453. člen ZOR

Ni nujno, da je odgovor na pritožbene navedbe stranke vedno izrecen, saj v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. V primeru dogovora o prevzemu izpolnitve, s katerim se zasleduje namen, da upnik ne bo zahteval izpolnitve od dolžnika, je logično, da je (v primeru odsotnosti izrecnega dogovora o roku za izpolnitev) skrajni rok za izpolnitev prevzemnika izpolnitve rok, ki velja za izpolnitev nasproti upniku.

Tožena stranka se svoje obveznosti s sklicevanjem na kasnejše preoblikovanje njene podružnice v samostojno pravno osebo, ne more razbremeniti, ne da bi pri tem pridobila soglasje upnika.

Tožnik je kot edini družbenik izbrisane družbe aktivno legitimiran za uveljavljanje terjatve izbrisane družbe. Ker je družba terjatev sodno uveljavljala že pred svojim izbrisom, ne gre za naknadno najdeno premoženje. Poleg tega toženec ne more uspeti s sklicevanjem na razveljavljeno zakonsko določbo. Glede na ravnanje obeh strank in tožnikov umik glavnega nedenarnega zahtevka gre za situacijo iz 127. člena ZOR. Pri razdrti pogodbi je treba prejeto vrniti (kupnino). Ker je toženec dobil vrnjen ves plačani prometni davek, je za tisti del, ki ga je plačal kupec, neupravičeno obogaten.

Med tožnikom in drugotožencem je bila sklenjena prodajna pogodba in ne pogodba o posredovanju. Tožnikove trditve o „nabavi“ vozila ne izključujejo take razlage njunega pogodbenega razmerja (prim. prvi odstavek 454. člena in 813. člen ZOR). Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da se je drugi toženec vedel kot prodajalec (tožnik mu je izročil kupnino, drugi toženec pa je tožniku izročil avtomobil, po okvari avtomobila je nosil tudi stroške popravila in rezervnih delov …), ne gre spregledati, da v tem postopku ni pojasnil, med kom je posredoval oziroma kdo je tožniku avto prodal, če ne on. Iz ugotovljenega kupoprodajnega pogodbenega razmerja med tožnikom in drugotožencem izhaja tudi obveznost slednjega za plačilo vtoževanega zneska. Ker je bila prodajna pogodba razdrta, je dolžan tožniku, ki mu je vrnil prodani avtomobil, vrniti plačano kupnino.

Da bi šlo za prevzem dolga, bi moral ob njeni sklenitvi sodelovati upnik in jo odobriti. Vendar nesodelovanje upnika ne pomeni, da pogodba samo zaradi naziva ni veljavna. Pogodba o prevzemu dolga ima namreč učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (453. člen ZOR) tudi tedaj, če upnik ni dal privolitve.

Odgovor na vprašanje, katera dejstva so pravotvorna, je odvisen od pravne norme; v konkretnem primeru je to 446. člen ZOR, ki ureja pogodbo o prevzemu dolga. Prevzem dolga je pogodba med novim dolžnikom in prvotnim dolžnikom s privolitvijo upnika ali pa pogodba med novim dolžnikom in upnikom. V obeh primerih je njen bistveni element soglasje upnika za spremembo dolžnika. Tožena stranka ni predlagala, naj se V. Č. zasliši o tem, ampak se je dejanska podlaga, ki jo je ponudila, nanašala na nerelevantna dejstva oziroma na dejstva, ki med pravdnima strankama sploh niso bila sporna.

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje do novele ZZZPB v letu 1998 ni imel pravne podlage, da bi vračilo delavcu neupravičeno izplačanih sredstev zahteval neposredno od delodajalca. Delavec in delodajalec pa sta se lahko pogodbeno drugače dogovorila, zato je bil možen tudi pogodbeni prevzem izpolnitve po 453. členu ZOR. Prevzemnik dolga (tožena stranka) po določbi 453. člena ZOR, tudi če izpolnitev v redu opravi, nima nobenih zahtevkov nasproti dolžniku (tožnica), če se o njih stranki izrecno ne dogovorita ali to ne izhaja iz njune molče izražene volje. Prevzemnik dolga s plačilom ne pridobi avtomatično pravic plačnika.

Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, sodišče zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza.

Iz ugovora izhaja, da dolžnica dejansko zatrjuje, da je s tretjim družbo, M. d.o.o., sklenila pogodbo o prevzemu dolga. Da bi pogodba o prevzemu dolga učinkovala tudi v razmerju z upnikom, bi morala dolžnica izkazati, da je vanjo upnik privolil.

Denarni znesek, ki ga je tožnica kot posojilojemalka (s pok. možem) pridobila od banke, je bil izročen tožencu in se je zato toženec zavezal, da bo izpolnil obveznost posojilojemalca proti upniku, banki. Ker tega toženec ni izpolnil, je banka v sodnem postopku zahtevala vrnitev posojenega zneska od posojilojemalcev, ter je tožnica dolg (ki je v razmerju med njo in tožencem tuj dolg) plačala, saj ga je bila v razmerju do banke dolžna plačati, in se je pred tem toženec obvezal, da bo ta, sicer svoj dolg, tožnici poravnal in hkrati tudi vse sodne stroške v pravdni zadevi P 249/98. Tožnica je torej plačala v danih okoliščinah, predvidenih v čl. 211 ZOR, v razmerju do toženca tuj dolg. Glede na navedeno in tudi sprejeto toženčevo zavezo, mora toženec svojo obveznost izpolniti.

Zatrjevano privolitev tožeče stranke k prevzemu dolga bi bilo v dani dejanski situaciji moč dokazovati le z izpovedbo priče, ki je bila pri tožeči stranki, takšno soglasje pooblaščena pravno učinkovito izraziti. Soglaša pa tudi z razlogovanjem prvostopnega sodišča o pravni naravi pogodbe o pristopu k dolgu ter o pravnih učinkih pogodbe o prevzemu dolga, v katero ne privoli upnik. Takšna pogodba sicer velja, kot to pravilno poudarja pritožnik, a ima naravo pogodbe o prevzemu izpolnitve (5. odst. 446. člena ZOR; 453. člen ZOR), kar pomeni, da prvotni dolžnik še vedno odgovarja upniku za izpolnitev obveznosti, saj upnik nasproti prevzemniku nima nobene pravice (3. odst. 453. člena ZOR).

Tožena stranka se je zavezala dolžnici, da bo izpolnila njeno obveznost do upnice (tožeče stranke). Ker ne izhaja, da bi tožena stranka prevzela dolg oziroma pristopila k dolgu, tožeča stranka do nje ni pridobila terjatve.

Obveznost tožnice izvira iz njene poslovne odškodninske odgovornosti, ki temelji na določbi drugega odstavka 262. člena ZOR. Obseg poslovne odškodnine pa določajo določbe 266. člena ZOR. V danem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil tožnici ob sklenitvi pogodbe znan namen tožencev, da si zagotovita še "preostanek kupnine" v višini 130.000 DEM, kar pomeni, da je tožnica kot možno posledico njene neizpolnitve pogodbe morala pričakovati izgubljeni dobiček tožencev v tem znesku. To pa pomeni, da imata toženca na podlagi prvega odstavka 266. člena ZOR pravico do povračila celotne škode, ki jima je nastala (tolarske protivrednosti 130.000 DEM). A. d.o.o. se je sicer zavezal, da bo prevzel obveznosti do toženih strank, vendar pa toženca po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj s prevzemom dolga nista soglašala, zaradi česar ima dogovor zgolj učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 446. člena ZOR) in ne vpliva na obveznost tožnika.

Pogodba o prevzemu izpolnitve (453. člena ZOR), sklenjena med zunajzakonskima partnerjema (12. člena ZZZDR) je veljavna le, če je sklenjena v obliki notarskega zapisa (59. člena ZZZDR, 47. in 48. člena ZN), zaradi česar tudi določbi 73.člena ZOR o konvalidaciji pravnega posla, ki mu manjka oblika ni uporabljiva.

Dogovor med dolžnikom in prevzemnikom, po katerem se prevzemnik zaveže, da bo on izpolnil dolžnikov dolg upniku, ustreza definiciji prevzema izpolnitve po določbi prvega odstavka 453. člena ZOR. Pri takem dogovoru upnik ne sodeluje. Upnikov položaj nastane zaradi dogovora, s katerim nima nikakršne zveze, zato proti dolžniku ne izgubi, nasproti prevzmeniku pa tudi ne pridobi nobenih pravic, saj prevzemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu (3. odstavek 453. člena ZOR).

ZZZPB ne prepoveduje in ne omejuje pogodbene svobode strank, ki na področju obveznostnih razmerij velja. Zato je njim samim v okviru zakonskih prepuščena pravica do ureditve medsebojnih obveznosti in pravica do izbire oblike.

Dolžnost uporabnika je sporočiti spremembo le-tega (7. tč. 33. čl. Odloka). Dotlej je v zavezi za plačilo zapadlih računov prejšnji uporabnik, ki je s prijavo oz. pridobitvijo soglasja za priključek prevzel dolžnost plačila računov (8. tč. 33. čl. Odloka). In ker se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (446. čl. ZOR), na takšno pogodbo pa se tožeča stranka ne sklicuje, po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za obveznost tožene stranke za plačilo računov, ki so zapadli v plačilo pred prijavo tožene stranke kot uporabnika vode pri tožeči stranki. Prijave tožene stranke dne 20.7.1994 tudi ne gre razumeti kot pristop k dolgu (451. čl. ZOR) ali kot prevzem izpolnitve (453. čl. ZOR). Prijava je namreč okoliščina, na podlagi katere ni moč zanesljivo sklepati, da je tožena stranka z njo (konkludentno) podala izjavo, ki bi jo zavezovala za plačilo dotlej zapadlih, pa ne plačanih računov (prim. 1. odst. 28. čl. ZOR).

Ker gre za odplačni posel, nagibi tožene stranke za sklenitev pogodbe s tožečo ne morejo biti upoštevni, prav tako ne morebitne napačne predstave in mentalne rezervacije na strani tožene stranke. Zatrjevane dogovore z Občino in KS je mogoče ocenjevati kvečjemu kot pristop k dolgu poleg tožene stranke (451. čl. ZOR) ali prevzem izpolnitve (453. čl. ZOR), kar pa ne more vplivati na tožnikovo pravico, da po pogodbi dolgovani znesek izterja od tožene stranke. Stranka, ki predlaga dokaz, mora najprej navesti, katera pravno relevantna dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi (sistem povezanosti trditev z dokazno ponudbo). Ni dopustno predlagati in izvajati dokazov, da bi se šele z izvedbo dokaza morda ugotovila kakšna pravno pomembna dejstva. Dejstva, ki jih v svojih izpovedbah povedo priče, niso trditev pravdnih strank.

Pogodba o prevzemu dolga ima učinek proti upniku le, če ta vanjo privoli. Privolitev je lahko izrecna ali pa konkludentna, če upnik brez omejitve sprejme kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu.

Sporazum med dolžnikom - toženo stranko, ki ima negativno stanje na svojem tekočem računu, s tretjim, da je ta odgovoren za negativno stanje in da se zavezuje, da bo sam poravnal negativno stanje na toženkinem tekočem računu, ne pomeni prevzema dolga, ker se ne zatrjuje, da bi v tak sporazum tožeča stranka privolila. Tožena stranka je zato še vedno odgovorna tožeči stranki za neporavnano terjatev. Takšen sporazum šteje le kot sporazum o prevzemu izpolnitve in ima vpliv le na medsebojna razmerja prevzemnika izpolnitve in dolžnika. Ne vpliva pa v razmerju do upnika.