540. člen OZ

Preklic darila po OZ se lahko zahteva ne glede na stranke darilne pogodbe in razmerja med njimi, medtem ko je določbo 110. člena DZ mogoče uporabiti samo v primeru obstoja zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti.

Kot pravilno izhaja že iz izpodbijane sodbe, je tožnica v okviru primarnega zahtevka napačno vtoževala preklic darila, saj se darilo prekliče z enostransko izjavo volje in ne s sodno intervencijo. Če sodišče ugotovi, da je darovalec preklical že dano darilo, lahko obdarjencu naloži le vrnitev predmeta darila oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obdarjen. Po sklenitvi darilne pogodbe nastale okoliščine ne morejo vplivati na (ne)veljavnost pogodbe. Ravnanje obdarjenca, ki dosega standard hude nehvaležnosti, lahko tako povzroči le vrnitveni ali obogatitveni zahtevek oziroma prenehanje darovalčeve obveznosti, če darilna pogodba še ni bila izpolnjena. V ničemer pa kasnejši preklic darila nima vpliva na sklenitveno fazo darilne pogodbe.

Predlog se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog se zavrne.

Sodna praksa je enotna v stališču, da je mogoče kot hudo nehvaležnost šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila le ob celoviti presoji vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito presojo vseh okoliščin in ravnanj med obdarjenko in darovalcem in glede na ugotovljene okoliščine pravilno zaključilo, da so ravnanja, ki jih tožnik očita toženki, razlog za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti na podlagi prvega odstavka 540. člena OZ.

Sodna odločba zaradi smrti stranke ni neizvršljiva. Bistveno je, da je odločitev o izvedenih dokazih preverljiva, to pa je mogoče tudi z oznako posamezne priloge in ne zgolj s popisom vsake posamične listine.

Huda nehvaležnost, ki je po OZ potrebna, da se darilna pogodba oziroma darilo lahko prekliče pomeni, da se je obdarjenec proti darovalcu ali njegovemu bližnjemu obnašal tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prejeto darilo obdržal.

Pogoj za preklic darila torej ni le huda nehvaležnost, pogoj je tudi pravočasnost preklica. Enoletni rok je materialni prekluzivni rok, to pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu, pravočasnost preklica je pravno odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti zahtevka. Pod točkama 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo tožnikovo trditveno podlago, vendar brez odločilnih dejstev, potrebnih za presojo pravočasnosti vložene tožbe (preklica darila), med razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka pa tudi ni najti razlogov o odločilnih dejstvih glede pravočasnosti tožbe.

Da bo sodišče lahko opravilo pravno moralno vrednotenje pravnega standarda velike nehvaležnosti, se bo moralo predhodno izreči o dokazanosti tožnikovih navedb o očitanih ravnanjih toženke (prepoved uporabe skupne kuhinje, skrivanje osebnih oblačil, prepoved uporabe gospodinjskih aparatov, prepoved uporabe centralnega ogrevanja, kopalnice, uničenja ozimnice ...). Po potrebi bo pri tem upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje bo torej moralo na podlagi izvedenih dokazov ter na njihovi osnovi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev zaključiti, ali se je toženka proti tožniku in njegovim bližnjim obnašala tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih neupravičeno, da bi kot obdarjenka darilo obdržala.

Predlog se zavrne.

Glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše. Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe. Preužitkarska pogodba je pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev,

OZ ne določa obveznosti upnika z več dolžniki glede iste terjatve, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih najprej poskuša poplačati od vseh ostalih, saj se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik (in ne kdo drugi) nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, da torej ni zakonsko predpisane kumulacije ali vrstnega reda unovčevanja solidarnih osebnih zavarovanj, vzpostavitev take obveznosti kot pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj posameznega dolžnika pa bi v razmerju do upnika negirala namen instituta solidarnosti, ki je namenjen enostavnejšemu in hitrejšemu poplačilu upnika od tistega solidarnega dolžnika, od katerega bo po njegovem mnenju najlažje prišel do (polnega) plačila svoje terjatve, kar posledično pomeni, da tretji, t.j. prejemnik koristi, ki je pasivno legitimiran za v pravdi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, z ugovorom, da bi se upnik lahko poplačal od drugih solidarnih dolžnikov oziroma solidarnih porokov, ne more uspeti. Ker toženi stranki nista uspeli izkazati t.i. pojma hude nehvaležnosti, ki je pogoj za enostranski preklic darila, sodišče prve stopnje pa je ob tem dokazno podprto

Tožnica tožencu ni podarila nekaj iz svojega posebnega premoženja, ampak skupno premoženje, česar ni mogla storiti, saj gre za skupno lastnino in premoženje, ki še ni bilo razdeljeno. Navedeno pomeni, da darila med zakoncema v konkretnem primeru ni bilo, zato ga tožnica ne more zahtevati nazaj na podlagi 84. člena ZZZDR. Ob povedanem je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek pravilno zavrnilo.

Rok za preklic darila določen v 543. členu OZ je materialni in prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu, zatorej bi bilo treba zahtevek tožnika zavrniti že iz tega razloga.

Predlog se zavrne.

Sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na strankin predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Kakšne okoliščine so upravičeni vzrok za zamudo, zakon ne določa. Določitev vsebine predpostavke upravičenega vzroka tako pomeni interpretacijo pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Ob tem je treba upoštevati, da gre za izjemno sredstvo, omejeno le na upravičene primere, saj ima nasprotna stranka pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja Pravilna presoja ugotovljenih dejstev narekuje presojo, da je navidezna prodajna pogodba prikrivala veljavno darilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, zato so brez učinka le tista določila sporne prodajne pogodbe, v katerih se zapisana izjava ne ujema z voljo pogodbenih strank, to pa so le določila o kupnini. Tožba tožnika je

OZ v 540. členu ureja poseben primer preklica darilne pogodbe in sicer iz razloga „hude nehvaležnosti“. Gre torej za materialnopravno predpostavko, zakonski dejanski stan, opisan v obliki pravnega standarda. Že zgolj z jezikovno metodo razlage je moč ugotoviti, da citirani pravni standard zahteva stopnjevano obliko „nehvaležnosti“, kar izraža s pojmom „huda“. Pravica do izjave (22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP) v dokaznem postopku strankam daje načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Ta pravica se lahko omeji, če obstojijo sprejemljivi (ustavno dopustni) razlogi. Med takšne sodi tudi neizvedba tistih dokaznih predlogov, katerih dokazna tema (trditev o dejstvu) bodisi ni odločilna ali pa dokazni predlog ni ustrezno „substanciran“.

Tožnica zatrjuje, da je nagib, zaradi katerega je bila sklenjena darilna pogodba, torej, da bo toženec na stara leta zanjo skrbel, tako pomemben, da je ta prerasel v kavzo. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/2017 izhaja, da OZ v 39. členu ničnost v zvezi s kavzo pogodbe veže le na okoliščino, ko dopustne podlage ni bilo ob sklenitvi pogodbe in ne tudi, če bi ta odpadla kasneje, to je že po njeni sklenitvi oziroma celo po izpolnitvi. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v citirani odločbi, je OZ sistemsko in vsebinsko celovito uredil preklic darilne pogodbe, vendar ničnosti kot najstrožje sankcije v nobenem primeru ne predpisuje. Tudi če je razlog, zaradi katerega naj bi tožnica tožencu izročila znesek 154.000 EUR, po realizaciji sklenjene darilne pogodbe odpadel (po tožničini trditveni podlagi najkasneje v letu 2015, ko naj bi z tožencem poskušala navezati stik tožničina vnukinja, torej 8 let po zatrjevani sklenitvi darilne pogodbe), pogodba zaradi tega še ni nična.

Ni pravilno stališče, da terjatev za vrnitev darila ni verjetno izkazana že zato, ker tožbeni zahtevek na vrnitev darila ni zapadel, saj zakonska zveza med pravdnima strankama še ni razvezana. Za verjetnost omenjene terjatve glede na prvi odstavek 272. člena ZIZ zadostujejo trditve obeh pravdnih strank o vloženi tožbi na razvezo zakonske zveze in o prenehanju njune življenjske skupnosti. Četudi je cilj hitra odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva in je dokazni standard pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe nižji kot pri dokončni odločitvi (verjetnost), odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne sme ostati neobrazložena.