17. člen ZPP

Kot je bilo pojasnjeno, in kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje štelo, da je iz navedb tožnika v tožbi v celoti razviden dejanski stan (okvir) zadeve, na podlagi katerega tožnik zahteva plačilo odškodnine, da pa dejanja, katera očita drugemu tožencu, niso protipravna, česar tožnik ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo navedb v okviru istega dejanskega stanu.

Tudi v izvršilnem postopku se pristojnost presodi takoj po prejemu predloga za izvršbo, na podlagi navedb v predlogu in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Podatek o prebivališču dolžnika ni podatek, ki bi bil sodišču znan. Za presojo pristojnosti, ki se ravna po prebivališču dolžnika, je zato odločilen podatek, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo, in ne podatek, ki ga je sodišče pridobilo iz Centralnega registra prebivalstva.

Za vse zahtevke v konkretni tožbi ni določena stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča, pravilo o atrakciji pristojnosti za materialne sospornike pa v primeru eventualnega sosporništva ni uporabljivo. Tudi razlaga prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 ne daje pravne podlage za avtomatičen odstop vseh uveljavljenih tožbenih zahtevkov (tako primarnih kot podrednih) Okrožnemu sodišču v Mariboru.

Delegacija pristojnosti zgolj zaradi naknadne spremembe prebivališča stranke postopka, bi ob odsotnosti drugih okoliščin, ki bi utemeljevale delegacijo pristojnosti, pomenila obid določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da nezadovoljstvo in nestrinjanje stranke s procesnimi in materialnopravnimi odločitvami sodišča ne pomeni razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Odločilne so torej tiste dejanske okoliščine spora, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi (kompetenčno dejansko stanje). Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine za škodo zaradi nezgode, pri čemer ne zatrjuje, da je (bil) v delovnem razmerju s toženko. Glede na navedeno za odločanje o zadevi ni pristojno delovno sodišče, saj ne gre za individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem iz b) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, niti ne gre za delovni spor iz katere druge točke citirane določbe. Neupoštevna je pritožbena navedba, da tožnik zvišuje zahtevano odškodnino na 22.000,00 EUR. Institut spremembe tožbe, v okvir katerega spada tudi zvišanje tožbenega zahtevka, je dopustno uveljavljati le v prvostopenjskem postopku oziroma do konca glavne obravnave, ne pa v pritožbi (184. člen ZPP).

V obravnavani zadevi je navezava na krajevno izključno pristojnost po drugem odstavku 103. člena ZS v tem, da se upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na upravičenja iz intelektualne lastnine in z njimi utemeljuje obstoj nelojalne konkurence skozi dejanski stan tipskih primerov iz 2. in 5. alineje tretjega odstavka 134. člena ZPOmK-2.

Za odločanje o tožbenem zahtevku je podana pristojnost slovenskega sodišča, saj gre v obravnavani zadevi za spor o plačilu obveznosti, ki se nanašajo na uporabo storitev izvajalca gospodarske javne službe, tožnica ima sedež v ..., toženkino nepremično premoženje, iz katerega bo mogoče izvršiti sodbo (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku), pa je prav tako na območju sodišča prve stopnje (drugi odstavek 58. člena ZMZPP).

Za odločitev o stvarni pristojnosti sodišča na podlagi tožbenih navedb ni potrebno kakšno neposredno ocenjevanje dokazov.

Tožnik zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi mu jo povzročila toženka kot zakonodajalec (in ne kot delodajalec), s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Zahtevek s takšno utemeljitvijo ne sodi v okvir varstva pravic javnega uslužbenca in funkcionarja po desetem odstavku 3.a člena ZSPJS. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Za presojo, ali je dejansko prišlo do zlorabe in izigravanja prisilnih predpisov, je pravno relevantno, kako je dejansko potekalo delo tožnice, ali se je dejansko izobraževala ali pa je opravljala redno delo ter ali je plačilo v višini minimalne plače res predstavljalo kadrovsko štipendijo, ali pa je šlo za prikrito plačilo za opravljanje dela.

Procesna zakonodaja omogoča, da se tožba s prvotne tožene stranke razširi še na novega toženca, vendar pod dodatno izpolnjeno predpostavko, da se (novi) toženec s tem strinja, kar predstavlja nadaljnji pogoj, predviden v 191. členu ZPP. ZPP glede privolitve ne določa, ali se ta od novega (potencialnega) toženca zahteva šele od vročitve tožbe prvotnemu tožencu ali celo še preden je tožba vročena prvotnemu tožencu. Vendar je glede na namensko razlago citirane določbe, ki skuša zaradi navzkrižja interesov tožeče in tožene stranke pri razširitvi tožbe (kot v obravnavani zadevi, ki predstavlja primer naknadnega sosporništva na pasivni strani), s postopkovnimi pravili položaj obeh strank uravnotežiti, potrebno upoštevati mogoče materialnopravne posledice tožbe. Te praviloma nastanejo že z vložitvijo tožbe (in ne šele z vročitvijo) in lahko procesni položaj nove tožene stranke poslabšajo.

Ker se spor nanaša na premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, je za reševanje tega spora pristojno delovno in ne upravno sodišče.

V primeru, ko pride po vročitvi tožbe (in odgovoru nanj) do sprememb okoliščin, za kar gre tudi v tem primeru, ko je tožeča stranka natančneje/dodatneje opredelila vrednost spornega predmeta za vsakega od nedenarnih zahtevkov, in bi bile sicer za odločanje o pristojnosti pomembne, se te ne upoštevajo. Ko tožena stranka v odgovoru na tožbo ne ugovarja pristojnosti, nastopi pravilo o ustalitvi pristojnosti (perpetuatio fori), po katerem velja, da ostane sodišče med pravdo pristojno, ne glede na spremembo okoliščin, na katere se ta pristojnost opira. Sodišče, ki je bilo pristojno v času vložitve tožbe, ostane pristojno tudi za nadaljevanje postopka, čeprav so se med postopkom spremenile okoliščine (tretji odstavek 17. člena ZPP). To pravilo, ki velja po noveli ZPP-E tudi v razmerju med okrajnim in okrožnim sodiščem, namreč služi načelu ekonomičnosti in pospešitvi zadeve.

Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnica še ni mogla oblikovati, saj ji še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb. V dani situaciji, ko tožnica ob vložitvi tožbe še ni mogla oceniti svojega pravnega položaja, ker zakonodaja, na podlagi katere se bo (morebiti) odločalo o njenem zahtevku, še niti ni bila sprejeta, bi lahko preuranjena ali pretoga uporaba procesnih določb glede pristojnosti sodišča v določenih situacijah pomenila celo nesorazmerno omejitev ustavno in konvencijsko varovane pravice do dostopa do sodišča. Po ureditvi odškodninskega varstva z ZPSVIKOB-1 je treba tožnici, ki je tožbo vložila pred uveljavitvijo tega zakona, sprva dati možnost, da tožbo oblikuje v skladu z novo zakonodajo in da morebiti prilagodi tudi zahtevek. Šele, ko ji bo dana možnost, da v tožbi skladno s 180. členom ZPP natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga po uveljavitvi nove zakonodaje zahteva, bo možno na zatrjevana dejstva vezati nastop (številnih) pravnih posledic, tudi glede pristojnosti.

Kot kraj izpolnitve obveznosti je odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev, pri prodajni pogodbi - izročitev stvari oziroma kraj, kamor so bile dostavljene stvari, v povsem dejanskem smislu. To velja, če se stranke ne dogovorijo drugače. Pojem pogodbene obveznosti iz 1. točke člena 7 Uredbe se tolmači v širšem smislu, tako da vključuje tudi korekcijske zahtevke po razveljavitvi pogodbe. Sodišče EU je odločilo, da se pojem "pogodbena zadeva" razteza tudi na razmerje, ki vsebuje tesno vez, ki je enaka tisti, ki obstaja med strankami pogodbe v strogem pomenu besede. Tako sem sodijo tudi obveznosti prodajalca blaga glede njegove kakovosti, obveznosti plačila odškodnine zaradi kršitve pogodbe, saj te izhajajo iz same pogodbe, ki sta jo stranki prostovoljno sklenili in so njen sestavni del.

Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnik še ni mogel oblikovati, saj mu še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb.

Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnik še ni mogel oblikovati, saj mu še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb. V dani situaciji, ko tožnik ob vložitvi tožbe še ni mogel oceniti svojega pravnega položaja, ker zakonodaja, na podlagi katere se bo (morebiti) odločalo o njegovem zahtevku, še niti ni bila sprejeta, bi preuranjena ali pretoga uporaba procesnih določb glede pristojnosti sodišča lahko v določenih situacijah pomenila celo nesorazmerno omejitev ustavno in konvencijsko varovane pravice do dostopa do sodišča.

Ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1, tožniki sklepne tožbe še niso mogli oblikovati, saj jim še ni bilo omogočeno, da se izjavijo glede zakonskih sprememb.