VSM Sodba I Cp 519/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta nična notarski zapis darilne pogodbe notarja Z. Z. SV 831/12 z dne 24. 7. 2012 (v nadaljevanju Darilna pogodba), po kateri je tožnik toženki podaril solastni delež do idealne polovice na nepremičnini parc. št. 656/1 in 656/5, obe k.o. X (v nadaljevanju sporni nepremičnini), in Sporazum o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med bivšima zakoncema notarja Z. Z. SV 1327/14 z dne 8. 12. 2014 (v nadaljevanju Sporazum), sklenjen med pravdnima strankama, v katerem sta slednji izjavili, da sta si premoženje razdelili in drug drugemu ne dolgujeta ničesar (I. točka izreka). V posledici takšne odločitve se po II. točki izreka pri zgoraj navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri nepremičnini ID znak: ... 656/1 in nepremičnini ID znak: ... 656/5 vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do 1/2 celote in v korist toženke do 1/2 celote. Odločitev glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka. Ne sprejema prvostopenjskih zaključkov, da je bila razveza zakonske zveze med pravdnima strankama leta 2013 fiktivna in Darilna pogodba in Sporazum sklenjena z namenom, da se tožnik izogne poplačilu davčnega dolga. Prvostopenjska dokazna presoja je nepravilna in neskrbna, dejansko stanje pa posledično zmotno ugotovljeno. Sodišče tudi ni upoštevalo vseh materialno pravno relevantnih ugovorov toženke, in sicer predvsem dejstva preklica darilne pogodbe SV 63/02 z dne 29. 1. 2002. Glede tega se sodišče prve stopnje ne opredeli niti z besedo, veljavnost darilne pogodbe iz leta 2002 pa je nujna predpostavka, da je moč govoriti o solastnem deležu tožnika na spornih nepremičninah do 1/2 celote. Z odločitvijo v izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje predpostavilo, da je imel tožnik leta 2012 oziroma 2014 veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na sporih nepremičninah, ni pa ugotovilo vseh dejstev glede veljavnosti darilne pogodbe iz leta 2002 in dejstev glede obsega skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na njem. Sodišče prve stopnje se tudi ne opredeli do navedb toženke, da tožnik v času trajanja zakonske zveze ni pridobil lastninske pravice na spornih nepremičninah, čeprav to predstavlja predhodno vprašanje za odločitev z izpodbijano sodbo. Sploh ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnikov vrnitveni zahtevek utemeljen. Nepravilno pa je uporabilo tudi določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede posledic ničnih pravnih poslov in kondikcijskih zahtevkov. V nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je dopustilo uveljavljanje ničnosti stranki, ki je ničnost povzročila.

Toženka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je sporni nepremičnini dobila v dar od svojih staršev z darilno pogodbo SV 63/02 z dne 29. 1. 2002. Z isto darilno pogodbo je toženka solastni delež do 1/2 celote na teh nepremičninah podarila tožniku iz razloga vere v njuno večno skupno življenje. Ta darilna pogodba je predstavljala pravno podlago za pridobitev solastninske pravice tožnika na spornih nepremičninah, ki je po prepričanju pritožbe kasneje odpadla iz razlogov, na katere se je v postopku na prvi stopnji sklicevala toženka. In sicer je navajala, da je bilo darilo tožniku nesorazmerno z njenim premoženjskim stanjem, zaradi česar ga je bil tožnik dolžan ob razvezi vrniti (drugi odstavek 110. člena Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ), da je vračilo prejetega darila potrebno, ker se je izjalovil namen, iz katerega je bilo dano (vera v večno skupno življenje). Toženka je tožniku darilo tudi preklicala zaradi hude nehvaležnosti v razmerju do nje (dogodek z dne 26. 8. 2021). Vprašanje, ali je bila ob sprejemu predmetne odločitve darilna pogodba iz leta 2002 sploh še v veljavi, po prepričanju pritožbe predstavlja predhodno vprašanje za odločitev z izpodbijano sodbo (13. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje bi moralo najprej ugotavljati dejstva in odgovoriti na predhodno vprašanje, ali je darilna pogodba iz leta 2002 sploh še veljala oziroma ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je nehala veljati in je odpadla pravna podlaga za solastninsko pravico tožnika na spornih nepremičninah. V zvezi z (ne)veljavnostjo darilne pogodbe iz leta 2002 je toženka podala zadostno trditveno podlago. Pri tem izpostavlja predvsem pisni preklic te darilne pogodbe po 540. členu OZ s pripravljalno vlogo z dne 20. 9. 2021 v zadevi P 34/2021, kjer od tožnika (tam toženca) zahteva izpraznitev in izročitev spornih nepremičnin, ki je po stališču pritožbe pravno veljaven in ga je tudi predložila v dokaz. Kot razlog preklica navaja dogodek z dne 26. 8. 2021, ko naj bi tožnik s toženko fizično obračunal tako, da je utrpela telesne poškodbe in je bila z reševalnim vozilom prepeljana v bolnišnico. Na osnovi navedenega je bil tožniku izrečen tudi ukrep prepovedi približevanja toženki (sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča na Ptuju V N 153/2021 z dne 3. 9. 2021), toženka pa je zoper tožnika vložila tudi kazensko ovadbo in predlog za pregon ter ju predložila kot dokaz. Darilna pogodba iz leta 2002, na podlagi katere je tožnik postal solastnik spornih nepremičnin do 1/2 celote, je prenehala veljati. Toženka pa pred izdajo izpodbijane sodbe ni imela pravnega interesa, da bi z zahtevkom pri sodišču zahtevala vračilo podarjenega, saj je bila v zemljiški knjigi vpisana kot izključna zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin in se je lahko branila le z ugovorom.

Po mnenju pritožbe je sodišče z izpodbijano delno sodbo že odločilo o vrnitvenem zahtevku tožnika, čeprav bi moralo najprej razrešiti predhodno vprašanje, ali sporni nepremičnini spadata v skupno premoženje pravdnih strank in kakšen solastni delež pripada tožniku. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo odločitev, da je tožnik nedvomno solastnik spornih nepremičnin do idealne polovice, pri tem pa ni ugotavljalo, na kakšni pravni podlagi je tožnik sploh pridobil to lastninsko pravico. Tako je (vsaj deloma) odločilo o zahtevku iz naslova ugotovitve skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na njem, ne da bi sploh ugotavljalo pravno relevantna dejstva in okoliščine v zvezi s tem. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh že zgoraj izpostavljenih materialno pravnih ugovorov toženke, pa je poseglo tudi v njeno pravico do obravnavanja in zašlo v bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev z izpodbijano sodbo je zato preuranjena.

Zmotno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbe OZ glede posledic ničnosti. Toženka ne sprejema zaključka, da sta s tožnikom sporno Darilno pogodbo in Sporazum sklenila zgolj zaradi izognitve davčnim obveznostim. Prav tako se ne strinja s prvostopenjsko presojo, da je nedopusten nagib tožnika za sklenitev Darilne pogodbe in Sporazuma prerasel v skupni namen (tj. kavzo pogodbe) pravdnih strank. Poudarja, da je imel namen za sklenitev izpodbijanih pravnih poslov zgolj tožnik, ki je bil davčni dolžnik in mu je v postopku izvršbe grozil rubež idealnega deleža na spornih nepremičninah. Tožnik je zaslišan tudi sam priznal, da je bil izključni namen sklenitve Darilne pogodbe in Sporazuma izigravanje upnika (FURS). Iz navedb in izpovedi tožnika izhaja, da je bilo izigravanje upnika konkretni in posamični interes le ene stranke - tožnika, ki ni del skupne podlage (kavze) pravdnih strank. Postopek razveze in sklenitve izpodbijanih pogodb je predlagal tožnik. Toženka pa razveze zakonske zveze ni jemala kot fiktivne, temveč kot olajšanje, da se reši iz toksične zveze s tožnikom. Zgolj tožnik je z nedopustnim nagibom zasledoval protipravno premoženjsko korist na škodo upnika. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da je nedopustni nagib prerasel v kavzo, je tako materialnopravno zmotno. Iz naslova izognitve davčnega dolga toženka namreč ni imela nobene koristi, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Toženka se ne strinja tudi s prvostopenjskim zaključkom, da v konkretni zadevi uporabi drugega odstavka 87. člena OZ nasprotujejo posebne okoliščine, ker naj bi bila nepoštena oba pogodbenika. Glede na to, da je po prepričanju pritožbe Darilno pogodbo in Sporazum z nedopustnim nagibom sklenil zgolj tožnik, je izpolnjena podlaga za uporabo drugega odstavka 87. člena OZ. Ker sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo in ni zavrnilo zahtevka za vrnitev stvari, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa s predmetno zadevo ni primerljiva. Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 616/2021 z dne 7. 9. 2022 ugotavlja, da se večina razlogov, zaradi katerih izpodbijane pogodbe nasprotujejo temeljnim moralnim načelom, nanaša na ravnanja tožene stranke. V obravnavanem primeru pa se razlogi za ničnost izpodbijanih pogodb nanašajo na ravnanje tožnika in se večinoma ne nanašajo na toženko. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi toženka zaradi nepoštenega ravnanja imela kakršno koli premoženjsko korist. Sklep in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 109/2011 z dne 28. 2. 2012, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, po prepričanju pritožbe temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot obravnavana zadeva. S to odločbo je bilo odločeno na osnovi 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), kjer je bila ureditev drugačna od sedaj veljavne ureditve v drugem odstavku 87. člena OZ. V citirani zadevi je ravnanje pogodbenikov nasprotovalo prisilnim predpisom, medtem ko v obravnavanem primeru nasprotuje moralnim načelom. Zadevi si tako v dejanskem in pravnem pogledu nista podobni. Tožnik v zvezi z nepoštenostjo toženke tudi ni podal nobenih navedb. Z ugotovitvijo, da je toženka pri sklepanju izpodbijanih pravnih poslov ravnala nepošteno, je sodišče prve stopnje zato prekoračilo trditveno podlago tožbe in zašlo v procesno kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Brez prekoračitve trditvene podlage bi sodišče prve stopnje ob uporabi drugega odstavka 87. člena OZ namreč moralo zavrniti tožnikov vrnitveni zahtevek.

Toženka je opozorila tudi na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri se na ničnost ne more sklicevati stranka, ki je povzročila ničnostne razloge. Iz trditev tožnika in njegove izpovedi izhaja, da so ničnostni razlogi na njegovi strani, saj se je izogibal davčnemu dolgu. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 366/95 z dne 29. 1. 1997 zapisalo, da stranki, ki je povzročila ničnostne razloge, ni mogoče priznati pravnega interesa, ki jo legitimira k uveljavljanju ničnosti. Smiselno enako je Vrhovno sodišče RS zapisalo tudi v sodbi II Ips 226/2018 z dne 28. 3. 2019, da je favoriziranje ničnosti v primeru, ko se stranka, ki je sama povzročila ničnost, sklicuje na ničnost in iz svojega protipravnega ravnanja išče koristi, v nasprotju s samim namenom ničnosti ter načelom vestnosti in poštenja. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta sporna Darilna pogodba in Sporazum nična, je tako materialno pravno zmotna.

Zmotna pa je tudi prvostopenjska dejanska presoja, da je bila razveza pravdnih strank leta 2013 zgolj fiktivna, z namenom izognitve poplačila davčnega dolga, pravdni stranki pa sta še tudi po razvezi ter razdelitvi skupnega premoženja živeli skupaj in se v njunem razmerju ni nič spremenilo. Toženka v postopku na prvi stopnji ni zanikala, da davčni dolg ne bi vplival na razvezo zakonske zveze. Ravno nasprotno, izrecno je trdila, da je bil davčni dolg povod za vse težave, ki so rezultirale v razvezi zakonske zveze leta 2013. Tudi tožnik je zatrjeval, da sta pravdni stranki imeli težave z odnosi že leta 2010. Po letu 2013 je tožnik živel na različnih naslovih, kar je toženka tudi dokazala s predložitvijo potrdila o prejšnjih stalnih prebivališčih toženca z dne 26. 5. 2022. Tožnik je na naslov na X prihajal le zaradi stikov z mladoletnima otrokoma. Pravdni stranki sta se nato leta 2014 ponovno zbližali in se jima je rodil tretji otrok, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Le-to je zaključke o fiktivnosti razveze zakonske zveze in dejanskim nadaljnjim skupnim življenjem oprlo na zaslišanja skupnih prijateljev in sorodnikov pravdnih strank ter sosedov na X. Ob skrbnem in doslednem branju izpovedi predlaganih prič po stališču pritožbe ni mogoče zaključiti, da sta pravdni stranki v obdobju po razvezi zakonske zveze in do rojstva sina A. A. (2013 do 2014) dejansko živeli kot normalna družina. Pričama B. B. in C. C., ker sta pravdni stranki spoznali šele po rojstvu njunega tretjega sina, ne more biti znano, kaj se je med njima dogajalo pred in po razvezi, vse do rojstva tretjega sina dne 22. 11. 2014. Tudi priča D. D. je izpovedala, da je pravdni stranki spoznala leta 2015, to je v obdobju, ko sta se znova zbližali. Prav tako je priča E. E. pravdni stranki spoznala šele leta 2014 in izpovedala o njihovih skupnih doživetjih v kasnejšem obdobju, ni pa izpovedala, da se je z njima družila v času razveze. SMS sporočila in fotografije, ki jih je predložil tožnik, zajemajo obdobje od leta 2015 do 2020, po navedbah pritožbe pa potrjujejo zgolj dejstvo, da sta se pravdni stranki po letu 2015 ponovno družili, ne izkazujejo pa njunega odnosa v letih 2013 in 2014, torej pred in po razvezi zakonske zveze. Tudi sosedje pravdnih strank na X so tožnika na naslovu spornih nepremičnin lahko videli zgolj občasno in ne vsakodnevno, pri čemer toženka niti ni zanikala, da je tožnik občasno prihajal na X. Iz zaslišanj omenjenih prič tako ni mogoče z gotovostjo potrditi, kašen je bil odnos pravdnih strank pred razvezo zakonske zveze in neposredno po njej, vse do rojstva tretjega sina A. A. Toženka pa v postopku zatrjuje ravno, da sta se pravdni stranki zaradi porušenega odnosa resnično razvezali leta 2013, čez čas pa ponovno vzpostavili odnos. Dejstva, da je bila razveza zakonske zveze leta 2013 resnična, pa ne ovrže niti rojstvo sina A. A. 22. 11. 2014 niti nakup vikenda na Y leta 2015 ter rojstnodnevne zabave, ki sta se jih pravdni stranki udeleževali po letu 2014. Vsi navedeni dogodki so se zgodili v obdobju, za katerega toženka tudi sama trdi, da sta se pravdni stranki ponovno zbližali. Z dokaznim zaključkom, da sta se pravdni stranki fiktivno razvezali z namenom izognitve poplačila davčnega dolga tožnika, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je posledica (tudi) neskrbne in nevestne dokazne presoje. Tako je tudi iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, tožniku pa v vsakem primeru naloži plačilo pritožbenih stroškov toženke.

3Tožnik v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženke v celoti kot neutemeljene prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane delne sodbe. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Delna sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih ter pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje je ob vrednostnem tehtanju izvedenih dokazov skladno s procesnimi navodili iz 8. člena ZPP pravilno in v celoti razjasnilo vse odločilne okoliščine primera. Ob tako ugotovljenem dejanskem substratu je prvostopenjska odločitev tudi pravno pravilna.

7Sodišče druge stopnje se je skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP argumentirano opredelilo zgolj do za predmetno odločitev odločilnih pritožbenih navedb.

8Toženka se zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravdni stranki sta nekdanja zakonca oziroma partnerja. Predmet predmetne pravde pa ni le ugotovitev skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na le-tem. Tožnik je s tožbo, ob sklicevanju na nedopustni nagib, namreč zahteval tudi ugotovitev ničnosti Darilne pogodbe (priloga A5) in Sporazuma (priloga A4) zaradi nasprotovanja spornih pravnih poslov prisilnim predpisom in morali, postavil pa je tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. O obeh tako postavljenih zahtevkih je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano delno sodbo, saj je ocenilo, da je glede teh zahtevkov zadeva že zrela za razsojo (314. člen ZPP). Sicer drži, ko navaja pritožba, da je toženka v postopku na prvi stopnji uveljavljala določene ugovore materialnopravne narave, ki jih je vse oprla na darilno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV 63/02 z dne 29. 1. 2002 (priloga A14). S to pogodbo je od svojih staršev prejela sporne nepremičnine v dar do celote, solastni delež do 1/2 celote pa je z isto pogodbo toženka kot darilo prenesla na tožnika. V postopku na prvi stopnji je toženka zatrjevala, da za lastništvo tožnika na spornih nepremičninah do 1/2 celote na osnovi darilne pogodbe iz leta 2002 več ni pravne podlage. Takšno darilo je bilo namreč nesorazmerno premoženjskim razmeram toženke in ga je tožnik po razpadu zakonske zveze oziroma partnerske skupnosti, do katere je po zatrjevanjih toženke prišlo že leta 2013, dolžan vrniti skladno drugim odstavkom 110. člena DZ. Z razpadom partnerske skupnosti se je tudi izjalovil namen, zaradi katerega je bilo darilo dano, odpadla je namreč kavza pravnega posla, ki je bila po toženkinih navedbah v veri v večno skupno življenje. Toženka je tožniku leta 2002 dano darilo tudi preklicala zaradi hude nehvaležnosti, v zvezi s čimer navaja dogodek z dne 26. 8. 2021, ko naj bi jo tožnik telesno poškodoval.

9Zgoraj izpostavljenih ugovorov toženke sodišče prve stopnje v izpodbijani delni sodbi sicer res ni vsebinsko obravnavalo, vendar je zmotno stališče pritožbe, da bi to moralo storiti. Vprašanje, ali ima tožnik po razpadu partnerske skupnosti pravdnih strank še zmeraj pravno podlago za lastninsko pravico na spornih nepremičninah do idealne polovice, ki je v zemljiški knjigi na njegovo ime vpisana na osnovi darilne pogodbe iz leta 2002, za odločitev o zahtevku, o katerem je odločeno z izpodbijano delno sodbo, namreč ni predhodno vprašanje.

10Obravnavani zahtevek po svoji pravni naravi predstavlja izbrisno tožbo, kot jo ureja 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Skladno s citirano določbo se lahko, če je vknjižba določene pravice v zemljiški knjigi neveljavna iz materialnopravnega razloga, s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožnik se na neveljavnost vknjižbe lastninske pravice pri spornih nepremičninah na ime toženke do idealne polovice sklicuje zaradi ničnosti Darilne pogodbe iz leta 2012 (v zvezi s kasnejšim Sporazumom iz leta 2014), na osnovi katere je bila ta vknjižba opravljena. Za odločitev o zahtevku, ki je zaobsežen z izpodbijano delno sodbo, je zato ključnega pomena zgolj, ali ima sporna vknjižba lastninske pravice na ime toženke veljavno pravno podlago. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da sporni zemljiškoknjižni vpis nima veljavne pravne osnove, saj je pravilno presodilo, da sta sporna Darilna pogodba in Sporazum, pri čemer je slednji razpolaganje z Darilno pogodbo zgolj še utrdil, nična. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah vzpostavi lastniško stanje, kakršno je bilo pred spornim vpisom lastninske pravice na toženko do 1/2 celote na temelju nične Darilne pogodbe iz leta 2012, kar pomeni vknjižbo lastninske pravice na ime vsake od pravdnih strank do 1/2 celote. Ali tožnik po razpadu partnerske skupnosti pravdnih strank še ima lastninskopravna upravičenja na spornih nepremičninah do idealne polovice, pa bo sodišče prve stopnje ugotavljalo v nadaljevanju predmetnega postopka. Vezano na procesno gradivo pravdnih strank in ob (morebitni) dopolnitvi dokaznega postopka se bo v primeru postavitve ustreznih oblikovalnih oziroma vrnitvenih zahtevkov opredelilo še do drugih med pravdnima strankama spornih dejanskih in pravnih vprašanj (vprašanje dejanske pravne narave darilne pogodbe iz leta 2002 in njenih pravnih učinkov, vprašanje ex lege nastajanja skupnega premoženja pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze oziroma partnerske skupnosti, vključno z vprašanjem spremembe identitete spornih nepremičnin zaradi vlaganj ter vprašanjem veljavnosti darilne pogodbe iz leta 2002 po prenehanju partnerske skupnosti (110. člena DZ ter določbe OZ o preklicu darilne pogodbe iz nehvaležnosti), ter končno vprašanje deležev pravdnih strank na skupnem premoženju). Zavrnitev tožnikovega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja že v tej fazi postopka pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe ni mogoča, tudi v kolikor bi se v nadaljevanju predmetnega postopka izkazalo, da tožnik več ni lastnik spornih nepremičnin do idealne polovice. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, tožbeni zahtevek v delu, o katerem je odločeno z izpodbijano delno sodbo, predstavlja izbrisno tožbo iz 243. člena ZZK-1. Ta tožba pa je usmerjena zgolj v izbris zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice pri spornih nepremičninah na ime toženke do idealne polovice, ki pa, z ozirom, da je Darilna pogodba iz leta 2012 nična, v nobenem primeru, četudi toženki lastninska pravica v tem obsegu pripada na drugi dejanski in pravni podlagi, ne more ostati v veljavi. Sodišče prve stopnje je toženki uvodoma tudi pojasnilo, da je z izpodbijano sodbo presojalo zgolj utemeljenost zahtevkov, ki ustrezajo izbrisni tožbi (ugotovitev ničnosti Darilne pogodbe iz leta 2012 in Sporazuma ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja). Glede na to, da že zgoraj izpostavljenih ugovorov toženke prvostopenjsko sodišče za potrebe odločitve o zahtevku iz naslova izbrisne tožbe ni bilo dolžno vsebinsko obravnavati, z izpodbijano delno sodbo tudi pravica toženke do kontradiktornega obravnavanja in izjave ni bila kršena. Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

11Podana ni niti s pritožbo uveljavljana procesna kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na katero se toženka sklicuje zaradi prekoračitve trditvene podlage tožbe ter z določbo 8. člena ZPP neskladne dokazne presoje. Stališču pritožbe, da tožnik o nepoštenosti toženke ni podal nobenih navedb in naj bi bilo izigravanje upnika (FURS) zgolj njegov interes, ni moč pritrditi. Tožnik je na več mestih ponudil pravočasne trditve o tem, da sta s sklenitvijo sporne Darilne pogodbe leta 2012, s fiktivno razvezo zakonske zveze leta 2013 ter s sklenitvijo Sporazuma leta 2014, obe pravdni stranki zasledovali protipravno premoženjsko korist in sicer, da se upniku tožnika onemogoči, da za poplačilo njegovega davčnega dolga poseže na sporne nepremičnine kot skupno premoženje pravdnih strank.¹ Zaključka, da je bil namen pridobitve protipravne premoženjske koristi nagib obeh pravdnih strank pri sklepanju spornih pravnih poslov, sodišče prve stopnje tako ni sprejelo izven okvirov tožbenih navedb.

12Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo metodološke napotke za dokazno vrednotenje iz 8. člena ZPP.² Sodišče druge stopnje v celoti kot pravilne sprejema izčrpno argumentirane prvostopenjske zaključke o tem, da je bila razveza zakonske zveze pravdnih strank leta 2013 zgolj formalna oziroma navidezna in sta tožnik ter toženka, še vse do oktobra leta 2020, s tremi otroki živela kot normalna družina na skupnem naslovu (X). Zakonska zveza med pravdnima strankama pa je bila razvezana in Darilna pogodba leta 2012 ter Sporazuma leta 2014 sklenjena zgolj z namenom izognitve poplačila davčnega dolga tožnika.

13Sodišče prve stopnje zgornjih zaključkov ni oprlo zgolj na izpovedi v postopku zaslišanih prič oziroma na njihove pisne izjave, temveč jih je podkrepilo še z drugimi izvedenimi dokazi ter z uporabo pravil logičnega sklepanja. Navedbam pritožbe, da na osnovi izpovedi prič (sorodniki, prijatelji ter sosedje pravdnih strank) ni mogoče sklepati o tem, da sta tožnik in toženka v obdobju po razvezi zakonske zveze in do rojstva tretjega sina A. A. dne 22. 11. 2014 dejansko kot partnerja živela normalno družinsko življenje, ni mogoče slediti. Toženka glede na izpostavljeno celo sama smiselno priznava, da sta bila s tožnikom po rojstvu tretjega otroka v partnerski skupnosti. Da sta pravdni stranki v celotnem obdobju, vse od leta 2012, ko je bila sklenjena sporna Darilna pogodba, in vse do oktobra 2020, ko sta se tudi dejansko razšli, živeli v normalni partnerski zvezi, pa zanesljivo izhaja že iz izpovedi prijateljev ter sosedov pravdnih strank oziroma njihovih pisnih izjav, ki jih v relevantnem delu korektno povzema že izpodbijana sodba. Ob tem velja poudariti, da prav izpovedi prič o tem, da sta tožnik in toženka od rojstva tretjega sina iz vse do razpada njune partnerske skupnosti konec leta 2020 skupaj s tremi otroki živela normalno družinsko življenje, v nasprotju s prepričanjem pritožbe kažejo na to, da do razpada partnerske skupnosti med njima predhodno sploh nikoli ni prišlo in je bila razveza zakonske zveze leta 2013 zgolj formalna. Skupni prijatelji pravdnih strank (B. B., C. C., D. D., F. F., G. G., H. H.), s katerimi sta stike navezala preko otrok (praznovanja otroških rojstnih dni) in za katere sodišče prve stopnje glede na to, da se po razhodu pravdnih strank leta 2020 z njima več ne družijo, pravilno oceni, da so verodostojne priče in nimajo interesa za ugoden izid postopka v korist katere od pravdnih strank, so v svojih izpovedih oziroma pisnih izjavah prepričljivo potrdili, da so tožnika in toženko vse od leta 2012 dalje dojemali kot partnerja in v njunem odnosu tudi po letu 2013, ko je bila zakonska zveza med njima formalno razvezana, ni bilo nobenih sprememb. Tudi sosedje pravdnih strank (I. I., J. J., K. K., L. L. ml., L. L. st., M. M.) so zanesljivo potrdili, da je tožnik ves čas od leta 2013 do leta 2020 neprekinjeno bival v skupni stanovanjski hiši pravdnih strank (X). Navedeno enako izhaja že iz izpovedi oziroma pisnih izjav prijateljev pravdnih strank, ki so ju tudi obiskovali na njunem skupnem domu. Neprekinjeno bivanje tožnika na X do leta 2020 pa je zaslišan kot priča potrdil tudi tožnikov prijatelj N. N. Upoštevaje čas zaslišanja prič oziroma podaje njihovih pisnih izjav, je sodišče prve stopnje prenehanje partnerske skupnosti med pravdnima strankama tudi pravilno okvirno časovno umestilo v leto 2020, natančneje v oktober 2020.

14Kot je pravilno storilo že sodišče prve stopnje, pa velja toženki še enkrat več pojasniti, da uradno prijavljeno bivališče tožnika na drugih naslovih ne ovrže, na osnovi izpovedi prič, prepričljivo sprejetih zaključkov, da sta pravdni stranki tudi po letu 2013 živeli kot mož in žena na X, vse do njunega razhoda leta 2020. Pri tem ne gre spregledati, da je celo mama toženke O. O., ki ima interes za uspeh toženke v predmetni pravdi, kot priča izpovedala, da je bilo tožniku v letu 2012 ali 2013 potrebno prijaviti bivališče v T (vikend toženkinih staršev) zaradi izognitve davčnemu dolgu. Podpreti pa je potrebno tudi logično sklepanje prvostopenjskega sodišča, da v primeru resničnega prenehanja partnerske skupnosti tožnik bivališča gotovo ne bi prijavil na vikendu toženkinih staršev. Po obrazloženem sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tezi toženke, da je bila razveza zakonske zveze leta 2013 resnična in se je tožnik na X občasno vračal zgolj zaradi stikov z otroki.

15Dejstvo, da je partnerska zveza med pravdnima strankama prenehala šele konec leta 2020, še dodatno utrjuje rojstvo tretjega skupnega sina A. A. dne 22. 11. 2014 ter nakup vikenda na hrvaškem otoku Y v letu 2015. Ob tem, ko je dokazni postopek prepričljivo pokazal, da je tožnik kupljeno vikend hišico na Y sam, z občasno pomočjo prijateljev in sorodnikov, korenito obnovil in uredil (navedeno ne izhaja zgolj iz izpovedi skupnih prijateljev pravdnih strank, priče E. E. in P. P., temveč tudi iz izpovedi oziroma pisnih izjav toženkinih sorodnikov R. R., O. O. in S. S.), tja pa sta skupaj s toženko in otroki na morje zahajala vse do leta 2020, sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbi, da sta se pravdni stranki zgolj kratkotrajno znova zbližali in se jima je rodil tretji skupni otrok, med njima pa ni bilo več partnerske skupnosti v pravem pomenu besede. Iz izpovedi priče E. E. (po poklicu odvetnica) in P. P., ki sta ju pravdni stranki oba spoznali na Y leta 2014 in so se tam družili, jasno izhaja, da sta tožnik in toženka vse do njunega dejanskega razhoda leta 2020 kot skladna in razumevajoča partnerja skupaj z otroki živela normalno in srečno družinsko življenje. Priča E. E. je izpovedala celo, da sta ji pravdni stranki kot prijateljici povedali, da sta od leta 2013 formalno razvezani zaradi davčnega dolga (to izhaja tudi iz izjave imenovane priče v prilogi A31). Leta 2019 sta se skupaj udeležili še praznovanja abrahama njenega moža. Odnosi med pravdnima strankama so se pričeli krhati šele v času epidemije Covid (pisna izjava imenovane priče v prilogi A33). O tem, da sta bili pravdni stranki v partnerski zvezi vse do konca leta 2020, pa ob logičnem sklepanju priča tudi dejstvo, da je bil tožnik od 30. 7. 2019 do 30. 7. 2020 zaposlen (pogodba o zaposlitvi v prilogi A37) pri v letu 2019 ustanovljeni družbi toženke Š. d.o.o. (Akt o ustanovitvi in zgodovinski izpis iz sodnega registra za družbo Š. d.o.o. v prilogi A34 in A35). Enako potrjuje tudi okoliščina, da je bilo v letu 2020 kupljeno še plovilo, za katero toženka zatrjuje, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Nekonsistentno s prejšnjimi navedbami (po letu 2013 skupno premoženje več ni nastajalo) pa toženka enako, sicer iz previdnosti, zatrjuje tudi za številne druge predmete, pridobljene po trenutku razveze zakonske zveze leta 2013, vse do konca leta 2020. Tožnik je imel od dne 29. 8. 2019 stalno prebivališče celo ponovno prijavljeno na X (priloga B36). Glede na vsebino korespondence med tožnikom in toženko po SMS sporočilih (priloga A32) za obdobje od 2015 do 2020 (priloga A32) ter ob vpogledu v fotografije v prilogi A64, ki pričajo o v tem obdobju skupaj preživetih trenutkih, druženjih s prijatelji ter skupnih dopustih, pa ne more biti nobenih pomislekov o tem, da sta pravdni stranki po formalni razvezi leta 2013 v zunajzakonski skupnosti kot partnerja živeli še vse do konca leta 2020.

16Ob zaključku, da je bila razveza med pravdnima strankama leta 2013 zgolj formalna in opravljena izključno zaradi izognitve poplačila davčnega dolga tožnika, je glede na ureditev v 148. in 208. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) lahko le pravilno tudi nadaljnje prvostopenjsko sklepanje, da je bila iz enakega razloga med pravdnima strankama sklenjena že Darilna pogodba leta 2012 in nato še Sporazum leta 2014. Obstoj davčnega dolga tožnika že v letu 2010 med pravdnima strankama ni bil sporen. Sporno Darilno pogodbo pa sta tudi po prepričanju sodišča druge stopnje leta 2012 sklenili zato, da bi glede na določbo 208. člena ZDavP-2, po katerem je z davčno izvršbo mogoče poseči tudi na dolžnikovo nepremično premoženje, preprečili poplačilo tožnikovega davčnega dolga iz tožniku po podatkih zemljiške knjige do idealne polovice lastnih spornih nepremičnin, ki so v naravi predstavljale stanovanjsko hišo, v kateri sta pravdni stranki bivali, takrat še z dvema otrokoma.

17Po prvem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 148. člena ZDavP-2, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta lahko izterja tudi iz premoženja povezanih oseb, pri čemer med te skladno s tretjim odstavkom 148. člena ZDavP-2 sodi tudi zakonec oziroma zunajzakonski partner, ki so to premoženje, kot toženka od tožnika z Darilno pogodbo leta 2012, neodplačno pridobile od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala. Glede na takšno zakonsko ureditev je potrebno zaključiti, da sta se pravdni stranki kljub sklenitvi Darilne pogodbe že leta 2012, v letu 2013 formalno razvezali in nato leta 2014 sklenili še Sporazum, s katerim sta le potrdili, da sta si skupno premoženje že razdelili in s tem utrdili razpolaganje z Darilno pogodbo iz leta 2012, zgolj iz razloga, da v vsakem primeru preprečita poplačilo davčnega dolga iz spornih nepremičnin. Že iz zgornje obrazložitve pa izhaja, da sta razvezo zakonske zveze med pravdnima strankama zaradi davčnega dolga potrdili tudi priča O. O. in E. E. Po obrazloženem kritične presoje ne vzdržijo tudi pritožbene navedbe, da je bilo izigravanje upnika (FURS) zgolj v interesu tožnika, ne pa tudi toženke. Z ozirom, da sta pravdni stranki kot partnerja živeli normalno družinsko življenje vse do konca leta 2020 in v njunem medsebojnem odnosu po razvezi v letu 2013 dejansko ni bilo nobenih sprememb, sodišče druge stopnje lahko le kot pravilen podpre prvostopenjski zaključek, da sta bila nepoštena oba pogodbenika in sta imela enak ter skupen nagib oziroma namen pri sklenitvi spornih pravnih poslov. Prav tako ne drži, kot navaja pritožba, da toženka z izognitvijo poplačila davčnega dolga naj ne bi imela nobene koristi. Tožnikov davčni dolg bi se namreč v vsakem primeru poplačal iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, grozila pa je tudi izvršba na stanovanjsko nepremičnino, katera po zatrjevanjih tožnika prav tako sodi v skupno premoženje, pri čemer bo sodišče prve stopnje pravno presojo v tej zvezi sprejelo v nadaljevanju predmetnega postopka.

18Z ozirom, da sta bila Darilna pogodba in Sporazum med pravdnima strankama sklenjena izključno z namenom izognitve poplačila tožnikovega davčnega dolga, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil nagib (namen) za sklenitev spornih pravnih poslov za pravdni stranki tako pomemben, da je že prerasel v pravno podlago (kavzo) sklenjenih pogodb.³ V kolikor pravdni stranki ne bi hoteli preprečiti poplačila davčnega dolga, spornih pravnih poslov namreč gotovo ne bi sklenili. Sklepanje pravnih poslov zgolj z namenom izigravanja upnikov je v nasprotju tako z moralnimi načeli, kot tudi s prisilnimi predpisi, prvostopenjskih zaključkov o tem pa pritožba niti ne prereka. Ob tem, ko je ničnostno sankcijo za pogodbo z nedopustno podlago mogoče izpeljati iz prvega odstavka 86. člena OZ, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da takšno sankcijo izrecno predvideva že 39. člen OZ,⁴ po katerem je pogodba z nedopustno podlago nična. Drži tudi, da bi nastop ničnostne sankcije v obravnavanem primeru, ko gre pri Darilni pogodbi za neodplačno razpolaganje, narekoval tudi tretji odstavek 40. člena OZ. Skladno s citirano odločbo je neodplačna pogodba namreč nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika.

19Toženka se neupravičeno zavzema tudi za uporabo drugega odstavka 87. člena OZ, ki ureja posledice ničnosti. Če je sporna pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje prisilnim predpisom, lahko sodišče sicer v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki. Ni pa takšna odločitev nujna, kar velja predvsem v primerih, ko sta nepošteni obe pogodbeni stranki.⁵ Takšen primer je tudi obravnavani. V sodbi VSL I Cp 616/2021 je sodišče tudi izrecno zapisalo, da ko sta nepošteni obe stranki (in je nepoštenost obeh pogodbenih strank tudi ugotovilo, le da je ocenilo, da je bila tožena stranka bolj nepoštena kot tožeča), ni nikakršnega razloga za zavrnitev kondikcijskega zahtevka na podlagi drugega odstavka 87. člena OZ. Uporaba citirane določbe bi namreč povzročila položaj, ko bi ob ugotovljeni ničnosti sporne Darilne pogodbe v zvezi s Sporazumom njeni učinki v celoti ostali v veljavi. Davčni dolg tožnika je bil po njegovih neprerekanih trditvah dokončno poplačan v letu 2019, in sicer brez, da bi upnik posegel na sporne nepremičnine. Glede na navedeno, pri čemer je pri poplačilu davčnih obveznosti, sploh pri ažurnem, izražen tudi javni interes, sta pravdni stranki s sklenitvijo spornih pravnih poslov sicer že dosegli določene prepovedane posledice, ki jih z uveljavitvijo ničnosti spornih pravnih poslov več ni mogoče odvrniti. Ker tožnik v predmetnem postopku od toženke terja zgolj tisto, kar je toženki dal na podlagi nične Darilne pogodbe v zvezi s Sporazumom, pa bi zavrnitev povračilnega zahtevka vodila k neupravičeni obogatitvi prav tako nepoštene toženke,⁶ kar ni sprejemljivo. Prav iz tega razloga tožniku tudi ni mogoče odreči interesa za uveljavitev ničnostnega zahtevka, za kar se zavzema pritožba. Tožnik iz svojega protipravnega ravnanja namreč ne išče nadaljnjih premoženjskih koristi,⁷ temveč, kot že izpostavljeno, od toženke zahteva zgolj vračilo tistega, kar ji je bilo na osnovi nične Darilne pogodbe dano. Vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v takšnem primeru pa kot specialne določbe zahtevajo že določbe 243. člena ZZK-1. Četudi zakonska dikcija iz razloga pravne varnosti varujejo dobrovernega pridobitelja (načelo zaupanja v zemljiško knjigo po 10. členu Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ in 8. členu ZZK-1), je v javnem interesu, da je zemljiškoknjižno lastniško stanje skladno z dejanskim. Po prvem odstavku 11. člena SPZ se namreč domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, saj se pri nepremičninah publiciteta lastninske pravice zagotavlja z vpisom v zemljiško knjigo (publicitetni učinki vpisov, 6. člen ZZK-1).⁸ Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

20Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka se ob smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo v zadevi, ko bo stroškovne

zahtevke pravdnih strank mogoče presojati na osnovi doseženega končnega pravdnega uspeha z zahtevkom po tožbi ter nasprotni tožbi.

¹ Že v tožbi je tožnik navajal, da je očitno, da sta obe pravdni stranki s svojim ravnanjem dosegli fiktivno razvezo zakonske zveze ter fiktivno uredili prenos premoženja tožnika na toženko, da se onemogoči izterjava davčnega dolga. Tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2021 je tožnik zatrjeval, da sta fiktivno razvezo zasledovali obe pravdni stranki in sta odvetnici E. E. kot prijateljici povedali, da sta se razvezali zgolj zaradi davčnega dolga. Leta 2013 sta obe pravdni stranki zasledovali isti cilj, in sicer pridobitev protipravne premoženjske koristi. Tožnik je pri tem sledil toženki pri sklepanju fiktivnih poslov in poravnav. Z namenom izognitve davčni izvršbi je imel tožnik prebivališča prijavljena drugje, kot je dejansko prebival. V pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2022 je tožnik dodal še, da je bila razveza fiktivna in da je vse skrbno pripravljala prav toženka ter tožniku urejala prebivališča.
² 8. člen ZPP: "Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka."
³ O tem tudi VS RS v sklepu II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017 (opomba št. 1) in Damjan Možina v članku So diamanti res večni? Darilna pogodba, družinska razmerja in spremenjene okoliščine, PID, št. 5, 2014, str. 833.
⁴ 39. člena OZ: "(1) Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). (2) Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. (3) Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. (4) Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična."
⁵ VS RS sklep in sodba III Ips 109/2011 z dne 28. 2. 2012.
⁶ VSL sodba I Cpg 616/2021 z dne 7. 9. 2022.
⁷ Za takšne primer gre v zadevah VS RS sodba II Ips 226/2018 z dne 28. 3. 2019 in VSL sodba in sklep II Cp 1313/2017 z dne 27. 9. 2017.
⁸ O tem podrobneje M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 90 in 91.