122. člen OZ

Prvi odstavek 117. člena OZ ureja posledice krivdne naknadne nezmožnosti izpolnitve. V obravnavni zadevi obveznosti prenosa leasing pogodbe že od vsega začetka ni bilo mogoče izpolniti (torej ni šlo za naknadno nezmožnost izpolnitve), ker je za prenos pogodbe skladno z določilom 122. člena OZ potrebna privolitev pogodbene stranke - leasingodajalca, torej je bil predmet obveznosti nemogoč.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo osmi odstavek 72. člena SON in materialnopravno zmotno zaključilo, da v tej zadevi za nastanek pogodbenega razmerja podpis izjave ni bistven in je bistveno zgolj, da je do spremembe lastniškega deleža prišlo, da je kupec postal novi lastnik in da je bila tožnica o vsem tem obveščen. Pritožba ima namreč prav, da je to določilo mogoče uporabiti le v primeru, da je novi lastnik postal v celoti lastnik posameznega dela stavbe v etažni lastnini. Le v tem primeru se namreč celotno breme prejšnjega etažnega lastnika prenese na novega etažnega lastnika. Pogodbeno razmerje namreč lahko na novega odjemalca preide na podlagi določb SON in ne s prenosom pogodbe le v primeru, da je novi odjemalec z vidika razdelilnika stroškov v celoti vstopil v položaj prejšnjega, saj se s tem delitev stroškov ni spremenila.

Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.

V našem pravu velja načelo kavzalnosti, kar pomeni, da je razpolagalni posel (vknjižbeno dovoljenje) veljaven le, če se nanaša na veljaven zavezovalni posel, to je posel, s katerim se ena stranka pogodbe zaveže na drugo stranko prenesti neko pravico.

Neutemeljeni so očitki o zmotnosti stališča, da ni verjetno izkazana nedopustnost podlage pogodb, na podlagi katerih je tožnica vstopila v položaj upnic iz krovne pogodbe. Sledeč razlogom izpodbijanega sklepa ob prenosu terjatev upnica ni bila povezana z družbo X-A. d. o. o., poleg tega pa gre za samostojne pravne subjekte. Pritožbeno sodišče se strinja, da morebitna (pričakovana) personalna povezanost ne zadostuje za verjetno izkazanost nemoralnosti in posledično neveljavnosti pogodbe.

EZ-1 ter na njegovi podlagi sprejeti Odlok o prioritetni uporabi energentov za ogrevanje na območju MOL določata prioritetno uporabo (vrstni red) energentov. Pravica do odpovedi pogodbe je tako omejena (četrti odstavek 64. člena Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana v zvezi s četrtim odstavkom 5. člena ter 4. členom Odloka), saj pridobi odjemalec pravico do odpovedi pogodbe pod pogojem, da je izpolnjena dodatna predpostavka prioritetnega vrstnega reda uporabe energentov. Z navedenimi določbami je torej določen dodatni pogoj za prenehanje obstoječega pogodbenega razmerja, ne pa tudi (zakonski) prehod pogodbenega razmerja na novega odjemalca.

Sklicevanje na letno kapitalizacijo oz. obrestno obrestovanje zajamčenega donosa ni utemeljeno. V obravnavanem primeru gre namreč za upravljanje sredstev z investiranjem v vrednostne papirje, ki lahko dajejo le donose (npr. dividende ali prodaja po višji ceni) in ne moremo govoriti o obrestovanju denarnega vložka, ker pri tem ne gre denarne depozite na banki, ki bi dajali obresti, niti za obresti kot nadomestilo za uporabo tujega denarnega zneska (pri posojilu ali kreditu). Ker gre pri zajamčenem donosu le za računsko kategorijo in s tem za abstraktni donos, ni podlage za to, da bi se kot tak pripisoval denarnemu vložku in se dalje obrestoval, saj bi vse to le fiktivno povečevalo denarni vložek tožeče stranke. Izvedenka je v tretji dopolnitvi povedala, da v izvirnem mnenju pri izračunu zajamčenega donosa izplačil dividend ni upoštevala kot zmanjšanja glavnice in meni, da je tak način pravilnejši. Iz prvostopenjske sodbe ne izhaja zakaj sodišče mnenja izvedenke v tem delu ni upoštevalo. Iz povedanega namreč izhaja, da po mnenju izvedenke izplačil dividend ni mogoče upoštevati kot odbitne postavke pri izračunu zajamčenega donosa. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni oprede

Privolitev upnika v prevzem dolga in spremembo dolžnika obveznosti je bistven pogoj za nastanek te posledice. Privolitev kot oblika pravnoposlovnega ravnanja mora izpolnjevati vse splošne pogoje za veljavnost pravnega posla. Mogoče jo je izjaviti tudi s konkludentnimi ravnanji. Višje sodišče v zvezi s tem (v okviru pravilne uporabe materialnega prava) dodaja, da (konkludentna) privolitev tožeče stranke v prevzem dolga izhaja iz naslednjih dejanskih okoliščin, in sicer da je A. A. tožečo stranko obvestil, naj račun za opravljene storitve naslovi na toženo stranko, ki je bila dejansko podizvajalka glavne izvajalke, in ne na F., d. o. o.; da je tožeča stranka nato račun naslovila na toženo stranko ter pri tem zapisala, da je skladno z dogovorom račun izstavljen na toženo stranko; prav tako pa je na toženo stranko naslavljala tudi opomine.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni dogovor med tožečo stranko in D. o prenosu posredniških poslov na tožečo stranko ne more imeti učinka proti tretjim, dokler tretji s tem niso seznanjeni in soglašajo, da posredništvo opravlja nov pogodbeni posrednik. Zgolj dejstvo, da je dela posrednika neposredno opravljala N. D. pri pogodbenem partnerju F. d.o.o. in da je potem kot posrednica -izvajalka del -delo posrednice pričela opravljati pri tožeči stranki, še ne more pomeniti, da je pogodbeno posredniško razmerje prešlo na tožečo stranko za vse posle, pri katerih je delovala D., vendar ne kot pogodbena partnerica tožene stranke, ampak zgolj kot izvajalka del pri pogodbenem partnerju tožene stranke, saj bi lahko takšen dogovor sklenili samo sedaj pravdni stranki, kar pa sta storili šele 15. 10. 2018.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in temu pritožba ne oporeka, da je bil glavni interes tožeče stranke (zaradi izstopa iz članstva KDD) v odplačnem prenosu računov, interes tožene stranke pa v prenosu dogovorjenih finančnih instrumentov ter denarnih sredstev, za katere bo izvajala svojo dejavnost. Prav tako pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo prenesenih vseh 2.088 računov, vključno s finančnimi sredstvi na njih in je bila tudi višina nadomestila za prenesene račune določena v odstotku od vsote vrednostnih papirjev, ki so bili preneseni zaradi prehoda računov (11. člen Pogodbe). Zato je sodišče prve stopnje obveznost predaje dokumentacije v zvezi z računi strank pravilno materialnopravno opredelilo kot (po)stransko oziroma akcesorno obveznost, zaradi neizpolnitve katere tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, to je plačila za prenesene račune. V primeru sklicevanja na stvarne napake ima pravica zahtevati sorazmerno znižanje kupnine značilnost oblikovalne pravice. Ugovor znižanja plačila je zato povsem samostojen in ga mora stranka konkretizirati, utemeljiti in predvsem jasno uveljaviti, saj ne gre le za obrambno

Soglasje k prenosu pogodbe je možno izraziti tudi konkludentno. Vendar pa v obravnavnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka izrazila soglasje za prenos pogodbe. Namreč, vsa naročila je oddala avstrijski družbi, s katero je tudi potekala vsa komunikacija. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neupravičeno pridobitev tožene stranke. Zanjo ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage. Tožena stranka je imela podlago za morebitno obogatitev v sklenjeni pogodbi z avstrijsko družbo.

Zahtevek na plačilo uporabnine ne pripada le lastniku. V konkretnem primeru je podana aktivna legitimacija najemnika poslovnih prostorov za plačilo uporabnine, ker je imel dovoljenje za oddajo v podnajem, tega pa se je tožena stranka zavedala, saj je bila tudi sama podnajemnica tožeče stranke.

Predlog se zavrne.

Določba, kot je navedena tako v osnutku pogodbe kot v sami pogodbi, definira klavzulo "ključ v roke". Klavzula "ključ v roke" je dopustna tudi pri drugih pogodbah in ne le pri gradbeni pogodbi. Iz definicije neupravičene pridobitve je razvidno, da je podana le, če je bil nekdo obogaten na škodo drugega brez pravnega temelja. Pravdni stranki pa sta sklenili pogodbo za sanacijo kmetijskih zemljišč. Že iz razpisni dokumentaciji priloženega osnutka pogodbe izhaja, da tožena stranka želi skleniti pogodbo za sanacijo točno določenih kmetijskih zemljišč za fiksno ceno, na katero ne bodo vplivala nepredvidena, presežna ali manjkajoča dela. Tožeča stranka je tako zahtevo sprejela že s prijavo na razpis, še dodatno pa s podpisom pogodbe, kjer je dodano le ime klavzule (ključ v roke), ki je bila vsebinsko opredeljena že ob razpisu. Po sklenitvi pogodbe ne more več uveljavljati, da priprava javnega naročila ni bila skrbna ali da ni pripravljena celotna ustrezna dokumentacija. To je imela možnost storiti le pred prijavo na razpis in uveljavljati v postopku pravnega varstva po - ZPVPJN. Sodno varstvo po 42. členu ZPVPJN ni namenjeno izbranemu ponudniku, temveč la

Za prenos pogodbe je značilno, da se hkrati preneseta tako dolžniški, kot tudi upniški položaj, ko ena pogodbena stranka dvostranske pogodbe na tretjo osebo, ki do tega trenutka ni bila pogodbena stranka, prenese svoj celovit položaj, ki izhaja iz obligacijskopravnega razmerja. Učinki prenosa pogodbe nastopijo šele s privolitvijo druge pogodbene stranke dvostranske pogodbe, kar je toženka v konkretnem primeru storila z izdajo dodatka k zavarovalni polici, kjer je namesto prejšnjega navedla novega zavarovalca.

Toženec je pasivno legitimiran zato, ker je tožeči stranki podal ponudbo za izvedbo projekta, ki jo je tožeča stranka tudi sprejela, s čimer je bila med njima sklenjena pogodba. OZ ne zahteva obličnosti navedenih pogodb niti obličnega soglasja upnika, vendar pa je zaradi odsotnosti obličnosti stranka, ki bi ji bila v prid, v težjem in ne lažjem procesnem položaju. Pogodbe, ki je bila že razdrta, si tudi v primeru, če se upnik naknadno premisli in dolžniku ponudi še dodaten rok za izpolnitev, ne obnovi. V takšnem primeru se nov predlog upnika šteje kot nova ponudba k sklenitvi pogodbe.

V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje podalo svoje mnenje, da pri takih lokalih oz. "kafičih" takšni prenosi najema in zamenjave najemnikov niso nič novega in nenavadnega, ker se to pogosto dogaja. Ob takem stališču pa je glede na trditve o ničnosti pogodbe o prenosu najemnega razmerja umanjkala presoja, ali je šlo v konkretnem primeru menjave najemnikov za nepošteno prakso. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje sicer izhaja ugotovitev, da je bil namen začetka sodelovanja med M. O. in C. C. le M. O. obet pridobitve bančnih kreditov s pomočjo pomembnega človeka v svetu bančništva, ki je C. C. očim, konec sodelovanja pa spoznanje, da od tega ne bo ničesar. Že na podlagi te ugotovitve bi lahko sodišče prve stopnje posredno sklepalo na nepošteno prakso. Po oceni pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in vse okoliščine obravnavanega primera, ki izhajajo iz podatkov spisa, mogoče zaključiti, da ni šlo za pošteno izvrševanje najemne pogodbe. Ker sta Aneks in Dogovor o prenosu najemnega razmerja vzpostavila nepošteno prakso pri izvrševanju najemnega razmerja, poštenje pa je kot moralna vrednota predmet prav

Z akceptom po prvem odstavku 1036. člena OZ se asignat (toženka) namreč enostransko abstraktno, torej neodvisno od temeljnega posla, zaveže izpolniti obveznost asignatarju (tožnici) (prvi odstavek 1037. člena OZ). V posledici navedenega pa toženka v razmerju do tožnice ne more uveljavljati nobenih ugovorov iz temeljnega pravnega posla (na primer jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine). Čeravno asignacija privede do abstraktne zaveze asignata (toženke) v razmerju do asignatarja (tožnice), je po stališču naslovnega sodišča dilemo veljavnosti sprejema nakazila (akcepta) potrebno reševati izhajajoč iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, torej jo presojati kot pogodbeni pogoj iz potrošniške pogodbe. Učinki asignacije pod pogojem akcepta namreč nastopijo na podlagi dveh pooblastitev, ki pa ju je v danem primeru podala družba I. d.o.o. kot prodajalec po prodajni pogodbi, pri čemer je nakazilo dano toženki reguliralo vprašanje, komu bo toženka zavezana plačati kupnino po tej pogodbi.

Dejstvo, da je bila Pogodba najprej spremenjena s pisnim dodatkom in kasneje še ustno, na vprašanje enovitosti med tožečo stranko in družbo D., d.o.o. sklenjenega posla (pogodbe) ne vpliva. Sodišče druge stopnje je pogodbo "razčlenilo" zato, da je ugotovilo, v kakšnem obsegu je toženka pristopila k dolgu družbe D., d.o.o.

Ker gre v konkretnem primeru za vprašanje prenosa pogodbenega razmerja z elementi skupnega premoženja, je potrebno poleg določbe 122. člena OZ uporabiti tudi določbe o skupnem premoženju zakoncev iz ZZZDR. Dejstvo, da si je priča za potrebe priprave na zaslišanje in osvežitve spomina pripravila listine s pripombami, katerih pri samem zaslišanju ni uporabljala, še ne pomeni, da je pristranska in neverodostojna.