288. člen OZ

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Sodišče lahko dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, če upnik glede prehoda terjatve razpolaga z eno od kvalificiranih listin v smislu prvega odstavka 24. člena ZIZ. Upnik B. d. o. o. pa je tej zahtevi v obravnavani zadevi zadostil, saj je izvršilnemu predlogu priložil notarsko overjeno Pogodbo o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015, ki predstavlja po zakonu overjeno zasebno listino in s tem listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Prenovitvena volja oz. animus novandi se ne domneva, temveč mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novacijo. Brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati. V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je z upnikom sklenil dogovor o prenovitvi upniško dolžniškega razmerja, ki naj bi ga dokazovali ugovoru priloženi izjavi z dne 2. 6. 2015 in Dogovor o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015. V dokaz je dolžnik predlagal tudi lastno zaslišanje in zaslišanje priče C. C., ki je pripravila navedeni dogovor. Ni utemeljen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje navedenih do

Tožena stranka tako nima prav, ko navaja, da bi se najprej morali poplačati stroški, nato pogodbene obresti, nato glavnica in končno še zamudne obresti. Pred glavnico se namreč poplačajo vse obresti, tako pogodbene kot zamudne, tako da ta pritožben navedba ni utemeljena.

V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku velja za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. Ker tako za upnikov odgovor na ugovor v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora na ugovor še ne pomeni nujno očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Povedano drugače - nasprotniku ni treba vročiti vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka. Sodišče je dovolilo predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki je naveden v predlogu za izvršbo, ki je bil dolžniku vroče

Dolžnik ob plačilu ne more izbirati, ali s plačanim zneskom poravnava glavnico ali obresti. V skladu z 288. členom OZ se namreč prejeto plačilo vračuna tako, da se z njim najprej poplačajo stroški, nato obresti in šele nato glavnica. Tožeča stranka stroškov sicer ni vračunavala, pravilno pa je njeno stališče, da so z zneskom najprej poravnane obresti in šele nato (s preostankom) glavnica.

V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več. Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.

Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Ker se je spremenila objektivna okoliščina (tarifa iz Skupnega sporazuma), ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila, ni mogoče govoriti o posegu v prej navedene pravice.

Vprašanje ustrezne višine uporabnine (v smislu povprečne tržne najemnine) je strokovno vprašanje, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tej zvezi utemeljeno v postopek pritegnilo izvedenca.

Toženca sta se zahtevku na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine upirala z ugovorom neizpolnitve (ugovorom sočasne izpolnitve) - tožniku nista dolžna izročiti zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Gre za materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pravna posledica ugovora je upravičenost stranke, ki ugovarja, da zadrži svojo izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni oziroma ni pripravljena izpolniti tudi nasprotna stranka. Ugovor neizpolnjene pogodbe se lahko uveljavlja samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Sodišče v takšnem primeru ugodi zahtevku ter ob tem določi pogoj, pod katerim je toženec dolžan izpolniti obveznost.

Zmotno je pritožbeno stališče, da sodna praksa, izoblikovana na podlagi DZ, pri odločanju, kateremu od staršev bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, izpostavlja, da mora sodišče ugotoviti, kateri starš ima boljše pogoje za izvrševanje varstva in vzgojo otroka, torej, kateri je bolj primeren za izvajanje pravnih in dejanskih vidikov varstva in vzgoje. Izhajajoč iz stališča, da imajo starši v enaki meri tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati, je potrebno vedno prvenstveno presojati, ali je mogoča dodelitev otroka v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V skladu s sedaj veljavno ureditvijo je mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, ogrožanje otroka. Šele če bi se ugotovilo, da na primer drugi starš otroka zanemarja ali zlorablja ali če bi med staršema obstajala zelo visoka stopnja konflikta, ki bi otroka ogrožala, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo starša izvajala skupno. Kot otrokova potreba se upošteva skupni strošek njegovega bivanja pri obeh starš

Zmotno je prepričanje, da morajo biti izvršilni stroški, ki so bili priznani v razveljavljenem sklepu o izvršbi ob prehodu v pravdo, avtomatično obravnavani kot del končnega zahtevka. Zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še neprisojene izvršilne stroške postopka in jih vračunavati v delna plačila glavnice po 288. členu OZ je tako zgrešen.

Ker so bili stroški vzdrževanja posestva, ki predstavlja posebno stečajno maso, vključeni v pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka, v fazi odločanja o razdelitvi posebne razdelitvene mase ni več mogoče presojati potrebnosti in koristnosti teh stroškov. To velja tudi za že nastale tekoče stroške stečajnega postopka, za izplačilo katerih upravitelj ni potreboval soglasja sodišča po drugem odstavku 357. člena ZFPPIPP. Gre za pristojnost in odgovornost stečajnega upravitelja. Ker pa je predračun stroškov stečajnega postopka zgolj okvir predvidenih stroškov, mora stečajno sodišče preveriti, ali so navedeni stroški dejansko nastali. To zahteva, da upravitelj v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase utemelji temelj in višino dejansko nastalih stroškov. Zgolj sklicevanje na pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka temu ne zadosti, saj ta predstavlja le oceno bodočih stroškov. Tudi potni stroški upravitelja so lahko v predračunu stroškov stečajnega postopka predvideni le okvirno, v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase pa jih je potrebno specificirati glede na namen in po višini, tako da je mogoče preveriti, ali gre za dejansko nas

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ponovno odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, ki sledi (delni) razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom, je namenjeno odpravi ugotovljenih kršitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku iz prvotnega sojenja in ostaja v tem smislu pridruženo kazenskemu postopku. Vrhovno sodišče redoma sodi, da so lahko zakonske zamudne obresti v izvršilnih naslovih (kar pravnomočna sodba, s katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, gotovo je) določene samo opisno, vendar pri tem velja, da je odločitev o obrestih (dovolj) določena samo, če je opredeljeno, od katerega zneska tečejo, od kdaj do kdaj tečejo in po kakšni obrestni meri tečejo. Glede na to, da so bila delna plačila obsojencev izvršena še pred zaključkom prvostopenjskega sojenja, je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo s pomočjo programa za izračun zamudnih obresti ugotoviti, kolikšen del obresti je bil do izdaje sodbe že poplačan, ter to v izreku sodbe tudi jasno opredeliti. Ker je tovrsten izračun v obravnavanem primeru izostal, je ostalo nejasno tudi, v kolikšnem znesku je obveznost obsojencev do oškodovane družbe do konca postopka pred sodiščem prve stopnje prenehala.

Dokazno breme o dogovoru, da se obročno poplača le glavnica, je na tistem, ki to zatrjuje, torej na toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podlage za drugačni vrstni red vračunavanja delnih plačil od tega, ki ga določa 288. člen OZ, ni (toženka v pritožbi to, da dogovora v tej smeri ni bilo, celo sama prizna), je ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo dopolnjeno mnenje izvedenke. V njem je izvedenka potrdila, da je toženka, ob upoštevanju neobstoja drugačnega dogovora, delno odplačevala zapadli dolg, kar pa ni zadoščal niti za pokrivanje zapadlih zakonskih zamudnih obresti.

Sprejeta odločitev je napačna, ker ni bilo upoštevano, da je tožena stranka med pravdo že poravnala del svojih obveznosti, ki jih je bila dolžna izpolniti po sodbi. Posledično je nepravilno ugotovljen uspeh strank v pravdi. Tožeča stranka ne na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku ni prerekala navedb toženke, podprtih z listinskimi dokazi o datumu plačila nespornega zneska, višini in prejemu delnega plačila. Ker gre torej za nesporna dejstva, ki izhajajo tudi iz listin, o katerih se je imela tožena stranka možnost izjaviti v postopku, a jih sodišče prve stopnje ni presodilo, je pritožbeno sodišče lahko samo spremenilo sodbo tako, da je navedene listine upoštevalo in opravilo preračun obveznosti, ki bi jih morala tožena stranka glede na delno plačilo in obveznosti po sodbi še poravnati tožeči stranki.

Dolžnik bi s pritožbo, v kateri smiselno zatrjuje, da so bile vse terjatve do upnika, ki so predmet izvršbe, z v pritožbi zatrjevanimi plačili že poravnane, lahko uspel, če bi izkazal, da so bile vse terjatve upnika poravnane že v trenutku, ko je izvršitelj opravljal dejanja, v zvezi s katerimi je izdal zgoraj navedene obračune. V tem primeru bi bilo namreč mogoče šteti, da dejanja izvršitelja niso bila potrebna za izvršbo, zaradi česar dolžnik upniku v zvezi z njimi nastalih stroškov ne bi bil dolžan kriti. Tega pa dolžnik ni uspel izkazati.

Na podlagi 84.a člena ZIZ ima prostovoljna izpolnitev izvršitelju značaj sodnega pologa, kar ob upoštevanju prvega odstavka 306. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pomeni, da je dolžnik v plačani višini v trenutku plačila izvršitelju prost obveznosti, zaradi izterjave katerih se na podlagi sklepa o izvršbi vodi izvršba. Izvršba za izterjavo plačane obveznosti ni več dopustna in se, enako kot to na primer velja pri plačilu v okviru oprave izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ali izvršbe na dolžnikovo plačo in druge stalne prejemke, tudi v primeru prostovoljnega plačila dolžnika izvršitelju izvršba v tem delu že v trenutku plačila šteje za ustavljeno. Sklep sodišča o ustavitvi izvršbe je zato zgolj ugotovitvene narave. Nadaljnji izvršilni stroški, ki upniku nastanejo tekom izvršilnega postopka, postanejo predmet izvršbe šele, ko o njih na zahtevo upnika odloči sodišče in jih upniku prizna (ter dolžniku naloži v plačilo). Pred izdajo takšnega sklepa dolžnik teh stroškov še ni dolžan plačati upniku, upnik pa od njega vse do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti tudi ne more zahtevati njihovega plačila. Četudi dolžnik pred iz