VSL Sodba in sklep I Cpg 1368/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka v zvezi s 1. odstavkom sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 4567/2013 z dne 27. 3. 2013 razveljavi za znesek 1.747,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila.

II. V preostalem delu, to je v I. točki izreka sodbe v zvezi s 1. odstavkom sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 4567/2013 z dne 27. 3. 2013 glede zneska 11.983,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 in v I. točki izreka sodbe v zvezi s 3. odstavkom navedenega sklepa o izvršbi ter v II. točki izreka sodbe, se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 104,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 4567/2013 z dne 27. 3. 2013 v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 1.475,22 EUR odvetniških stroškov in 387,00 EUR sodnih taks (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeni očitek, da je bila toženi stranki kršena pravica do neposrednosti s tem, ko naj bi sodbo izdala sodnica, ki ni sodelovala na glavni obravnavi, ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodbo s skrajšano obrazložitvijo (496. člen ZPP) izdal sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi (sodba na r. št. 42). Zato ni podana kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Institut izdaje sodbe s skrajšano obrazložitvijo v gospodarskih sporih je namenjen pospešitvi postopka. Zgolj če stranka napove pritožbo, je postopek dvofazen, saj le v tem primeru sodišče izdela sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP). Ker je tožena stranka napovedala pritožbo, je sodišče le še izdelalo sodbo s polno obrazložitvijo. Tako sodbo je sicer izdelala sodnica, ki na glavni obravnavi ni bila navzoča, in sicer zaradi odhoda sodnika na drug oddelek (sodba s polno obrazložitvijo na r. št. 51). Sodišče je na sodbo s skrajšano obrazložitvijo vezano, kar pomeni, da z izdelavo sodbe s polno obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP odločitve ne more spreminjati. Z izrekom se torej določi vsebina sodbe, obrazložitev pa služi le še kontroli odločitve.¹ V situacijah, kakršna je obravnavana, ko sodišče prve stopnje izda sodbo po sodniku, ki je sodeloval na glavni obravnavi (prvi odstavek 496. člena ZPP), sodbo s polno obrazložitvijo pa izdela drug sodnik (četrti odstavek 496. člena ZPP), je lahko podana kvečjemu kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 302. členom ZPP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ni navedla, kako naj bi procesno postopanje prvostopenjskega sodišča vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Zato tudi ta kršitev ni podana. Ker tožena stranka lahko izpodbija pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, kar je predmet nadaljnje obrazložitve, pa tudi njena pravica do izjave ni kršena.

6V skladu s 619. členom OZ se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožeča stranka toženi stranki izdelala, dobavila in montirala hidravlično dvigalo nosilnosti 630 kg oziroma za 8 oseb na objektu Hotel K., tožena stranka pa se je zavezala za to plačati 13.000,00 EUR, pogodbo med strankama pravilno pravno kvalificiralo kot podjemno pogodbo. Posel, ki se ga je zavezala opraviti tožeča stranka, je izdelava, dobava in montaža dvigala. Tako je že iz opisa posla (izpolnitvenih ravnanj), ki se ga je zavezala opraviti tožeča stranka, razvidno, da gre za podjemno pogodbo² in ne prodajno, kot to želi v pritožbi prikazati tožena stranka. V 2. in 3. točki vloge z dne 14. 8. 2013, na katero se tožena stranka sklicuje v pritožbi, tožena stranka ni navedla dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o tem, da je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba. Zato so pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja svoje pravice, kot da bi stranki sklenili prodajno pogodbo, pravno nepomembne.

7Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da poravnave, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni mogoče šteti za novacijo. Po prvem odstavku 323. člena OZ obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Predmet izpolnitve je tudi po poravnavi ostal isti, in sicer plačilo za izdelavo, dobavo in montažo dvigala. S poravnavo tako stranki nista določili novega predmeta, zato pogoji iz prvega odstavka 323. člena OZ niso izpolnjeni. Poleg tega pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da stranki nista izrazili namena, da dotedanja obveznost ugasne. Ker se prenovitev na podlagi 324. člena OZ ne domneva, je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da do novacije med strankama ni prišlo.

8Je pa utemeljen pritožbeni očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 2. člena ZPP (tretji odstavek 350. člena ZPP). Tožeča stranka je s tožbo zahtevala 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2012. Tožbo je v delu, ki se nanaša na zahtevek v višini 1.750,00 EUR umaknila z vlogo z dne 18. 6. 2015 (r. št. 25). V tej vlogi je navedla, da je tožena stranka 23. 4. 2014 plačala 500,00 EUR, 5. 5. 2014 je plačala 1.000,00 EUR in 15. 5. 2014 še 250,00 EUR. Tožena stranka umiku ni nasprotovala in navedenih dejstev ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče navedena dejstva (višino plačil in datum plačil) upoštevalo pri vračunavanju obresti in stroškov v skladu z določilom 288. člena OZ, po katerem se, če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti obračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob upoštevanju navedenih delnih plačil je tožena stranka dolžna plačati še 11.983,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014. Le takšnemu zahtevku je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v celotni višini, ki je na dan 16. 5. 2014 znašala 13.730,39 EUR, je prekoračilo tožbeni zahtevek.³ Pritožbeno sodišče je zato za razliko med navedenima zneskoma v višini 1.747,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 pritožbi ugodilo in I. točko izreka sodbe v zvezi s 1. odstavkom sklepa o izvršbi le razveljavilo, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe (357. člen ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 188. člena ZPP izdati (deklaratoren) sklep o ustavitvi postopka. Pritožbeno sodišče tega ni storilo, saj za to ni pristojno.

9Delna utemeljenost pritožbe pa ni narekovala spremembe odločitve glede pravdnih stroškov. V skladu z relevantnim delom prvega odstavka 158. člena ZPP je namreč stroškovna zavezanka tožena stranka tudi takrat, ko tožeča stranka umakne tožbo takoj zatem, ko tožena stranka izpolni zahtevek. Pri odločanju o tem, ali je bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, ni odločilen čas med izpolnitvijo in umikom, temveč to, ali so v vmesnem času nastali dodatni stroški. Ker iz podatkov iz spisa ne izhaja, da bi bi takšni dodatni stroški nastali, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je stroškovna zavezanka za celotne nastale stroške tožena stranka, pravilna. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo potne stroške odvetnika tožeče stranke za prihod na narok. Stranka sme prosto izbrati odvetnika, ki jo bo zastopal v sporu (22. člen Ustave RS), zato ima, če ne gre za zlorabo pravic, pravico zahtevati povračilo stroškov njegovega prihoda na narok.

10Neutemeljeni so pritožbeni razlogi glede višine prisojenih stroškov. Tožena stranka svojih navedb o napačno izračunani kilometrini ni podprla z dokazilom. Dejstev pa sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o obračunu DDV na potne stroške, saj osnovo za obračun DDV predstavljajo tako nagrade kot tudi izdatki (tar. št. 6007 ZOdvT).

11V preostalem delu je torej pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v preostalem delu, kot to izhaja iz II. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Pritožbeno sodišče je delno razveljavilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Ker takšna odločitev ni narekovala spremembe odločitve o pravdnih stroških prvostopenjskega postopka, kot je bilo obrazloženo, je bilo treba odločiti le še o pritožbenih stroških. Odločitev o teh stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v 15 %, za kar ji pripada 104,00 EUR pravdnih stroškov (odmera je razvidna iz stroškovnika v spisu na l. št. 180). Odmerjene stroške mora tožeča stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi s 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Prim. VSRS I Ips 6676/2010-29 (I Ips 253/2010) z dne 6. 1. 2011.
² Prim. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, tretja knjiga, str. 749.
³ Pritožbeno sodišče je preračun opravilo po aplikaciji VSRS za izračun zamudnih obresti in preračun vložilo v spis.