VSL Sklep II Cp 517/2025

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Dedinja H. A. sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so dediči naknadno najdene zapuščine (nepremičnine ter odškodnina v obliki obveznic SOD v nominalni višini 69.213,06 DEM, vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu - zapustniku z delnimi odločbami o denacionalizaciji) na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju istega sodišča DD 406/2012 z dne 21. 5. 2014: 1.) vnuki zapustnikove vdove A. A. skupaj do 1/2 zapuščine, in sicer: B. B., C. C., D. B., E. E., F. E. in G. E., vsak do 1/12; ter 2.) nečak in pranečaka zapustnika skupaj do 1/2 zapuščine in sicer pranečaka zapustnika H. A. in I. I. ter nečak zapustnika J. A., vsak do 1/6. Nadalje je odločilo, da bo v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti vpisalo lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet zapuščine, v korist ugotovljenih dedičev.

2Zoper sklep vlaga laično pritožbo zakonita dedinja G. E. (vnukinja zapustnikove vdove A. A.). Navaja, da je sklep napačen, ker je sodišče K. A. dalo status zapustnika, čeprav ga ni imel. Zapustnica je A. A. Smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP¹, ker je sodišče samo navedlo, da iz smrtovnice Okrajnega sodišča v Kamniku, št. O 402/49 z dne 29. 9. 1949 izhaja, da zapuščinske obravnave za K. A. ni bilo, ker zapustnik ni imel premoženja. Premoženje je po smrti avtomatično prešlo na A. A. Sklicuje se na smrtovnico, ki jo ponovno prilaga, iz katere izhaja, da sta imela K. A. in A. A. sklenjen pisni dogovor v obliki ženitnega pisma, s katerim je K. A. izrazil poslednjo voljo, da v primeru njegove smrti premoženje preide na A. A. Ženitno pismo je bilo napisano ob sklenitvi zakonske zveze leta 1925, še pred odvzemom premoženja K. A. Torej je mogoče jasno sklepati, kakšna je bila njegova volja glede dedovanja premoženja po njem. To velja tudi za nacionalizirano in kasneje denacionalizirano premoženje. Smrtovnica je bila sodišču dostavljena. V obrazložitvi je omenjena, torej gre za pravno relevantno dejstvo in listinski dokaz, ki bi ga sodišče moralo upoštevati ali ga argumentirano zavreči. Sodišče ni storilo ne enega ne drugega. To dejstvo je ignoriralo, kar je nedopustno in v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Pritožnica trdi, da je edina dedinja po K. A. A. A. in za njo njeni dediči (njeni vnuki in vnukinje). Morebitni dediča K. A. pri dodatnem dedovanju ne morejo sodelovati, ker tudi leta 1949 niso bili njegovi dediči in takrat tega nihče ni problematiziral. Predlaga odpravo sklepa.

3Na pritožbo je odgovorila H. A., drugi dediči na pritožbo niso odgovorili.

4Dedinja H. A. v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo višje sodišče zavrne in pritožnici naloži v plačilo stroške za odgovor na pritožbo. Navaja, da je sodišče pravilno upoštevalo zakonite dediče, ki so bili ob smrti upravičeni do dedovanju po zapustniku, ker slednji ni napravil oporoke glede denacionaliziranega premoženja. Pisni dogovor, ki naj bi ga imela zakonca in ki izhaja iz smrtovnice pod točko 11. in 12., ne more nadomestiti oporoke. Oporoka v zapuščinskem postopku ni bila predložena, tudi ne "ženitno pismo", ki naj bi urejalo dedovanje in obseg zapuščine, ki naj bi imelo po vsebini elemente oporoke. Sklep je pravilen.

5Pritožba je utemeljena.

6Predmet izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju je dedovanje denacionaliziranega premoženja, za katerega je treba uporabiti posebne določbe ZDen² (74. do 83. člen ZDen). Vprašljiv je krog dedičev po upravičencu/zapustniku K. A., ki je umrl 8. 8. 1949 (80., 81. in 82. člen ZDen).

7Pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede obsega dodatne zapuščine so neutemeljene. Sodišče prve stopnje ga je pravilno ugotovilo po treh delnih odločbah o denacionalizaciji. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo K. A. nekaj mesecev pred smrtjo (29. 4. 1949) zaplenjeno celotno premoženje, da so bile po pritožbi vdove izvzete in nanjo prenesene z odločbo z dne 5. 4. 1950 določene nepremičnine, ostalo pa je bilo še vedno zaplenjeno zapustniku in mu vrnjeno z več odločbami v denacionalizacijskih postopkih. Po delni odločbi z dne 1. 2. 2001 in z dne 6. 12. 2020 je bil 21. 5. 2014 po opravljeni zapuščinski obravnavi z dne 8. 4. 2013 z vnuki zapustnikove vdove izdan sklep o dedovanju DD 406/2012 (pravnomočen dne 10. 6. 2014), s katerim je bila zapuščina razdeljena med vnuke zapustnikove vdove A. A. Dne 7. 11. 2017 je sodišče prejelo vlogo zapustnikove pranečakinje H. A. za uvedbo postopka dedovanja po dveh nadaljnjih odločbah o denacionalizaciji, dne 25. 1. 2018 pa vlogo G. E. za uvedbo "dodatnega dedovanja" po dveh istih odločbah ter še nadaljnji odločbi o denacionalizaciji. Sodišče je 10. 1. 2019 izdalo dodatni sklep o dedovanju DD 406/2012. Na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju je brez obravnave dodatno zapuščino razdelilo med vnuke zapustnikove vdove A. A. Po pritožbi H. A. je bil dodatni sklep o dedovanju z dne 10. 1. 2019 razveljavljen zaradi ugotavljanja dedne pravice H. A.³ G. E. se je zoper sklep višjega sodišča pritožila, njena pritožba je bila zavrnjena s sklepom VS RS Cp 3/2020 z dne 13. 2. 2020.

8G. E. je že v pritožbi zoper razveljavitveni sklep in v nadaljnjih vlogah pojasnjevala, da se je K. A. priženil k vdovi A. E., ko je imela enega otroka in bila z drugim otrokom noseča. Pred tem je bilo premoženje last njenega moža E. E. Tako kot ponavlja v obravnavani pritožbi, se je v postopku ves čas sklicevala na smrtovnico, v kateri je navedeno, da je A. A. posedovala ženitno pismo o dedovanju z možem K. A. in da je bila ves čas dejanska lastnica celotnega premoženja A. A., ter da se zapuščinska obravnava po K. A. ni opravila. V postopku je bila pozvana, naj predloži oporoko ali ženitno pismo. V vlogah⁴ je najprej pojasnila, da je sodišču že posredovala smrtovnico, ponovno navajala⁵, da sta imela sklenjen dogovor, da vse deduje A. ter nato sodišču v podkrepitev svojih navedb, da je edina dedinja po pok. K. A. A. A., posredovala zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige⁶, iz katerega je razviden pridobitni naslov, na podlagi katerega se je v njegovo korist vknjižila lastninska pravica, pridobljena od A. E. (izročilna ženitna in dediščinska pogodba z dne 21. 10. 1925, v zvezi z (…..?........) z dne 15. 11. 1925, DN št. 519/1925).

9Drži pritožbena graja, da se do teh navedb in dokazov pritožnice sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo niti jih obravnavalo. Ugotovilo je zgolj, da zapustnik ni napravil oporoke glede denacionaliziranega premoženja. Zapuščinske obravnave ni opravilo.

10Glede na materialnopravne določbe 80. člena ZDen se nakazuje, da ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja o dedičih zapustnika. Pritožnica sicer šele v pritožbi prvič izrecno navaja, da je K. A. v pravnem poslu, s katerim je od A. A. pridobil premoženje, izrazil svojo poslednjo voljo glede dedovanja tudi tistega premoženja, ki mu je bilo kasneje odvzeto.

11Po 82. členu ZDen sodišče razdeli premoženje, ki je pripadlo zapustniku po odločbi o denacionalizaciji, s sklepom iz prvega odstavka 221. člena ZD, če v prejšnjem zapuščinskem postopku ni bilo okoliščin iz 80. ali 81. člena zakona. Po tretjem odstavku 80. člena ZDen dednopravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki upravičencu pripada po odločbi o denacionalizaciji, razen če ni v pogodbi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na to premoženje. V 81. členu ZDen pa je določeno, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripada oporočitelju na podlagi denacionalizacije, pa imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Sodna praksa je glede oporočnih razpolaganj pri dedovanju denacionaliziranega premoženja zavzela stališče, da, če zapustnik s premoženjem, ki je bilo kasneje nacionalizirano, z oporoko razpolaga še pred nacionalizacijo, je takšna oporoka lahko podlaga za dedovanje sedaj denacionaliziranega premoženja, če kasneje ni bila preklicana ali spremenjena. Za razlago oporoke je odločilen tekst oporoke, ne pa morebitna hipotetična volja zapustnika⁷. Po presoji pritožbenega sodišča je enako treba razlagati tudi dednopravne pogodbe in tretji odstavek 80. člena ZDen.

12Zaradi očitanih in ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD⁸ ter neugotovljenega dejanskega stanja o ključnih pravno relevantnih vprašanjih dedne pravice dedičev, ki ga sodišče prve stopnje še ni obravnavalo, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

13Pritožbeno sodišče ne more namesto sodišča prve stopnje opravljati zapuščinske obravnave in tudi ne prvič na pritožbeni stopnji ugotavljati obsežnega sklopa dejansko in pravnih vprašanj, ki se nanašajo na ugotovitev dedičev in dedne pravice po zapustniku. S takšnim ravnanjem bi prekomerno poseglo v pravico strank do sojenja na dveh stopnjah oziroma do pritožbe. Ponovno ugotavljanje dejanskega stanja o zapustnikovih dedičih denacionaliziranega premoženja na prvi stopnji po drugi strani ne bo povzročilo hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP in drugi odstavek 355. člena ZPP).

14Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati trditve in dokaze pritožnice o obstoju dednopravne pogodbe, ki lahko vpliva na vprašanje o krogu upravičenih dedičev po zapustniku. Navedeno listino bo moralo samo pridobiti iz zemljiške knjige, saj navedbe dedinje H. A. v odgovoru na pritožbo, da oporoka oziroma ženitno pismo v zapuščinskem postopku nista bila predložena, ob nasprotnih navedbah in dokaznih predlogih pritožnice G. E. ne zadoščajo. V zapuščinskem postopku sta poudarjeni načeli oficioznosti in preiskovalno načelo. Postopek se uvede po uradni dolžnosti (164. člen ZD). Sodišče mora samo gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. V presojo vzame vsak predlog prizadetih oseb, ki ga dajo pisno ali ustno (165. člen ZD), odločbo pa izda na podlagi uspeha celotnega obravnavanja, upoštevajoč tako dokaze, ki so jih predložile stranke, kakor tudi dokaze, ki jih priskrbi samo (prvi odstavek 167. člena ZD). To velja za dokaze glede obsega zapuščine kot tudi za dokaze o pokojnikovih dedičih in pravicah iz zapuščine, ki gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen ZD). Z listino bo moralo seznaniti vse dediče, jim omogočiti, da se o njej izjavijo ter jo z dediči obravnavati na zapuščinski obravnavi. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku naj o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je predmet delnih odločbo o denacionalizaciji, ponovno odloči ter sklep popolno in pravilno obrazloži. Od ugotovitve, ali je bilo kasneje nacionalizirano premoženje predmet dednopravne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnica, je odvisno, kdo je dedič po zapustniku.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila H. A. za odgovor na pritožbo, temelji na določbi prvega odstavka 174. člena ZD, po kateri vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom in zaradi postopka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o denacionalizaciji, Ur.l. RS št. 27/91-I, s spremembami.
³ Sklep VSL II Cp 1084/2019 z dne 2. 10. 2019.
⁴ Redna številka 86.
⁵ Vloge na redni št. 92 in 100.
⁶ Vloga na redni št. 105, zemljiškoknjižni izpisek na list. št. 297
⁷ VSCP 1316/2003 z dne 18. 2. 2004; VSL II Cp 2557/2015 z dne 4. 11. 2015.
⁸ Zakon o dedovanju, Ur.l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.