258. člen KZ-1

Ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo vodje organizacijskih enot, temveč kdaj se je seznanil predstojnik Policije. Za nadaljevano kršitev gre takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela). S tem, ko tožnik ni sproti dnevno beležil svojih nalog v Dnevniku dela za leto 2021 oziroma v Excelovih preglednicah skladno z navodili vodje, je opustil svojo delovno obveznost, ta opustitev pa je trajala vse do konca leta 2021 oziroma do 17. 1. 2022. To pa pomeni, da v tem primeru rok za podajo izredne odpovedi ni pričel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil dolžno ravnanje, temveč najkasneje z dnem, ko je ta opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč ta kršitev trajala.

Objektivna nezmožnost delavcu zagotoviti ustrezno delo po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, ker delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi je podana npr. ob ukinitvi delovnega mesta delavca ali spremenjeni sistemizaciji. Delavcu v postopku glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba navajati, v čem je njegov interes za reintegracijo. Interes se kaže v tem, da je vložil tak tožbeni zahtevek. Ni mu treba navajati razlogov, zakaj uveljavlja to zakonsko predvideno posledico nezakonite odpovedi, tudi sicer pa je v veljavni slovenski zakonodaji vrnitev na delo pravilo, sodna razveza pa izjema.

Nestrinjanje z odločitvami sodišč brez vsakršnih drugih dokazov ne more izkazovati utemeljenega suma očitno nevestnega ravnanja v postopku udeleženih sodnikov. Nastanek večje premoženjske škode ali hujši kršitev pravic drugega mora biti v opisu kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 zadovoljivo konkretizirano.

V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 ni podan element ustrezne oblike krivde, tj. naklep. Že zaradi tega je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Notranji revizor je sicer ugotovil, da se mesečni stroški za adaptirane prostore, kjer se čiščenje ni izvajalo, niso ustrezno korigirali in zmanjšali, a je ob tem tožencu predlagal sprejem organizacijskega navodila za natančno definiranje pristojnosti in odgovornosti vseh, ki so odgovorni za izvajanje storitev skladno s pogodbenimi določili. Glede na take ugotovitve notranjega revizorja je pravilen zaključek, da dolžnost preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja ni bila določno prenesena na tožnika. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na tožnikovo seznanjenost z izvedbo adaptacijskih del in potrebno zmanjšanje vrednosti storitve za prostore, v katerih se čiščenje ni izvajalo, saj ob odsotnosti izrecne naložitve te dolžnosti tožniku to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva. Tožnik s svojimi ravnanji in opustitvami dolžne skrbnosti ni povzročil škode ali kako drugače povzročal ali om

Upoštevajoč opis očitanih kršitev v odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitane kršitve nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 niti oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, ampak le na dejansko stanje oziroma opis očitanih kršitev, vendar pa glede na opis očitkov v izredni odpovedi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali obstajajo elementi kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Razrešitev vodilnega delavca ni formaliziran postopek, zato na zakonitost razrešitve ne vpliva okoliščina, da se tožnica v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla zagovarjati glede posameznega očitka. Ne glede na zakonitost razrešitve je bistveno, da je bila tožnica razrešena z vodilnega delovnega mesta in ji je posledično prenehal mandat, zato ta pogodba ne more „oživeti“ tudi, če je razrešitev nezakonita. Razrešen vodilni delavec zato nima reintegracijskega zahtevka, če je razrešitev nezakonita, ampak samo odškodninski zahtevek.

Iz opisa kaznivega dejanja krive ovadbe, v tenorju obtožnega predloga, mora izhajati vsaj vsebinska oziroma smiselna konkretizacija vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, sicer očitano dejanje krive ovadeb ni kaznivo dejanje.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaznal sum kaznivega dejanja tatvine (razloge za sum), pri tem pa ni opravil svojih nalog, ki jih je bil kot policist ob tem dolžan opraviti.

Zahrbten način kot zakonski znak kaznivega dejanja umora je ustrezno konkretiziran v opisu kaznivih dejanj v 1. alineji 2. točke izreka sodbe z navedbo, da je obdolženec obravnavanega dne v popoldanskem času samovoljno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovancev, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, torej prejšnji dan, nista pričakovala in ju je tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec, ker svojih groženj ni uresničil na obletnico vselitve v hišo, kot je grozil in kot so pričakovali oškodovanci, namerno pri njih vzbudil občutek zaupanja, da je nevarnost mimo in da jim ne bo ničesar storil, v takšnem prepričanju pa je A. A. in B. B. obiskal nepripravljena na njegov prihod in napad, medtem ko sta imela v varstvu njegovega otroka. Podan je tako subjektivni element kaznivega dejanja umora, ki se kaže v obdolženčevem ustvarjanju zaupanja pri oškodovancih, kot objektivni, ki se kaže v njegovi taktiki delovanja, ko je pred tem napadel njun

Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisna od odločitve delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi ali pa tudi ne. V konkretnem primeru je bil za izrek prepovedi opravljanja dela izpolnjen edini zakonski pogoj (tj. uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1), zato je bil delodajalec ta ukrep tudi upravičen uporabiti.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP utemeljeno zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, ko je ocenilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhaja konkretizacija vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, kar je v nadaljevanju izpodbijanega sklepa tehtno in izčrpno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se tej obrazložitvi v celoti pridružuje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje ne vsebuje oškodovalnega elementa (kršitev pravic, povzročene večje škode oziroma premoženjske škode), kar je eden od pomembnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1. Tožnikovo ravnanje sicer predstavlja kršitev delovnih obveznosti, saj je neutemeljeno zahteval podatke iz računovodstva za zasebne potrebe, vendar pa teža kršitve ne omogoča zaključka, da gre za hujšo kršitev, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kršitev postopkovnih pravil ali njihovo napačno tolmačenje namreč samo po sebi ne zadostuje za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, pač pa mora biti podana tudi ustrezna storilčeva krivda. Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 je mogoče storiti le naklepno. Storilec se mora zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti oziroma vanj vsaj privoliti. V razmerju do nevarnosti nastanka hujše kršitve pravic drugega pa se ne zahteva, da je storilec v (subjektivnem) odnosu naklepa, pač pa zadostuje, da storilec predvideva ali bi mogel in moral predvidevati, da lahko nastane zaradi takšnega njegovega ravnanja hujša kršitev pravic drugega.

Vendar pritožbeno sodišče ne more slediti takšnim navedbam pritožnika, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi okoliščine, ko sta bila vnuka oškodovanke odpeljana iz vrtca in dana v rejniško družino, pravilno ocenilo, ko pri ravnanju obdolženk ni zasledilo takšnih nepravilnosti, ki bi potrjevale njuno zavestno nezakonito ravnanje.

Toženka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala ji je, da je nepoklicani osebi A.A. nezakonito sporočala tajne podatke in mu omogočila, da je prišel do njih (s posredovanjem svojega uporabniškega imena in gesla za informacijski sistem Policije). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka očitek dokazala in da so v ugotovljenem ravnanju vsi znaki kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov iz prvega odstavka 260. člena KZ-1. Tako znakov drugega v odpovedi navedenega kaznivega dejanja nevestno delo v službi iz 258. člena KZ-1 utemeljeno ni ugotavljalo.

Pritožbena obrazložitev ne more nadomestiti pomanjkljivega opisa dejanja kot najpomembnejše sestavine obtožnega akta, katerega nezadostnost je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru pos

Možnost nastanka hujše kršitve pravic drugega je predpisana kot alternativa možnosti nastanka škode na javni dobrini ali premoženju drugega. Takšna zasnova določbe 258. člena KZ-1 izključuje pomensko prekrivanje teh zakonskih znakov. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče, da bi bila hujša kršitev pravice drugega podana le, kadar zaradi ravnanja uradne osebe nastane prikrajšanje v pravnem položaju (pravicah) onkraj premoženjske sfere drugega. Pri presoji kaznivosti poskusa je treba upoštevati tudi, da je nastanek škode v 258. členu KZ-1 določen kot objektivni pogoj kaznivosti, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Poskus kaznivega dejanja s predpisanim objektivnim pogojem kaznivosti (kot v 258. členu KZ-1) pa ni možen.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odločitev na podlagi 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP krši domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

Evidenca o izrabi delovnega časa je dokumentacija, ki jo mora voditi delodajalec, namenjena pa je njegovim odločitvam v zvezi s pravicami, ki jih mora zagotavljati delavcem, ter inšpekcijskemu nadzoru v zvezi s tem (3. alineja 12. člena ZEPDSV in prvi odstavek 7. člena ZEPDSV). Pritožba zato zmotno navaja, da je namen vodenja evidence delovnega časa le v tem, da delavci prejmejo plačilo za opravljeno delo. Od elektronsko vodenih podatkov o delovnem času je odvisen obračun plače zaposlenih, ugotavljanje izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno plačevanje davkov in prispevkov in drugo. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki ga stori tisti, ki v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše l

Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 258. členu KZ-1, je pravilno in zakonito opravljanje uradnih dolžnosti. V opisu dejanja so opisane kršitve zakona, da je obsojenec zavestno kršil prvi odstavek 347. člena in tretji odstavek 347. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opisano je, da bi moral in mogel predvideti, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega. Hujša kršitev pravic drugega izhaja že iz kršitev določb ZFPPIPP, da predkupni upravičenki ni poslal besedila pogodbe (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP) in posledice, da je s tem oškodovanki onemogočil uveljavljanje predkupne pravice in ji je bila odvzeta pravica uveljavljanja predkupne pravice v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb kot končna posledica.