6. člen ZZK-1

Predlog se zavrne.

Subjektivni rok za izpodbijanje pogodbe, s katero je bila predkupnemu upravičencu kršena predkupna pravica, prične teči šele, ko se predkupni upravičenec seznani s pogodbenimi pogoji, in ne že, ko je seznanjen s kršitvijo predkupne pravice. Da gre za logično razlago izhaja tudi iz vsebine drugega odstavka 512. člena OZ, kjer rok v primeru, da je predkupni upravičenec obveščen o napačnih pogojih prodaje, začne teči od dne, ko je predkupni upravičenec zvedel za prave pogodbene pogoje. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik, kot potrjuje korespondenca z drugim tožencem in njegovim sinom, najmanj od 28. 2. 2022 seznanjen, da je prva toženka nepremičnino prodala drugemu tožencu. Vendar pa zgolj vedenje o osebi kupca še ne pomeni seznanjenosti z vsebino prodajne pogodbe in njenimi pogoji. Ker toženki nista podali trditvene podlage, da bi bil tožnik takrat ali kadarkoli pred pridobitvijo prodajne pogodbe iz zbirke listin seznanjen z vsemi bistvenimi sestavinami prodajne pogodbe, tudi datum 28. 2. 2022 ne more predstavljati pravega časovnega trenutka za pričetek teka subjektivnega šestmesečnega roka iz prvega odstavk

Oderuštvo je rezultat zavestnega, voljnega, namernega ravnanja; nesorazmerje med izpolnitvama ne nastane naključno, temveč kot posledica namena ene pogodbene stranke, da si na račun ranljivosti sopogodbenika pridobi nesorazmerno premoženjsko korist. Določba 119. člena OZ od pogodbenika ne zahteva, da raziskuje premoženjski položaj druge pogodbene stranke, preverja njene motive za sklenitev pogodbe in jo aktivno varuje pred njenimi (morebiti tudi nepremišljenimi) odločitvami, temveč mu prepoveduje zavestno izkoriščanje njene stiske ali ranljivosti.

Pravo daje sodno varstvo pošteni stranki, zato tožnica kot slaboverna graditeljica ne sme priti v boljši (stvarnopravni) položaj kot ga imata prva in druga toženka, ki sta ohranili položaj dobrovernih (so)lastnic. Četudi je tretja toženka dovolila gradnjo (kar pojmovno izključuje možnost upiranja gradnji), je obravnavani spor glede na vsebino in naravo tožbenega zahtevka mogoče rešiti le na enak način za vse toženke.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala intervencijskega interesa, ker v zemljiško knjigo ni vpisana kot hipotekarna upnica. Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja namreč ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka. Cesionar torej pridobi stranske pravice že s samim odstopom terjatve. Zakon o zemljiški knjigi oblikovalni učinek vpisov omejuje na pridobitev in prenehanje stvarnih pravic na nepremičninah. Pri prenosu hipoteke v primeru cesije pa ne gre ne za pridobitev, ne za prenehanje pravice. Hipoteka že obstaja in je z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino. S cesijo terjatve se samo prenese na novega upnika.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je sodišče s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave, kljub temu, da je tožnik v tožbi predlagal izvedbo dokazov, poseglo v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS? 2. Ali je s svojo odločitvijo sodišče kršilo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, določeno v 8. členu ZZK-1 ter načelo publicitetnega učinka vpisov iz 6. člena ZZK-1?

Zavrnitev tožnikovega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja že v tej fazi postopka v nasprotju s prepričanjem pritožbe ni mogoča, tudi v kolikor bi se v nadaljevanju predmetnega postopka izkazalo, da tožnik več ni lastnik spornih nepremičnin do idealne polovice. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, tožbeni zahtevek v delu, o katerem je odločeno z izpodbijano delno sodbo, predstavlja izbrisno tožbo iz 243. člena ZZK-1. Ta tožba pa je usmerjena zgolj v izbris zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice pri spornih nepremičninah na ime toženke do idealne polovice, ki pa, z ozirom, da je Darilna pogodba iz leta 2012 nična, v nobenem primeru, četudi toženki lastninska pravica v tem obsegu pripada na drugi dejanski in pravni podlagi, ne more ostati v veljavi. Z ozirom, da sta bila Darilna pogodba in Sporazum med pravdnima strankama sklenjena izključno z namenom izognitve poplačila tožnikovega davčnega dolga, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil nagib (namen) za sklenitev spornih pravnih poslov za pravdni stranki tako pomemben, da je že prerasel v pravno podlago (kavzo) sklenjenih pogodb. V kolikor pravdni stranki ne bi hoteli preprečiti popla

V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZVEtL ima zaznamba postopka po ZVEtL naravo zaznambe spora po določbah zakona, ki ureja zemljiško knjigo, in tako pritožbena argumentacija razlikovanja med zaznambo postopka in zaznambo spora ni pravilna. Gre za zaznambo v smislu 1. in 2. alineje 3. točke prvega odstavka 299.a člena ZFPPIPP in pritrditi je odgovoru na pritožbo izločitvenih upnikov, da je bila od dne 20. 8. 2015 dalje po samem zakonu prijavljena izločitvena pravica vseh etažnih lastnikov stavb na nepremičninah, ki naj bi predstavljale pozneje najdeno premoženje v tem postopku. Pritrditi je, da obstaja pravna fikcija prijave izločitvene pravice na nepremičnini na podlagi 299.a člena ZFPPIPP. Prisilna dejanja zaradi poplačila dolgov stečajnega dolžnika se smejo izvajati zoper premoženje stečajnega dolžnika, saj gre za prisilno generalno izvršbo, a potrebno je upoštevati stališča iz ustavnosodne presoje o varstvu položaja tretjega v izvršilnem postopku, ki mu grozi, da bo prenehala njegova pravica na stvari najkasneje s prodajo v izvršilnem postopku za poplačilo njemu tujega dolga. Ustavno sodišče je poudarilo, da ne more biti cilj izvršilnega postopka, da pride upnik do po

Predlog se zavrne.

Zgodnejši predlog za vpis (prenosa ali preoblikovanja) lastninske pravice na nepremičnini ali za vpis izvedene varovalne stvarne pravice, ki omejuje lastninsko pravico na tej nepremičnini, je procesna ovira za določanje o poznejšem predlogu za vpis lastninske pravice ali izvedene oziroma varovalne pravice glede te nepremičnine, saj oba predloga učinkujeta proti isti osebi.

Ko je vpis pravnomočno dovoljen, se v glavni knjigi izvedejo ustrezni vpisi, ki se javno objavijo, listina, ki je bila podlaga za dovolitev vpisa, pa se vloži v informatizirano zbirko listin (193. člen ZZK-1). Glede na vsebino relevantnih pravil o zagotavljanju javnosti zemljiške knjige listine od tedaj dalje ne morejo biti dostopne vsakomur, ne da bi za to izkazal upravičen interes. Pritožnikova razlaga časovnega kriterija iz drugega odstavka 196. člena oz. njegovo naziranje, da je ključna oz. edina relevantna okoliščina trenutek prejema njegove zahteve (pred trenutkom izdaje sklepa o dovolitvi vpisa) je pravno zmotna.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pritožnica v tem stečajnem postopku ni upnica, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala imeti v postopku preizkusa terjatev in ločitvenih pravic enaka procesna upravičenja kot upniki.

Novi hipotekarni upnik s cesijo terjatve vstopi v položaj prejšnjega upnika, saj pridobi hipoteko v istem vrstnem redu, kot je (bila že predhodno) vpisana. Nadaljnji upniki torej zaradi cesije niso v ničemer v slabšem položaju – ne glede vrstnega reda ne glede velikosti hipotekarnega jamstva prvemu hipotekarnemu upniku. Če s prenosom terjatve ne bi bila prenesena tudi hipoteka (ker bi se ji hipotekarni upnik odpovedal), bi ta prenehala, saj gre za akcesorno pravico, ki je vezana na zavarovano terjatev in je samostojno ni mogoče prenašati. Drugačno stališče bi pravzaprav pomenilo, da v zemljiško knjigo vpisanemu prvemu hipotekarnemu upniku poplačilo ne gre (ker je terjatev že prenesel na cesionarja, hipoteka kot akcesorna pravica pa nima lastne prometnosti in ne dopušča cepitve na upniški – aktivni strani, kar pomeni, da sta upnik zavarovane terjatve in hipotekarni upnik vedno ista oseba), cesionarju pa prav tako ne, ker prenos hipoteke še ni vpisan v zemljiško knjigo in bi torej v tem vmesnem obdobju pravica dejansko „ne obstajala“, čeprav ni podan noben od razlogov za prenehanje hipoteke. Hipoteka kot stranska pravica tako preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pog

Skladno z načelom publicitete in zaupanja v zemljiško knjigo obstoji neizpodbitna domneva, da je bila dolžnica seznanjena z dejstvom, da je na obravnavanih stavbnih pravicah ustanovljena hipoteka v korist upnika. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 264. člena SPZ je z ustanovitvijo hipoteke na stavbnih pravicah upnik hkrati pridobil tudi zastavno pravico na terjatvi imetnika stavbnih pravic za plačilo nadomestila ob morebitnem prenehanju stavbnih pravic. Dolžnica je tako tudi s tem dejstvom bila ali pa bi vsaj morala biti seznanjena že s samim vpisom hipoteke upnika na stavbnih pravicah v zemljiško knjigo.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ⁻ ali je bilo pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je za presojo začetka teka subjektivnega zastaralnega roka v predmetni zadevi pomembno izključno načelo publicitete vpisov v zemljiško knjigo iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ⁻ ali je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno presodilo pritožbene navedbe tožnice zoper ugotovitve sodišča prve stopnje, da ravnanje uslužbenke toženke ni bilo protipravno.

V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je (na podlagi materialnega prava) pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (v obravnavanem primeru zemljiškoknjižnem) postopku, zahtevati, da opusti opravo določenega pravnega dejanja (v obravnavanem primeru torej izdajo sklepa o vpisu v zemljiško knjigo in izvedbo samega vpisa). Takšna začasna odredba je nedopustna, ker sodišče v postopku izdaje začasne odredbe (niti v kateremkoli drugem postopku), ne more nalagati drugemu (pristojnemu) sodišču, kako naj v posameznem primeru odloči oziroma ne odloči (oziroma, kako naj postopa). Tudi, če bi bila takšna začasna odredba izdana, pa naj ne bi imela nobenega pravnega učinka.

Neposredna izvršljivost notarskega zapisa sicer učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini, vendar pa le pod pogojem, da je zaznamovana v zemljiški knjigi. Povedano drugače, zoper kasnejšega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini je mogoče neposredno izvršbo dovoliti le v primeru, če je bila v zemljiško knjigo poleg hipoteke vpisana tudi zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. Izvršilno sodišče je vezano na zemljiškoknjižno stanje in morebitnih nepravilnosti v zemljiškoknjižnih postopkih ne more ugotavljati, še manj pa odpravljati.