280. člen ZPP

Pritožba je glede na določbo tretjega odstavka 343. člena ZPP nepopolna le, če se iz podatkov pritožbe ne more ugotoviti, katera sodba se izpodbija, ali če ni podpisana. Gre za t. i. nujni sestavini pritožbe. Pritožba toženca vsebuje navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, ter njegov podpis, zato je pritožbeno sodišče o pritožbi vsebinsko odločalo. Tudi sicer je toženec navedel ustrezen pritožbeni razlog ter pritožbeni predlog. Tako po naslovu kot tudi po vsebini gre za pritožbo zoper sodbo, in so drugačne navedbe v odgovoru na pritožbo neutemeljene. Narok za glavno obravnavo je treba določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Rok petnajstih dni je postavljen z namenom, da se strankam zagotovi čas za pripravo na obravnavo ter za morebitno uveljavljanje svojih pravic z ustreznimi procesnimi dejanji, vendar kršitev tega roka predstavlja relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe.

Najpomembnejši del postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti, je glavna obravnava. To mora sodišče voditi tako, da je strankama zagotovljena polna možnost, da se izjavita. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjavljanja je zato t.i. pravica do informacije. Najpomembnejši procesni institut, ki zagotavlja pravico do informacije, pa je vročanje vlog in vabil. Pri prodaji premoženja v stečajnem postopku pa je ne glede na splošna pravila o načinu uveljavljanja predkupne pravice, mogoče uveljaviti zakonito predkupno pravico ali pogodbeno predkupno pravico, vpisano v zemljiško knjigo ali drugo javno evidenco le na način, ki je predpisan v 347. členu ZFPPIPP, saj sicer predkupna pravica preneha. Varstvo upravičenja tako ni zagotovljeno imetniku pogodbene predkupne pravice, ki ni vpisana v zemljiško knjigo ali drug javni register. Kot izhaja iz nespornih navedb pravdnih strank iz postopka pred sodiščem prve stopnje, predkupna pravica, ki je bila dogovorjena z najemno pogodbo, ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zato že iz tega razloga ni mogoče očitati, da javna dražba ni potekala skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP, prav tako tudi ne kakršn

Po določbi tretjega odstavka 287. člena OZ se v takem primeru najprej poravnavajo tiste obveznosti, ki so manj zavarovane (v predmetni zadevi ni bila nobena), oziroma tiste, ki predstavljajo večje breme za dolžnika. Višina obveznosti pri tem ni kriterij, saj je znesek, ki dolžniku ostane za plačilo enak in ni pomembno, ali po enem ali drugem od na isti dan zapadlih računov. Pri obeh računih je tožena stranka dolgovala tudi zakonite zamudne obresti, torej je breme enako.

Ker v obravnavani sodni poravnavi stranki nista določili časa trajanja predkupne pravice, je njeno trajanje kljub temu omejeno, in sicer na 5 let od sklenitve sodne poravnave (511. člen OZ). Ne glede na voljo, ki sta jo stranki imeli ob sklepanju sodne poravnave, vsebina le-te ne more iti preko kogentnih določb materialnega prava.

Gre za neizpodbojno zakonsko domnevo obstoja trajnejše nelikvidnosti kot stanja insolventnosti, če je podan dejanski stan t. i. domnevna baza, ki je podlaga za zakonsko domnevo obstoja insolventnosti. Družbenica dolžnika bi navedeno zakonsko domnevo zato lahko izpodbila le, če bi trdila in dokazala, da na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžnik ni imel neporavnanih obveznosti za plačilo davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati hkrati s plačilom plač delavcem.

V ZIZ vprašanje štetja rokov ni posebej urejeno, zato je treba uporabiti določbe ZPP. Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan (drugi odstavek 111. člena ZPP). To pomeni, da do začetka dražbe 4.3.2022 še ni poteklo 30 dni od objave odredbe o prodaji, kot to pravilno opozarja pritožba in da so bile torej pri izvedbi dražbe nepravilnosti.

Kršitev roka iz drugega odstavka 280. člena ZPP ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

Drugi odstavek 239. člena ZFPPIPP določa, da mora sodišče v treh delovnih dneh po prejemu dolžnikovega ugovora proti predlogu za začetek stečajnega postopka, ki ga je vložil upnik, razpisati narok za začetek stečajnega postopka na dan, ki ne sme biti poznejši od enega meseca po prejemu ugovora. Glede na taka določila ZFPPIPP (in odsotnost omejitev z roki za razpis naroka v ZPP) določila drugega odstavka 280. člena ZPP ni mogoče neposredno uporabiti. Vsekakor pa je pomembno, da dolžniku ostane dovolj časa za pripravo na narok. Kolikšen bo ta čas v primeru naroka za začetek stečajnega postopka, je odvisno od okoliščin konkretnega primera.

Od razglasitve odredbe o prodaji na sodni deski in spletni strani sodišča do dneva prodaje mora preteči najmanj 30 dni. ZIZ posebej ne določa, koliko časa mora miniti od vročitve odredbe o prodaji stranki do dneva javne dražbe. Tudi za pripravo na narok za javno dražbo pa zadošča splošen rok 15 dni. Namen 30-dnevnega roka je v tem, da se bo z odredbo o prodaji seznanil kar najširši krog potencialnih kupcev, kar bo tudi prispevalo k temu, da bo lahko prodaja uspešna.

Izvedba naroka in zaključek glavne obravnave 1. 6. 2020 predstavlja kršitev določb ZPP, saj tožena stranka pred zaključkom glavne obravnave ni bila seznanjena s spremembo tožbe niti ni imela dovolj časa za pripravo na narok. Toženi stranki sprememba tožbe, ki je na sodišče prispela na dan zadnjega naroka, pred zaključkom glavne obravnave ni bila vročena, da bi se lahko skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP do nje izjasnila ter bi sodišče prve stopnje lahko o njej odločalo. Skladno s petim odstavkom 185. člena ZPP bi tožena stranka morala v primeru, da bi sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (o čemer sicer ni odločilo, je pa o spremenjenem tožbenem zahtevku odločilo), imeti dovolj časa za pripravo za obravnavanje spremenjene tožbe. Tudi sicer je treba glede na drugi odstavek 280. člena ZPP datum naroka za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam dovolj časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Sodišče prve stopnje je že razpisani narok preklicalo in prestavilo na več kot dva tedna zgodnejši datum, ki je bil hkrati tudi prvi dan po izteku ukrepov, sprejetih zaradi epidemije po ZZUSUDJZ. O prestavitvi datuma obravnave na 1. 6. 2020 je bi

Pritožba opozarja, da zaradi ukrepov v zvezi z obvladovanjem širjenja nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) roki za izpolnitev s sklepom naloženih procesnih dejanj še niso iztekli. Taka trditev je napačna. V zadevi, ki jo obravnava višje sodišče v zvezi s to pritožbo, gre za odločanje o začasni odredbi, torej za zadevo zavarovanja. Če je prekinitev teka rokov veljala za zahtevek po tožbi, to ne velja za postopek zavarovanja. Ko sodišče ne izvede dokazov, ki jih je stranka predlagala v zvezi s svojimi trditvami (ne da bi zato navedlo potrebne razloge), potem pa ji očita, da dokaznemu bremenu ni zadostila, je s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni preložilo naroka z dne 8. 6. 2020. Stališče sodišča prve stopnje je pretogo za razmere, kot so veljale v juniju 2020, torej takoj po preklicu epidemije, ko so sodišča množično razpisovala obravnave. Pri tem gre za nekaj novega, vendar pa je za to, da bi taka izpoved lahko postala dejstvo v smislu določb ZPP, potrebno, da ga stranka kot takega tudi zatrjuje in da na tem temelji svoja stališča; s tem, ko

Pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo je bil v obravnavani zadevi izveden 20. 9. 2019. Vabilo za navedeni narok je bilo skupaj z 2. pripravljalno vlogo tožene stranke in pozivom, da lahko tožeča stranka nanj odgovori do 16. 9. 2019, pooblaščenki tožeče stranke vročeno šele 18. 9. 2019 (takrat se je iztekel 15-dnevni rok za prevzem pisanja, ki se je pooblaščenki prvič poskušalo vročiti 3. 9. 2019, in se je pisanje po četrtem odstavku 142. člena ZPP štelo za vročeno). Tožeči stranki je tako od vročitve vabila do naroka ostal le 1 dan za pripravo na narok, kar pa je v nasprotju z določbama tretjega odstavka 279.c člena ZPP, ki se nanaša na (le) pripravljalni narok in zahteva čas najmanj 30 dni med prejemom vabila in izvedenim pripravljalnim narokom oziroma drugega odstavka 280. člena ZPP, ki se nanaša na naroke v splošnem in terja vsaj 15 dni med prejemom vabila in izvedenim narokom. Po jasnem stališču sodne prakse v takem primeru sodišče ne sme izvesti naroka v odsotnosti nepravilno vabljene stranke; v nasprotnem ji odvzame možnost obravnavanja pred sodiščem.

Glede na dikcijo tar. št. 1112 ZST-1 pa je povsem jasno, da je znižanje sodne takse predvideno za primer umika tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, ki je skladno z drugim odstavkom 269. člena ZPP med drugimi izrecno opredeljen kot opravilo v okviru priprave na glavno obravnavo.

Ni utemeljena pritožbena graja o prenizko odmerjeni odškodnini.

Skladno z določbo 142. člena ZPP (veljavnim do 13. 9. 2017 oziroma pred novelo) je dopustno in pravilno vročanje tudi na način, da se naslovnika o prispeli sodni pošiljki obvesti z obvestilom, ki se pusti v poštnem nabiralniku, pri tem pa iz obvestila izhaja opozorilo, kje se nahaja sodna pošiljka in da jo je treba prevzeti v 15 dneh, v nasprotnem (če se pošiljka ne dvigne) se šteje, da je pošiljka vročena po preteku 15 dni. Tožena stranka sodne pošiljke ni dvignila in tako se šteje, da ji je bila vročena in gre za tako imenovano fikcijo vročitve. Toda vročanje s fikcijo vročitve sodišča ne odvezuje, da spoštuje določbe o pravilnem vabljenju na narok za glavno obravnavo. Po določbi drugega odstavka 280.člena ZPP je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. S tem, ko sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo ni razpisalo tako, da bi toženi stranki ostalo od vročitve vabila do naroka vsaj 15 dni, je ravnalo nezakonito, toženo stranko pa je prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve v postopku in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 3

Sodišče je z dopisom pozivalo pooblaščenca tožene stranke, da vabilo na zaslišanje vroči zakonitemu zastopniku tožene stranke in zagotovi njegovo navzočnost na naroku. Navedeni dopis je bil pooblaščencu tožene stranke vročen 25. 9. 2015. Tak način vročanja vabila stranki na zaslišanje je skladen z drugim odstavkom 261. člena ZPP. Predlog za preložitev naroka, ki ga je tožena stranka podala že drugič v postopku, je bil podan zgolj dva dni pred razpisanim narokom, pri čemer je bilo glavno dokazilo, ki naj bi upravičevalo izostanek zakonitega zastopnika tožene stranke v angleškem jeziku. Pri vabljenju stranke na zaslišanje ni treba spoštovati roka za pripravo na narok (15 dni – drugi odstavek 280. člena ZPP), saj se stranki, ki nastopa kot dokazno sredstvo, ni treba pripravljati na zaslišanje, saj na zaslišanju ne daje procesnih izjav volje, temveč le izjave vednosti o spornih dejstvih. V konkretnem primeru škoda zaradi izgubljenega dobička iz naslova oddajanja fasadnih površin ni dobiček, ki bi ga lahko tožena stranka utemeljeno pričakovala. Izgubljeni dobiček iz naslova nedovoljenega oddajanja, pa ne more biti pravno priznana škoda, saj ne gre za dobiček, ki ga

Toženec je bil o datumu naroka seznanjen slaba dva meseca prej, kar glede na določbo 280. člena ZPP predstavlja več kot primeren rok za seznanitev z zadevo. V tem času bi si lahko priskrbel kvalificiranega pooblaščenca ter nato na naroku predstavil svoje videnje zadeve. Zaradi svoje pasivnosti in neupravičenega izostanka z naroka pa se ne more sklicevati, da ga je prvo sodišče onemogočilo pri predlaganju dejstev in dokazov.

Procesne sankcije, ki jih določa 282. člen ZPP, nastopijo šele potem, ko sodišče stranki pravilno vabi na narok. Sodišče stranki pravilno vabi na narok tedaj, če določi narok tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila (drugi odstavek 280. člena ZPP), pri čemer mora sodišče v vabilu posebej opozoriti na zakonite posledice izostanka (tretji odstavek 113. člena ZPP). Sodišče sme vselej izvesti narok za glavno obravnavo, če je pred tem ravnalo skladno z drugim odstavkom 280. člena ZPP in tretjim odstavkom 113. člena ZPP in navajanje pravne podlage za izvedbo naroka ni potrebno, saj sodišče mora izvesti glavno obravnavo, če ni izrecno določeno, da lahko o zadevi odloči brez nje. Glavna obravnava je osrednji del celotnega postopka in navajanje pravne podlage za njeno izvedbo v vabilu ni potrebno. Dolžnost sodišča prve stopnje je, da skladno z določbo 6. člena ZPP, ki določa, da pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi in skladno z določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da sodišča poslujejo v slovenskem jeziku, da v primeru, če stranka vloži v spis listine, sestavljene v tuj

Razpis naroka za tožečo stranko ni bil zaključen (zato kasneje tudi ni bila obveščena o njegovem preklicu), ker vabilo še ni bilo odposlano, zaradi česar je potrebno šteti, da je umik tožbe prispel na sodišče pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Nastala je situacija, ki jo določa ZST-1 v točki 2312 pod točko 1, da se v primeru, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, taksa po tarifni številki 2311 zniža na 0,7.

Nasprotna tožba je sicer res samostojna toženčeva tožba zoper tožnika. Gre za njegovo ofenzivno obrambno sredstvo v pravdi, v kateri je (do tedaj) nastopal le kot toženec. Njena glavna značilnost pa je določena povezanost s tožbenim zahtevkom iz prvotne tožbe. Prav zato je smiselno, da se obe tožbi združita v istem postopku. Gre za izraz načela ekonomičnosti postopka in pravne varnosti. Že sama vložitev nasprotne tožbe pa predpostavlja združitev obeh postopkov v enotno obravnavanje. Poravnalni narok ni obvezen. Za zahtevke za znižanje kupnine ne zadošča dajatvena tožba, pač pa je potreben tudi oblikovalni tožbeni zahtevek, usmerjen k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti storitve, ki je posledica stvarnih napak. Takšnega zahtevka tožena stranka v konkretnem primeru ni postavila. Posledično ni moglo priti do izdaje oblikovalne sodbe, ki bi lahko bila podlaga uveljavljanemu kondikcijskemu zahtevku. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar tožnika. Če ta za uveljavitev svojih pravic izbere napačno pot, njegove napake ni mogoče sanirati skozi materialno procesno vodstvo.