425. člen ZPP

Tudi v posestnih sporih je odločitev o regulacijski začasni odredbi odvisna od vsakokratnih okoliščin posameznega primera.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre v predmetni zadevi za nenadomestno dejanje (prvi odstavek 226. člena ZIZ), ki ga lahko opravi le toženka sama.

Sodišče prve stopnje svoje odločitve namreč ni oprlo na ugotovitev, da toženec posesti ni motil (tega, ali je posest motil tožnik ali nov lastnik, sploh ni ugotavljalo), ampak na ugotovitev (vsaj tako je mogoče razumeti zgoraj povzete razloge), da ni z verjetnostjo izkazano, da je toženec posestnik stanovanja.

ZPP ne določa posebnih pravil o povrnitvi stroškov sospornikom - stroškovnim upravičencem. Po stališčih sodne prakse se za primer delnega uspeha v pravdi, ko tožnik zoper enega od sospornikov v pravdi (delno) uspe, zoper drugega pa v celoti propade, načelo uspeha upošteva skupaj z načelom delitve stroškov sospornikov po enakih delih. Prvi toženec za motilno dejanje ni vedel, ni ga naročil niti odobril. Ugotovitev, da je le še formalni lastnik kmetije, ki obsega tudi parcelno številko 211 (travnik in deloma pot, ki je bila razkopana), ne izkazuje njegove koristi oziroma dovolj tesne povezave z drugim tožencem kot neposrednim motilcem. Ker ni bil neposredni niti posredni storilec motilnega dejanja, je tožbeni zahtevek zoper njega pravilno zavrnjen.

Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe, kadar je takšno začasno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka težko nadomestljive škode oziroma sile ne bi ostalo brez pomena. Predlog začasne odredbe je po vsebini povsem enak tožbenemu predlogu. To, da mora, ko toženka parkira pred njenim avtomobilom, prositi da ga umakne in vstati prej, da ne zamudi službe, sicer predstavlja nevšečnost, ki pa ne dosega niti standarda pravno priznane, kaj šele težko nadomestljive škode.

Bistvo ureditvene začasne odredbe je v tem, da domnevni upnik predlaga začasno ureditev spornega pravnega razmerja že za čas sodnega postopka. Po pravni teoriji in sodni praksi gre pri regulacijskih začasnih odredbah za sredstvo, ki je upravičeno le v nujnih in izjemnih primerih. Tožeči stranki zgolj s splošno navedbo, da se v stanovanju lahko naredi škoda, ker so instalacije stare in je zato treba večkrat preverjati stanje, nista zadostili trditvenemu bremenu glede standarda težko nadomestljive škode.

Pritožnikovo stališče, da posest ne zahteva stalne dejanske oblasti nad stvarjo je sicer materialnopravno pravilno, vendar za odločitev v tej zadevi ne odločilno. Pri tožniku namreč ne gre za primer, ko bi posest izvrševal redko, občasno, ampak za primer, ko posesti ni izvrševal že več let, izvrševal pa jo je nekdo drug na način, ki izključuje tožnikovo zatrjevano izvrševanje posesti.

Ker je sodišče prve stopnje napravilo zmotno materialno pravno presojo, da sta toženčevo parkiranje vozila na sporni poti 18. in 19. 7. 2020 ter nezmožnost tožnika odpirati vrtna vrata z daljinskim upravljalnikom 19. 7. 2020 posegli v dotedanji način izvrševanja tožnikove posesti na sporni poti, je napačno ugotovilo, da je 30 dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti iz 32. člena SPZ zaradi postavitve zabojnikov in onemogočanja ročnega odpiranja vrat iztekel že 18. 8. 2020.

Pri regulacijskih začasnih odredbah gre za izjemno sredstvo zavarovanja, ki je upravičeno le v nujnih primerih, ko upniku grozi uporaba sile ali nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Toliko bolj izjemnost izdaje ureditvene odredbe velja v sporih zaradi motenja posesti, saj je že cilj posestnega varstva kot takega začasna ureditev dejanskega stanja oziroma preprečevanje, omejevanje in sankcioniranje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Zgolj onemogočen dostop do prizidka in dejstvo, da bo tožeča stranka sedaj morala izvajati skrb in nego za očeta na drug način, ne pomenijo nenadomestljive škode.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je pravilna že iz razloga, ker tožeča stranka s predlogom za začasno odredbo zahteva večji obseg varstva kot s tožbenim zahtevkom v glavni zadevi. Z drugimi besedami, če bi sodišče prve stopnje predlagani začasni odredbi ugodilo, bi odredba presegla namen zavarovanja, saj bi tožeča stranka dosegla pravno varstvo, ki ga ne bi dosegla niti po morebitni ugoditvi glavnemu zahtevku.

Posest nepremičnine ni le njena ves čas enaka in vsakodnevna uporaba. Ni nujno, da obstaja med posestnikom in stvarjo trajen fizičen kontakt. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati in jo uživati, pri čemer gre za neko trajnejše prostorsko razmerje do stvari - možnost na stvar vplivati, jo rabiti in uživati.

Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-257/971 je treba pri presoji o utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. V primeru, ko je predlagana začasna odredba po vsebini enaka tožbenemu zahtevku, je navedbe o nastanku neznatne škode treba ovrednotiti z vidika, ali bi z neizdajo začasne odredbe sodno varstvo izgubilo svoj pomen.

Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. Tožnica ni verjetno izkazala, da bi morala stroje kupiti ali najeti, ker bi bilo sicer onemogočeno njeno poslovanje; izkazan je nekoliko manjši obseg dohodka, tega pa bo v primeru, da se bo pokazalo, da je ta izpad posledica toženkinega nedopustnega ravnanja, imela možnost uveljavljati z zahtevkom za povrnitev škode.

V pritožbi grajano "neskladje med razlogi izpodbijanega sklepa in zapisnikom z dne 30. 3. 2018" ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za nasprotje o vsebini zapisnika o izvedbi (vsebini) dokaza. Pravilna je tudi zavrnitev ugovora zoper začasno odredbo z dne 24. 4. 2017, s katero so tožniki po motenju 18. in 19. 4. 2017 znova dosegli dovoz do svojega doma, brez česar bi lahko nastala težko nadomestljiva škoda, saj je bil potreben tudi dostop za interventna vozila, kar so tožniki dokazovali s fotografijami. Zaradi toženčeve odsotnosti in težav z vročanjem sodnih pisanj v tujino, je sodni postopek pravnomočno končan šele po letu in štirih mesecih, kar je v smislu določbe 425. člena ZPP nedopusten rok za odločitev v motenjski pravdi, kar je dodatno utemeljevalo začasno odredbo.

Le kadar bi (izvršitelj) ravnal iz lastne volje (samovoljno), mimo ali preko odredb in sklepov sodišča, bi lahko govorili tudi o njegovem protipravnem ravnanju. Okoliščine narekujejo zavrnitev zahtevanega posestnega varstva tožnice zaradi odsotnosti elementa protipravnosti v očitanih dejanjih tožencev.

Če sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, ne izvede odločilnih dokazov, ki jih je predlagal tožnik (kot v konkretnem primeru, ko sodišče ni zaslišalo pravdnih strank in prič, predlog za zavarovanje pa je zavrnilo le na podlagi listin), toženi stranki pa ni dalo možnosti, da bi se o predlogu tožnika za izdajo regulacijske začasne odredbe izjavila, pritožbeno sodišče pa ugotovi, da je pritožba tožnika utemeljena, v takem primeru pritožbeno sodišče ni dolžno razpisati pritožbene obravnave. Sklep sodišča prve stopnje lahko razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Druga alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP nalaga pritožbenemu sodišču, da mora razpisati obravnavo, če je treba izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. V konkretnem primeru pa sodišče ni izvedlo relevantnih dokazov z zaslišanjem prič in pravdnih strank, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ter se ga posledično ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Da bi določeno ravnanje dolžnika, ki ima sicer zunanje znake izpolnitvenega ravnanja, pomenilo pravilno izpolnitev dolžnikove obveznosti, mora iti za ravnanje, ki ga je dolžnik opravil z namenom izpolniti obveznost. V konkretnem primeru odtegnitev sredstev iz računa toženke v postopku prisilne izvršbe te lastnosti nima. Izvršilni naslov, na podlagi katerega je prišlo do odtegljajev, je bil razveljavljen, toženka pa terjatvi tožnice ugovarja in se izpolnitvi obveznosti vseskozi upira.

Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno začasno varstvo nujno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena.

Tako kot za vsako drugo sodno varstvo v sporih iz civilnih razmerij, mora tudi za posestno varstvo obstajati pravovarstveni interes; z vložitvijo tožbe mora tožeča stranka zasledovati neko pravno korist. Pravovarstveni interes za tožbo je podan, če ugoditev zahtevku za tožnika pomeni določeno pravno korist, ki je tožnik brez sodnega posredovanja ne bi mogel doseči. Pravni interes za dajatveno tožbo se domneva; izkazovati je treba le pravno korist za ugotovitveno tožbo. V primeru vložitve dajatvene motenjske tožbe je pravovarstveni interes podan že s tem, da zakon motenjsko tožbo predvideva in dopušča.