496. člen ZPP

Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (drugi odstavek 182. člena ZPP). Pri tem ni pravno pomembno, ali bi v konkretnem primeru prišle v poštev posamezne specialne določbe določene vrste postopka in katere. Bistveno je, ali so za vse kumulirane zahtevke predpisani postopki iste vrste. Če niso, takšno združevanje zahtevkov ni dovoljeno. Uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP predstavlja primer privilegirane spremembe tožbe, za kakršno po 186. členu ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke.

V obravnavani zadevi niti iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga niti iz obrazložitve končne odločbe ne izhajajo sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza. Ne zadošča, da sodišče le navede, da je dokaz nepotreben, temveč mora pojasniti razloge za takšno stališče. Če zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena, je podana kršitev pravice stranke do izjave. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov, ki so za odločitev relevantni in niso očitno neutemeljeni, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je štelo, da gre v danem primeru za postopek za izdajo plačilnega naloga v gospodarskem sporu (496. člen ZPP), posledično pa je lahko v postopku izdalo sodbo brez obrazložitve, v kateri je pravdni stranki pravilno poučilo o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe kot predpostavke za izdajo sodbe z obrazložitvijo in možnostjo vložitve pritožbe zoper njo.

Plačilni nalog za plačilo sodne takse za vlogo, za katere vsebinsko obravnavo je plačilo sodne takse procesna predpostavka, je treba vročiti osebno. Sodišče prve stopnje bi moralo v konkretnem primeru sklep Višjega sodišča skupaj z obvestilom, da začne teči rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu za napoved pritožbe naslednji dan po vročitvi sklepa, vročiti toženi stranki osebno.

Tožena stranka je vložila "golo pritožbo". Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pritožbenih razlogov na katere, skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Predmetni spor je gospodarski spor na temelju 481. člena ZPP. Obe stranki sta namreč gospodarska subjekta. Ti na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost (prvi in šesti odstavek 3. člena ZGD-1). Prav zaradi tega je zanje značilno, da so bolje organizirani in imajo bistveno večjo stopnjo poznavanja in razumevanja poslovanja, prava ter sposobnosti varovanja svojih interesov v sodnih postopkih kot ostali subjekti, ki so lahko stranke pravdnega postopka (zlasti npr. fizične osebe, ki na trgu ne opravljajo pridobitne dejavnosti). Prav tako pravni promet na področju gospodarskih razmerij zahteva hitro reševanje gospodarskih sporov. Zato je razumljivo, da veljajo določena posebna pravila v gospodarskih sporih (32. poglavje ZPP, kamor sodi tudi določba 496. člena ZPP), ki so, v nekaterih ozirih, za stranke gospodarskih sporov trša (neugodnejša) kot splošna pravila pravdnega postopka. Člena 23 in 25 Ustave RS sicer dajeta pravico do pravnega varstva in tudi do pritožbe. Izvrševanje teh pravic pa je lahko vezano na zakonske predpostavke, saj drugače teh pravic pravzaprav ne bi bilo mogoče izvrševati. Po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec s tem, ko je izdelavo pisne po

To pomeni, da ni ovir za oddajo nepremičnine, na kateri ima solastnik svoj solastniški delež, v zakup brez soglasja drugih solastnikov. Zakupnik ima v takem primeru pravico do posesti in uporabe v zakup vzete nepremičnine v sorazmerju z idealnim deležem, ki ga ima na stvari zakupodajalec. S tem glede posesti in uporabe stvari vstopi v pravni položaj zakupodajalca. V pravice ostalih solastnikov tudi z zakupno pogodbo in njenimi aneksi v obravnavanem primeru ni poseženo. Zato je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da bi stranke zakupne pogodbe za njeno veljavnost morale imeti soglasje vseh solastnikov glede na določilo petega odstavka 67. člena SPZ. Po navedenem določilu je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. Pri oddaji solastnega deleža v zakup pa ne gre za razpolaganje s celotno stvarjo, pač pa za razpolaganje s solastniškim deležem na stvari. To pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, po tretjem odstavku 66. člena SPZ ni omejeno s soglasjem solastnikov. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno priznalo veljavnost zakupne pog

Ker je bila v konkretnem primeru sodba že izdana, gre pri izdelavi nadaljnje obrazložitve samo še za pisno izdelavo sodbe po 323. in 324. členu ZPP. Izdelava obrazložitve skladno s tretjim odstavkom 496. člena ZPP (torej obrazložitve z vsemi sestavinami iz četrtega odstavka 324. člena ZPP), ki je sledila napovedi pritožbe, torej ni bila (več) izdaja sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstnih navedb tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala v okviru dovoljenih vlog iz 452. člena ZPP. Kljub pozivu prvostopenjskega sodišča na dopolnitev tožbe namreč ni vložila odgovora. Sodišče prve stopnje njenih navedb (ki jih je torej prvič podala šele v vlogi, ki je k sodišču prve stopnje prispela po izdaji sodbe s skrajšano obrazložitvijo in je bila naslovljena kot pritožba na sodbo), torej že po naravi stvari ni moglo upoštevati. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se skladno z določbo 453. člena ZPP ne upoštevajo. Te iste navedbe pa so neupoštevne tudi za pritožbeno sodišče. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se po določbi 442. člena ZPP smiselno upošteva tudi v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, so namreč te navedbe prepozne. Drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, na podlagi citiranih pritožbenih navedb (ki po smislu merijo na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožnica v tem pritožbenem postopku torej ne more doseči. Tega ne more niti z očitkom, da je „plačilo tega kontejnerja v teh

S sodbo na red. št. 31 spisa je bilo ponovno odločeno o zahtevku, ki je že predmet odločitve z nepravnomočno sodbo z dne 8. 6. 2010 na red. št. 24 spisa in o katerem torej še teče pravda. Iz tega razloga je sodba na red. št. 31 spisa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil toženi stranki plačilni nalog z dne 2. 7. 2018 vročen 19. 7. 2018, tožena stranka pa sodne takse kljub temu, da je bila opozorjena na posledice neplačila, v danem roku ni plačala. Pritožnica teh (pravno relevantnih) ugotovitev sodišča prve stopnje za odločitev v tem pritožbenem postopku ni izpodbijala. Ob takih dejanskih ugotovitvah in dejstvu, da je bil predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne taks zavržen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, postane celotno procesno gradivo izvršilnega spisa z nadaljevanjem postopka v pravdi tudi procesno gradivo pravdnega spisa. Pravdno sodišče mora torej upoštevati in vsebinsko obravnavati trditveno in dokazno podlago strank, ki sta jo podali že v okviru izvršilnega postopka, ne glede na to, ali jih v nadaljnjem postopku še enkrat in v celoti ponovita ali ne.

V primeru, ko taksa za pritožbeni postopek po napovedi pritožbe ni plačana, ni takse za pritožbeni postopek. Posledično tudi ne more biti taksne obveznosti za domnevo umika napovedi pritožbe. Če se pravdni postopek začne s tožbo, se pritožbeni postopek začne s pritožbo, in ne že z napovedjo pritožbe. Zgolj iz okoliščine, da po zakonu nastane taksna obveznost za pritožbeni postopek že ob napovedi pritožbe, namreč ni mogoče sklepati, da se že takrat začne pritožbeni postopek. To bi namreč pomenilo, da se pritožbeni postopek začne, še preden se v celoti zaključi postopek pred sodiščem prve stopnje. Napoved pritožbe je torej le procesna predpostavka za vložitev pritožbe.

Sodišče prve stopnje v tej zadevi ni izdalo sodbe s skrajšano obrazložitvijo v smislu prvega odstavka 496. člena ZPP, veljavnega pred ZPP-E. Izdalo je le sodbo s polno obrazložitvijo po 324. členu ZPP, v kateri je pravdni stranki pravilno poučilo, da imata pravico v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe vložiti pritožbo. Zato nobeni od pravdnih strank ni odvzelo pravice do pritožbe. Zlasti pa ji ni odvzelo takšne postopkovne pravice, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati v okviru dopustnih pritožbenih razlogov v postopku v sporih majhne vrednosti. Za uspešno obrambo proti sklepčnim trditvam tožeče stranke ne zadošča le njihovo pavšalno prerekanje. Iz določila prvega odstavka 7. člena, prvega odstavka 180. člena in 212. člena ZPP jasno izhaja, da mora vsaka pravdna stranka najprej določno navesti pravno pomembna dejstva. Dokaze pa predlaga zato, da tako zatrjevana dejstva z njimi dokazuje.

Po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec ni presegel okvirov določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije. Kapitalska družba ima večje poznavanje pravdnega postopka in tudi večjo sposobnost, že na temelju sodbe s skrajšano obrazložitvijo (prvi odstavek 496. člena ZPP) presoditi, ali je s plačilom sodne takse sploh smiselno sprožiti izdajo sodbe s polno obrazložitvijo. Odločitev sodišča je namreč z izdajo sodbe s skrajšano obrazložitvijo že znana in zapisana v izreku; v sodbi s polno obrazložitvijo se ne more več spremeniti. 22. člen Ustave Republike Slovenije, kot specialna, na enakost v sodnih postopkih nanašajoča se določba o enakopravnosti pred zakonom, po prepričanju pritožbenega sodišča torej ni kršena.

Toženo stranko zastopa pooblaščenec - odvetniška družba. V spisu je namreč pooblastilo, ki je bilo vloženo že dne 29. 8. 2017, torej pred tem, ko je sodišče zadevno sodbo odpravilo (dne 30. 8. 2017), zato bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati in sodbo vročati pooblaščencu tožene stranke. Kadar ima stranka pooblaščenca, se namreč pisanja vročajo njemu in ne neposredno stranki. To velja tudi za pravne osebe, če za zastopanje pooblastijo odvetnika oziroma odvetniško družbo, kot je to v obravnavani zadevi storila tožena stranka. Neposredno vročanje stranki, kadar ima ta pooblaščenca, po ustaljeni sodni praksi ne šteje za veljavno opravljeno in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

Sodišče prve stopnje ima možnost, da po izvedenem postopku izda sodbo s skrajšano obrazložitvijo. To pomeni, da v obrazložitvi sodbe navede samo tožbene zahtevke in dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke, pravni pouk o pravici do pritožbe ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdelana, če bo stranka pritožbo napovedala (prvi odstavek 496. člena ZPP). V predmetnem postopku sodišče prve stopnje te možnosti ni izkoristilo in sodbe s skrajšano obrazložitvijo ni izdalo. Takoj po koncu postopka je izdalo sodbo s polno obrazložitvijo, torej z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP. Ob tem je v pravnem pouku sodbe jasno navedlo, da je treba pritožbo (in ne napoved pritožbe) vložiti v 8 dneh od prejema sodbe, pojasnilo procesne zahteve za njeno vložitev (oblikovne zahteve, zastopanje, plačilo sodne takse) ter navedlo pritožbene razloge, zaradi katerih se lahko izpodbija sodba v sporu majhne vrednosti. Tožena stranka je kljub navedenemu v pritožbenem roku vložila vlogo, naslovljeno "Napoved pritožbe". Ker je prejela sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP in bila v njej napotena na vložitev pritožbe (ne n

Namen določbe 496. člena ZPP je, da sodišče v gospodarskem sporu majhne vrednosti (kjer je delež vloženih pritožb relativno majhen) zgolj sporoči svojo odločitev in da mu ni treba izdati pisne sodbe s popolno obrazložitvijo, saj ima glede na praviloma majhen pomen tovrstnih sporov načelo hitrosti in učinkovitosti postopka prednost pred ostalimi načeli pravdnega postopka. V predmetni zadevi je bil ta namen dosežen že s prvo sodbo. Navsezadnje tudi četrti odstavek 496. člena ZPP govori o vložitvi pritožbe zoper sodbo, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP (kar je v predmetni zadevi že sodba z dne 28.8.2017, ki jo je tožeča stranka prejela 30.8.2017). Sodišče prve stopnje bi zato kot pravočasno moralo šteti že pritožbo z dne 7.9.2017.

Pritožbeni očitek, da je bila toženi stranki kršena pravica do neposrednosti s tem, ko naj bi sodbo izdala sodnica, ki ni sodelovala na glavni obravnavi, ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodbo s skrajšano obrazložitvijo izdal sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi. Zato ni podana kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Institut izdaje sodbe s skrajšano obrazložitvijo v gospodarskih sporih je namenjen pospešitvi postopka. Zgolj če stranka napove pritožbo, je postopek dvofazen, saj le v tem primeru sodišče izdela sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP. Ker je tožena stranka napovedala pritožbo, je sodišče le še izdelalo sodbo s polno obrazložitvijo. Tako sodbo je sicer izdelala sodnica, ki na glavni obravnavi ni bila navzoča, in sicer zaradi odhoda sodnika na drug oddelek. Sodišče je na sodbo s skrajšano obrazložitvijo vezano, kar pomeni, da z izdelavo sodbe s polno obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP odločitve ne more spreminjati. Z izrekom se torej določi vsebina so