35. člen ZIZ

V konkretnem primeru je bila izvršba predlagana tudi na nepremičnine. Zato se krajevna pristojnost za odločitev o predlogu za izvršbo ravna po krajevni pristojnosti za odločitev o izvršbi na nepremičnine. Zmotno je stališče Okrajnega sodišča v Ljutomeru, da je v tem primeru za samo izvršbo na delež družbenika pristojno sodišče, na območju katerega je sedež družbe v skladu s 164. členom ZIZ. Prvi odstavek 35. člena ZIZ določa, da je sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi, če zakon ne določa drugače. Predpisana je splošna pristojnost dovolilnega sodišča za vsakršno odločanje v izvršbi, torej tudi za opravo izvršbe. Izjema od tega pravila pri izvršbi na delež družbenika ni določena. V četrtem odstavku 165. člena ZIZ je določeno, da se za izvršbo na delež družbenika smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršbi na nepremičnine, vendar ta določba v pravila o krajevni pristojnosti ne posega.

Tudi v izvršilnem postopku se pristojnost presodi takoj po prejemu predloga za izvršbo, na podlagi navedb v predlogu in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Podatek o prebivališču dolžnika ni podatek, ki bi bil sodišču znan. Za presojo pristojnosti, ki se ravna po prebivališču dolžnika, je zato odločilen podatek, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo, in ne podatek, ki ga je sodišče pridobilo iz Centralnega registra prebivalstva.

V obravnavani zadevi je upnik predlagal dovolitev novega izvršilnega sredstva - izvršbo na nepremičnini druge dolžnice, ki ležita na območju Okrajnega sodišča v Škofji Loki, zato je to sodišče v skladu s četrtim odstavkom 35. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. čelna ZIZ pristojno za odločanje o navedenem predlogu.

Po prvem odstavku 103. člena ZS je okrožno sodišče, katerega sodno območje obsega tudi teritorialno morje Republike Slovenije, poleg zadev iz 101. člena tega zakona pristojno za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v vseh sporih, ki se nanašajo na ladje in plovbo po morju ter sporih, v katerih se uporablja pomorsko pravo, v sporih glede izkoriščanja morja in morskega dna. Pristojnost sodišča se določa po tem, katero sodišče je pristojno (ali bi bilo pristojno) za odločanje o tožbenem zahtevku (pri čemer izjeme od tega prvi odstavek 103. člena ZS ne predpisuje). Razlaga navedene določbe, po kateri bi bilo Okrožno sodišče v Kopru pristojno vselej, ko se predmet katerekoli pogodbe, iz katere izvira spor, nanaša na plovilo, bi bila preširoka in ne bi bila v skladu z naravo izključne pristojnosti določenega sodišča v državi. Ta pristojnost je namreč izjema od zakonskih določb, ki urejajo pristojnost sodišč v državi, izjeme pa se razlagajo ozko.

V obravnavani zadevi je upnik predlagal dovolitev novega izvršilnega sredstva - izvršbo na dolžničino nepremičnino, ki leži na območju Okrajnega sodišča v Ljubljani, zato je to sodišče v skladu s četrtim odstavkom 35. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. čelna ZIZ pristojno za odločanje o navedenem predlogu.

Pristojnost se presodi takoj po prejemu predloga za izvršbo na podlagi navedb v predlogu in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (prvi in drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Podatek o prebivališču dolžnika ni podatek, ki bi bil sodišču znan. Zato je za presojo pristojnosti, ki se ravna po prebivališču dolžnika, odločilen podatek, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo, in ne podatek, ki ga je sodišče pridobilo iz centralnega registra prebivalstva.

Upnik napačno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati oziroma preizkusiti, ali je terjatev poplačana. V skladu s četrtim odstavkom 35. člena v zvezi s 166. členom ZIZ je sodišče prve stopnje pristojno le za vodenje izvršbe s prodajo nepremičnin. O vseh drugih vprašanjih v izvršbi, med drugim tudi o ugovoru dolžnice glede celotnega poplačila terjatve, pa je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Ker je slednje po vloženem ugovoru ugotovilo, da je terjatev upnika v celoti poplačana, izvršbo pa v celoti ustavilo in je predmetni sklep postal pravnomočen, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ustavilo izvršbo tudi na nepremične, za katere je izključno pristojno, v celoti pravilna, saj je na pravnomočno odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani vezano.

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da predlog upnika po 134. členu ZIZ ni samostojen predlog za izvršbo. Po navedeni zakonski določbi ga lahko upnik vloži "... v izvršilnem postopku..." (prvi odstavek), in to "...do konca izvršilnega postopka" (drugi odstavek) - torej med odprtim konkretnim postopkom, ki je že (in še) v teku zoper istega dolžnika in ki to vlogo ohranja tudi še po vstopu "pridruženega" dolžnika z izdajo sklepa po 134. členu ZIZ.

Izvršilni postopek na dodatno sredstvo izvršbe ne predstavlja samostojnega postopka v smislu nevezanosti na odločitev o ugovoru, s katero sodišče odloči o obstoju terjatve, sprejeto v osnovnem postopku. Odločitev učinkuje nanj in sodišče, ki vodi izvršilni postopek na dodatno sredstvo izvršbe, jo mora upoštevati.

V skladu s četrtim odstavkom 35. člena ZIZ velja, da če upnik med izvršilnim postopkom predlaga za izvršbo poleg ali namesto že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo na nepremičnine, postane za to izvršilno sredstvo izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu. Po prvem odstavku 166. člena ZIZ pa je za odločitev o predlogu za izvršbo na nepremičnino in za samo izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je nepremičnina.

Če je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. Tudi v izvršilnem postopku se pristojnost presodi takoj po prejemu predloga za izvršbo na podlagi navedb v predlogu in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (prvi in drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Podatek o prebivališču dolžnika ni podatek, ki bi bil sodišču znan. Dolžnika sta materialna sospornika (upnikova solidarna dolžnika), kar pomeni, da sta oba glavna dolžnika. Ker je za dolžnico krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, je, upoštevaje 49. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, tudi za dolžnika krajevno pristojno isto sodišče.

Na podlagi drugega odstavka 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ velja tudi za izvršilni postopek pravilo, da se pristojnost sodišča presodi na podlagi navedb v predlogu za izvršbo in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Med slednje ni mogoče uvrstiti podatkov o stalnem prebivališču strank, pridobljenih med postopkom s samoiniciativnimi poizvedbami v Centralnem registru prebivalstva. Za odločitev o krajevni pristojnosti je tako odločilen samo dolžnikov naslov, naveden v predlogu za izvršbo.

Po drugem odstavku 35. člena ZIZ je v primeru, če je upnik predlagal za izvršbo več sredstev ali več predmetov, krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. Po določbi drugega odstavka 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se pristojnost sodišča presodi na podlagi navedb v predlogu za izvršbo in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Iz določila tretjega odstavka 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa še izhaja, da sodišče, ki je bilo pristojno za odločanje ob vložitvi predloga, ostane pristojno tudi vnaprej in to tudi, če se kasneje spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča. Okrajno sodišče v Grosupljem utemeljeno opozarja na to, da podatek o dolžnikovem naslovu ni podatek, ki bi bil sodišču znan, zato je potrebno upoštevati tisti podatek o dolžnikovem naslovu, kot ga je navedel upnik v predlogu za izvršbo, ta pa je na območju Okrajnega sodišča v Kočevju. Sama navedba napačnega kraja v predlogu za izvršbo (navedeno je Kočevje, po dopolnitvi predloga za izvršbo pa Grosuplje) pa ne vodi do zaključka o nerazumljivosti vloge, saj za popolnost predloga zadošča naved

Dolžnikovo stalno prebivališče se nahaja na območju katastrske občine Plač, ki skladno s 31. točko 8. člena ZPUZSO spada v območje Okrajnega sodišča v Mariboru (114. člena ZS, pred spremembo ZS-H v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZS-H).

Ker ZIZ v četrtem odstavku 35. člena samo za primer, če upnik med izvršilnim postopkom predlaga za izvršbo poleg ali namesto že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo na nepremičnine, določa, da postane za to izvršilno sredstvo izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu, za primer vseh ostalih dodatno predlaganih izvršilnih sredstev velja, da o njih odloči sodišče, ki je odločilo o (prvotnem) predlogu za izvršbo.

V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo na nepremičnini k.o. Ajdovščina, ki leži na območju Okrajnega sodišča v Ljubljani. To pomeni, da je v skladu s četrtim odstavkom 35. člena in v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZIZ v fazi dovolitve izvršbe pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Ko ležijo nepremičnine na območju različnih sodišč, je krajevno pristojno za dovolitev izvršbe le tisto sodišče, na območju katerega je nepremičnina, ki je kot predmet izvršbe v predlogu za izvršbo navedena na prvem mestu. Za samo nadaljnjo izvršbo pa je nato pristojno vsako sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.

S predlogom za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom je upnik predlagal izvršbo z rubežem terjatve, ki jo ima dolžnik do svojega hipotekarnega dolžnika na podlagi pogodbe o finančnem leasingu in sporazumu o zavarovanju denarne terjatve na nepremičninah, in s poplačilom upnika iz zneska zarubljene terjatve. Ne gre torej za predlog za nadaljevanje izvršbe z izvršbo na nepremičnine, temveč gre za izvršbo na denarno terjatev dolžnika. Odstop zadeve v reševanje sodišču, na območju katerega je nepremičnina, s sklicevanjem na četrti odstavek 35. člena v zvezi s 166. členom ZIZ, ki urejata krajevno pristojnost, kadar gre za izvršbo na nepremičnine, tako ne pride v poštev.

Krajevna pristojnost izvršilnega sodišča se presodi na podlagi navedb v izvršilnem predlogu in dejstev, znanih sodišču, ne pa na podlagi poizvedb v Centralnem registru prebivalstva.

V konkretnem primeru se je postopek za delitev solastnih nepremičnin v skladu 123. členom ZNP nadaljeval s prodajo stvari po določbah ZIZ o razdelitvi stvari. To pa narekuje tudi uporabo določbe 237. člena ZIZ, ki predvideva, da plačajo (s tem povezane) stroške izvršbe vsi lastniki v sorazmerju z vrednostjo svojih deležev na stvari. Ker je potrebno v tovrstnih primerih v nepravdnem postopku (ki teče zaradi delitve solastne stvari) glede (vprašanje povračila/delitve) nastalih izvršilnih stroškov uporabiti omenjeno določbo ZIZ, pritožbenemu sklicevanju na uporabo siceršnjih določb ZNP o skupnih stroških postopka in njihovi delitvi, ni moč pritrditi.