58. člen ZMZPP

Za odločanje o tožbenem zahtevku je podana pristojnost slovenskega sodišča, saj gre v obravnavani zadevi za spor o plačilu obveznosti, ki se nanašajo na uporabo storitev izvajalca gospodarske javne službe, tožnica ima sedež v ..., toženkino nepremično premoženje, iz katerega bo mogoče izvršiti sodbo (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku), pa je prav tako na območju sodišča prve stopnje (drugi odstavek 58. člena ZMZPP).

Presoja pristojnosti slovenskega sodišča za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. V zvezi z delom predloga za izvršbo, ki se nanaša na izdajo plačilnega naloga, je treba upoštevati, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega ne stalnega in ne začasnega prebivališča, temveč ima prijavljeno bivališče v Republiki Makedoniji, prav tako pa ima tudi upnik bivališče v Republiki Italiji. Drugi odstavek 58. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje upnik v pritožbi, sicer določa pristojnost sodišča Republike Slovenije, če je na njenem območju kakšno toženčevo premoženje, vendar pa mora imeti tožnik stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji in izkazati za verjetno, da bo iz tega premoženja mogoče izvršiti sodbo. Ker ima upnik prebivališče v Republiki Italiji, te določbe ni mogoče uporabiti. Glede na vse pojasnjeno pristojnost slovenskega sodišča ni podana, saj ne obstoji noben

Zakonskih določb, ki bi izrecno ali posredno določale enotno sosporništvo za primere kot je konkretni, ni. Takšnega sklepa pa ne omogoča niti pravna narava konkretnega razmerja, saj vsak od solastnikov lahko odgovarja le za svoj del obveznosti – torej za tisti del kupnine, ki jo je prejel, glede zatrjevane koristi pa je dolžan vrniti toliko, za kolikor je okoriščen. Na to, da gre za navadne sospornike, ne vpliva niti dejstvo, da so nekateri toženci pravni nasledniki bivših solastnikov, saj so tudi sodediči, ki odgovarjajo za zapustnikove dolgove navzven solidarno, navadni sosporniki.

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367.a člen ZPP, je Vrhovno sodišče predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo.

Tuje sodišče ni pristojno odločati o stvarni pravici na nepremičnini, ki je v naši državi, čeprav je ta del skupnega premoženja zakoncev, o katerem se odloča pred tujim sodiščem. Zato tuje sodbe glede takšne nepremičnine ni mogoče priznati.