z opozorilom, da bo tožba v tem obsegu zavržena, če ne bo ustrezno dopolnjena.

Ustanovitelju ni mogoče oziroma dopustno odreči pristojnosti odločanja o upravljalskem ustroju družbe z omejeno odgovornostjo, katere ustanovitelj je, vključno z zahtevo o izobrazbeni strukturi poslovodstva. Ne more biti ustanovitelju vseeno, kako strokovno usposobljeni so člani poslovodstva njegove družbe, zato tudi opredelitev izobrazbenih kriterijev za člane poslovodstva že v samem aktu o ustanovitvi ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ni nedopustna. V obravnavanem primeru ni šlo za zadržanje odločitve delodajalca, torej družbe, pač pa za zadržanje odločitve ustanovitelja družbe delodajalca, ki pa v določbah ZSDU nima podlage. Že zato je pravilno stališče registrskega sodišča, da niti ne gre za predhodno vprašanje, zaradi katerega bi bilo treba prekiniti postopek.

V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju, odločajo družbeniki (osma alineja 505. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1). Na podlagi tretjega odstavka 523. člena ZGD-1 velja enako za eno osebno družbo z omejeno odgovornostjo. Sklep družbenika je glede na citirana zakonska določila tedaj materialnopravna predpostavka za uveljavljanje terjatve, kakršna je obravnavana, takšno pa je stališče tudi sodne prakse (VSL I Cpg 898/2012, VSL II Cpg 335/2011 in III Ips 30/2012).

V tretjem odstavku 523. člena Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je določeno, da se za družbo z enim družbenikom uporabljajo pravila o družbi z omejeno odgovornostjo, če ni drugače določeno. Tako premoženje gospodarske družbe ni tudi premoženje njenih družbenikov, zato družbeniki ne morejo prosto razpolagati z njim. V tej zvezi tudi ne gre spregledati, da odgovornost družbenika v enoosebnem d.o.o. ni drugače urejena kot v (navadnem) d.o.o.. Družbeniki so zgolj imetniki poslovnih deležev (v obravnavanem primeru je dolžnik imetnik enega deleža) in za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Odgovornost je mogoče razširiti le izjemoma in pod posebnimi zakonsko določenimi pogoji - takrat govorimo o spregledu pravne osebe. V obravnavanem primeru pa dolžnik ni pravna oseba, zatorej določb o spregledu pravne subjektivitete niti ni mogoče uporabiti.

Zakonsko upravičenje poslovodje zastopati družbo je v zadevah, v katerih odločajo družbeniki, omejeno in vezano na predhodno odločitev družbenikov. Zato je prav, da o možnosti uveljavljanja odškodninskega zahtevka odločijo družbeniki, ki so hierarhično najvišji organ družbe.