770. člen OZ

Ne drži pritožbena graja, da gre v predmetni zadevi za sodbo presenečenja in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi tožnika opozorilo, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo, ne pa za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Tak primer je bil tudi v predmetni zadevi. Pritrditi je toženkinim navedbam v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku v pridruženi zadevi II P 551/2021 zavzelo stališče, da se kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabijo določbe OZ o pogodbenih razmerjih, OZ pa ne ureja delovnopravnih razmerij, zaradi česar bi lahko tožnik ob zadostni procesni skrbnosti predvidel, da sodišče prve stopnje sporne pogodbe ne bo štelo za pogodbo o zaposlitvi.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Tožniku tako ni bila kršena ustavna pravica do zasebnosti, prav tako pa tudi ne pravica iz 8. člena EKČP. Nadzor nad tožnikovo bolniško odsotnostjo je bil opravljen skladno z določbami ZDD-1 in tudi OZ. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravica delavca po določbi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, da se zagovarja, ni omejena le na podajo ustnega zagovora, saj lahko delavec poda tudi pisni zagovor, prav tako pa je pravilno tudi stališče, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvajati dokazov, saj zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga in dokazovanju. Tožnik bi lahko tudi v zvezi s poročilom detektivske agencije podal pisno stališče, vendar pa tega ni storil. Tožena stranka je tožniku tudi po podaji pisnega zagovora, iz katerega izhaja, da ta ne predstavlja celotnega zagovora in da ga želi še ustno dopolniti, zagovor preložila. Tako je tožniku omogočila, da bi se lahko izjavil tudi o poročilu detektivske agencije in s tem v celoti ravnala skladno z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1.

Tožnik tako v predmetnem postopku, ne glede na vprašanje, ali ga je Upravna enota M., ki je vodila postopek denacionalizacije, zmotno štela kot pooblaščenca A. A., ni izkazal, da bi veljavno zastopal tudi A. A., zaradi česar mu slednji iz tega naslova ni dolžan plačati morebitnih odvetniških stroškov.

Ob specialnih določbah 11. in 16. člena Zakona o odvetništvu, na katera se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, je predstavljal procesno podlago za odgovornost substituta tudi že v času spornega prvega naroka za glavno obravnavo v drugi pravdi veljavni ZPP (z vključeno novelo ZZP-B), ki je v 4. točki prvega odstavka 94. člena omogočal prenos pooblastil iz pooblaščenega odvetnika na drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja, s čimer je bilo vzpostavljeno pooblastilno razmerje med pooblastiteljem (pravdno stranko) in odvetnikom substitutom, ter posledično tudi njegovo neposredno odškodninsko odgovornost v razmerju do pooblastitelja. Materialno pravna podlaga za neposredno odškodninsko odgovornost odvetniškega substituta pa smiselno izhaja iz določbe 770. člena OZ, ki prevzemniku izvršitve naročila dopušča prenos izvršitve naročila na drugo osebo, torej zamenjavo osebe, ki je dolžna izvršiti obveznost iz naročila. Sodišče je v okviru materialnopravnega vodstva tožniku podelilo pravico do še ene pripravljalne vloge, v kateri bi lahko še pravočasno predlagal tudi dokaz s postavitvijo izvedenca, s čimer ga je nujno tudi odvezalo dolžnosti podajanja novih navedb in doka

Ker ni bilo soglasja tožnikov za prenos mandata, prva toženka odgovarja tudi za drugotoženčevo delo (ne le za izbiro namestnika in za navodila, ki mu jih je dala). Takšna odgovornost temelji na določbi četrtega odstavka 770. člena OZ. Na podlagi petega odstavka 770. člena OZ pa drugi mandatar odgovarja za pravilno in pravočasno izpolnitev svoje obveznosti, ne samo v razmerju do prvega mandatarja, temveč tudi neposredno v razmerju do naročitelja. Ker za pravilno izpolnitev odgovarja tudi prvi mandatar, je njuna odgovornost v razmerju do naročitelja solidarna, saj oba odgovarjata za isto izpolnitveno ravnanje (opravljeni posel) in gre zato za nedeljivo obveznost.

Pogodbena razmerja načeloma učinkujejo inter partes (125. člen OZ oziroma 148. člen ZOR), kar bi pomenilo, da naročitelj in namestnik nista v pogodbenem razmerju. Od tega načela je mogoče odstopiti po volji pogodbenih strank, saj pogodbene pravice in obveznosti lahko preidejo (tudi) na singularne pravne naslednike. Položaj namestnika je specifičen, saj mu specialna ureditev mandatne pogodbe daje poseben položaj. Namestnik s prevzemom obveznosti izpolnitve vsaj v delu, ki se nanaša nanjo, vstopi v vlogo prevzemnika naročila in v tem delu pogodba zavezuje tudi njega. Kadar dolžnik (mandatar oziroma v tem primeru namestnik) odgovarja za okoliščine, ki so povzročile nemožnost izpolnitve, gre za kršitev pogodbe. Na mesto dolžnikove obveznosti izpolnitve v naravi v tem primeru stopi obveznost plačila odškodnine. Izpolnitvena obveznost ex lege preide v svoj surogat, v odškodninsko obveznost (odškodnina namesto izpolnitve).

Element predvidljivosti je treba raztegniti na vsa tveganja, ki izvirajo iz sfere poslovanja mandatarja, ki je v konkretnem primeru banka, torej profesionalna oseba, ki opravlja dejavnost z namenom pridobivanja dobička. Med poslovna notranja tveganja sodijo vsa tveganja, ki izvirajo iz poslovanja oziroma dejavnosti, ki jih banka opravlja. Posledice teh tveganj nosi banka, četudi nastopa negativnih posledic ne more vedno preprečiti. Pri profesionalnih osebah je namreč krog notranjih tveganj širši kot sicer, ker je tveganje ekonomska kategorija, ki je premo sorazmeren pričakovanemu dobičku, zato naj nosi tveganje stranka, ki s poslovanjem, iz katerega izvira tveganje, pridobiva dobiček. Tisti, ki profesionalno opravlja dejavnost, je dolžan predvideti tveganja, zato jih tudi lažje obvlada. Obvladati tveganje pa ne pomeni zgolj in vedno neposredno preprečiti nastop negativnih posledic, temveč jih preprečiti tudi z ustreznimi drugimi pristopi, na primer z raznimi oblikami porazdelitve tveganj. Ček se izda zaradi plačila in v tem smislu pomeni izpolnitev obveznosti dolžnika iz temeljnega razmerja. Ne izda pa se namesto plačila. Ček namreč ni popolnoma abstrakten vrednostni papir

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali namestnika vežejo določila pogodbe o naročilu, sklenjene med naročiteljem in prevzemnikom naročila.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi določb pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe pridobila aktivno legitimacijo kot upravnik izterjati obratovalne stroške od tožene stranke. Investicijski stroški se v konkretnem primeru nanašajo na dela v zvezi s primopredajo poslovne stavbe, dokončanjem objekta, tehničnim pregledom in pridobitvijo uporabnega dovoljenja, zato po mnenju pritožbenega sodišča sodijo med posle rednega upravljanja, za sklenitev katerih je v skladu z 2. odstavkom 67. člena SPZ potrebno le soglasje lastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stavbe. Na podlagi 776. člena OZ morajo etažni lastniki (kot naročitelji) povrniti tožeči stranki – upravniku (kot prevzemniku naročila) v primeru, če se je njen trud brez njene krivde izjalovil, vse potrebne stroške, ki jih je imela z izpolnitvijo naročila, prevzeti pa morajo tudi obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ko je v svojem imenu opravljala zaupane ji posle.