526. člen ZGD-1

Vpis povsem novega sklepa drugega družbenika, ki je bil sprejet po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ne dokazuje vpisa sklepa družbenika, na katerem temelji izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, v knjigo sklepov. Ker gre za materialno predpostavko tožbenega zahtevka, mora biti ta podana glede na stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V konkretnem primeru tožnica tega ni dokazala. Vpis poznejšega novega sklepa drugega družbenika, sprejetega po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, te pomanjkljivosti ne more odpraviti.

V primeru enoosebne d. o. o. je okoliščina, ali je bil sklep edinega družbenika za odobritev vložitve odškodninskega zahtevka zoper poslovodni organ po osmi alineji 505. člena ZGD-1 vpisan v knjigo sklepov v skladu z drugim odstavkom 526. člena ZGD-1, materialna predpostavka za vložitev odškodninskega zahtevka. Materialno pravo trditveno in dokazno breme glede izpolnitve pogoja iz drugega odstavka 526. člena ZGD-1 nalaga tožnici. Ker je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da materialno pravo tožnici ne nalaga dokaznega bremena glede drugega odstavka 526. člena ZGD-1, gre za kršitev materialnega prava, in ne procesnih pravil glede procesnega dokaznega bremena, saj položaj, ko bi se procesno dokazno breme že prevesilo na stran toženca, ni nastopil.

Zakon ne predpisuje, da bi moral imeti podjetnik poleg sebe oziroma enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene. Zato je potrebno upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo, kot v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Sklep o začasni odredbi je bil prvo pisanje v obravnavani zadevi. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da zoper njo teče sodni postopek, ji je priznan privilegij, da lahko s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje prepreči zamudo roka za ugovor zoper začasno odredbo.

Vzrok za postavitev upravitelja zapustnikovemu premoženju, poslovnemu deležu v družbi, je nestrinjanje med sodediči glede izvrševanja upravičenj zapustnika, ki so navedena v 505. členu ZGD-1. Iz namena instituta upravitelja zapuščine izhaja, da naj to nalogo opravlja oseba, ki bo nepristransko zastopala interese vseh dedičev. Namen instituta namreč je, da naj to nalogo opravlja oseba, ki uživa zaupanje vseh dedičev, ki je nepristranska, vredna zaupanja in ki bo sposobna nepristransko zastopati interese vseh dedičev.

Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da tožeča stranka ni bila dolžna glede vpisa sklepa edinega družbenika z dne 5. 4. 2021, ki je materialnopravna predpostavka utemeljenosti tožbenega zahtevka, v knjigo sklepov, podajati trditev in ponujati dokazov, kršilo določilo 7. čl. in 212. čl. ZPP, v posledici tega pa kršilo tudi določbo drugega odst. 526. čl. zvezi z osmo alinejo 505. čl. ZGD-1 ter 22. čl. Ustave RS?

Tožniku je delovno razmerje pri toženki zakonito prenehalo z dnem sprejema sklepa o odpoklicu s funkcije direktorja, pri čemer ni šlo za prenehanje delovnega razmerja za nazaj, saj je bil tega dne o sprejemu sklepa obveščen. Obvestilo je skladno z dogovorom v individualni pogodbi o zaposlitvi; tožnikove navedbe pred sodiščem prve stopnje, ki jih ponavlja v odgovoru na pritožbo, da bi mu morala toženka sklep vročiti, so neutemeljene.

Neizpolnjevanje zakonskih ali pogodbenih obveznosti članov organov ali njihovo izpolnjevanje z nezadostno stopnjo skrbnosti pomeni protipravno ravnanje kot eno od predpostavk odškodninske odgovornosti. Odločitev edine družbenice tožeče stranke o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko predstavlja materialnopravno predpostavko za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Glede na določbo 526. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), je edini družbenik tisti, ki sam sprejme vse sklepe, ki bi jih sicer sprejemali družbeniki na skupščini ali drugače (dr. Bojan Zabel, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, stran 225). Torej je bil v konkretni zadevi predlagatelj kot edini družbenik sedaj že izbrisane družbe A. d.o.o. pooblaščen, da samostojno odloča o vprašanjih iz 505. člena ZGD-1, tako tudi o prenehanju družbe in razdelitvi premoženja te družbe. Navedeno pomeni, da predlagatelj predlogu ne more priložiti zapisnika skupščine, saj skupščine ni bilo. Tako v obravnavanem primeru za predlagani vpis (6. in 7. odstavek 45. člena ZZK-1) zadostujeta predlogu priložena sklepa, in sicer Sklep o prenehanju družbe A. d.o.o. po skrajšanem postopku z dne 16.3.2022, ki vključuje sklep o razdelitvi premoženja in Sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Srg 52449/2022 z dne 8.6.2022.

Če je namen zapisa sklepa edinega družbenika v knjigo sklepov publicitetni učinek v razmerju do tretjih in njihovo varstvo, pa to pomeni, da ima vpis sklepa družbenika v knjigo sklepov v notranjem, korporacijskem razmerju, učinek za nazaj torej od samega začetka tj. od sprejema sklepa družbenika (ex tunc). Glede na pravno naravo vpisa sklepa edinega družbenika v knjigo sklepov, ki ni v varstvu družbenika ali njegovega sopogodbenika (kakor gre v obravnavanem primeru obravnavati poslovodjo), temveč v varstvu tretjih, to ne pomeni, da je tak sklep zato, ker ni bil vpisan v knjigo sklepov ničen oziroma brez vsake pravne veljavnosti, temveč pomeni, da pravno ni učinkoval vse dokler ni bil vpisan v knjigo sklepov, nato pa je v razmerju do poslovodje, ki je bil s sklepom odpoklican, učinkoval od dne, ko ga je družbenik sprejel. Vpis podatka v sodni register, ki je le dekleratorne narave, ima zgolj in le publicitetne učinke in se tudi le zaradi njih izvede. Slednje pomeni le, da se po objavi takega podatka v sodni register nihče ne more sklicevati na to, da tega podatka ni poznal.

Zakon namreč ne predvideva različnega obravnavanja obvladovanja konfliktov interesov v primeru enoosebnih ali večosebnih družb z omejeno odgovornostjo. Edina izjema, v zvezi s katero je predvideno, da se določbe 38.a člena ZGD-1 ne uporabljajo, je položaj, ki ga ureja enajsti odstavek tega člena in po katerem se določbe tega člena ne upoštevajo za delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo, če je poslovodstvo, prokurist ali izvršilni direktor sam, ali njegov družinski član, imetnik deleža v višini vsaj 3/4 osnovnega kapitala ali upravljalskih pravic te delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo. Enako velja, če so vsi skupaj imetniki takega deleža. Določbe tega člena se tudi ne uporabljajo v primeru, če znesek posameznega pravnega posla ne presega 2.000,00 EUR brez DDV in če skupni znesek vseh pravnih poslov v drugo družbo ali drugo pravno osebo v tekočem poslovnem letu ne presega zneska 24.000,00 EUR brez DDV. Zakonodajalec je izbral najstrožjo sankcijo za pogodbe sklenjene v koliziji interesov, kar je povsem razumljivo, saj gre za osebe, ki lahko sklepajo pomembne pravne posle, pravno zavezujoče za družbo. Zaradi velike količine premoženja, s katerim lahko razpo

Zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja na podlagi nične pogodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji povračilnega zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ ni uveljavljala in trditev glede tega, da bi sodišče na tej podlagi lahko presojalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni podala. Sodišče zato o zahtevku tožeče stranke po navedeni podlagi ni moglo odločati. V takšni situaciji pa tudi po tožeči stranki v pritožbi izpostavljeno materialnopravno procesno vodstvo ne pride v poštev. To je namenjeno razčiščevanju in dopolnjevanju odprtih vprašanj znotraj obstoječe (morebiti pomanjkljive) trditvene podlage, ne pa sugeriranju strankam katera dejstva naj zatrjujejo in katere dokaze naj predlagajo. Pritožbeno sodišče je mnenja, da tožeča stranka zaradi ničnosti Krovne pogodbe do povračila kakršnihkoli zneskov ne more biti upravičena in bi bilo glede na težo kršitve zakonsko naložene ji zaveze iz 38.a čl. ZGD-1, ko je evidentno, da I. R. ni pridobil sklepa družbenika s katerim bi ta soglašal s sklenitvijo pogodbe in je torej ravnal na lastno pest, nevestno, nepošteno in zlorabil pravice, ki jih je imel kot zakonit

V primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva (nesklenitev pogodbe), upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ. Predlogu za vpise pri prenosu poslovnega deleža je treba priložiti tudi besedilo spremenjene družbene pogodbe, ki vključuje ustrezno spremenjene določbe o družbenikih ali njihovih poslovnih deležih, z notarjevim potrdilom o ujemanju spremenjene družbene pogodbe s pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža. Četudi teorija in praksa menita, da zgolj v primeru spremembe družbenikov ne gre za spremembo družbene pogodbe, gre v konkretnem primeru tudi za spremembo pri poslovnih deležih, saj je bil predmet nakupne opcije le del deleža družbenika in se je s tem oblikoval nov poslovni delež, kar pa predstavlja spremembo družbene pogodbe.

ZGD-1 v 38.a členu ureja vprašanje obvladovanja nasprotij interesov z namenom, da se odpravijo in pravno obvladajo, ter da se zagotovi preglednost pri sklepanju pravnih poslov, pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim. Zakonodajalec je zato predvidel ravnanja oseb (članov organov vodenja in nadzora), na strani katerih obstoji nasprotje interesov, določil pogoje za veljavno sklepanje pravnih poslov in sankcije za primer neizpolnitve določenih pogojev. Zakonodajalec je v določbi 38.a člena ZGD-1 normativno uredil vprašanje obvladovanja nasprotja interesov kot izjemno pomembnega področja pri poslovanju gospodarskih subjektov z vidika preprečevanja osebnih ekonomskih interesov posameznikov, ki niso združljivi z interesi družbe. Prav zaradi takšnih gospodarsko in splošno družbeno nesprejemljivih ravnanj posameznikov je zakon kot posledico kršitev oziroma nespoštovanja v tej zakonski določbi določenih pravil za veljavnost pravnih poslov predpisal ničnost kot najstrožjo sankcijo. V obravnavanem primeru je bil namen zakonodajalca povsem očiten: pravni posel, ki je sklenjen v nasprotju s četrtim odstavkom 38.a členom ZGD-1, ker zahtevano soglasje k njegovi sk

ZGD-1 je glede veljavnosti tako sklenjenih pogodb izredno jasen in ne pušča nobenih dvomov. Skladno z 38.a členom ZGD-1 (nasprotje interesov) bi lahko po četrtem odstavku omenjenega člena kot poslovodja toženke takšno pogodbo sklenil le s soglasjem skupščine toženke, pri čemer se, če omenjeno soglasje ni bilo dano, po osmem odstavku 38.a člena ZGD-1 šteje, da je pravni posel ničen oziroma da je pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, kot je toženka, bi moral poslovodja za veljavno sklenitev sporne pogodbe pridobiti sklep edine družbenice, ki bi moral biti ne samo sprejet, ampak skladno z deseto alinejo 505. člena ZGD-1 in v zvezi z 38.a členom ZGD-1 ter predvsem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 526. člena ZGD-1 še vpisan v knjigo sklepov (le-to potrjuje notar oziroma jo v elektronski obliki vodi notarska zbornica), saj morebitni sklepi v izpostavljeni smeri, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Namen 38.a člena ZGD-1 je lahko dosežen šele, ko da edini družbenik enoosebne d.o.o.. (formalno) soglasje za sklenitev konkretne pogodbe. In od vsakega poslovodje je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo zavoljo veljavnosti tovrstnih pogodb sledil določbam ZGD-1

Iz prvega odstavka 526. člena ZGD-1 namreč izhaja, da mora družbenik vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v sodni register. Vsi sklepi (edinega) družbenika morajo biti dokumentirani, namen vpisovanja sklepov pa ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, ampak zlasti varstvo tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe. V skladu s citirano določbo ZGD-1 sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Zakon omenjeno družbenikovo dolžnost zelo strogo sankcionira in ne pušča dvomov o (ne)veljavnosti takšnega sklepa. To pa pomeni, da sklep (edinega) družbenika tožnice z dne 5. 1. 2015 nima pravnega učinka, kot takšen pa ne more predstavljati ustrezne pravne podlage za odobritev že vložene tožbe po 263. členu ZGD-1.

Da bi se stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe lahko izvedel, mora biti premoženje znano do te mere, da ga je mogoče v stečajnem postopku unovčiti. Preprost test unovčljivosti premoženja, kot ga je na podlagi bilance stanja na dan 31. 12. 2013 opredelil pritožnik pokaže, da navedeno premoženje ni do te mere individualizirano, da bi ga bilo mogoče unovčiti brez podatka o dejanski in pravni podlagi v predmetni bilanci izkazanih sredstev in predložitvi dokazov zanje. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da predlagatelj zgolj z bilanco stanja ni specificiral oz. konkretiziral premoženja, niti izkazal premoženja, nad katerim bi bilo mogoče voditi stečajni postopek. V predlogu navedeni računovodski podatki o vrsti in vrednosti premoženja, kriteriju opredeljenosti premoženja v smislu četrtega odstavka 443. člena ZFPPIPP ne zadostijo. Vložitev tožbe družbenika za povračilo škode družbi, vložena zoper njenega poslovodjo po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 503. člena ZGD-1 terja izpolnitev materialnopravnih predpostavk za utemeljenost takega tožbenega zahtevka in sicer, da je družbenik prej brez uspeha zahteval izpolnitev odškodnin

Tožba na ugotovitev ničnosti vpisa je utemeljena v situacijah, ko so vpisi neveljavni, ker temeljijo na neveljavnih listinah ali dejanjih.

Ni dovolj, da odškodninsko tožbo vloži družba po osebi, ki je upravičena za zastopanje. V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem v zvezi s povračilom škode, nastale pri poslovanju, odločajo družbeniki (osma alineja 505. člena ZGD-1). Na podlagi tretjega odstavka 523. člena ZGD-1 velja enako za enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo. Zato mora biti v sodnem postopku izkazano tudi, da je o vložitvi tožbe odločal tudi organ družbe, ki je za to pristojen. Odločitev edine družbenice tožeče stranke o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženca (nekdanjega direktorja), predstavlja materialno pravno predpostavko za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe v postopku ni zatrjevan in izkazan, bi bil (že) to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. V tem primeru tožeča stranka takšnega sklepa ne zatrjuje. Ker tudi ne zatrjuje, da je z družbeno pogodbo to urejeno drugače, zanjo veljajo določbe ZGD-1, ki urejajo upravljanje družbe. Pri tem je potrebno še pojasniti, da (glede na veljavno zakonsko ureditev) ne zadošča dejstvo, da je edini družbenik odločil o nekem vprašanju,