VSM Sodba X Kp 62094/2013-1481

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 62094/2013 z dne 5. 12. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja od 12. 3. 2014 od 6.02 ure do 14. 3. 2014 do 15.55 ure. Odločilo je, da je obdolženec po prvem odstavku 95. člena dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njihovih pooblaščencev, po 94. členu ZKP pa tudi krivdno povzročene stroške, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe. Nadalje je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti povzročeno premoženjsko škodo upnikom v zneskih, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe, v presežku priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov pa je navedene oškodovance napotilo na pravdo. Na podlagi istega zakonskega določila je tri upnike s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drug senat.

3Zagovornik obdolženega je v pritožbi predlagal, da se ju obvesti o seji pritožbenega senata. V skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP je sodišče o seji obvestilo višjega državnega tožilca, obdolženega in njegovega zagovornika. Seja pritožbenega senata je bila opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP, v navzočnosti višjega državnega tožilca in zagovornika, medtem ko se obdolženi, ki je bil o seji v redu obveščen (vročilnica pripeta k l. št. 4680 in l. št. 4688), seje ni udeležil.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik je v pritožbi (str. 18) predlagal, da se Višje sodišče v Mariboru izloči iz odločanja v predmetni zadevi in da se pritožba v tem delu odstopi Vrhovnemu sodišču RS. Pritožba je bila v tem delu odstopljena v pristojno reševanje Vrhovnemu sodišču RS, ki je navedbe zagovornika obravnavalo kot predlog za prenos krajevne pristojnosti, o katerem je odločilo s sklepom I Kr 62094/2013 z dne 8. 5. 2024 in ga zavrnilo.

6Obdolženi je v predmetni zadevi, en dan pred sejo pritožbenega sodišča, 27. 8. 2024 ob 13.10 uri, ponovno podal predlog za prenos krajevne pristojnosti. V njem je ponovno navajal, da pred pristojnimi mariborskimi sodišči ni deležen ustavno zagotovljenega pravnega varstva iz razloga preteklih izkušenj s sodbami mariborskih sodišč. V nadaljevanju je navajal primer, ko naj bi mariborsko sodišče naredilo očitno "napako" in ga v zadevi III K 40619/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 40619/2015 obsodilo storitve kaznivega dejanja, nakar sta bili sodbi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 40619/2015 z dne 25. 3. 2021 razveljavljeni in obdolženi oproščen obtožbe. Zaradi obsodilne sodbe se je obdolžencu stečaj končal brez odpusta obveznosti, čeprav je bil kasneje, kot že navedeno, za to kaznivo dejanje oproščen. Obdolženi je še navajal, da so tudi v predmetni zadevi X K 62094/2013 mariborska sodišča naredila napako, saj je Vrhovno sodišče RS sodbi obeh sodišč ponovno razveljavijo z navajanjem, da kaznivo dejanje oškodovanja upnikov sploh ni moglo nastati. Napaka pa se je zgodila tudi v zadevi II Kr 26122/2014, kar je presodilo Vrhovno sodišče RS v zadevi I Ips 26122/2014 z dne 18. 4. 2024, saj je bila ugotovljena nepravilna sestava senata pritožbenega sodišča. Obdolženi je še navajal, da je zoper sodnike okrožnega in višjega sodišča vložil odškodninske tožbe za večje denarne vsote (zoper okrajno sodnico B. B. ter višje sodnike C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. ter H. H.), za kar je k vlogi priložil tudi tožbi z dne 26. 9. 2023 in 18. 6. 2024. Navajal je, da je s tem več kot očitno kršen njihov videz nepristranskosti. Zagovornik pa je v zvezi s podano vlogo na seji pritožbenega senata dodatno pojasnil, da je prenos krajevne pristojnosti utemeljen tudi zaradi pozne vročitve sodbe v drugi kazenski zadevi (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 26122/2014 z dne 18. 4. 2014 - pravilno 18. 4. 2024), ki je bila obrambi obdolženca vročena 18. 7. 2014 (očitno 18. 7. 2024). V zvezi s tem je obdolženi k vlogi priložil kazensko ovadbo z dne 17. 6. 2024, ki jo je vložil zoper neznanega storilca, ker meni, da nekdo, ki je zaposlen na Višjem sodišču v Mariboru, manipulira in ponareja listine in listinske dokaze, za kar obdolženemu nastaja škoda. Glede na spore obdolženega z več sodniki je po stališču predlagatelja potrebno prenesti zadevo v reševanje drugemu višjemu sodišču, sicer bodo o njegovi pritožbi odločali prav ti sodniki, s katerimi je v sporu.

7Zahteva za prenos krajevne pristojnosti z dne 27. 8. 2024, se je po oceni pritožbenega senata, glede na bistveno enake navedbe kot predhodno že v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (ki je bila zavrnjena s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Kr 62094/2013 z dne 8. 5. 2024) ter nenazadnje v vlogi z dne 17. 5. 2023 (katera je bila zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Kr 62094/2013 z dne 1. 6. 2023), pokazala kot očitno neutemeljena in namenjena zgolj zavlačevanju postopka, zato jo je na pritožbeni seji v skladu z določbo petega odstavka 42. člena ZKP v zvezi s 15. členom ZKP zavrglo. Obdolženi je v ponovnem predlogu za prenos krajevne pristojnosti navajal v bistvenem enake navedbe, o katerih je s predhodnimi sklepi Vrhovnega sodišča RS že bilo odločeno in pri tem poudarjeno, da bi bil prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče utemeljen, če bi se razlogi za dvom glede nepristranskosti sojenja nanašali na sodišče kot celoto ter da pomeni večkratno vlaganje vsebinsko enakih predlogov, o katerih je predhodno že bilo odločeno, nedopustno postopanje pritožnika, ki je namenjeno zgolj zavlačevanju postopka in pomeni zlorabo procesnih pravic. Pritožbeno sodišče tako glede obdolženčevih navedb ponovno izpostavlja, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo, četudi je ta bila morebiti v škodo obdolženca (obsodilna sodba, ki je bila razveljavljena in nato obdolženi oproščen očitkov), sama po sebi, ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost oziroma za dvom v nepristranskost "mariborskih sodnikov", kot to poskuša prikazati obdolženi, prav tako ne tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti. Enako to velja za vložene odškodninske tožbe zoper sodnike mariborskega sodišča, za katere je obdolžencu že Vrhovno sodišče RS pojasnilo (sklep I Kr 61122/2014 z dne 20. 12. 2022), da se v predmetni zadevi na ta prenos krajevne pristojnosti ne more sklicevati, ker je prenosu krajevne pristojnosti (na Okrožno sodišče v Celju) bilo ugodeno v civilni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, v kateri so bili sodniki, ki so toženi, stranke postopka, kar pa za obravnavano zadevo ne velja.

8Pritožba v prvem delu graja odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zahteve obrambe po izločitvi razpravljajoče sodnice, okrožnega državnega tožilca I. I. in predloga za prenos krajevne pristojnosti ter navaja, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov oziroma so ti nejasni in arbitrarni, s čimer zatrjuje pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po oceni pritožbenega sodišča ni podana, medtem ko pritožba pod videzom te kršitve izraža svoje nestrinjanje s temi razlogi.

9Sodišče prve stopnje je presojo, zakaj je zavrglo zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice z dne 16. 11. 2023 opravilo v 8. in 9. točki izpodbijane sodbe. Z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo , se pritožbeno sodišče strinja in jih povzema kot pravilne in ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, niti, da so razlogi sodišča prve stopnje arbitrarni. Pritožnik v zvezi s tem izpostavlja procesne odločitve razpravljajoče sodnice, in sicer da mu je nezakonito sodila v njegovi nenavzočnosti, da je sama odločila o zahtevi za izločitev državnega tožilca, za kar ni pristojna in da je vodila postopek zoper njega, kljub nastopu absolutnega zastaranja kazenskega pregona. Po presoji pritožnika te okoliščine kažejo na pristranskost razpravljajoče sodnice, za kar je zoper njo vložil tudi kazensko ovadbo (zaradi suma storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 oziroma zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1).

10Vendar se s takšnimi navajanji pritožbe ni mogoče strinjati. Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.

11Sodišče prve stopnje je v točkah 5 do 7 izpodbijane sodbe tehtno in ustrezno obrazložilo tudi, zakaj je zavrglo zahtevo za izločitev okrožnega državnega tožilca I. I., vodjo državnega tožilstva in generalnega državnega tožilca, kar vse je obdolženi predlagal v vlogi dne 3. 7. 2023. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je vsebina zahteve za izločitev državnega tožilca, v kateri je obdolženi navajal, da je državni tožilec nestrokoven in neetičen, ker še vedno zastopa obtožbo, ki je bila že večkrat spremenjena, pri tem pa mu vodja državnega tožilstva in generalni državni tožilec dajeta oporo, očitno neutemeljena, vložena izključno z namenom diskreditacije tožilca in podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Pritožba pri tem pravilno povzame vsebino drugega odstavka 44. člena ZKP, ki določa, kdo odloča o izločitvi državnega tožilca, vodje državnega tožilstva in generalnega državnega tožilca, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 44. člena ZKP, in sicer da se določbe o izločitvi sodnikov smiselno uporabljajo tudi pri izločitvi državnih tožilcev. To velja tudi v primeru, ko stranke podajo očitno neutemeljene zahteve za izločitev (sodnikov ali državnih tožilcev), ki so podane z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete, kot je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo vlogo obdolženca z dne 3. 7. 2023. Obdolženi je namreč vlogo podal potem, ko predhodno ni uspel z izločitvijo razpravljajoče sodnice z dne 15. 5. 2023, čeprav je državni tožilec I. I. obtožbo zastopal že od prvega naroka v novem sojenju, medtem ko razlogov za izločitev vodje državnega tožilstva in generalnega državnega tožilca sploh ni obrazložil. V takem primeru si sodišče mora prizadevati, da prepreči nedopustna postopanja strank in izvede kazenski postopek brez zavlačevanja ter onemogoči zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Upoštevaje vse navedeno je tako sodišče prve stopnje vlogo obdolženega z dne 3. 7. 2023, s katero je zahteval izločitev državnega tožilca, vodjo državnega tožilstva in generalnega državnega tožilca, po petem odstavku 42. člena ZKP v zvezi s 15. členom ZKP utemeljeno zavrglo in s tem ni kršilo določbe drugega odstavka 44. člena ZKP, prav tako ne prvega in petega odstavka 42. člena ZKP, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

12Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic. Zato je ponovno podan predlog za prenos krajevne pristojnosti na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP v zvezi s 15. členom ZKP utemeljeno zavrglo, takšno sodno prakso pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS (primeroma v zadevi I Ips 422/2007 z dne 7. 7. 2008 in tudi v predmetni zadevi, sklep I Kr 62094/2013 z dne 1. 6. 2023). Kar zadeva navajanje pritožbe, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom I R 190/2023 z dne 18. 10. 2023 ugodilo predlogu za prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v Celju v civilni zadevi (zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo), v kateri je obdolženi vložil tožbo zoper več višjih sodnikov in državnega tožilca I. I., ter da naj bi podobno ravnalo tudi v drugih zadevah, pri čemer se pritožba sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 153/20021 z dne 17. 11. 2021 ter I R 153/2021, je obdolžencu že bilo pojasnjeno, da se na ta prenos krajevne pristojnosti v predmetni kazenski zadevi ne more uspešno sklicevati. V obravnavani zadevi gre namreč za odločanje višjega sodišča o pritožbi obdolženca zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo, in sicer v senatu, na katerega obramba obdolženca na pritožbeni seji dne 28. 8. 2024 ni imela pripomb. V civilni zadevi pa so bili sodniki pristojnega višjega sodišča stranke postopka, kar je bila odločilna okoliščina za prenos krajevne pristojnosti. Iz navedenih razlogov in ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženi s podajo predlogov za izločitev državnega tožilca, vodje državnega tožilstva in generalnega državnega tožilca ter predlogom za prenos krajevne pristojnosti zlorabil svoje procesne pravice, je sodišče prve stopnje takšno zlorabo procesnih pravic utemeljeno preprečilo in podane predloge smiselno enako, kot pri zlorabi procesnih pravic v zvezi s podajanjem večkratnih predlogov za izločitev razpravljajoče sodnice, zavrglo. S tem pa ni kršilo določb 1. in 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to napačno zatrjuje pritožba. Kršitev iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč podana, kadar sodišče sodi v drugačni sestavi, kot jo predpisujejo določbe ZKP, kar v obravnavi zadevi ni primer. Kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je podana takrat, kadar je v zadevi sodil sodnik, ki bi moral biti izločen, kar glede na obrazloženo zgoraj (9. do 10. točka te sodbe) prav tako ne drži. Podana pa ni niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožba zgolj zatrjuje, ne obrazloži pa vpliva zatrjevanih kršitev prvega in drugega odstavka 42. člena ZKP ter petega odstavka 44. člena ZKP na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13Zagovornik z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni glede okoliščin, ali je posameznemu oškodovancu sploh nastala kakšna škoda, ali se je obdolženi že ob sklepanju cesijskih in asignacijskih pogodb zavedal, da je družba tako prezadolžena, da ne bo mogla poravnati vseh obveznosti do svojih upnikov in bo s predmetnimi pogodbami obdolženi določene upnike spravil v ugodnejši položaj, smiselno uveljavlja 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 24 do 37 navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj je brez dvoma prepričano, da je obdolženi najpozneje v začetku aprila 2011 vedel, da je postala družba J. d. o. o. kot dolžnik nezmožna za plačilo in prezadolžena, pri čemer je v bilanci stanja na dan 31. 12. 2010 izkazovala za kar 698.459,00 EUR negativnega kapitala oziroma prezadolženosti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo tudi vse okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je obdolženi v času sklepanja cesijskih in asignacijskih pogodb vedel, da z njimi privilegira posamezne upnike insolventne družbe J. d. o. o. na škodo drugih upnikov in da je tako njegovo ravnanje protipravno (59. do 72. točka obrazložitve). Prav tako ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o škodi, ki je zaradi protipravnega ravnanja obdolženca nastala oškodovanim upnikom (73. in 94. točka obrazložitve). Ker ima izpodbijana sodba ustrezne in tehtne razloge o odločilnih dejstvih, ki tudi niso nejasni, smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Iz pritožbenih izvajanj pa je razvidno, da se pritožba s takšnimi razlogi sodišča prve stopnje očitno ne strinja, s čimer po vsebini graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

14Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da je bila obdolžencu kršena pravica do navzočnosti na glavni obravnavi in pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP, saj so pri tem obdolžencu bile kršene njegove pravice iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V utemeljitev navaja, da se je obdolženec v novem sojenju udeležil samo prvega naroka za glavno obravnavo dne 20. 6. 2023, ker je bil zaradi zdravstvenih težav z ledvenim delom hrbtenice v bolniškem staležu in nezmožen za udeležbo na vseh preostalih narokih za glavno obravnavo. To je dokazoval z zdravstveno dokumentacijo, vendar je sodišče prve stopnje v nasprotju z le-to arbitrarno odločilo, da izostanki obdolženca niso opravičeni. Prav tako je po navajanjih pritožbe bila obdolženčeva navzočnost na več narokih za glavno obravnavo nujna, in sicer dne 29. 11. 2023, ko je prišlo do bistvene modifikacije obtožnice in ko je bila kot priča zaslišana K. K., ki je bila v prvotnem sojenju soobdolžena; dne 5. 12. 2023, ko so se podajale zaključne besede in je bilo odločeno o zavrnitvi dokazov obrambe; ter dne 28. 9. 2023, ko je bil zaslišan priča L. L., in dne 16. 11. 2023, ko je bila zaslišana priča M. M., torej priči, ki nista bili zaslišani v prvotnem sojenju.

15V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.

16Izmed zgoraj navedenih pogojev pritožba neuspešno graja odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženčevi izostanki iz narokov za glavno obravnavo, na katere je bil obdolženec pravilno in pravočasno vabljen, niso bili opravičeni, saj obdolženec le-teh ni opravičil z ustreznimi dokazili. Sodišče prve stopnje je tehtno pojasnilo, da je bil obdolženec v vabilih na naroke za glavno obravnavo večkrat opozorjen, da mora svoj izostanek opravičiti na način, kot to določata peti in šesti odstavek 193. člena ZKP, dodatno pa ga je na to opozarjalo še s poukom na zapisnikih o glavni obravnavi, ki so bili obdolžencu dosledno vročeni (na narokih pa sta bila prisotna tudi njegov zagovornik in hči). Po določbi šestega odstavka 193. člena ZKP mora obdolženec opravičilo vložiti pri sodišču najmanj 48 ur pred narokom, na katerega je vabljen, razen če razlog nastane kasneje in ga ni bilo mogoče predvideti; če se vabilu ne odzove zaradi zdravstvenih razlogov, jih sodišče upošteva le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri dejanju v kazenskem postopku; obdolženec mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Resda je zagovornik na naroku dne 22. 8. 2023 predložil potrdilo, da je bil obdolženec od 3. 7. do 12. 7. 2023 v bolniškem staležu, vendar je sodišče prve stopnje skladno z opisano zakonsko ureditvijo to utemeljeno štelo kot prepozen in nezadosten dokaz obdolženčeve nezmožnosti prihoda na sodišče in sodelovanja na narokih za glavno obravnavo dne 5. 7. 2023 in 10. 7. 2023 ter na vseh preostalih narokih. Vsak odobren in priznan bolniški stalež namreč ni opravičen razlog za izostanek iz glavne obravnave, saj ni nujno, da gre pri tem za tako bolniško stanje, ki obdolžencu onemogoča prihod in sodelovanje na sodišču.¹ Potrdilo o bolniškem staležu se izdaja iz drugih razlogov in namenov kot potrdilo zdravnika, da obdolženec ni zdravstveno sposoben prihoda in sodelovanja na sodišču, zaradi česar zakon zahteva predložitev zdravniškega opravičila, izdanega na predpisanem obrazcu. To se je pokazalo v obravnavanem primeru, ko je zdravnik, ki je izdal potrdilo o bolniškem staležu, izrecno pojasnil, da obdolžencu ni izdal nobenega potrdila, ki bi se nanašalo na obdolženčevo nesposobnost za sojenje v predmetni zadevi. Česa takega ni potrjevala niti druga zdravstvena dokumentacija za obdolženca,² do katere se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, pritožba pa razen golega nasprotovanja tej presoji ne ponuja konkretnih navedb, ki bi zaključke sodišča prve stopnje omajala ali ovrgla. Tozadevno zagovornik spretno prezre še pravilne razloge sodišča prve stopnje, da so bili obdolženčevi izostanki izključno posledica njegove zlorabe procesnih pravic in ne zatrjevanega zdravstvenega stanja (ko naj bi bil celo nepokreten), kar je med drugim utemeljilo na podlagi ugotovitev pooblaščenega vročevalca o obdolženčevi odsotnosti in dopustovanju v tujini ter navedbah obdolženca v zadevi I IKZ 42663/2014, kjer je zatrjeval, da je nepogrešljiv pri delu v službi in skrbi za otroke. Zagovornikovo zatrjevanje, da je bil obdolženec zaradi zdravstvenih težav nezmožen za udeležbo na narokih za glavno obravnavo, je zato neutemeljeno.

17Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.³

18V obravnavani zadevi je ugotoviti, da je bil obdolženec v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem zaslišan že v razveljavljenem sojenju,⁴ medtem ko v ponovljenem sojenju zagovora ni želel podati, čeprav je to možnost imel. Na vse naroke za glavno obravnavno je bil obdolženec pravilno vabljen in z vročitvijo zapisnikov o narokih za glavno obravnavo med drugim obveščen, da bosta glede na dokazni predlog obrambe na posameznih narokih zaslišani priči M. M. in L. L., po uradni dolžnosti pa še priča K. K.,⁵ vendar se obdolženec na vabila sodišča prve stopnje brez opravičenega razloga ni odzval, s čimer je prevzel tveganje, da se v kazenskem postopku z navedenimi pričami ne bo mogel soočiti.⁶ Sodišče prve stopnje je obdolžencu dosledno pošiljalo vse zapisnike o izvedenih narokih v njegovi nenavzočnosti, vključno z zapisniki o zaslišanju navedenih prič, nanje pa obramba ni imela nobenih pripomb in predlogov, kar se v skladu s sodno prakso⁷ šteje, da se je obdolženec zavestno in hote odrekel pravici soočenja in izpodbijanja (obremenilnih) dokazov na glavni obravnavni. Ob tem je bistveno še dejstvo, da sodišče prve stopnje izpodbijane obsodilne sodbe v ničemer ni oprlo na izpovedbo priče K. K. (točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe), v odločilnem delu pa tudi ne na izpovedbi prič L. L. in M. M. Izpovedbo priče L. L., direktorja družbe N. d. o. o., je le povzelo v okviru odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih (točka 82 obrazložitve izpodbijane sodbe), izpovedba priče M. M., ki se je v prvotnem sojenju poslužila pravne dobrote oprostitve dolžnosti pričanja, pa se je izkazala kot razbremenilna, medtem ko je prezadolženost družbe J. d. o. o. sodišče prve stopnje ugotavljalo še na podlagi številnih drugih dokazov (točke 26, 34 in 58 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na vse navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženčeva navzočnost na naroku glavne obravnave zaradi zaslišanja v pritožbi izpostavljenih prič ni bila nujna, zakonita, obdolženec pa tudi ni bil prikrajšan pri uresničevanju svoje pravice do izjave in obrambe, saj je možnost sodelovati pri zaslišanju prič imel, pa se ji je odpovedal. Pritožbene navedbe, ki izpostavljajo le, da priči M. M. in L. L. nista bili zaslišani v prvotnem postopku, priča K. K. pa je bila zaslišana kot soobdolženka, zato v nasprotno ne morejo prepričati.

19Prav tako obdolžencu ni bila kršena nobena pravica zaradi modifikacije obtožbe na naroku za glavno obravnavno dne 29. 11. 2023. Za izvedbo sojenja v nenavzočnosti je sicer bistveno, da se obdolžencu ne odvzame pravice do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Vendar te pravice v skladu s sodno prakso ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti obdolženec nujno seznanjen z vsako modifikacijo obtožbe. Seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, če ta tudi po modifikaciji vsebuje enako očitano dejanje. Pri tem je treba presojati vsebino same spremembe. Navzočnost je praviloma nujna, kadar se sprememba nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi.⁸ V obravnavani zadevi modifikacija obtožnice z dne 29. 11. 2013 ni zahtevala, da se mora obdolženec z njo seznaniti in mu mora biti dana možnost ponovne izjave o spremenjeni obtožnici. Iz vsebine modifikacije izhaja, da je državni tožilec v korist obdolženca skrčil očitke na način, da je iz opisa dejanja v celoti izpustil terjatev oškodovanega upnika O. d. d. ter prilagodil posamezne zneske terjatev oškodovanega upnika P. d. d. glede na predhodno utesnitev inkriminiranega časovnega obdobja, kar vse je rezultiralo v znižanju terjatve oškodovanega upnika P. d. d. in v znižanju skupnega zneska neplačanih terjatev vseh oškodovanih upnikov (kot je podrobno pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe). Takšna modifikacija obtožnice ne predstavlja spremembe v škodo obdolženca, prav tako ne spreminja same vsebine očitkov in ne posega v zakonske znake kaznivega dejanja, zato obdolžencu ni bilo treba dati možnosti, da se o tako spremenjeni obtožbi izjavi in navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v korist. Kljub temu je sodišče prve stopnje obdolžencu to možnost dalo, ko mu je modificirano obtožnico dne 4. 12. 2023 vročilo ter mu za seznanitev z le-to dalo primeren čas, možnosti, da bi se o njej izjavil ter izvajal aktivno obrambo, pa samovoljno ni izkoristil, saj je tudi iz naslednjega, zadnjega naroka dne 5. 12. 2023 neopravičeno izostal.

20Navzočnost obdolženca ni bila nujna niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 5. 12. 2023, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obrambe in so bile podane zaključne besede. Sodišče ocenjuje nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi glede na do tedaj razčiščeno dejansko stanje, ki ga presoja po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Na tem naroku sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov, temveč je utemeljeno presodilo, da je stanje stvari v zadostni meri razjasnjeno, zaradi česar je dokazni postopek zaključilo. Obdolženčeve navzočnosti zato ni terjala niti odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov, ki jih je obramba predlagala na tem istem naroku in za katere pritožba z ničemer ne pojasni, zakaj naj bi bila v tej zvezi obdolženčeva navzočnost nujna, niti dejstvo, da je v nadaljevanju sledila faza podaje zaključne besede. Beseda strank, ki sledi končanemu dokaznemu postopku,⁹ ni dolžnost, temveč samo pravica, ki se ji posamezni procesni udeleženec lahko odpove. Glede na neopravičen izostanek obdolženca na tem naroku, pa se je obdolženec svoji pravici, da bi se izrazil o pravno relevantnih dejanskih in pravnih vprašanjih ter podal končni predlog o tem, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe, več kot očitno odpovedal. Zagovornikova pavšalna navedba, da zaključna beseda v najširšem smislu predstavlja izjavo obdolženca, ki sledi zaključenemu dokaznemu postopku, pa za konkretizacijo in uspešno uveljavljanje v tej zvezi zatrjevane kršitve pravice do izjave ne zadošča.

21Zagovornik v pritožbi opozarja tudi na ustavno in konvencijsko pravico do primernega časa za pripravo obrambe v zvezi z 22. členom in 29. členom Ustave, in sicer navaja, da je bila obtožnica modificirana na podlagi posredovane dokumentacije le dveh oškodovancev, in sicer v delu, ki se je nanašala na R. d. d. (prej O. d. d.), je bila obtožnica umaknjena, za P. d. d. pa so zneski terjatev višji. Po stališču pritožbe ne gre za skrčeno obtožnico, ampak za bistveno spremembo obtožnice, zaradi česar bi sodišče obdolžencu moralo posredovati modificirano obtožnico in mu omogočiti primeren rok za odgovor in pripravo obrambe v smeri predlaganja novih dokazov.

22Zagovornik nima prav. Obtožnica je po prvi modifikaciji 20. 6. 2023, ki je bila obdolžencu predstavljena na prvi glavni obravnavi, obdolženi pa je tudi izrecno izjavil, da jo je razumel, očitala storitev kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1. Po tej modifikaciji je prišlo do utesnitve oziroma umika očitka pod točko II obtožbe, medtem ko je pod točko I obtožbe bilo skrajšano obdobje izvrševanja kaznivega dejanja od 10. 8. 2011 do 29. 12. 2011, kot kraj dejanja pa določen (le) Maribor, obdolžencu pa se je spremenjeno očitalo, da je na škodo zadolženega premoženja družbe J. d. o. o. z v nadaljevanju opisanimi dejanji namenoma spravil izbrane upnike v ugodnejši položaj in tako povzročil veliko premoženjsko škodo drugim upnikom družbe J. d. o. o., ki so (z višino terjatve, datumom nastanka in zapadlosti terjatve) našteti v tabeli, pod zaporednimi številkami od 1 do 26, pri čemer je bil očitek zneska neplačanih terjatev upnikov 1.868.492,48 EUR, zmanjšana pa je bila višina povzročene premoženjske škode upnikom zaradi sklenjenih cesijskih in asignacijskih pogodb (iz 581.957,15 EUR) na 131.957,15 EUR.

23To velja tudi za spremembo obtožnice dne 29. 11. 2023, pri čemer so odveč pomisleki pritožbe, da spremenjena obtožnica ni bila posredovana obdolžencu, ker je sodišče prve stopnje prav zaradi seznanitve obdolženca s spremenjeno obtožnico (in zavrnjenimi dokazi ter z zaslišanjem priče K. K.) preložilo glavno obravnavo na že določen datum 5. 12. 2023. Obdolžencu je spremenjeno obtožnico najprej poskušal vročiti sodni kurir, a obdolženi na naslovu bivanja ni bil dosegljiv, nato mu je bila uspešno vročena po detektivu 4. 12. 2023, en dan pred zadnjo glavno obravnavo, tako da se je obdolženi z vsebino spremenjene obtožnice seznanil. Kot že navedeno je bil obdolženi tudi na narok 5. 12. 2023 pravilno vabljen, vendar na glavno obravnavo ni pristopil, sodišče prve stopnje pa je kot že navedeno pravilno ocenilo, da njegova navzočnost ni nujna, njegov izostanek pa je neopravičen.

24Kot je v točkah 2, 11 in 96 izpodbijane sodbe ugotovilo že sodišče prve stopnje, je državni tožilec 29. 11. 2023 spremenil obtožnico le v delu, ki se nanaša na oškodovane upnike, in sicer je iz opisa pod zaporedno št. 21 izpustil upnika O. d. d. oziroma sedaj R. d. d. za celotni znesek terjatve, kar pomeni, da je v tem delu v korist obdolžencu skrčil očitek iz obtožbe glede oškodovanih upnikov (pred tem je bil znesek neplačane terjatve tega upnika 257.311,97 EUR in več, ki je v celoti odpadla) in znižan je bil tudi skupni znesek neplačanih terjatev upnikov (iz 1.868.492,48 EUR) na 1.027.426,38 EUR. Pri oškodovanem upniku P. d. d. so se zneski posameznih terjatev pod zaporedno številko 22 spremenili, ker je glede na datum storitve kaznivega dejanja bilo potrebno upoštevati neplačane terjatve, ki so v obdobju od 10. 8. 2011 do 29. 12. 2011 nastale in zapadle (pred tem so bile upoštevane neplačane terjatve, ki so nastale in zapadle v obdobju od 10. 8. 2011 do 4. 1. 2012) ter niso bile zavarovane s hipoteko. Posamezni zneski so razvidni iz opisa izreka obtožbe pod sedaj zaporedno št. 21. Takšna modifikacija obtožnice v primerjavi s prvotno obtožnico po modifikaciji 20. 6. 2023 ni spremenila narave kaznivega dejanja in tudi ne zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, še vedno vsebuje enako očitano kaznivo dejanje v okviru istega historičnega dogodka, natančneje je določila le posamezne zneske terjatev upnika P. d. d., ki je bil pozvan, da predloži dokumentacijo, iz katere bo razviden natančni znesek zapadlih terjatev na dan 10. 8. 2011, ki niso bile zavarovane s hipoteko. Glede na vsebino spremenjene obtožnice z dne 29. 11. 2023, se je tako strinjati s sodiščem prve stopnje, da ne predstavlja bistvene spremembe obtožnice in je obdolženi bil seznanjen z vsemi dejstvi in dokazi, na katerih je temeljila sprememba obtožnice. Tako spremenjena obtožnica ni poslabšala obdolženčevega procesnega položaja, ampak ga je po vsebini skrčila v korist obdolžencu. Ob upoštevanju dane procesne situacije je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da rok za pripravo obrambe ni potreben. Pri tem pa pritožba, kot že navedeno, prezre, da je obdolženi s takšno vsebino spremenjene obtožnice bil seznanjen en dan pred narokom za glavno obravnavo, na kateri je neopravičeno izostal in torej je imel dovolj časa, da pripravi svojo obrambo in jo v kolikor želi, na naroku 5. 12. 2023 predstavi. Glede na obrazloženo prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo predloga zagovornika za določitev roka za pripravo obrambe ni prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je pritožba v smeri vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, z ničemer ne obrazloži. Zagovornik namreč v pritožbi ne konkretizira, v čem je sprememba obtožbe vsebinsko tako pomembna, da bi obdolženec potreboval primeren rok za pripravo obrambe. Pritožba pa zgolj splošno navaja, da obdolženi ni mogel predlagati novih dokazov, brez dodatnih navedb, katere nove dokaze ima v mislih in njihove konkretizacije ter vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pa obrazložitvi zatrjevane kršitve ne zadosti. Pri tem ni odveč dodati, da je na glavni obravnavi 5. 12. 2023 bil navzoč zagovornik obdolženca, ki je podal dodatne dokazne predloge, o katerih je sodišče prve stopnje odločalo in jih kot nepotrebne zavrnilo (21. točka, str. 21 izpodbijane sodbe).

25Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tudi z navajanji, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe po zaslišanju zakonitih zastopnikov podjetij asignatov in asignatarjev, zakonitih zastopnikov cesusov in cesionarjev po obtožnici, pridobitvi podatkov na njihovih TRR-jih, postavitvi novega izvedenca finančne stroke, opravi poizvedb pri FURS-u, ali so bile terjatve iz obtožnice odpisane zaradi vračila DDV, ter po postavitvi izvedenca, ki naj bi ugotovil trenutno višino dolga, v posledici česar je bilo po navajanju pritožbe zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ali so se z asignacijami in cesijami plačevali nujni stroški v zvezi s poslovanjem insolventne družbe ter višina oškodovanja posameznega upnika, prav tako pa, ali so posamezne pravne in fizične osebe navedene v izreku izpodbijane sodbe sploh oškodovanci. Pritožba se ne strinja niti z branjem izpovedbe priče S. S. v skladu z določbo 340. člena ZKP, ker je obramba predlagala ponovno neposredno zaslišanje te priče.

26Zatrjevana kršitev ni podana. Zagovornik si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v točki 21 izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹⁰

27V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v 21. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo. V zvezi s predlaganim zaslišanjem zakonitih zastopnikov podjetij asignatov in asignatarjev ter zastopnikov cesusov in cesionarjev ter po pridobitvi podatkov na njihovih TRR je sodišče prve stopnje dokazne predloge obrambe utemeljeno zavrnilo, pri tem pa izpostavilo pomen in učinke sklenjenih asignacijskih in cesijskih pogodb, ki se tudi sicer nahajajo v prilogah kazenskega spisa in v katere je sodišče vpogledalo ter jih podrobno dokazno ocenilo v točkah 43 do 49. S takšnimi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in pri tem glede na pritožbena izvajanja dodaja, da v posledici zavrnjenih dokazov dejansko stanje glede okoliščin, da so se s cesijami in asignacijami poplačevali tekoči stroški v zvezi z rednim poslovanjem insolventne družbe J. d. o. o., ni zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pritožba v zvezi s takšnimi izvajanji očitno izhaja iz lastne ocene dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Drugače kot navaja pritožba, je namreč ugotovilo, da obdolženi kot direktor družbe J. d o. o. ni izvedel ukrepov v smeri odprave insolventnosti, ampak je s prenosom poslovanja na povezano družbo J. d. o. o. ravnal celo v nasprotju z ukrepi za odpravo insolventnosti. Zato se zagovornik v nobenem primeru ne more sklicevati, da je obdolženi s cesijami in asignacijami poplačeval tekoče stroške rednega poslovanja insolventne družbe (prvi odstavek 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; v nadaljevanju ZFPPIPP), prav tako temu ne ustrezajo računi dobaviteljev družbe J. d. o. o. ter zneski asignacijskih in cesijskih pogodb (59. do 65. točke in 68. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi predlagane dokaze po zaslišanju zastopnikov oškodovancev oziroma oškodovancev samih, ker je višina njihovih terjatev bila z vso dokumentacijo prijavljena v stečajnem postopku in je evidentno, da terjatve niso bile plačane, višino terjatev pa je ugotovil tudi izvedenec finančne stroke. V pritožbi izpostavljeno dodatno pridobivanje dokumentacije od O. d. d. oziroma sedaj R. d. d. ter P. d. d. je bilo potrebno zaradi natančne višine neplačanih in zapadlih terjatev bank na dan 10. 8. 2011, ki niso bile zavarovane s hipoteko (90. točka izpodbijane sodbe), kar se je pri bankah izkazalo za pomembno po modificirani obtožnici 20. 6. 2023. Ne drži navajanje pritožbe, da bi se na enak način morala pridobiti dokumentacija tudi za ostale oškodovance oziroma oškodovane družbe, ker je pri ostalih oškodovancih višina neplačanih terjatev, ki niso bile zavarovane s hipoteko, ter datum zapadlosti terjatev izhajala iz dokumentacije (računi oziroma verodostojne listine, pravnomočne sodne odločbe, izpisi iz poslovnih knjig; višino terjatev pa je ugotovil tudi izvedenec), ki so jo posamezni oškodovanci vložili v spis in terjatve priglasili tudi v stečajem postopku. Zato dodatno pozivanje (vseh ostalih) oškodovancev k predložitvi dokumentacije o višini zapadlih terjatev ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja.

28Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi predlagan dokaz obrambe po postavitvi novega izvedenca finančne stroke ter v točki 21 na str. 21 izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, zakaj je predlagan dokaz obrambe zavrnilo. Nadalje je v točki 20 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je izvedenec dr. Š. Š. že v prvem sojenju izdelal mnenje in več dopolnitev, prav tako je svoje ugotovitve in zaključke večkrat tudi ustno obrazložil ter odgovarjal na vprašanja strank. Glede na navedeno in ker sodišče prve stopnje ni podvomilo v objektivnost, strokovnost in popolnost podanega mnenja, je v novem sojenju tudi iz razloga ekonomičnosti postopka dr. Š. Š. zapriseglo kot izvedenca in ga na glavni obravnavi zaslišalo, izvedenec pa je tudi na tej glavni obravnavi strokovno in prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja strank. Iz navedenih razlogov in ker tudi pritožbeno sodišče ni podvomilo v objektivnost in strokovnost podanega mnenja, se pavšalna pritožbena navajanja, da je izvedenec "evidentno" neustrezen tako po strokovni plati kot z vidika nepristranskosti, izkažejo kot neutemeljena.

29Enako velja za ostala, prav tako pavšalna pritožbena navajanja glede zavrnitve predlaganih dokazov obrambe po opravi poizvedb pri FURSU v smeri, ali so terjatve iz obtožnice odpisane zaradi vračila DDV, ter po postavitvi izvedenca, ki bi ugotovil trenutno višino dolga. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev predlaganih dokazov natančno in izčrpno pojasnilo (21. točka izpodbijane sodbe). Pritožba pa zavrnjene dokaze zgolj našteva in zatrjuje, da je zaradi neizvedbe predlaganih dokazov bila zmotno ugotovljena višina oškodovanja za posameznega upnika, kar pa kot že navedeno ne drži, ker je višina neplačanih terjatev in njihova zapadlost izhajala iz v spis predložene dokumentacije ter bila ugotovljena z izvedencem, pritožba pa pri takšnih zaključkih ponovno izhaja iz lastne ocene dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na obrazloženo in ker se izvajanja pritožbe v smeri, da je zaradi zavrnjenih dokazov bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, izkažejo za neuspešna, pritožbeno sodišče očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni ugotovilo.

30Zatrjevane kršitve pa ni ugotovilo niti pri branju izpovedbe priče S. S. v skladu z določbo 340. člena ZKP na glavni obravnavi 16. 11. 2023, ker je slednji zaradi bivanja v tujini, kljub večkratnim vabilom in odrejenim prisilnim privodom, bil za sodišče prve stopnje nedosegljiv. Pri tem je izpostaviti, da sodišče prve stopnje glede na izpovedbo te priče v prvem sojenju (l. št. 1089/6 do 1089/10), ko priča ni vedel povedati ničesar v zvezi z očitki iz obtožbe (ne v smislu razbremenilnih ali obremenilnih dejstev), izpodbijane sodbe na njegovo izpovedbo ni oprlo (21. točka izpodbijane sodbe). Zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe, ki je pritožba z ničemer ne konkretizira, ni podana.

31Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik ni konkretiziral, saj določno ni opredelil, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. S pritožbenimi navajanji, da se sodišče prve stopnje pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ne bi smelo sklicevati na kršitev tretjega in četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP, ker kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ni blanketno kaznivo dejanje, pa zagovornik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vendar nima prav. Čeprav drži navajanje pritožnika, da v pravni opredelitvi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. člena KZ-1 ni neposrednih blanketnih napotitev, je za razumevanje pojmov "zadolženo" premoženje družbe ter meril protipravnosti izvršitvenih ravnanj poslovodstva družbe potrebno uporabiti določbe ZFPPIPP. Kot je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, določbe ZFPPIPP v prvem odstavku 10. člena ter 1. točki tretjega odstavka 14. člena določajo, kaj pomeni "zadolženo" premoženje, prav tako dolžno ravnanje poslovodstev družbe v stanju insolventnosti, pri čemer merila protipravnosti izvršitvenih ravnanj izhajajo iz določbe 34. člena ZFPPIPP (38. do 40. točka obrazložitve), ki jo je glede na očitek iz obtožbe sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo kot dopolnilno normo k blanketni normi 227. člena KZ-1.¹¹

32Zagovornik pa z nadaljnjimi navajanji, da v konkretnem primeru niso podani zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, pri čemer v pritožbi primeroma izpostavlja zakonske znake in nato na podlagi lastne dokazne ocene zaključi, da ti niso podani, ker obdolžencu ni dokazan direktni naklep že ob sklenitvi cesijskih in asignacijskih pogodb niti namen, da bi izbrane upnike spravil v ugodnejši položaj, prav tako pa, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno, le pod videzom smiselno zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP po vsebini graja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

33Z navedbami, da je kazenski pregon zoper obdolženca zastaral, zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Navaja, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje po prvem odstavku 227. člena KZ-1, ki naj bi ga storil v času od 10. 8. 2011 do 4. 1. 2012, kar pomeni, da je zastaranje nastopilo 4. 1. 2022, četudi je bila predhodno že izdana pravnomočna sodba, ki jo je Vrhovno sodišče razveljavilo. KZ-1, ki je veljal v času, ko naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje, je v drugem odstavku 91. člena za izvedbo novega sojenja res določal rok dveh let od razveljavitve pravnomočne sodbe, vendar je to določbo treba razlagati tako, da omejuje kazenski pregon na dve leti po razveljavitvi pravnomočne obsodbe znotraj roka za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Po stališču pritožbe ni namen te določbe, da podaljšuje zastaralni rok kazenskega pregona, temveč da zagotavlja pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave.

34Zagovornik nima prav. Povzete pritožbene navedbe je v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje, pri čemer se je utemeljeno oprlo na stališče ustavnosodne prakse,¹² da se v primeru, če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ-1 in ZKP o zastaranju kazenskega pregona (razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena). To pomeni, da je za položaje, kot je obravnavani, ko je bila pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, treba uporabiti za to namenjen drugi odstavek 91. člena KZ-1, ki pomeni izjemo od splošnega pravila o zastaranju kazenskega pregona iz prvega odstavka 90. člena KZ-1. Skladno z drugim odstavkom 91. člena KZ-1 po razveljavitvi pravnomočne sodbe začne zastaralni rok teči znova, in sicer je ta v tem primeru takšen, kot ga določa drugi odstavek 91. člena KZ-1, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, to je dve leti. V tem časovnem obdobju, ki teče od dne razveljavitve pravnomočne sodne odločbe dalje (to je v konkretnem primeru od dne 16. 2. 2023 dalje), mora biti ponovljen postopek tudi pravnomočno zaključen.¹³ Zagovornik zato ne more uspešno prepričati, da je v obravnavani situaciji, ko je bila pravnomočna sodba razveljavljena, treba uporabiti desetletni zastaralni rok iz 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1. Obravnavana zakonska ureditev je namreč skladna z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 6. 1999, po katerem v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe novo sojenje ne pomeni kazenskega pregona, saj sodba, izrečena v novem sojenju, za obdolženca ne more biti manj ugodna od razveljavljene. Določba drugega odstavka 91. člena KZ-1 torej ne podaljšuje kazenskega pregona, kot si to zmotno razlaga zagovornik, saj gre v postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti le za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe. Prav tako je bila takšna zakonska ureditev (vključno z navedenim stališčem Vrhovnega sodišča RS) z odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 že presojena kot ustavno skladna, pri čemer se je Ustavno sodišče ukvarjalo tudi s strokovnim stališčem prof. dr. Ž. Ž., na katerega se zagovornik sklicuje v pritožbi, vendar mu ni sledilo.¹⁴ V nasprotno zagovornik ne more prepričati niti s povzemanjem odločbe Ustavnega sodišča Up-351/17 z dne 20. 4. 2017 glede pomena instituta zastaranja (tč. 7 in 8) in poudarjanjem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do sojenja v razumnem roku. Pomembnosti slednjega pritožbeno sodišče sicer ne odreka. Strinjati se je namreč, da postopek nove razsoje sam po sebi prinaša za obdolženca omejitve in poseganje v njegove pravice ter pomeni zanj stanje nadaljnje negotovosti glede konca kazenskega postopka, pri čemer ni nepomembno, koliko časa bo zoper njega tekel postopek in koliko časa bodo nad njim visele posledice postopka. Vendar zagovornik prezre, da ima tudi določba o roku za novo sojenje iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 prav takšno ustavnopravno izhodišče in cilj, to je odpravljanje negotovosti, do kdaj sme država z vodenjem kazenskega postopka posegati v pravice posameznika oziroma učinkovito zagotavljanje splošne prepovedi nerazumne in stvarno neupravičene pravne negotovosti.¹⁵ Iz določbe drugega odstavka 91. člena KZ-1 tako izhaja, da postopek nove razsoje ne more trajati v nedogled, temveč mora biti časovno omejen na dve leti. Zagovornikove navedbe o številu vračanj zadeve v odločanje na prvo stopnjo in o nedoločno dolgem trajanju kazenskega pregona so zato odveč.

35S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornik graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da obdolženi kaznivega dejanja ni storil, vse kar je storil je storil zakonito in v skladu s predpisi, ki mu to omogočajo. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno štelo vse pravne posle, ki jih je obdolženi sklenil kot "škodljive za upnike". To bi po mnenju pritožbe lahko ugotovilo šele z ustreznim izvedencem potem, ko bi izvedenec ugotovil, koliko bi kateri od upnikov bil poplačan, v kolikor obdolženi poslov ne bi sklenil in bi tako ugotovljena razlika lahko bila podlaga za ugotavljanje, ali je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje ali ne.

36Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je skozi razloge izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je obdolženi kot direktor družbe J. d. o. o., za katero je najpozneje aprila 2011 vedel, da je prezadolžena v višini 698.459,00 EUR, s sklenitvijo cesijskih in asignacijskih pogodb, do vsebine katerih se je podrobno opredelilo v točkah 43 do 49, nedovoljeno preusmerjal finančne tokove družbe J. d. o. o. na druge pravne osebe in na ta način posloval mimo transakcijskih računov družbe, kar je brez dvoma bilo škodljivo za ostale upnike. Takšno sklepanje cesijskih in asignacijskih pogodb je v času insolventnosti družbe izrecno prepovedano po tretjem in četrtem odstavku 34. člena ZFPPIPP, zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, ki navaja, da je obdolženi glede sklenjenih cesijskih in asignacijskih pogodb ravnal v skladu s predpisi. Kot neutemeljen se je izkazal tudi zagovor obdolženca v smeri, da je pri sklepanju obravnavanih cesijskih in asignacijskih pogodb ravnal zakonito, ker je na ta način plačeval tekoče stroške rednega poslovanja družbe J. d. o. o. Kot že navedeno je drugače ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna navajanja pritožbe bi namreč držala, v kolikor bi obdolženi kot direktor insolventne družbe J. d. o. o. istočasno izvajal ukrepe za odpravo insolventnosti in torej poskrbel za saniranje družbe. Ker takšnih ukrepov obdolženi ni izvajal, niti ni na TRR račune družbe J. d. o. o., odprte pri bankah, prenesel učinkov sklenjenih cesijskih in asignacijskih pogodb, temveč je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ravnal celo v nasprotju z ukrepi za odpravo insolventnosti (63. in 64. točka obrazložitve), se navajanja pritožbe, ki poskušajo prepričati, da ravnanje obdolženega ni bilo protipravno, izkažejo za neutemeljena (59. do 66. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje pa je v 71. in 72. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo tudi, da je obdolženi vedel, da s sklenjenimi cesijskimi in asignacijskimi pogodbami privilegira posamezne upnike oziroma da bo oškodoval ostale upnike, pri čemer ni prezreti, da so se zneski izterjanih terjatev od družbe J. d. o. o. stekali na odprti račun družbe v Avstriji, za katerega glede na podatke spisa FURS ni vedel, prav tako ni bil objavljen na portalu Gvin, so pa sredstva s tega računa bila gotovinsko dvignjena tudi potem, ko je družba J. d. o. o. že bila pripojena k družbi T. d. o. o. in kot samostojni pravni subjekt več ni obstajala (l. št. 1589/2).

37Sodišče prve stopnje se je obširno in določno opredelilo tudi do okoliščine, kakšna škoda je zaradi protipravnega ravnanja obdolženca nastala upnikom, zato so izvajanja pritožbe, ki te razloge pogrešajo oziroma navajajo, da sodišče prve stopnje v tej smeri predmeta obtožbe sploh ni rešilo, neutemeljena. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je v 60. do 66. točke obrazložitve, ob sklicevanju na mnenje izvedenca dr. Š. Š. in pravno podlago 34. člena ZFPPIPP pravilno pojasnilo, da je obdolženi zaradi sklenjenih cesijskih in asignacijskih pogodb, s katerimi je premišljeno in načrtno zmanjševal premoženje družbe J. d. o. o., oškodoval upnike, ki so imeli pravnomočne sklepe o izvršbi in upnike s starejšimi terjatvami. Takšnih neporavnanih in zapadlih terjatev upnikov, ki niso bile zavarovane s hipoteko, je bilo za vsaj 1.027.426,38 EUR in vsaj v znesku 131.957,15 EUR, kolikor je obdolženi premoženje družbe prikrajšal, bi ti upniki lahko bili poplačani. S takšnim svojim ravnanjem pa je obdolženi izpolnil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1. Za predmetno kaznivo dejanje pa ni relevantno, koliko bi kateri od upnikov bil poplačan, če obdolženi spornih cesijskih in asignacijskih pogodb ne bi sklenil, kot to zmotno navaja pritožba. Zato teh okoliščin sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, prav tako je v tej smeri utemeljeno, kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog obrambe po postavitvi izvedenca, ki bi ugotovil višino (plačanih) terjatev upnikov. Pravno zgrešeno je tudi navajanje pritožbe, da bi šele razlika v zneskih poplačil terjatev lahko predstavljala osnovo za ugotavljanje, ali je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. V predmetni zadevi je namreč obdolženi kot direktor insolventne družbe J. d. o. o. poplačal le tiste upnike, ki jih je on izbral, pri tem pa načrtno, s preusmerjanjem finančnih tokov na druge pravne osebe poskrbel, da se razen teh izbranih upnikov noben drug upnik družbe J. d. o. o. ni mogel poplačati. Sodišče prve stopnje pa se je v razlogih izpodbijane sodbe, upoštevaje 34. člen ter 35.-39. člena ZFPPIPP opredelilo tudi do okoliščin, kako bi obdolženi, kot direktor insolventne družbe J. d. o. o., moral ravnati (65. točka obrazložitve), da bi bilo njegovo ravnanje v skladu s predpisi in zakonito, kot to izpostavlja pritožba. Izvesti bi torej moral ukrepe za odpravo insolventnosti in sanirati finančno stanje družbe. V kolikor bi ukrepi bili uspešni, bi se postopno poplačali vsi upniki. Če ukrepi ne bi bili mogoči, bi obdolženi v aprilu 2011 moral predlagati stečaj, v tem primeru bi bilo poplačanih več upnikov, in sicer iz stečajne mase v sorazmernem deležu. Zaradi obdolženčevih protipravnih ravnanj in ker stanje insolventnosti v družbi ni bilo odpravljeno, so bili poplačani le izbrani upniki, vsem ostalim upnikom je obdolženi to naklepno onemogočil, ob tem pa se je prezadolženost družbe v letu 2011 še povečala, in sicer po ugotovitvah izvedenca za kar 670.468,00 EUR.

38Po obrazloženem je tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar vse je v točkah 70 do 73 izpodbijane sodbe tudi tehtno obrazložilo.

39Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornika vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

40Zagovornik graja odločbo o kazenski sankciji s poudarkom na izrečeno kazen zapora v trajanju 1 leta ter pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni v preveliki meri upoštevalo obteževalne okoliščine in v veliko premajhni meri olajševalne okoliščine, in sicer da je od storitve kaznivega dejanja poteklo več kot 12 let in da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno potem, ko je obdolženi prevzel poslovodenje družbe J. d. o. o., ki je bila že takrat prezadolžena. V zvezi z obsodilnimi kazenskimi sodbami pritožnik navaja, da se ena izmed njih prav tako nanaša na družbo J. d. o. o., in sicer zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Po stališču zagovornika je tako izrečena kazen 1 leto zapora prestroga in bi bila primerna in zadostna že pogojna obsodba.

41S pritožbo ni mogoče soglašati. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine (oče treh mladoletnih otrok, časovna oddaljenost in nekaznovanost obdolženca pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja), kar je v 74. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Ne drži izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje obteževalne okoliščine upoštevalo v preveliki meri ter da je izrečena zaporna kazen prestroga in bi v konkretnem primeru zadostovala že pogojna obsodba. Pritožba v zvezi s takšnimi navajanji očitno prezre težo kaznivega dejanja, krivdo obdolženca in način izvršitve kaznivega dejanja, predvsem pa višino škode, ki znatno presega prag velike premoženjske škode. Glede na vse navedene okoliščine tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo prostostno kazen in ne zgolj sankcijo opominjevalne narave, kot to predlaga pritožba. Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje poleg zgoraj navedenih okoliščin pravilno upoštevalo tudi obdolženčevo osebnost, ko je bil po storitvi predmetnega kaznivega dejanja kar dvakrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, kar prav tako kaže, da je obdolženi nagnjen h kršenju pravnih norm v okviru direktorskega položaja v gospodarskih družbah. Navajanje pritožbe, da je obdolženi z eno od teh pravnomočnih sodb bil obsojen zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev, zaposlenih v družbi J. d. o. o., ki je bila slabega premoženjskega stanja že tedaj, ko je obdolženi vanjo vstopil kot direktor, ni mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino. Glede na ugotovitve izvedenca dr. Š. Š. obdolženi kot direktor družbe ni naredil ničesar v smeri odprave insolventnosti, ampak je finančno stanje družbe J. d. o. o. s svojimi protipravnimi ravnanji še poslabšal.

42Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju vseh okoliščin, pomembnih za izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolženemu za obravnavano kaznivo dejanje utemeljeno izreklo kazen 1 leto zapora, ki je po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična.

43Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev. Že v točki 37 te sodbe je bilo odgovorjeno, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino škode, ki je zaradi protipravnega ravnanja obdolženca nastala oškodovancem. Pri tem je sodišče prve stopnje za vsakega oškodovanca posebej presojalo pravno podlago ter višino priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, kar vse je podrobno pojasnilo v točkah 76 do 94 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pravilno, v skladu s temeljnim načelom enakega obravnavanja in poplačila vseh upnikov, njihove zahtevke priznalo sorazmerno ugotovljenemu deležu posameznega upnika glede na skupni znesek navedenih terjatev upnikov, ki so priglasili premoženjskopravne zahtevke, kar je prikazalo in obrazložilo v tabeli pod točko 94 izpodbijane sodbe. V tem delu je priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom utemeljeno ugodilo, v presežku pa je oškodovance napotilo na pravdo (94. do 95. točke obrazložitve). Prav tako je pravilno v celoti napotilo na pravdo U., družbo V. d. o. o. in družbo Z. d. o. o., kar je obrazložilo v 96. in 97. točki izpodbijane sodbe.

44Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, katero tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi treba odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

45Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7112 in 7122 taksne tarife Zakona osodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Šepec M. (Ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 34; enako sklep VSL VII Kp 43229/2019 z dne 6. 10. 2020.
² Npr. potrdilo o izdani napotnici z dne 13. 9. 2023 pod stopnjo nujnosti "redno" za MR lumbosakralne hrbtenice; potrdilo lekarne z dne 13. 9. 2023 o izdaji zdravila Zaldiar; potrdilo o izdani napotnici z dne 15. 11. 2023 za prvi nevrokirurški pregled pod stopnjo nujnosti "hitro"; izvid z dne 8. 10. 2023, iz katerega izhaja, da ima obdolženec začetne degenerativne spremembe lumbalne hrbtenice.
³ Sodbi VS RS I Ips 38269/2018 z dne 3. 2. 2022 in I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016.
⁴ Glej sodbo VS RS I Ips 8338/2009-103 z dne 31. 5. 2012; enako Šepec M. (Ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 176,
⁵ Glej zapisnike o glavni obravnavi z dne 5. 10. 2023, 12. 10. 2023 in 16. 11. 2023.
⁶ Sodba VS RS I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016.
⁷ Sodba VS RS I Ips 49046/2010-166 z dne 12. 6. 2014.
⁸ Sodbi VS RS I Ips 28944/2019 z dne 14. 10. 2021 in I Ips 8838/2016 z dne 12. 10. 2017, odločba US RS Up-124/04-20 z dne 9. 11. 2006 .
⁹ Šepec M. (Ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 587, navaja, da bo brez pomislekov sprejeta odločitev, da navzočnost obdolženca ni nujna, če se bodo na glavni obravnavi le ponavljali že izvedeni dokazi ali je dokazni postopek celo že zaključen.
¹⁰ Merila za presojo spoštovanja pravice do izvajanja dokazov v korist obdolžencu je Ustavno sodišče RS postavilo v odločbah U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 in številnih drugih, katerim je sledilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 34177/2015 z dne 1. 9. 2022 in drugih.
¹¹ Tako tudi Selinšek L., Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 278-285 in Jenull H., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 793-800.
¹² Glej odločbo US RS U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 in sodbo VS RS I Ips 2457/2010-1646 z dne 22. 12. 2016 ter tam citirano sodno prakso.
¹³ Sodba VS RS I Ips 61321/2011 z dne 16. 2. 2023.
¹⁴ Glej Šorli M., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1062.
¹⁵ Sodba VS RS I Ips 2457/2010 -1646 z dne 22. 12. 2016.