208. člen ZDavP-2

Seznam izvršilnih naslovov, ki ga je sodišče na podlagi napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025 obravnavalo kot upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je izdala Finančna uprava RS. Ker je Finančna uprava RS organ v sestavi Ministrstva za finance, je za odločbe, izdane na prvi stopnji, v primeru pritožb pristojno Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zakon pa pritožbe zoper seznam izvršilnih naslovov izrecno ne izključuje. Sodišče v upravnem sporu ne more presojati dopustnosti sodne izvršbe, ki je v teku, in tudi ne odločitev, ki jih je izvršilno sodišče sprejelo v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi navedb/dokazov upnice v predlogu za izvršbo (in ne na podlagi navedb/dokazov v odgovoru na ugovor), saj je izrecno ugotovilo, da je upnica že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedla, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložila je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik. Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi kljub prejetim listinam iz predloga za izvršbo, s katerimi je upnica trdila in izkazovala, da je bila predhodna davčna izvršba neuspešna, ni uveljavljal, da bi bila v tej smeri podana procesna ovira za dovolitev izvršbe.

Sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin. Glede na jezikovno razlago 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ mora biti lastnost izvršilnega naslova za sodno izvršbo izrecno določena. Za sodno izvršbo je torej potrebno izrecno zakonsko določilo, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova. ZZavar-1 v tretjem odstavku 484. člena določa, da pravnomočne odločbe Agencije za zavarovalni nadzor, ki se glasijo na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodišče na predlog Agencije za zavarovalni nadzor. Ob tem pa odločba, ki glasi na izpolnitev denarne obveznosti, postane izvršljiva z njeno pravnomočnostjo. V konkretni situaciji tretji odstavek 484. člena ZZavar-1 podeljuje odločbi lastnost izvršilnega naslova in hkrati določa pristojnost sodišča za izvršitev denarne obveznosti na predlog Agencije za zavarovalni nadzor brez omejitve izvršilnih sredstev, saj omejitev glede izvršilnih sredstev v tem, specialnejšem predpisu, ni predvidena. Ob konkurenci določb ZDavP-2 in ZZavar-1 je potrebno upoštevati specialnejši predpis, torej določbe ZZavar-1.

Zavrnitev tožnikovega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja že v tej fazi postopka v nasprotju s prepričanjem pritožbe ni mogoča, tudi v kolikor bi se v nadaljevanju predmetnega postopka izkazalo, da tožnik več ni lastnik spornih nepremičnin do idealne polovice. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, tožbeni zahtevek v delu, o katerem je odločeno z izpodbijano delno sodbo, predstavlja izbrisno tožbo iz 243. člena ZZK-1. Ta tožba pa je usmerjena zgolj v izbris zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice pri spornih nepremičninah na ime toženke do idealne polovice, ki pa, z ozirom, da je Darilna pogodba iz leta 2012 nična, v nobenem primeru, četudi toženki lastninska pravica v tem obsegu pripada na drugi dejanski in pravni podlagi, ne more ostati v veljavi. Z ozirom, da sta bila Darilna pogodba in Sporazum med pravdnima strankama sklenjena izključno z namenom izognitve poplačila tožnikovega davčnega dolga, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil nagib (namen) za sklenitev spornih pravnih poslov za pravdni stranki tako pomemben, da je že prerasel v pravno podlago (kavzo) sklenjenih pogodb. V kolikor pravdni stranki ne bi hoteli preprečiti popla

Seznam izvršilnih naslovov ni upravni akt in upravna odločba v primeru, ko je v seznamu obveznost plačila davčnega dolga po posameznih izvršilnih naslovih prvič naložena drugi osebi, ki ni tista, na katero se glasijo izvršilni naslovi iz seznama, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Iz navedb tožnika v tožbi namreč izhaja, da so mu bile obveznosti, navedene v seznamu izvršilnih naslovov, naložene v plačilo zaradi dejavnosti, ki jo je opravljal kot samostojni podjetnik posameznik, nanj pa se glasijo tudi posamezni izvršilni naslovi iz seznama, ki tako ne predstavlja upravne odločbe, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati, saj se z njim ni na novo odločilo o kakšni njegovi pravici ali obveznosti.

Ker je bila davčna izvršba na dolžničine prejemke, sredstva na računih in njeno premično premoženje izkazano neuspešna (že) pred vložitvijo predloga za izvršbo (9. 11. 2021), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izvršba na nepremičnino s sklepom o izvršbi utemeljeno dovoljena in da so pogoji iz prvega odstavka 208. člena ZDavP-2 izpolnjeni. Dejstvo, da je upnica listine v zvezi s tem predložila šele v odgovoru na ugovor, na pravilnost takšnega zaključka nima vpliva, tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je predložitev teh listin v odgovoru na ugovor pravočasna.

Upnik je poskušal davčni dolg dolžnika izterjati z vsemi drugimi oblikami izvršbe, a je bil le delno uspešen.

Čeprav je v prvem odstavku 131. člena ZKP določeno, da glede odvzema premoženjske koristi izvrši sodbo pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, navedeno določilo ne izključuje sodne pristojnosti. Dolžnik spregleda, da je davčni organ pristojen za izvršbo le v omejenem obsegu izvršilnih sredstev, za izvršbo na nepremičnine pa je izključno pristojno sodišče. Tudi davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Enako velja tudi glede zavarovanja, saj davčni organ ni pristojen za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, ampak sodišče (113. člen ZDavP-2).

Predlog se zavrne.

Po presoji sodišča seznam izvršilnih naslovov v konkretnem primeru nima atributov odločbe niti ni bil tožeči stranki izdan v upravnem postopku. Zadevni seznam kot izvršilni naslov namreč ne glasi na tožnico, glasijo pa se nanjo posamezni izvršilni naslovi.

Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha iz ZPP in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Vendar pa so neutemeljene zahteve dolžnika, da bi sodišče o stroških moralo v konkretnem primeru odločiti le na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. V okviru omenjenih posebnosti izvršilnega postopka je namreč kot odločilno treba upoštevati, da upnik v izvršilnem postopku že razpolaga z izvršilnim naslovom (za razliko od pravdnega postopka, v katerem si izvršilni naslov šele prizadeva pridobiti). Vsak umik izvršilnega predloga zato še ne pomeni avtomatično pravice dolžnika do povrnitve stroškov pred umikom vloženega ugovora, temveč je v vsakem konkretnem primeru treba presoditi upnikove razloge za umik predloga in subjektivno potrebnost dolžnikovega ugovora ter tudi v primeru umika primarno upoštevati krivdni princip iz šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem mora upnik dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno. Upnik je predlog za izvršbo vložil na p

Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama, zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. V kolikor dolžnik skuša izpodbiti pravilnost samih odmernih odločb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku. Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne. Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in dolo

Aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izvršbo na podlagi davčne izvršbe na dolžnikovo nepremično premoženje zaradi izterjave obveznih prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja ima Republika Slovenija po Državnem odvetništvu RS.

Glede na zapadlost posameznih terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ter glede na pretrganje zastaranja s prej sproženimi postopki zavarovanja, davčne izvršbe in nepremičninske izvršbe zoper davčnega dolžnika relativno zastaranje terjatev ni nastopilo. Ravno tako tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje, saj desetletni zastaralni rok še ni potekel. Davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje se lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Povedano drugače, nepremičninska izvršba predstavlja ultima ratio izvršilno sredstvo, ko je davčna izvršba na drugo premoženje davčnega dolžnika neuspešna. Izvršilno sodišče v postopku nepremičninske izvršbe za izterjavo davčnega dolga ne more opraviti cenitve premičnin. Premičninska izvršba se namreč opravlja izključno v postopku davčne izvršbe, zato se tudi cenitev zarubljenih premičnin lahko opravi le v tistem postopku in na podlagi pravil, ki jih določa ZDav-P-2, to pa tudi pomeni, da lahko dolžnik, če se s cenitvijo ne strinja, to lahko uveljavlja v postopku davčne izvršbe. Izvršilnemu sodišču z

Ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti o dolžnikovem ugovoru, češ da je upnik podal delni umik predloga za izvršbo, ki bi ga podal tudi, če dolžnik ugovora ne bi vložil. Glede na to, da je dolžnik ugovor po izteku roka vložil pred upnikovim delnim umikom predloga za izvršbo, to, da je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo na podlagi ugoditve dolžnikovemu ugovoru, ni nepravilno. Če je dolžnik terjatev prerekal le deloma, bi bilo ugovorne stroške treba odmeriti glede na omejeno in ne celotno vrednost spornega predmeta. Na relativno zastaranje je lahko vplivala tudi sprožitev predmetnega postopka sodne izvršbe oziroma procesna dejanja, usmerjena v izterjavo terjatve v tem postopku, o katerih je bil dolžnik obveščen.

Ne določba 169. člena ZIZ, ne odločbe ESČP, izdane v podobnih primerih (na primer zadeva Vaskrsič proti Sloveniji) ne utemeljujejo posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ampak je potrebno upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera, zlasti višino terjatve in s tem povezano sorazmernost med terjatvijo in vrednostjo dolžnikovih nepremičnin ter možnost poplačila iz preostalega dolžnikovega premoženja. V primerih, ko terjatev ni relativno nizka in ne gre za očitno nesorazmerje, v tej fazi postopka (ko še ni ugotovljena vrednost nepremičnine) sodišče nima zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost med predlaganimi sredstvi in predmeti izvršbe v primerjavi z višino terjatve. Pritožba ne more uspeti niti z navedbami o tem, da zakonska ureditev glede nesuspenzivnosti pritožbe v davčnem postopku, ki ima za posledico, da se izvršilni postopek vodi že na podlagi nepravnomočne odločbe o odmeri davka, ki je izvršilni naslov, predstavlja poseg v njene ustavne pravice in pravico iz 1. člena prvega Protokola k EKČP. V konkretnem primeru, ko gre za postopek sodne izvršbe na nepremičnine, je potrebno

Seznam izvršilnih naslovov je izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Na izvršilni naslov je sodišče zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi zato moral dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku. Sodišče ni imelo podlage za pozivanje upnika k dopolnitvi predloga za izvršbo, saj je predlog vseboval vse sestavine, ki jih zahteva 40. člen ZIZ, upnik pa je priložil tudi vse potrebne listinske dokaze, na podlagi katerih je sodišče lahko preizkusilo skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom in izpolnjevanje pogojev za dovolitev izvršbe na dolžnikove nepremičnine. V zvezi s potekom petletnega zastaralnega roka višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru tega ni uveljavljal, v pritožbi pa se na zastaranje sklicuje l

Pogoj za vložitev predloga za izvršbo na nepremičnino, ki se obravnava v sodnem izvršilnem postopku, je neuspešnost davčne izvršbe. Povedano drugače, namen sodne izvršbe davčnih obveznosti na nepremičnine je doseči poplačilo, potem ko se je predhodna davčna izvršba na ostalo dolžnikovo premoženje izkazala kot neuspešna, torej kot skrajni ukrep glede na posledice za dolžnika. Glede na navedeno mora upnik že v predlogu za izvršbo na nepremičnine pojasniti in izkazati vse okoliščine, iz katerih sodišče ob obravnavi predloga lahko ugotovi izpolnjevanje opisanega zakonsko določenega pogoja.

Ker dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove z vsem svojim premoženjem, tako podedovanim kot osebnim (142. člen ZD) in ker ZDavP-2 v prvem odstavku 208. člena jasno določa, da se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, takšnega postopka pa davčni organ, kot je bilo ugotovljeno in pojasnjeno zgoraj, zoper dolžnike kot dediče ni poskušal izpeljati, še niso izpolnjeni pogoji za sodno izvršbo davčnih obveznosti na nepremičnine dolžnikov po citiranem členu.

Pogoje za zavarovanje je zakonodajalec določno opredelil v 113. členu ZDavP-2, pogoje za izvršbo pa v 208. členu ZDavP-2. Gre za dva različna postopka, katerih namen in cilj je prav tako različen. Medtem, ko je namen zavarovanja v bodočnosti omogoči morebitno prisilno izterjavo, je namen sodne izvršbe davčnih obveznosti doseči poplačilo, potem ko se je predhodno davčna izvršba izkazala kot neuspešna, torej kot skrajni ukrep glede na posledice za dolžnika.