619. člen OZ

Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.

Priznanih dejstev v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP ni treba dokazovati, zato sodišče prve stopnje glede njih ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka.

V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje). Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil. Tožnica je garancijo za toženca neus

Ko je tožnikova računovodja toženkinemu direktorju pošiljala tabele opravljenih servisov in poti za februar, april, julij in avgust 2021, bi bil glede na prakso med strankama moral tabele pregledati in potrditi. Ker je to opustil, je glede cene obveljalo, kar je tožnik v svojih mesečnih tabelah navajal tudi o ceni servisov, ki jih je v teh mesecih izvedel.

Iz dejanskega stanja izpodbijane sodbe izhaja, da se je toženka z lastnostmi dobavljenega parketa strinjala. Kljub temu, da je bila toženki (ki je na grčavost in barvo parketa obvestila delavca tožnice) ponujena možnost razdrtja pogodbe in vračila kupnine, se je namreč toženka odločila, naj tožnica nadaljuje z izvajanjem pogodbe in s tem z vgradnjo parketa. Čim je tako, pa to pomeni, da je toženka v napake posla glede kvalitete vgrajenega materiala privolila. Tožnica je zato v tem delu razbremenjena odgovornosti za stvarne napake opravljenega posla.

Res je sicer, da se je sodišče druge stopnje v prvem sojenju v razveljavitvenem sklepu opredelilo do materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje, ki jih je že takrat štelo za pravilne, vendar pa slednje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem bilo razrešeno dolžnosti, da se v novem sojenju (ponovno) izreče o uporabi materialnega prava (sodišče prve stopnje sicer na materialno pravna izhodišča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu ni vezano, vezano je zgolj na dane napotke sodišča druge stopnje, kar pomeni, da mora opraviti vsa pravdna dejanja, ki mu jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja). Na ta način je bila dana strankam možnost uveljavitve pravice do učinkovitega pravnega varstva tudi glede materialno pravnih izhodišč (25. člen Ustave RS), sodišču druge stopnje pa možnost pritožbenega preizkusa. Razveljavljena sodba v prvem sojenju pomeni, da ne obstaja več, zato se je potrebno v novem sojenju, z izdajo nove sodbe opredeliti do vseh pravnih in dejanskih vidikov spora, na podlagi katerih je bila odločitev v novem sojenju sprejeta.

Glede na ugotovljen neobstoj dogovora glede cene dodatno dogovorjenih del je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo drugega odstavka 642. člena OZ. Vendar je pritrditi tožeči stranki, da navedene določbe ne bi smelo uporabiti tudi glede prvotno dogovorjenih del, ki so že bila plačana, saj sta se glede cene teh del stranki dogovorili.

Kriterij okoljskega prispevka zaradi ureditve objekta z večjo uporabo lesa je tožeča stranka uveljavljala, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Res je, da je iz odločbe (B5) razvidno, kot da ta kriterij ne bi bil uveljavljan, a vendar bi spričo tega, da dopolnitev vloge (B4) vsebuje dejstva, ki se nanašajo na ureditev objekta z večjo uporabo lesa, odločba (B5) pa o tem nič ne reče, toženec lahko to uveljavljal z ustrezno pritožbo v upravnem postopku. Nevložitev pritožbe ne more iti na račun tožeče stranke, ki ni bila stranka postopka niti toženčeva pooblaščenka in se zato zoper odločbo tudi ni mogla pritožiti.

Tožena stranka na narok ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena, niti svojega izostanka ni opravičila. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po tretjem odstavku 454. člena ZPP, v zvezi s 316. členom ZPP. Na navedena zakonska določila in pravne posledice, ki nastopijo, če tožena stranka, ki je narok predlagala, na narok ne bo pristopila, je bila tožena stranka opozorjena v vabilu na glavno obravnavo. Ob nastali procesni situaciji, je prvostopno sodišče postopalo povsem zakonito, ko je na podlagi 3. odstavka 454. člena, v zvezi s 316. členom ZPP izdalo izpodbijano sodbo. Povsem pravilno je brez nadaljnjega obravnavanja, potem ko je preverilo ali lahko stranke razpolagajo s predmetnim zahtevkom v smislu 3. člena ZPP in ugotovilo, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, izdalo sodbo na podlagi pripoznave in ugodilo tožbenemu zahtevku

Odpoved pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje, ki je namenjeno temu, da stranki prekineta trajno dolžniško razmerje. Pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja. Kljub temu ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v teh primerih stranki ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

Toženec je dogovor o fiksni ceni v trditvenem gradivu sicer postavil nižje od vrednosti, ki jo je nazadnje ugotovilo sodišče, in sicer pri 1.680 EUR + DDV, obenem pa se je skliceval na to, da je direktorja tožnice soočil s svojo absolutno finančno mejo 2.660 EUR. Te trditve so bile dovolj specifične, da so omogočile tožničino obrambo.

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. Z delovnim razmerjem tožnika pri družbi A. d. o. o.je bilo prikrito delovno razmerje s toženko. Na zlorabo kaže tudi nepretrgana, več kot desetletna vključitev tožnika v organiziran delovni proces toženke, ki je ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela.

V skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso je v danem primeru določba šestega odstavka 62. člana ZDR-1 in s tem subsidiarna odgovornost toženke presežena ter izenačena z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Poslovni model toženke z družbo A. je pomenil obid zakona, ki ne kaže le navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, ampak kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke na škodo delavcev družbe A., pri čemer je tožnik na tak način delal od leta 2014 do 2019, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela. Če je tak poslovni model sodno ugotovljen, je njegove posledice možno sanirati le na način, da odgovornost toženke ni le klasično odškodninska, temveč je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Tožnik je v zvezi z višino tožbenega zahtevka podal ključne trditve, ki so tudi dovolj določne. Tožnik je prav tako predložil dokaze, ki jih je imel na voljo, predlagal postavitev izvedenca finančne stroke ter predložitev dokazov s strani toženke. Upoštevati je treba, da mu vsi podatki v zvezi z višino plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja niti niso mogli biti znani, saj s tože

Vsak dohodek iz drugega pogodbenega razmerja (neodvisno od tega, ali ima elemente odvisnega oziroma neodvisnega razmerja), če ni v zvezi z opravljanjem dejavnosti, se obdavči po določbah 2. točke III. poglavja ZDoh-2. Te vključenosti v civilnopravnih razmerjih v splošnem ni, podjetnik se zaveže naročniku le opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če pa rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo) predmeta pogodbe (v tožnikovem primeru je to izvedba predavanja). V teh primerih že pojmovno ni mogoče govoriti o stroških prevoza na delo in z dela, temveč ima tožnik prav v svoji razlagi, da te poti bolj ustrezajo karakteristikam "službene poti", zaradi česar se višina stroškov zanje določi po znesku iz 5. člena Uredbe. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, česar pa davčni organ zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljal. V ponovljenem postopku bo zato moral davčni organ preveriti okoliščine v zvezi s tožnikovimi navedbami, da njegovo delo nima značilnosti odvisnega razmerja, ter upošte

Sodišče prve stopnje je sklenjeni dogovor med pravdnima strankama o izvedbi del tudi pravilno opredelilo kot pogodbo o delu, ki je opredeljena z določbami XI. poglavja OZ. Neutemeljeno je zato toženčevo sklicevanje na napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določb GZ-1. Ta ureja pogoje za graditev objektov in druga vprašanja povezana z graditvijo objektov z namenom zaščite javnega interesa (1. in 2. člen GZ-1), ki zajema varnost gradnje, varstvo okolja, ohranjanje narave, …, ne pa pogodbenih razmerij.

Pritožnik zmotno meni, da je s tem, ko je predložil druge dokaze, na toženko prevalil dokazno breme o morebitni nedobavi oziroma pomanjkljivi dobavi svojega naročila. Prvič zato, ker je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), dokazno breme za te tožbene trditve na tožniku, saj je eden od elementov, ki njegov zahtevek utemeljujejo, tudi izkaz, da so bile vtoževane storitve dejansko opravljene oziroma blago dejansko dobavljeno. In drugič zato, ker s trditvijo, da zaračunanega blaga ni prejela, toženka uveljavlja tako imenovano negativno dejstvo, katerega dokazovanje je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj takega dejstva, v tem primeru torej na tožniku. Posledice dejstva, da tožnik zaradi časovne oddaljenosti ni mogel natančno pojasniti, katere po dnevu opredeljene pošiljke so se nanašale na posamezne postavke na vtoževanem računu, mora zato glede na povedano nositi tožnik. On je tisti, ki ima (dokazni) interes, da se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Zgolj izdana računa namreč ne dokazujeta, da je bila storitev opravljena ali blago dobavljeno.

Znižanje plačila je eden izmed podrejenih jamčevalnih zahtevkov iz tretjega odstavka 639. člena OZ. V skladu z navedenim zakonskim določilom lahko naročnik v primeru, ko podjemnik ne odpravi napake do izteka roka, napako po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. Navedeni podrejeni jamčevalni zahtevki imajo pravno naravo alternativne obveznosti, kar pomeni, da lahko naročnik izbere le enega. S tem, ko je toženka pod točko 1 uveljavljala znižanje plačila v višini 2.488,76 EUR, pod točko 5 pa še strošek odprave napake v višini 2.540,00 EUR je neupravičeno kumulirala alternativno določene jamčevalne zahtevke za napake izvršenega dela. Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma pomanjkanje dokazov opozori že nasprotna stranka. Materialno procesno vodstvo tudi ne gre tako daleč, da bi moralo sodišče prve stopnje toženko še dodatno pozivati, naj odgovori na ugovor in dokaze tožnika tako, da odbitek iz naslova čiščenja in odvoza odpadkov konkretizira in zanj predloži dokaze.

Poslovno sodelovanje med A. d. o. o. in toženko je temeljilo na podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot ga določajo členi od 619 do 648 OZ. Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalna tožnikova delodajalka (A. d. o. o.) je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen ZUTD. Z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev se zato ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Pogodbeno razmerje tožnika z A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG (C‑232/2020). Odgovor SEU se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Evropske unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje zač

Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve poslovne obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (torej brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami. Predpostavke odgovornost izvajalca za stvarne napake so, da ima opravljeni posel napako in da vzrok za napako izvira iz sfere izvajalca. Ta predpostavka se domneva. Zato se podjemnik odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Razloge za razbremenitev mora zatrjevati in dokazovati podjemnik. Prevzem opravljenega posla je naročnikova dolžnost, ki nastane samo, če je posel pravilno opravljen. Pregled opravljenega posla (pred prevzemom) pa sam po sebi ni naročnikova obveznost, čeprav bi to iz besednega zapisa prvega odstavka 633. člena OZ lahko izhajalo. Pregled opravljenega posla namreč nima značilnosti ravnanja upnika (naročnika), ki je potrebno za izpolnitev podjemnikove (dolžnikove) obveznosti. Če naročnik opravi prevzem opravljenega posla, ne da bi pred tem opravil pregled opravljenega posla, tako ni v upniški zamudi. Pravočasno obvestilo o napakah je tako predpostavka p

Zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pooblastila s strani investitorja ne temelji zgolj na dokazni oceni izpovedbe zakonitega zastopnika investitorja, temveč je podprt z dokazno oceno presoje vseh ostalih dokazov, ki dajejo podlago za zaključek, da je bil posel sklenjen v imenu in za račun tožene stranke.