83. člen ZDen

Obravnavanje spornih terjatev ne sodi v zapuščinski postopek. V skladu z določbo 14. člena ZDKG se v nujni delež všteje vse, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju, ki urejajo vračunanje daril in volil v dedni delež. Ne vračuna pa se premoženje, ki so ga dediči podedovali ali ga podedujejo po splošnih predpisih o dedovanju. Za to premoženje namreč dedni režim ZDKG ne velja, ampak se deduje po splošnih pravilih ZD. Gre torej za dva različna režima dedovanja. dedovanje zaščitene kmetije - pozneje najdeno premoženje - nujni delež - vračunanje daril v nujni delež - denarna vrednost nujnega deleža - dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju - obveznice SOS2E - terjatev zaradi stroškov denacionalizacijskega postopka - terjatev zapuščine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Dedna pravica se pri običajnem dedovanju pridobi z dnem smrti zapustnika, medtem ko se v zapuščinskem postopku po ZDen pridobi s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji obstaja le zahtevek za vrnitev nacionaliziranega premoženja denacionalizacijskemu upravičencu, tak zahtevek pa ni v pravnem prometu. Lastna pravica do dedovanja nepopolnih posvojencev po posvojiteljevih sorodnikih je bila tako po pravnih pravilih ODZ kot po kasnejši pravni ureditvi, veljavni ob uvedbi dedovanja denacionaliziranega premoženja po zapustniku, izključena, upoštevajoč prehodno določbo 228. člena ZD, ki ohranja dedno pravico nepopolnega posvojenca po njegovih (naravnih) sorodnikih, ki ji je dodana dedna pravica po posvojitelju, ne pa tudi po njegovih sorodnikih.

Možnost izdaje dodatnega sklepa o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju je izključena takrat, kadar po istem zapustniku že obstoji pravnomočen sklep o dedovanju glede denacionaliziranega premoženja.

Ureditev dedovanja po ZDen onemogoča izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede kasneje najdenega premoženja.

Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave.

Neuveljavljanje pravice zahtevati vračunavanje daril sodedičem v prejšnjih zapuščinskih postopkih, ne pomeni odpovedi tej pravici za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja.

Zaradi temeljnega izhodišča ureditve instituta vračunanja daril o enakem obravnavanju zakonitih dedičev in zaradi okoliščin, v katerih so se dediči v prejšnjem zapuščinskem postopku odločali, ali bodo ta institut sploh uveljavljali, revizijsko sodišče zaključuje, da neuveljavljanje pravice zahtevati vračunanje daril sodedičem v prejšnjem zapuščinskem postopku ne pomeni odpovedi tej pravici za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja.

Po določbi 83. člena ZDen (lex specialis) pa v novem zapuščinskem postopku ni dopustno posegati v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se dediči iz prejšnjega in novega zapuščinskega postopka ne sporazumejo drugače in če se s tem ne posega v pravice tretjih. Izhajajoč iz citirane določbe in določbe prvega odstavka 74. člena ZDen (opravi se nov zapuščinski postopek) darila, katerih vračanje je zahteval tožnik (zakoniti dedič), sploh niso predmet tega postopka, temveč bi lahko bila le predmet zapuščinskega postopka in z njim povezanega morebitnega pravdnega postopka, v katerem je bil izdan že navedeni sklep o dedovanju pod opr. št. O 360/48. Ta pa je že pravnomočen in v že pravnomočen sklep o dedovanju, izhajajoč iz določbe 83. člena ZDen, s tožbo, s katero se vtožuje vračunanje daril v dedni delež in s tem povezan obseg zapuščine, ni dopustno posegati. Tak zaključek pa izhaja tudi iz dejstva, da prejemniki daril (nepremičnin) niso bili toženci v tej pravdni zadevi, temveč njihovi pravni predniki, pri čemer se po prvem odstavku 78. člena ZDen dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, po drugem odstavku 78. č

Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Za presojo pravnega položaja denacionaliziranega premoženja z vidika prehoda tovrstnega premoženja na dediče, določen trenutek pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji,tuja, to je hrvaška državljanka, gre v konkretnem primeru za zadevo z mednarodnim elementom. Določbo drugega odstavka 74. člena ZDen je razumeti tako, da se uporabijo določbe ZD, če ni dedovanje glede kakšnega vprašanja urejeno v ZDen. Torej je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je presojalo obstoj vzajemnosti po splošnih predpisih po ZD, pri čemer je načelo enakih pravic domačih in tujih državljanov uzakonjeno v določbah 6. člena ZD. Zadošča formalna vzajemnost, torej, da imajo ob enakem pogoju tudi slovenski državljani v državi, katere državljan je tujec, enake pravice kot njeni državljani.

Čeprav gre tudi v primeru vračanja premoženja agrarnih skupnosti za vračanje podržavljenega premoženja, ki ga sicer ureja ZDen kot splošni denacionalizacijski predpis, pa je potrebno glede dedovanja premoženja, vrnjenega na podlagi ZPVAS, na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 8. člena tega zakona uporabiti določbo splošnega predpisa, ki ureja dedovanje, to je ZD, ki velja za pozneje najdeno premoženje (drugi odstavek 221. člena ZD), in ne na podlagi določb 80. in 83. člena ZDen, s katerimi je sicer posebej urejeno dedovanje dediče na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, ne da bi v zadevi opravilo nov zapuščinski postopek.

Ko je sklep o dedovanju že pravnomočen, je vračunanje daril v dedni delež mogoče pod pogoji obnove uveljavljati le v pravdi.

ZDEN ureja zapuščinski postopek za izvedbo denacionaliziranega premoženja v členih 74 do 83 in je specialni predpis glede na ZD. Ta se zato uporablja le, če ZDEN določenih vprašanj ne ureja (čl. 74/II). Tako je v primeru, ko zapuščinskega postopka po umrlem upravičencu še ni bilo, potrebno presojati prehod zapuščine na dediče (pravno nasledstvo), na dan smrti zapustnika. Fideikomisarična substitucija (določitev dediča dediču) je dedna pravica (pravica do zapuščine, ki nastopi ob smrti prvega dediča), ki je bila na področju naše sedanje države ukinjena z Ustavo stare Jugoslavije iz leta 1921 in je sodna praksa po 2. svetovni vojni, niti s sprejetjem dedne zakonodaje, vse do danes ni priznavala. Med 2. svetovno vojno ustanovljena in po okupatorskih predpisih priznana Fideikomisarična substitucija je ostala v veljavi, če je prizadeta stranka iz pravice po določilu iz 2. odst. 3 čl. Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov (Ur.l. DFJ št. 4/45), v 3 letih od njegove uveljavitve ni sodno izpodbijala.