VSL Sklep II Cp 2032/2023

I. Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki IV izreka spremeni tako, da ta glasi:

"IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti prvi toženi stranki pravdne stroške v višini 851,5 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka naprej.

Tožeča stranka in druga tožena stranka sami krijeta svoje pravdne stroške."

II. Pritožbi tožeče in druge tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 524 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

IV. Tožeča in druga tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti tako, da je drugemu tožencu prepovedalo bodoče poseganje v tožnikovo posest parkiranja pod lesenim nadstreškom, parkiranja in vožnje po v točki I izreka opisanem obsegu dovozne poti, s tem, da odkopava, odmetava, ali odstranjuje pesek s trase v naravi jasno vidnega in v točki I opisanega dela makadamske poti v dolžini približno 45 metrov in širini 0,6 metra, in s tem, da naredi ovire, ki bi preprečevale ali oteževale uporabo tega dela makadamske poti za vožnjo in parkiranje vozil na trasi poti in pod lesenim nadstreškom, ali na drug podoben način posega v ta del trase makadamske poti (točka I izreka).

Kar je tožnik zoper drugega toženca zahteval drugače (prepoved nasprotovanja urejanju in vzdrževanju poti z istimi ravnanji, prepoved kakršnihkoli posegov na celotni trasi dostopne poti), je zavrnilo (točka II izreka). Tožbeni zahtevek zoper prvega toženca je v celoti zavrnilo (točka III izreka).

O pravdnih stroških je odločilo v točki IV izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

2Zoper sklep vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka izpodbija sklep v točkah II, III in IV izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev, vse s plačilom pritožbenih stroškov.

Sprejeta odločitev o pasivni legitimaciji prvega toženca je dejansko in pravno zmotna, obremenjena s kršitvami ustavnih pravic tožnika (do enakega varstva pravic - 22. člen Ustave RS) ter obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistvenimi kršitvami 8. in 286. člena ZPP. V pravdi zaradi motenja posesti je pasivno legitimiran, kdor je naročil motilno dejanje, ga odobril, ali v čigar korist je bilo opravljeno. Opozarja na ustaljeno sodno prakso. Sodišču očita, da je neobrazloženo od nje odstopilo ( VSL I Cp 3420/2009 in II Cp 1985/2022) in se ni v zadostni meri opredelilo do vseh tožbenih trditev. Pasivno legitimacijo prvega toženca utemeljujejo tožbene trditve in je dokazana z njegovo izpovedbo. Drugi člani družine delajo vsa sporna ravnanja z njegovim soglasjem in odobravanjem. Motilno dejanje mu je v korist kot lastniku nepremičnine. Utemeljeno je sklepanje, da se z motilnim dejanjem strinja, bila so mu znana, a ni ukrepal. Nasprotna ocena sodišča je zmotna, napačno je ugotovljeno dejansko stanje. Kršeno je načelo kontradiktornosti, ker sodišče ni dovolilo vprašanj prvemu tožencu, pričam in se ni opredelilo do vseh tožbenih navedb. Prvi toženec preko sina in drugega toženca nasprotuje vzdrževanju in urejanju poti. Drugi toženec opravlja dela na kmetiji zanj, živi v isti hiši, delo pa odreja prvi toženec.

Neutemeljeno in neobrazloženo so zavrnjeni dokazi (vpogled v spise P 115/2016, P 28/2020, P 43/2021 in N 4/2023 ter zaslišanje priče Urša Iliča). Napačno je ocenjena izpovedba prvega toženca, prezrti so sodni postopki, ki jih je vložil zoper tožnika ter njegove navedbe v tem postopku, zlasti ugovor samopomoči. Napačno je odločeno o prekluziji četrte pripravljalne vloge tožeče stranke. Posledično je ostalo napačno ugotovljeno dejansko stanje o pasivni legitimaciji prvega toženca.

Napačna in neobrazložena je odločitev o pravdnih stroških. Stroški tožnika so bili višji kot stroške tožene stranke. Potrebni so bili za izdelavo strokovnega mnenja o vzdrževalnih delih in o možnosti uporabe dovozne poti (366 EUR), za sodno takso (180 EUR), višji so odvetniški stroški s prihodom na sodišče.

Pomanjkljivi so razlogi o tožbenih trditvah glede procesne nesposobnosti prvega toženca.

4Druga tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sklepa (točka I izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Prva tožena stranka se pritožuje zoper točko IV izreka. Predlagata razveljavitev v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Preoblikovani tožbeni zahtevek oziroma izrek sklepa presega meje obravnavanega spora in presega vtoževano motenje posesti, na podlagi katerega gre tožniku posestno varstvo. Tožbeno motilno dejanje se je nanašalo na enkratno motenje: na nanos peska na pot in na delno odstranitev tega peska, da so zaradi nje nastale ovire na poti. Nanešen pesek je v vzročni zvezi z dejanjem tožnika, ki ga je nanesel na pot, nastala ovira na poti je v vzročni zvezi z nanenešenim peskom na pot, ki ga je delno 0dstranil toženec. Le to je motitveno dejanje, za katerega terja varstvo tožnik in je lahko okvir presoje sodišča. Po napačnem preoblikovanju izreka ima tožnik širše izvršilno varstvo: zoper drugega toženca lahko predlaga izvršbo kadarkoli in s katerimkoli dejanjem bi tožnik posegel v pot, ne le z odstranitvijo pred tem nanešenega peska s strani tožnika.

Sodišče se ni opredelilo do navedb toženca o preširoko postavljenem zahtevku glede na zatrjevano motenje in o okoliščinah tožnikove (neprimerne) sanacije poti. Napačno je zavzelo stališče do vprašanja soposesti. Napačno in neobrazloženo je zavrnjen ugovor samopomoči. Manjkajo ugotovitve o zadnjem mirnem stanju posesti in soposesti. Pavšalna in nepreverjena je ugotovitev, da tožnik s svojim ravnanjem ni posegel v travnik na poti. Gre za bistveno vprašanje zadnjega posestnega stanja.

Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, da ni prišlo najprej do spremembe posestnega stanja s strani tožnika. Drugi toženec je ravnal le kot odgovor na spremenjeno posestno stanje ter zavaroval nepremičnine v svoji lasti - s samopomočjo, kot odgovorom na motenje tožnika.

Odločitev o pravdnih stroških, po kateri vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, je napačna. Prvi toženec je v pravdi v celoti uspel in je upravičen do povračila pravdnih stroškov.

5Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Navaja, da je pravilno odločeno o pasivni legitimaciji prvega toženca. Predlaga zavrnitev pritožbe.

6Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo tožene stranke.

7Pritožba prvega toženca o stroških je utemeljena.

8Pritožbi tožnika in drugega toženca nista utemeljeni.

O pritožbi prvega toženca

9Tožnik je vložil tožbo zaradi motenja posesti in zatrjevanega motilnega dejanja zoper dva toženca. Vsak od njiju je v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP). Z zahtevkom zoper prvega toženca je tožnik propadel, z zahtevkom zoper drugega toženca delno uspel.

10ZPP ne določa posebnih pravil o povrnitvi stroškov sospornikom - stroškovnim upravičencem. Po stališčih sodne prakse se za primer takega delnega uspeha v pravdi, kot ga je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje, ko tožnik zoper enega od sospornikov v pravdi (delno) uspe, zoper drugega pa v celoti propade, načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) upošteva skupaj z načelom delitve stroškov sospornikov po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, je torej zmotna.

11Prvi toženec je zaradi svojega uspeha v pravdi upravičen do povrnitve polovice stroškov obeh toženih strank, ki ju je zastopal isti pooblaščenec - odvetnik. Po pooblastilu iz 4. alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklep pod točko IV spremenilo in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti prvemu tožencu polovico pravdnih stroškov tožene stranke.

12Odmerilo jih je po stroškovniku na listovni številki 190 in po OT.² Toženi stranki je priznalo skupaj 1125 točk za odgovor na tožbo in štiri obrazložene pripravljalne vloge (po tarifni št. 20/1, 2 in 3). Vloga z dne 20. 9. 2023 ni bila potrebna (odgovor na prepozno vlogo tožene stranke, ki je sodišče ni obravnavalo). Zavrnjen je še zahtevek za odgovor na stransko intervencijo (ni šlo za samostojno vlogo) ter za odgovor na pritožbo zoper sklep o stranski intervenciji (o teh stroških je bilo že odločeno s sklepom pritožbenega sodišča). Za zastopanje na narokih glavne obravnave (tar. št. 21), urnino za porabljeni čas med zastopanjem na narokih (prvi odstavek 6. člena OT) in za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko (četrti odstavek 6. člena OT) je priznano 920 točk. Skupna vrednost storitve 2045 točk, povečana za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), je zvišana za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (prvi odstavek 7. člena OT). Za skupaj 2282,5 točk in ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja znaša odvetniška nagrada 1.369,5 EUR, z 22 % DDV 1.670,79 EUR, skupaj s potnimi stroški (32,25 EUR za kilometrino) 1.703,04 EUR. Delež, ki odpade na prvega toženca, znaša 851,5 EUR.

13Tožeča stranka mora v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti odmerjene pravdne stroške prvemu tožencu, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ³ in načelno pravno mnenje VSS z dne 13. 12. 2006⁴).

O pritožbah tožnika in drugega toženca

14Tožnik je zahteval posestno varstvo zaradi posegov tožencev v dostopno pot, ki so ovirali normalno uporabo dostopne poti za vožnjo in parkiranje vozil na trasi poti ter pod lesenim nadstreškom. Postavil je le prepovedni zahtevek, ker je po motilnem dejanju zatrjevane ovire že odstranil in pot vzpostavil v prejšnje stanje. Sodišče je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo: za prepoved bodočih motilnih dejanj le na tistem delu vtoževane trase dostopne poti, za katerega je ugotovilo, da je bilo na njem izvedeno motilno dejanje, in za prepoved ugotovljenih in podobnih vtoževanih motilnih dejanj (odkopavanje, odmetavanje ali odstranjevanje peska z dela poti z napravljanjem ovir, ali drugi podobni načini motenja). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo: za prepoved bodočega motenja na celotni vtoževani trasi poti in za nasprotovanje urejanju in vzdrževanju poti (točka II izreka).

15Tožnik vsebinsko ne obrazloži pritožbe zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka. Pri uradnem preizkusu, ko pritožbeno sodišče samo pazi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je odločba v tem delu pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

16Zahtevek v pravdi zaradi motenja posesti je dajatveni. Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posestni sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ⁵). Tožnik je po pozivu sodišča za dopolnitev tožbe popravil (konkretiziral) zahtevek o kraju motilnega dejanja. Opis motilnega dejanja in prepovedni zahtevek sta ostala nespremenjena. Sodišče je odločilo v okviru postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). S tem, ko je v dokazanem delu sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku in zaradi delne zavrnitve slogovno prilagodilo izrek, ni preseglo tožbenega zahtevka, kot neutemeljeno trdi v pritožbi drugi toženec. Sklep ni obremenjen s kršitvijo načela dispozitivnosti niti z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17V okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh strank je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o glavni stvari. Sprejelo je pravilno materialnopravno odločitev, katere podlaga je 33. in 34. člen SPZ. Sklep je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi o vseh spornih pravno odločilnih dejstvih. Ker pri odločanju ni zagrešilo uveljavljenih niti uradno upoštevnih kršitev, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene navedbe obeh pritožnikov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O procesnih kršitvah

18Sklep ima pravilne in popolne razloge o pravno relevantnih dejstvih glede procesne sposobnosti in pasivne legitimacije prvega toženca, kar neutemeljeno izpodbija tožnik, kakor tudi popolne in pravilne razloge o vseh ugovorih drugega toženca (o ugovoru samopomoči, soposesti, zadnji mirni posestni), kar v pritožbi očita drugi toženec. Jasni razlogi omogočajo vsebinski preizkus vseh sprejetih materialnopravnih odločitev.

19Ne drži pritožbena graja tožeče stranke, da je sodišče s sprejeto odločitvijo neobrazloženo in neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse. V točki 8 in v opombi 4 je natančno obrazloženo, zakaj ugotovljenih dejanskih okoliščin na strani prvega toženca ni mogoče primerjati in posledično enako odločiti kot v primerih VSL II Cp 1952/2022 in VSL I Cp 3420/2009, na katera ponovno opozarja pritožnik. Zmotno pritožbeno naziranje, da gre za enake primere, je po pravilni analizi dejanskih okoliščin s pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Njegovi obrazložitvi ni treba ničesar dodati.

20Nestrinjanje z razlogi, dokazno oceno in s pravno odločitvijo sodišča prve stopnje ne vodi do očitanih kršitev po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic. Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnik ne konkretizira. Pritožbenemu sodišču ni treba iskati tehničnih napak pri povzemanju dokazov v obrazložitev, ker na protispisnost ne pazi po uradni dolžnosti. Tudi s sklicevanjem na to kršitev tožnik v resnici kritizira sprejeto dokazno oceno. Ne more uspeti. Kršitve 8. člena ZPP ni, ker je dokazna ocena o pasivni legitimaciji prvega toženca opravljena po metodoloških napotkih 8. člena ZPP. Celovito in popolno so ocenjeni vsi dokazi in ne le trditvena podlaga tožnika, ki jo ponavlja v pritožbi. Z enostranskim izpostavljenim navedb, ki so bile v dokaznem postopku ovržene in obrazloženo zavrnjene, celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe omajati.

21Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost, ter da se v obrazložitvi obrazloženo opredli do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Neutemeljeni so pritožbeni očitki obeh pritožnikov o prezrti trditveni podlagi. Prav vse okoliščine, ki jih v pritožbi ponavlja tožnik, je sodišče obravnavalo in pojasnilo, zakaj jim ni pripisalo take teže, kot tožnik sam. Jasni in popolni razlogi o procesni sposobnosti prvega toženca, o zlorabljanju prvega toženca po drugih družinskih članih za pravde zoper tožnika, o lastništvu zaščitne kmetije in statusu kmeta, o udeležbi prvega toženca v drugih pravdah, o odobravanju motilnih ravnanj drugih družinskih članov in o predhodnih ravnanjih tožencev in drugih z njima povezanih oseb, so v točki 8 in 11 obrazložitve sklepa. Enako velja za navedbe tožene stranke. Sodišče je popolno obravnavalo vse toženčeve ugovore in se do njih obrazloženo opredelilo (o samopomoči in soposesti v točki 14, o motilnem dejanju, zadnjem posestnem stanju v točki 13 in o nerelevantnih dejstvih za posestno pravdo v točki 11).

22Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo niti pri izvajanju dokazov. Ne gre za sodbo presenečanja, če sodišče opre določitev na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Glede na omejeno ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja v posestni pravdi (426. člena ZPP in 33. člen SPZ) so v točki 4 pravilno kot neprimerni za to pravdo zavrnjeni predlagani dokazi tožeče stranke z vpogledom v druge sodne spise in za zaslišanje priče Ilič. Neprimernih dokazov sodišče ni dolžno izvajati. V celoti je treba pritrditi tudi pojasnilom sodišča, zakaj oziroma v katerem obsegu je tožniku omejilo postavljanje vprašanj prvemu tožencu in priči. Z omejitvijo vprašanj na dejstva, ki so relevantna za obravnavani spor, tožniku ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov.

23Neutemeljeni so očitki tožnika o kršitvi 286. člena ZPP zaradi neupoštevanja pripravljalne vloge z dne 6. 9. 2023. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje natančnim in prepričljivim razlogom v prvem odstavku točke 3 obrazložitve in ugotavlja, da je odločitev o prekluziji pravilna. Obsežna pripravljalna vloga s številnimi novimi listinami in ustnimi dokazi, ponovljenim pravnim naziranjem in tožnikovo dokazno oceno predhodno izvedenih ustnih dokazov, je bila po pravilni oceni sodišča prve stopnje neopravičena in prepozna. Ker ni bila vložena v primernem roku za pripravo na razpisani zadnji narok glavne obravnave (280. člen ZPP), bi se zaradi njene obravnave postopek, ki mora biti v pravdah zaradi motenja posesti hiter (425.člen ZPP), neutemeljeno zavlekel in podaljšal.

O procesni sposobnosti in pasivni legitimaciji prvega toženca

24Dokazna ocena sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih glede procesne sposobnosti prvega toženca na eni strani in njegovi pasivni legitimaciji na drugi strani je pravilna. Na podlagi mnenja toženčeve osebne zdravnice, mnenja psihiatra in po zaslišanju prvega toženca se je sodišče zanesljivo prepričalo, da je sposoben sodelovati v postopku. Tožnikove pritožbene navedbe z vztrajanjem pri procesni nesposobnosti prvega toženca so pavšalne, dokazno nepodprte in kontradiktorne z nadaljnjimi navedbami o pasivni legitimaciji toženca v tej pravdi.

25Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo izpovedbo prvega toženca. O njegovi dokazni vrednosti se je obrazloženo opredelilo, svojo presojo pa obrazložilo s prepričljivimi, življenjsko in izkustveno logičnimi razlogi. Upravičeno mu je verjelo, da za očitano motilno dejanje niti ni vedel, ga ni naročil ali odobril in da ni bilo storjeno v njegovo korist. Zdravstvena dokumentacija je v celoti potrdila njegovo izpovedbo, da ga pot in vse, kar se dogaja z njo, tako vznemirja, da se z njo ne ukvarja več. Da sta bila motilno dejanje in tožnikova vzpostavitev poti v prejšnje stanje nenapovedana, trenutna in takojšnja - hitro sledeča si dogodka, je trdil in izpovedoval tožnik sam. Torej je imelo sodišče že v njegovi izpovedbi zanesljivo podlago za presojo, da prvi toženec motilnega dejanja ni mogel ne naročiti niti nasprotovati njegovi restituciji. Gre za bistvene razlikovalne okoliščine od primerov iz sodne prakse, na katera se opira tožnik, ko sodišču očita neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse.

26Nobene podlage ni, da bi bilo motilno dejanje drugega toženca lahko v korist prvemu tožencu vsaj kot lastniku zemljišča, na katerem je prišlo do ugotovljenega motilnega dejanja. Lastninska in služnostna pravica prvega toženca na obravnavani poti sta sporni. Motilnega dejanja na travniku ob poti, ki je v formalni lasti prvega toženca, sodišče pravilno ni ugotovilo. Nasprotna pritožbena ocena drugega toženca je zmotna in nima osnove v izvedenem dokaznem postopku. Ni bilo sporno, da je bil dejanski izvajalec motilnega dejanja le drugi toženec, prvi toženec pa ne. Ob skladni izpovedbi obeh tožencev in pravilno ugotovljenem dejstvu, da je prvi toženec vodenje in gospodarjenje na kmetiji zaradi starosti in zdravstvenih omejitev v celoti prenesel na tretje osebe, je pravilna presoja, da prvi toženec, ki ni motilnega dejanja ne odobril niti ga naročil, v tej pravdi ni več pasivno legitimiran niti kot lastnik zaščitene kmetije. Ugotovitev, da je le še formalni lastnik kmetije, ki obsega tudi parcelno številko 211 (travnik in deloma pot, ki je bila razkopana), v obravnavnem primeru ne izkazuje koristi prvega toženca oziroma dovolj tesne povezave z drugim tožencem kot neposrednim motilcem. Ker prvi toženec ni bil neposredni niti posredni storilec motilnega dejanja, je tožbeni zahtevek zoper njega zavrnjen ob pravilni uporabi 32. in 33. člena SPZ.

O pritožbenih ugovorih drugega toženca

27Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam in presoji sodišča prve stopnje, da drugi toženec ni bil upravičen do zatrjevane samopomoči.

28Drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik prvi razsul pesek po obravnavanem delu makadamske poti. Ključne pa so nadaljnje dejanske ugotovitve: - da tožnik z nasutjem dodatnega peska na pot ni spremenil ali razširil obstoječe trase poti; - da ni posegel v travnik ob poti; - da ni oviral ali onemogočil uporabe poti za vožnje in obračanje traktorja, ki jih je zatrjeval drugi toženec. Dokazna ocena ima oporo v pravilno ocenjenih izpovedbah obeh pravdnih strank. S pavšalno oceno, da je zmotna, je pritožnik ne omaje. Kriteriji za dopustnost samopomoči kot oblike varstva posesti so taksativno našteti v 31. členu SPZ. Če niso izpolnjeni vsi, samopomoč ni dovoljena. Prvi pogojev za samopomoč je, da je prišlo do neupravičenega posega v posest tistega, ki se poslužuje samopomoči. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da novo nasuti pesek ni oviral ali onemogočal voženj po poti niti posegal v zatrjevano posest drugega toženca, je ugovor samopomoči pravilno zavrnjen.

29Pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka o pravilnosti dokazne ocene in o ugotovitvah sodišča prve stopnje o zadnjem posestnem stanju tožnika in o ugotovljenem motilnem dejanju drugega toženca. Da je imel tožnik pred toženčevim ravnanjem posest na obravnavanem delu poti, po toženčevem posegu pa je ni bilo več mogoče izvajati na način, kot pred posegom, se je zanesljivo prepričalo s fotografijami v spisu in tožnikovo izpovedbo, ki sta jo potrdila tudi drugi toženec in njegov oče. Dejanje, ki onemogoča ali oteži izvajanje dotedanje posesti, je motilno dejanje. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posegov ali o odškodninskih zahtevkih, pa je v posestni pravdi izključeno (426. člen ZPP in 33. člen SPZ). Ugotavljanje namena in upravičenosti toženčevega motilnega ravnanja zaradi preprečitve domnevne škode na travniku je bilo torej pravilno opuščeno. Pritožbeni očitki na račun nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja so neutemeljeni. Sprejeta odločitev o prepovedi nadaljnjega motenja je pravilna (33. in 34. člen SPZ).

O pritožbi tožeče stranke glede stroškov postopka

30Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Ob ugotovljenem delnem uspehu tožnika in drugega toženca v pravdi, je pravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča

31Pritožbeni razlogi tožeče stranke in druge tožene stranke niso podani. Tudi napak in kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni. Zato je obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

32Ker tožnik in drugi toženec s pritožbama nista uspela, nista upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

33Prvemu tožencu, ki je s pritožbo uspel, mora tožnik v 8 dneh povrniti 244 EUR za pritožbo (tj. polovica odvetniških stroškov in sodne takse za pritožbo; odmera na list. št. 5), ter 180 EUR za obrazloženi odgovor na pritožbo (odmera na list. št. 238), skupaj 524 EUR. V primeru zamude bodo tekle zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Uradni list RS, št. 2/15 s spremembami.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁴ Pravna mnenja 1/2006, stran 7.
⁵ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.