167. člen ZD

Od ugotovitve, ali je bilo kasneje nacionalizirano premoženje predmet dednopravne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnica, je odvisno, kdo je dedič po zapustniku.

Ker je zahteva za izločitev sodnika podana po izdaji izpodbijanega sklepa, je prepozna in zato neupoštevna. V zapuščinskem postopku prihaja materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) še posebej do izraza. Zapuščinski postopek se vodi po uradni dolžnosti (164. člen ZD), zato se v njem prepletata načelo oficialnosti in preiskovalno načelo. Ko dedič poda zahtevo iz 13. člena ZD, je sodišče dolžno izvesti vsa potrebna dejanja, da se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb ZD.

Ker dediča na poziv sodišča, s katerim ju je seznanilo z obsegom in vrednostjo premičnega premoženja, ki ga bo upoštevalo v sklepu o dedovanju nista odgovorila, je utemeljeno štelo, da obseg premične zapuščine in njena vrednost za dediča nista sporni.

Ko sodišče določi dediča kot prevzemnika kmetije, določi le še dedne deleže drugih upravičencev, ki so bili že ugotovljeni v sklepu o dedovanju. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke glede odločitve o dedni pravici. Določbe četrtega odstavka 21. člena ZD, da pri posvojitvi posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših, njihovih potomcih in drugih sorodnikih, ni moč razlagati tako, da posvojenec za nazaj, do trenutka rojstva, izgubi vse že pridobljene pravice po naravnih starših.

Za oklic neznanim upnikom na podlagi drugega odstavka 142a. Člena ZD je sodišče razumno uporabilo enak način objave, kot je predpisan za objavo oklica neznanim dedičem. Stroške objave mora nositi Republika Slovenija,na katero je v konkretni zadevi prešlo zapustničino premoženje.

Če je prišlo do dviga zapustnikovih sredstev z njegovega računa s strani tretje osebe po zapustnikovi smrti, to ni stvar zapuščinskega postopka, temveč drugih (pravdnih) postopkov oziroma sporazumnega urejanja med dedičem in tistim, ki je sredstva (neupravičeno) dvignil.

S priglasitvijo terjatve upnik ne postane stranka postopka, zato ni aktivno legitimiran za uveljavljanje svojih pravic v zapuščinskem postopku. Položaj stranke upnik pridobi le, če zahteva ločitev zapuščine od premoženja dedičev. Sodišče izda odločbo na podlagi uspeha celotnega obravnavanja, upoštevajoč pri tem tako dokaze, ki so jih predložile stranke, kakor tudi dokaze, ki jih je preskrbelo samo. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče do določenih navedb dedinje ni opredelilo. Gre za dejstva, od katerih je odvisna ugotovitev velikosti zapuščine.

Obseg zapuščine mora biti v sklepu o dedovanju točno določen in jasno opredeljen.

Upnik, ki zahteva ločitev zapuščine, je stranka zapuščinskega postopka. V primeru spora glede obsega zapuščine lahko pride do prekinitve postopka, ki jih 210. čl. ZD našteva le primeroma. Če upnik zahteva ločitev zapuščine, je treba opraviti popis in cenitev premoženja ter druge ustrezne ukrepe.

Čeprav je od prejema tretjega vabila do izvedbe naroka, na katerem je bil izdan sklep o dedovanju, pritožniku ostalo manj kot 15 dni, mu možnost obravnavanja v postopku ni bila odvzeta. S postopkom je bil namreč seznanjen že s prejšnjimi vabili, ki so mu bila pravočasno vročeni, vendar se naroka neupravičeno ni udeležil.

Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, če jim ni po zakonu priznana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi (220. člen ZD). Obravnavanje zapuščine, končano s pravnomočnim sklepom o dedovanju, je res iudicata za stranke, ki so sodelovale v postopku. Sklep jih veže in svojih dednih pravic po pravnomočnosti sklepa o dedovanju v pravdi ne morejo več uveljavljati. Če je med dediči spor o dejstvih, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, ga je treba torej rešiti že v zapuščinskem postopku oz. ob njegovi prekinitvi in z napotitvijo dedičev na pravdo glede spornih dejstev, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.

Denacionalizirano premoženje se z odločbo o denacionalizaciji da v začasno upravljanje skrbnika za posebne primere, če je upravičenec, na ime katerega se odločba o denacionalizaciji glasi, umrl. Pravice in dolžnosti skrbnika določa ZZZDR in zahtevki iz tega razmerja, med njimi tudi zahtevek za izplačilo prejetih najemnin, se rešujejo v pravdi.

Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti kdo so dediči. Sodišče zbira in upošteva dokaze tudi po uradni dolžnosti in ni vezano le na predloge strank.

Sodišče namreč izda odločbo na podlagi rezultatov celotne obravnave, upoštevajoč tudi dokaze, ki so jih predlagale stranke in tiste, ki jih je sodišče priskrbelo samo. Vendar to velja le za odločbo o predmetu zapuščinskega postopka, ki je določen v 162. čl. ZD, to je ugotovitev, kdo so dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Ne velja pa to za ugotavljanje (in s tem upoštevanje) daril.

Terjatev upnika, ki ni dedič, za poplačilo pogrebnih stroškov, ni predmet obravnave v zapuščinskem postopku.

Zapuščinsko sodišče se mora ukvarjati z vprašanjem obsega zapuščine, ker je to vprašanje del celotnega dokaznovanja in ugotavljanja v zapuščinskem postopku.Če sodišče prve stopnje vnese v sklep o dedovanju le podatke iz zemljiške knjige, brez da bi se ukvarjalo z vprašanjem ugotavljanja dejstev v zvezi z obsegom zapuščine ter poskušalo dobiti izjave prizadetih dedičev v smislu 207 ZD, je to nedvomno enostransko ugotavljanje tovrstnih dejstev.