VSRS sklep II Ips 133/2014

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper vse tožence. Zahtevek zoper prvega toženca in drugo toženko je presojalo na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti, zahtevek zoper tretjega toženca pa na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti. Obrazložilo je, da je treba uporabiti drugi in tretji odstavek 753. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR (drugi in tretji odstavek 770. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), katerih zakonski dejanski stan je v konkretnem primeru izpolnjen. Pogodbi, ki so ju sklenili tožnica, prvi toženec in druga toženka, ne določata obveznosti rejcev v primeru, ko nista sposobna zagotoviti nadaljnje reje. Prvi toženec in druga toženka nista ravnala protipravno, ko sta obvestila veterinarsko inšpekcijo in se nato po njeni odredbi odločila za premik živali k tretjemu tožencu. Prvi toženec in druga toženka sta bila v dobri veri, da gredo živali v nadaljnjo rejo. A. A., ki je živino za tretjega toženca prevzela, sta opozorila, da je del živine v lasti blagovnih rezerv. Zgolj opustitev takojšnje obvestitve tožnice o premiku živine jima ni šteti v škodo, saj glede na hitro prodajo živine tudi takojšnje obvestilo škode ne bi moglo preprečiti. Tretji toženec je ravnal protipravno, saj je vedoč, da je del živine v lasti Zavoda RS za blagovne rezerve (v nadaljevanju Zavod), odobril prodajo živine brez dovoljenja lastnika. Tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti tretjega toženca, in sicer škode, saj je zoper vse tožence zahtevala povračilo škode, ki ji pripada po pogodbah, katerih pogodbena stranka ni bil tretji toženec.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi se je v celoti strinjalo s sodiščem prve stopnje, dodatno je še poudarilo, da je bila tožnica seznanjena s tem, da je prišlo do premika živine in da ni nasprotovala izbiri namestnika.

3Tožnica je na podlagi sklepa II DoR 315/2013 z dne 16. 1. 2014 vložila revizijo in revizijskemu sodišču predlagala, da ji ugodi in spremeni izpodbijani sodbi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4Revidentka v večjem delu revizije izpodbija zaključek nižjih sodišč, da sta prvi toženec in druga toženka ravnala pravilno in v skladu s svojimi obveznostmi, ko sta tretjemu tožencu omogočila razpolaganje z živino, pri čemer trdi, da sta to storila brez soglasja naročitelja. Tudi če bi šteli, da sta prvi toženec in druga toženka dopustno in upravičeno prenesla izvedbo pogodbenih obveznosti na tretjega toženca, sta bila pri tem dolžna zaščititi naročiteljeve interese. Izpolnitev njunih pogodbenih obveznosti po tretji osebi je treba šteti kot odmik od naročila v smislu prvega odstavka 752. člena ZOR. Ko je revidentka tretjega toženca pozvala k sklenitvi pogodbe in je ta ni sklenil, je upravičeno vztrajala pri sklenjeni pogodbi s prvim tožencem in drugo toženko, tretjega toženca pa ni štela za prevzemnika.

5Pri pogodbi o naročilu gre za strogo osebno obveznostno razmerje, v katerega izjemoma lahko vstopijo tretje osebe. Pri tem je treba upoštevati pogoje, ki sta jih bila dolžna zagotavljati prvi toženec in druga toženka in ki že same po sebi ne dopuščajo, da bi rejec prenašal obveznosti na katerokoli tretjo osebo. Rejca sta bila dolžna tožnico obveščati o vseh okoliščinah, ki bi lahko vplivale na izpolnitev pogodbenih obveznosti, saj bi lahko tako pravočasno reagirala in izbrala nadomestnega rejca. Le ona lahko odloči, kdo izpolnjuje pogoje in komu bo poverila nalogo.

6Če tretjega toženca kljub vsemu štejemo za namestnika izpolnitve v smislu 735. člena ZOR, ga zavezujejo vse pogodbene obveznosti prevzemnika naročila, k izpolnitvi katerih pristopi, in poleg prevzemnika naročila odgovarja za izpolnitev teh obveznosti (peti odstavek 753. člena ZOR). Kljub temu prevzemnik naročila z izbiro namestnika ni prost svojih (pogodbenih) obveznosti, ki še naprej obstajajo in jih lahko tudi sam izpolni. Tretji toženec je s pooblastilom A. A. omogočil, da je živino prodala. Ta je sicer presegla pooblastila, ki ji jih je dal tretji toženec, vendar se za njena ravnanja ne more ekskulpirati, če je dejansko prevzel obveznosti izpolnitve pogodb, sklenjenih med tožnico in prvim tožencem ter drugo toženko. Tretji toženec je bil z vsebino pogodb seznanjen in ker je prevzel obveznost od prvega toženca in druge toženke, so ga obvezovale enako kot njiju.

7Tretji toženec je skupaj s prvim tožencem in drugo toženko povzročil protipravno stanje. Ni jima nadomestil prodane živine niti jima ni plačal ali izročil kupnine s kršitvijo pogodbenih obveznosti (zagotavljanje staleža živine) ter s tem povzročil, da račun tožnice ni bil plačan, zaradi česar je utrpela škodo. Zaključek nižjih sodišč, da revidentka ni zatrjevala škode, ki je zaradi tega nastala, zato ne drži.

8Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

9Revizija je utemeljena.

10Nižji sodišči sta ugotovili:

- prvi toženec in druga toženka sta s tožnico sklenila pogodbo o hrambi in obnavljanju državnih rezerv z dne 28. 12. 2000 in pogodbo o hrambi in obnavljanju mladega pitanega goveda državnih blagovnih rezerv, št. 20/03 z dne 21. 11. 2003, s katerima sta se zavezala, da bosta kot rejca pitala krave in mlado govedo za oblikovanje blagovnih rezerv mesa v živem;

- na kmetiji prvega toženca in druge toženke so se pojavile finančne težave. Več upnikov je pritiskalo na kmetijo, zato je prvi toženec s tretjim tožencem sklenil pogodbo o služnostni pravici, št. 3/2004, s katero mu je neodplačno prepustil v dosmrtni užitek svoje nepremičnine oziroma kmetijo (s pravnomočno zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III P 348/2010 z dne 14. 7. 2010 je bila ugotovljena ničnost te pogodbe);

- prvi toženec je bil kot imetnik in nosilec živali 5. 1. 2005 izbrisan iz registra kmetijskega gospodarstva, tretji toženec se je kot nosilec vpisal 6. 1. 2005. S prenosom MID številke in vpisom v register je postal posredni posestnik in lastnik živali, ki so bile pred tem last prvega toženca in druge toženke, na živini, ki je bila last Zavoda, pa je postal užitkar;

- tožnica je tretjemu tožencu posredovala vso dokumentacijo v zvezi s pogodbo, s čimer je bil obveščen o tem, da je del živine last Zavoda, ta ji je zagotovil, da bo proizvodnja potekala dalje, a do podpisa (nove) pogodbe o hrambi in oblikovanju blagovnih rezerv ni prišlo;

- prvi toženec in druga toženka sta še naprej kot neposredna posestnika izpolnjevala obveznosti kot rejca;

- ko je kmetija ostala brez finančnih sredstev, je prvi toženec obvestil veterinarsko inšpekcijo v Mariboru, ki je odredila, da mora tretji toženec poskrbeti za primerno oskrbo živali na obstoječem naslovu ali na drugi lokaciji (premik živali);

- tretji toženec je za premik pooblastil A. A., ki je zagotovila, da se živali ne bodo klale, ampak se bodo le premaknile. Kljub vednosti, da je del živine v lasti Zavoda, je prekoračila pooblastila in del živine prodala;

- prvi toženec in druga toženka tožnice o odpeljani živini nista obvestila;

- tožnica ju je pozvala k vrnitvi živine v naravi; ker to ni bilo uspešno, je izstavila račun, ki ga nista ne zavrnila ne poravnala;

- tožnica kljub vednosti, da je do sprememb prišlo, pogodb s prvim tožencem in drugo tožnico ni prekinila, ampak se je s tem s takšnim spremenjenim načinom poslovanja strinjala, saj rejcev iz navedenih pogodb ni pozvala k izpolnitvi.

11Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je glede vprašanja, ali namestnika vežejo določila pogodbe o naročilu, sklenjene med naročiteljem in prevzemnikom naročila. Zato so vsi revizijski očitki, ki izpodbijajo zaključek nižjih sodišč, da sta prvi toženec in druga toženka smela izvršitev naročila zaupati tretjemu, saj je tožnica za to vedela in s tem soglašala, zunaj okvira dopuščene revizije. Iz enakih razlogov se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s procesnimi kršitvami, ki jih je revidentka uveljavljala že v predlogu za dopustitev revizije, a glede njih revizija ni bila dopuščena.

12S pogodbo o naročilu oziroma mandatno pogodbo se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Prevzemnik posla, čigar storitvena obveznost ima značilnost obligacije prizadevanja, se zaveže, da si bo z ustrezno skrbnostjo prizadeval, da bo opravil posel tako, da bo s tem dosežen končni interes, zaradi katerega je naročitelj naročil izvršitev posla. Prevzemnik mora načeloma naročilo izvršiti osebno (prvi odstavek 770. člena OZ oziroma prvi odstavek 753. člena ZOR), a jo sme zaupati drugemu, če mu je naročitelj to dovolil ali če so ga k temu prisilile okoliščine (drugi odstavek 770. člena OZ oziroma drugi odstavek 753. člena ZOR).

13Pogodbena razmerja načeloma učinkujejo inter partes (125. člen OZ oziroma 148. člen ZOR), kar bi pomenilo, da naročitelj in namestnik nista v pogodbenem razmerju. Od tega načela je mogoče odstopiti po volji pogodbenih strank, saj pogodbene pravice in obveznosti lahko preidejo (tudi) na singularne pravne naslednike.(1) Prav takšen je obravnavani primer, saj se je tožnica glede na ugotovitve nižjih sodišč strinjala z izbiro namestnika in s tem, da namestnik izpolni pogodbene obveznosti.

14Položaj namestnika je specifičen, saj mu specialna ureditev mandatne pogodbe daje poseben položaj. Razlikuje so od prevzemnika pogodbe, ki s prenosom pogodbe postane imetnik vseh pravic in obveznosti prenositelja (122. člen OZ oziroma 145. člen ZOR), slednji pa izgubi položaj pogodbene stranke. V tem je bistvena razlika tudi od prevzemnika dolga, pri katerem se spremeni oseba dolžnika, prejšnjemu dolžniku pa obveznost preneha (427. člen OZ oziroma 446. člen ZOR). Položaj prevzemnika naročila ob zaupanju izvršitve naročila tretjemu namreč ne preneha oziroma ta ne izgubi lastnosti stranke, ampak ostaja (delno ali v celoti) odgovoren za izpolnitev obveznosti iz (mandatne) pogodbe. V kakšni meri ostaja odgovoren, je odvisno od tega, ali je bila prepustitev naročila utemeljena ali ne (pogoji iz drugega odstavka 770. člena OZ oziroma drugega odstavka 753. člena ZOR). V konkretnem primeru prevzemnik naročila odgovarja le za izbiro in navodila, ki jih je dal namestniku (tretji odstavek 770. člena OZ oziroma tretji odstavek 753. člena ZOR), saj se je tožnica strinjala z izbiro namestnika, a ne odgovarja za njegovo delo. Namestnik odgovarja za izpolnitev obveznosti ne samo v razmerju do prevzemnika posla, ampak tudi (neposredno) do naročitelja.(2) Ker za izpolnitev obveznosti odgovarja tudi prevzemnik posla (v celotnem ali kot v konkretnem primeru omejenem obsegu) je njuna obveznost v tem obsegu v razmerju do naročitelja solidarna.

15Namestnik prevzame obveznost izpolnitve prevzemnika posla, pri čemer je njegova zaveza močnejša kot zaveza prevzemnika izpolnitve iz 434. člena OZ (453. člena ZOR). Upnik proti prevzemniku izpolnitve, ki ustvarja le dodatno zvezo in ne pomeni spremembe dolžnika, namreč nima neposrednega zahtevka. Drugačen je položaj naročitelja, ki je po petem odstavku 770. člena OZ (petem odstavku 753. člena ZOR) upravičen zahtevati, da namestnik opravi posel, ki se ga je zavezal opraviti v razmerju do prevzemnika posla. Namestnik zato s prevzemom obveznosti izpolnitve vsaj v delu, ki se nanaša nanjo, vstopi v vlogo prevzemnika naročila in ga v tem delu pogodba zavezuje.

16Če namestnik odgovarja za izpolnitev, pomeni, da odgovarja tudi za posledice neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve. Tožnica je po premiku živine zahtevala izpolnitev pogodbe, vendar izpolnitev v naravi ni bila več mogoča. Kadar dolžnik odgovarja za okoliščine, ki so povzročile nemožnost (v tem primeru prekoračitev naročila zaradi odkupa in odprodaje živine),(3) gre za kršitev pogodbe (prva splošna predpostavka odgovornosti za nepravilno izpolnitev). Na mesto dolžnikove obveznosti izpolnitve v naravi v tem primeru stopi obveznost plačila odškodnine.(4) Izpolnitvena obveznost ex lege preide v svoj surogat, v odškodninsko obveznost (odškodnina namesto izpolnitve).(5)

17Tretji toženec je za premik živine pooblastil A. A., ki je pooblastilo prekoračila in živino prodala. Ker njeno delovanje izhaja iz sfere tretjega toženca, se šteje, da je sam odstopil od navodil naročitelja oziroma navodil, ki jih je prejel prek prevzemnika posla, s čimer je izpolnjena druga predpostavka odgovornosti za nepravilno izpolnitev (vzrok za kršitev pogodbe izvira iz sfere namestnika).

18Predpostavke odgovornosti za nepravilno izpolnitev so poleg zgoraj navedenih dveh še škoda, ki je nastala naročitelju, in vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo. Tožnica je ti dve predpostavki zatrjevala z navedbo, da pogodba ni bila izpolnjena v naravi (ker izpolnitev zaradi namestnikovega ravnanja ni bila več možna) kakor tudi ne v denarju (kar je zahtevala z izstavljenim računom, ki ni bil plačan). Škoda, za katero nižji sodišči ugotavljata, da njen obstoj in višina nista bila ustrezno zatrjevana in dokazana, je v pozitivnem oziroma izpolnitvenem pogodbenem interesu tožnice. Njegovo višino je (na računu in kasneje v tožbenem zahtevku) izračunala na podlagi določil sklenjenih pogodb kot vrednost odtujene živine.

19Tožnica je od tožencev zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine. Ker obveznost tretjega toženca (namestnika) izhaja iz pogodb, ki so bile sicer sklenjene med prvim tožencem, drugo toženko in tožnico, izpolnitev katerih pa je bila zaupana njemu, gre glede na zgoraj obrazloženo tudi v primeru tretjega toženca za pogodbeno odškodninsko odgovornost (ne le v primeru prvega toženca in druge toženke, kot sta materialnopravno zmotno zaključili nižji sodišči). Prvi toženec in druga toženka sta dokazala, da sta pri izbiri namestnika ravnala s potrebno skrbnostjo in da sta zadostila svoji obveznosti dajanja navodil, zato sta se svoje odškodninske odgovornosti razbremenila. V novem sojenju bo treba skladno z navedenimi materialnopravnimi izhodišči ponovno odločiti o odškodninski odgovornosti tretjega toženca.

20Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

21Ker je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje, je pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 656.

Op. št. (2): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 249.

Op. št. (3): Namestnik kot tisti, ki ima obveznost izpolnitve naročila, je dolžan ravnati v skladu z naročiteljevim interesom. Če ne ravna tako, ima njegovo ravnanje značilnosti nepravilne izpolnitve, kar pomeni kršitev pogodbenih obveznosti. V 769. členu OZ (752. členu ZOR) so določene posledice prekoračitve mej naročila oziroma neutemeljenega odmika od navodil, in sicer se prevzemnika posla (glede prekoračitve) šteje za poslovodjo brez naročila. Obveznost poslovodje brez naročila je, da po končanem poslu da račun in prepusti tistemu, čigar posel je opravljal, vse, kar je z njim pridobil. Za ostalo (če ni z zakonom določeno kaj drugega) pa zakon napotuje (nazaj) na določbe, ki veljajo za prevzemnika naročila.

Op. št. (4): D. Možina, Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 366.

ZOR (enako OZ) izhaja iz tega, da se nemožnost, za katero odgovarja dolžnik, obravnava enako kot neizpolnitev, to je položaj, ko je izpolnitev možna, vendar je dolžnik zaradi katerega drugega razloga ni opravil.

Op. št. (5): Prav tam. Gl. tudi D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, PiD, 2016/2, str. 265. Prim. S. Cigoj, Teorija obligacij, Ljubljana, 2000, str. 347. Stranka ne more zahtevati nemogoče izpolnitve, ampak lahko zahteva le nadomestno izpolnitev - surogat. Gre za povračilo škode namesto izpolnitve, ki v resnici ni škoda. Pri surogatu gre le za vrednost izpolnitve, ki je postala nemogoča. Stranka namesto narave izpolnitve plača njeno denarno vrednost.