164. člen ZD

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih torej le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, ko sodišče izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega (164. člen ZD). Tudi ko je postopek že uveden, ga sodišče še naprej vodi po uradni dolžnosti in pazi, da so pravice strank čim prej ugotovljene in zagotovljene. Zapuščinsko sodišče se ne more kar zanesti na podatke, ki mu jih v postopku posredujejo udeleženci, ampak se mora tudi samo prepričati, kdo so dediči zapustnika. Vabilo dedičev z oklicem (206. člen ZD) se lahko uporabi šele subsidiarno, če se dedičev na drug primeren način ne da ugotoviti.

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Od ugotovitve, ali je bilo kasneje nacionalizirano premoženje predmet dednopravne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnica, je odvisno, kdo je dedič po zapustniku.

Kontekst sporne zadeve se v bistveni okoliščini, tj. sporazumu dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, razlikuje od primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti oziroma neupoštevnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku. S tem ko je zapuščinsko sodišče dopustilo, da dediča dednopravno razmerje v pritožbenem postopku uredita skladno z dednim dogovorom, ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Obstoj navedenih sumljivih okoliščin pomeni zadržek za sklenitev dednega dogovora. Po sodnih praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi sama nemoralna v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP.

Ker je zahteva za izločitev sodnika podana po izdaji izpodbijanega sklepa, je prepozna in zato neupoštevna. V zapuščinskem postopku prihaja materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) še posebej do izraza. Zapuščinski postopek se vodi po uradni dolžnosti (164. člen ZD), zato se v njem prepletata načelo oficialnosti in preiskovalno načelo. Ko dedič poda zahtevo iz 13. člena ZD, je sodišče dolžno izvesti vsa potrebna dejanja, da se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb ZD.

V skladu s 163. členom ZD se pravila pravdnega postopka v okviru zapuščinskega postopka uporabljajo v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku je s tem v zvezi potrebno razlikovati, ali gre za navedbo dejstva, ali za uveljavljanje pravice, ki izključuje uporabo citirane določbe 1. odstavka 337. člena ZPP. V skladu s 165. členom ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Poleg tega je v zapuščinskih postopkih materialno procesno vodstvo sodišča še posebej poudarjeno. Zato je kljub določbi 337. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, tudi že samo navajanje novih dejstev v pritožbi izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred so

Kljub določbi 337. člena ZPP, ki se glede na določilo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, je navajanje novih dejstev v pritožbi izjemoma dopustno v primeru, če se nanašajo na dednopravna vprašanja in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več uveljavljati novih dejstev in predlagati dokazov. Kot izhaja iz zapisnika zapuščinske obravnave ter spisovnih podatkov, sodišče prve stopnje dedičev na posledice prekluzije ni opozorilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo tako navedbe pritožnice o prejšnjih priimkih zapustnice kot tudi nove dokaze, t.j. pritožbi priložen izpisek iz matičnega registra za pokojno in predlagano poizvedbo v zemljiški knjigi s pribavo listine, na podlagi katere je prišlo do vknjižbe (so)lastninske pravice pri nepremičninah. Upoštevajoč načelo oficialnosti, eno od temeljnih načel zapuščinskega postopka (164. čl. Zakona o dedovanju), je bilo zapuščinsko sodišče dolžno razčistiti vprašanje obsega zapuščine. Te svoje dolžnosti pa v tem konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni v celoti izpolnilo.

Tudi v zapuščinskem postopku je uveljavljeno načelo kontradiktornosti. Sodišče mora strankam omogočiti, da se izrečejo o vseh pomembnih okoliščinah, zlasti o dednih izjavah drugih, ki se nanašajo na njihovo dedno pravico: bodisi na zapuščinski obravnavi bodisi z obvestilom o dedni izjavi. Čeprav sodišče vodi zapuščinski postopek po preiskovalnem načelu, pa brez strankine zahteve ne sme načenjati vprašanj, ki se nanašajo na pravice, ki jih prizadete osebe uveljavljajo le, če to same želijo. V določenih primerih je tudi v ZD uveljavljeno načelo dispozitivnosti - npr. pri uveljavljanju pravic nujnih dedičev in zahtev za vračunanje daril v dedni delež.

Skladno s 163. členom ZD se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. Citirano pravilo ZPP se uporablja v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka.

Predlagateljica je predložila Evropsko potrdilo o dedovanju, ki ga je izdalo pristojno nemško sodišče. V potrdilu, v skladu z nemškim pravom, predmet dedovanja ni izrecno naveden, navedeni so le podatki o zapustnici, o dedinji in deležu zapuščine, ki ga je dedinja pridobila. Razlaga, za katero se zavzema sodišče prve stopnje, bi pomenila, da na podlagi Evropskih potrdil o dedovanju, ki jih izdajajo nemška sodišča, nikoli ne bi mogli izvesti vpisa v zemljiško knjigo. To pa je v nasprotju z namenom Uredbe o dedovanju, pa tudi v nasprotju z javnim interesom. V javnem interesu je namreč, da je urejen prehod premoženja v primeru smrti (tudi brez izrecno izražene volje dedičev) in da zemljiška knjiga odraža resnične podatke. Prav zato se po Zakonu o dedovanju (ZD) zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti in prav zato je sodišče tisto, ki mora ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. V praksi naših sodišč to pomeni, da zapuščinsko sodišče samo pridobi podatek o nepremičninah zapustnika in tudi samo odredi vpis v zemljiški knjigi, vse brez posebne aktivnosti strank. EPD se sicer razlikuje od povedanega po tem, da se izda samo na predlog

Za oklic neznanim upnikom na podlagi drugega odstavka 142a. Člena ZD je sodišče razumno uporabilo enak način objave, kot je predpisan za objavo oklica neznanim dedičem. Stroške objave mora nositi Republika Slovenija,na katero je v konkretni zadevi prešlo zapustničino premoženje.

V konkretnem primeru, ko obstaja premoženje zapustnika, je procesna legitimacija na pasivni strani podana, saj so dediči vstopili v procesni položaj dolžnika. Ker obstaja nepremičninsko premoženje zapustnika, obstajajo tudi dediči. Tako kot je nanje ipso facto v trenutku smrti zapustnika prešla dediščina, je nanje prešel tudi zapustnikov dolg in pasivna legitimacija - procesna legitimacija (142. člen ZD).

Zapuščinski postopek je vrsta nepravdnega postopka, ki ga sodišče uvede po uradni dolžnosti, brž ko izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega (164. člen ZD). Ves čas postopka mora gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo (165. člen ZD). To pa terja od sodišča tudi večjo aktivnost kot to velja za druge postopke. Sodišče bi zato moralo vzpodbuditi dediče k navedbi vseh tistih okoliščin, ki morajo biti razjasnjene, preden se sprejme odločitev o uporabi 23. člena ZD.

Pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v primeru, ko oseba, ki je navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, ni mogoče odpraviti. Zato subjektivna sprememba tožbe/predloga z dediči na strani umrle tožene stranke/nasprotnega udeleženca ne pomeni odprave pomanjkljivosti v smislu prvega odstavka 81. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), ki bi jo bilo sodišče dolžno zahtevati od tožeče stranke/predlagatelja. Umrla in torej neobstoječa fizična oseba nima sposobnosti biti stranka, po povedanem pa pomanjkanje te sposobnosti v primeru, ko kot stranka označena oseba že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, pomeni neodpravljivo procesno oviro. Zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu in je torej takšna pridobitev lastninske pravice zunajknjižna. V zemljiški knjigi res ostane vpisan zapustnik, vendar se domneva, da je dedič lastninsko pravico na zapustnikovih stvareh (kot tudi posest nad njimi) pridobil že s trenutkom zapustnikove smrti in je sklep o dedovanju zgolj ugotovitvena sodna odločba, na podlagi katere je mogoča vknjižba lastninske pravice v korist dedičev. Zavržen

Za dediča ni mogoče razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ. Na sposobnost biti stranka mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

Upnik, ki v zapuščinskem postopku priglasi svojo terjatev do zapustnika in ne zahteva ločitve zapuščine, ni stranka zapuščinskega postopka. Zato nima pravice do pritožbe zoper sklep, izdan v zapuščinskem postopku.

Pravočasnost predlaganega dokaza je treba vrednotiti glede na specifično razmerje med obveznostjo sodišča in strank v zapuščinskem postopku. Obveznost dedinje na pribavo ustreznih listin je nastopila šele tedaj, ko je zatajila obveznost sodišča, ki s pomočjo sodnega izvedenca ni pridobilo pravilnih podatkov o stanju zemljišč v času daritve. Oporočna dedinja zato v tem smislu ni prekludirana za predložitev nasprotnega dokaza.

Čeprav zapuščina obsega tisto premoženje, ki ga je zapustnik imel v trenutku smrti, zapis višine denarnega zneska na računu na dan zapustnikove smrti ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju.

Smrtovnica je javna listina, iz katere izhajajo podatki o smrti določene osebe, in drugi podatki, ki so pravno relevantni za obravnavanje zapuščine umrle osebe, med njimi tudi sorodstvena razmerja zapustnika s potencialnimi dediči. Pritožnica bi morala izpodbiti domnevo, da sodedinja ni zapustnikova sestra, temveč le polsestra, česar pa zgolj z navedbo dejstva, ki nasprotuje v smrtovnici navedenemu dejstvu (da je sestra), ne more uspeti. Za vsako dejstvo, ki nasprotuje že ugotovljenemu ali domnevanemu dejstvu, je namreč treba predlagati (nasproten) dokaz.