769. člen OZ

Ne drži pritožbena graja, da gre v predmetni zadevi za sodbo presenečenja in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi tožnika opozorilo, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo, ne pa za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Tak primer je bil tudi v predmetni zadevi. Pritrditi je toženkinim navedbam v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku v pridruženi zadevi II P 551/2021 zavzelo stališče, da se kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabijo določbe OZ o pogodbenih razmerjih, OZ pa ne ureja delovnopravnih razmerij, zaradi česar bi lahko tožnik ob zadostni procesni skrbnosti predvidel, da sodišče prve stopnje sporne pogodbe ne bo štelo za pogodbo o zaposlitvi.

Res je sicer, da je Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 182/2015 z dne 04.06.2015, na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da gre pri škodi po drugem odstavku 782. člena OZ za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja. Vendar je bila navedena sodba spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017, na katero se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in sicer v opombi št. 7 pod črto). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da pri mandatnih pogodbah v primerih, ko naročnik neutemeljeno odstopi od pogodbe (kot v predmetni zadevi), prevzemniku naročila ne gre škoda iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (dejansko škodo, izgubljeni dobiček ipd.), temveč le odškodnina v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi pogodba preneha

Bistveni del presoje sodišča prve stopnje temelji na pravilu, da mora prevzemnik posla izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik, pri čemur mu morajo biti vodilo naročnikovi interesi ter da se prevzemnik lahko odmakne od sprejetega naročila samo s soglasjem naročitelja (prvi odstavek 769. člen OZ). Pritožnik s trditvami, da je tožeča stranka vedela za obstoj relativno velikega negativnega salda terminskih pogodb z zapadlostjo do 3. 4. 2007, ne more omajati stališča sodišča prve stopnje, da za sklenitev novih terminskih pogodb v USD in JPY ni več imel mandata tožeče stranke. Zgolj vedenje namreč ne zadostuje. Če bi hotel toženec ovreči trditve tožeče stranke, bi moral trditi in dokazati, da je za rekonstrukcijske posle že sklenjenih terminskih pogodb pridobil soglasje zakonitega zastopnika tožeče stranke. Ob tem ni uspel ovreči ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel mandat za sklepanje terminskih pogodb v USD in JPY le za zavarovanje kreditnih pogodb, v katerih je bila obveznost dogovorjena v USD in JPY. Drugačnega dogovora, ki bi izkazoval mandat tožencu, da sklepa nove terminske pogodbe v USD in JPY brez povezave s temeljnim kreditnim poslom,

V opisani situaciji je šlo za nepravilno izpolnitev naročila, zaradi česar dobavitelj z navedenimi sredstvi ni mogel razpolagati in ne nabaviti plovila. Zaradi tega je leasingojemalec kot naročitelj upravičeno odklonil prevzem posla, ki nima značilnosti pravilne izpolnitve. Ker ni bilo pričakovati, da bo tožena stranka kljub (po njenih trditvah pravilnem) nakazilu kupnine tudi po pozivu naročnika (leasingojemalca) pravilno izpolnila naročilo, je leasingojemalec imel podlago za odstop od pogodbe.

Veljavnost procesnega pooblastila s smrtjo stranke ne preneha, dediči kot univerzalni nasledniki pa po samem zakonu vstopijo v pravdo in postanejo stranke postopka, pri čemer ni pomembno, ali se izrečejo o tem, da pravdo prevzemajo.

Tožnica navaja, da pooblastilo odvetniku zajema le naročilo do polnega poplačila terjatve upnika in nič več, ker pa je toženka prejela več, je po njenem mnenju ravnala v nasprotju s 769. členom OZ, ki ureja odmik od naročil in navodil. Vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je toženka imela pooblastilo za izvršilni postopek, preplačilo pa je bilo izvedeno v zvezi s tem postopkom. Po takšni razlagi, kot jo zagovarja tožnica, toženka ne bi imela pooblastila niti za vložitev predloga za ustavitev postopka, kar pa ne drži. Ravno nasprotno, toženka je pri prenakazilu ravnala po izrecnih navodilih svoje stranke in se je njenih navodil držala. S tem je toženka ravnala tudi v skladu s 768. členom OZ, ki mandatarju v prvem odstavku nalaga, da mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem pa mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Mandatarju torej nalaga, da v razmerju do naročnika, in ne do naročnikove nasprotne stranke, kot navaja tožnica, ravna kot dober gospodar.

Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje (četrti odstavek 367b. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V tem delu so zakonske zahteve do strank celo bistveno strožje kot v primeru revizije same.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali bi moral v okoliščinah konkretnega primera odvetnik/odvetniška družba dati prednost notranjemu razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila pred razmerjem med prevzemnikom naročila in tretjimi osebami.

Izvedeni finančni instrumenti niso nič drugega, kot pravni posli, katerih skupna značilnost je v tem, da je odmena vsaj ene pogodbene stranke odvisna od cene tujega denarja (valute), obrestne mere, določene vrste blaga ali vrednostnega papirja. Mogoče bi jih bilo opisati tudi kot izvedene finančne pravne posle. Izvedeni se imenujejo zato, ker je odmena izvedena od merila, ki je neodvisen od samega pravnega posla. Odmena je izvedena od zunanje spremenljivke, npr. od vrednosti tujega denarja. Izvedeni finančni pravni posli se torej ne imenujejo tako, ker bi bili akcesorni. Z rokovno ali terminsko prodajo in nakupom deviz (angl. forward exchange contract) se proda ali nakupi določen znesek deviz po že v času sklenitve pravnega posla določenem tečaju. Izročitev deviz in plačilo teh deviz se opravita šele po preteku roka ali po nastopu termina. V bistvu gre za prodajno pogodbo, katere predmet je tuj denar. Devizni rokovni ali terminski pravni posel po svoji pravni konstrukciji sam po sebi ne prinaša posebnega dodatnega tveganja, niti ga ne zmanjšuje. Služi lahko zmanjšanju tveganja ali pa tveganje povečuje. Oboje je odvisno od okoliščin. V pravnem smislu se ne sme mešat

Ugotovitev, da je odvetnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili, naj vse zneske sprejme zgolj kot akontacijo odškodnine, s čimer mu je stranka omejila pooblastilo za sklepanje poravnave, zadošča za sklep, da je odvetnik, ki je kljub temu sklenil poravnavo, zagrešil grobo napako pri opravljanju svojega dela. To, da sodišče o takojšnjem obravnavanju glavne stvari ni odločilo s sklepom/formalno, je pa takó (de facto) ravnalo, toženi stranki pa je zoper sklep o dovolitvi obnove postopka omogočilo tudi posebno pritožbo, ni take vrste kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Stranki sta se v pogodbi dogovorili, da se pogodbena kazen obračuna s končnim obračunom, kar ni v nasprotju z dispozitivno določbo petega odstavka 251. člena OZ. Tudi sodna praksa dopušča uveljavljanje pogodbene kazni s končnim obračunom. Prevzemnik naročila se sme od dobljenega naročila in navodil odmakniti samo s soglasjem naročitelja; če pa zaradi kratkega časa ali kakšnega drugega razloga ne more vprašati za soglasje, se sme odmakniti od naročila in navodil samo, če lahko po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi. Če prevzemnik prekorači meje naročila ali če se odmakne od dobljenih navodil, se ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, razen če naročitelj pozneje odobri tisto, kar je storil.

Za odškodninsko odgovornost drugega toženca do tožnika je bistveno to, da je sklenil sodno poravnavo, ne da bi se o tem predhodno posvetoval s tožnikom, ali se strinja s takšno sodno poravnavo.

Upravnik se je utemeljeno odmaknil od dobljenega naročila, saj je bilo to v skladu z interesi naročitelja. Zaradi potrebe po hitri menjavi strehe je nekoliko višji strošek lahko bil v interesu naročitelja, saj bi iskanje soglasij, če so bila dela že v teku, lahko delo zavrlo. Zarezniki so očitno pomenili izboljšavo.

Odvetnik toženke je dal soglasje h umiku tožbe, zato je sodišče pravilno ustavilo postopek. V kolikor je odvetnik ravnal v nasprotju z voljo stranke, je to stvar njunega notranjega (mandatnega) razmerja, ki na potek postopka ne more vplivati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi določb pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe pridobila aktivno legitimacijo kot upravnik izterjati obratovalne stroške od tožene stranke. Investicijski stroški se v konkretnem primeru nanašajo na dela v zvezi s primopredajo poslovne stavbe, dokončanjem objekta, tehničnim pregledom in pridobitvijo uporabnega dovoljenja, zato po mnenju pritožbenega sodišča sodijo med posle rednega upravljanja, za sklenitev katerih je v skladu z 2. odstavkom 67. člena SPZ potrebno le soglasje lastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stavbe. Na podlagi 776. člena OZ morajo etažni lastniki (kot naročitelji) povrniti tožeči stranki – upravniku (kot prevzemniku naročila) v primeru, če se je njen trud brez njene krivde izjalovil, vse potrebne stroške, ki jih je imela z izpolnitvijo naročila, prevzeti pa morajo tudi obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ko je v svojem imenu opravljala zaupane ji posle.