VSK Sodba I Cp 509/2023

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek "4.627,19 EUR" nadomesti z zneskom "4.603,14 EUR".

Sicer se pritožba tožene stranke v preostalem delu in pritožba tožeče stranke zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve

1V tej zadevi je sodišče odločalo o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožnikovi pokojni ženi A. A. (v nadaljevanju pokojna) zaradi obolenja zaradi azbestoze. Tožbo je vložil tožnik kot njen dedič. Trdil je, da je terjatev pokojne za plačilo odškodnine za to nepremoženjsko škodo že prešla nanj.

2Sodišče je v izpodbijani sodbi temu sledilo. Presodilo je, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela pokojna, 60.000,00 EUR. Tožniku, kot enemu izmed 3 dedičev po njej, je priznalo 20.000,00 EUR in ta znesek v plačilo naložilo toženki (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 4.627,19 EUR (III. točka izreka).

Pritožbene navedbe

3Zoper sodbo sodišča sta pritožbo vložili obe pravdni stranki.

4Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je pokojna A. A. pred svojo smrtjo nedvoumno izrazila voljo uveljavljati odškodnino. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zdravstveno stanje pokojne in pravilno presodilo, kakšna je primerna odškodnina za škodo, ki jo je utrpela pokojna. Nepravilno pa je presodilo, da je tožnik, kot eden izmed treh dedičev po njej, upravičen do 1/3 odškodnine. V tožbi je tožnik trdil, kdo je dedič po pokojni. Povedal je, da je po pokojni podedoval celotno premoženje. Sin in hči sta mu svoja dedna deleža odstopila. V nadaljevanju podaja navedbe glede poteka zapuščinskega postopka in trdi, da je bilo vsem udeležencem zapuščinskega postopka jasno, da obstaja tudi sporno premoženje pokojne, ki se vtožuje v tej pravdi, čeprav zapuščinsko sodišče (tudi Višje sodišče v Kopru) tega premoženja ni vpisalo v zapuščinske sklepe. Poleg tega izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Če je sodišče to pravno vprašanje zaznalo kot pomembno, bi tožniku lahko namignilo, naj popravi trditveno podlago ali spremeni tožbeni zahtevek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Toženka je odgovorila na pritožbo. Nasprotuje ji in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

6Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Nasprotuje zaključku sodišča, da so bili v danem primeru izpolnjeni pogoji za prehod terjatve za nepremoženjsko škodo iz zapustnika na dediče. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke v zvezi s tem. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju pritožbe se toženka opredeljuje do Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA) in do pravne narave postopka, po katerem se skladno z navedenim zakonom odloča o upravičenosti do odškodnine. Namen zakona je predvsem v vzpostavitvi poenostavljenega postopka za dosego odškodnine, ki je posledica okvarjenega zdravja, kot posledice izpostavljenosti azbestu. Skladno z navedenim zakonom medresorska komisija ugotovi upravičenost do odškodnine ter določi znesek le te, tako v breme Republike Slovenije, kot v breme delodajalca. Delodajalca vsebina njene odločitve ne zavezuje. Z delavcem lahko podpiše sporazum ali pa ne. Skladno v tem izhodiščem in namenom ZOPDA toženka podrobno utemeljuje, zakaj sprožitev postopka pred multidisciplinarno komisijo zato nima pravnih učinkov materializacije zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je iz naslova celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteval 40.923 EUR. S tem, ko je sodišče celotno odškodnino ocenilo na 60.000,00 in nato odločilo, da tožniku kot dediču pripade 1/3 tega zneska, je tudi prekoračilo zahtevek. Odškodnina je tudi previsoka. Res je šlo za terminalno bolezen, a je potekala hitro. Časa za zavedanje o posledicah bolezni, strahu in duševnega trpljenja je bilo malo. Odškodnina bi morala biti za polovico nižja. Sodišče je kršilo tudi 362. člen ZPP. Tožnikova tožba ni bila sklepčna. Svoj zahtevek je tožnik konkretiziral šele z vlogo z dne 22.8.2022. Sodišče je to dopustilo ter se pri tem oprlo le na 286. člen ZPP. 362. člen ZPP, ki je strožji in po katerem stranke v ponovljenem sojenju nova dejstva in dokaze lahko predlagajo le, če jih brez svoje krivde niso mogle predložiti prej, pa je spregledalo. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Najprej zato, ker je napačna odločitev o glavni stvari, nato zato, ker sodišče pooblaščencu toženke neupravičeno ni priznalo stroškov za prihod na narok iz Ljubljane. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

7Tožnik je odgovoril na pritožbo. Nasprotuje ji in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

Odločitev o pritožbah

8Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

9Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnikova pokojna soproga A. A. od 12.8.1976 do 31.12.1998 zaposlena pri toženki, od 1.1.1999 do 31.8.2000 pa v družbi B. d.o.o. iz [...], ki je bila povezana s toženko. Pri svojem delu je bila izpostavljena azbestu in z Mnenjem o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu št. 485/2 z dne 22.2.2017 ji je bila verificirana poklicna bolezen "mezoteliom plevre desno, epiteloidni tip." Mnenje je prejela 1.3.2017, kmalu zatem, 13.5.2017, pa je umrla. Tožnik kot njen dedič vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 40.924,38 EUR, ki jo je pokojna utrpela zaradi posledic navedene bolezni.

10Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila smrt pokojne posledica poklicne bolezni, za katero je zbolela zaradi izpostavljenosti azbestu v času zaposlitve pri toženki. S tem povezani zaključki se v pritožbenem postopku ne napadajo. Nadalje je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo škodo, ki jo je pokojna utrpela zaradi bolezni (20. točka obrazložitve). Na podlagi teh ugotovitev je nato presojalo, kakšna bi bila primerna denarna odškodnina za to škodo. Presodilo je, da narava škoda, ki jo je trpela pokojna, terja prisojo enotne odškodnine in da je primerna odškodnina za to škodo 60.000,00 EUR.

11Prvo vprašanje, na katerega je treba odgovoriti pri presoji pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, je vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo iz pokojne na njene dediče.

12Toženka v zvezi s tem neutemeljeno očita, da se sodišče ni opredelilo do njenih očitkov, da do prehoda ni prišlo. Sodišče se je do tega opredelilo v 3. točki obrazložitve, kjer je pojasnilo, da je odločilen trenutek, od katerega nastopi podedljivost terjatve, trenutek, ko je pokojna zbrala medicinsko dokumentacijo in pridobila mnenje komisije za verifikacijo njene poklicne bolezni ter se v zvezi s tem sklicevalo na materialno pravno stališče, ki je bilo zavzeto v sklepu Višjega sodišča Koper, sklep I Cp 155/2021 z dne 30.9.2021 (s katerim je bila razveljavljena predhodna zavrnilna sodba sodišča prve stopnje). Toženka ne pove, katere njene navedbe so ob takšni utemeljitvi še ostale prezrte.

13Upoštevaje okoliščine konkretne zadeve ter namen ZOPDA in tam določen način uveljavljanja odškodnine zaradi bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne.

14Nepremoženjska škoda je strogo osebne narave, prav tako terjatev za njeno povračilo, vendar se sankcija za to škodo, to je odškodnina, izraža v premoženjski vrednosti. Zato podedljivost te terjatve ni nemogoča. V času veljavnosti Občega državljanskega zakonika je veljalo stališče, da je zahtevek za povračilo nepremoženjske škode nepodedljiv, razen, če je stranka že izrazila svojo voljo, da bo zahtevek uveljavljala.¹ Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je v 204. členu določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Enako je kasneje določal tudi Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 184. členu. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-88/15-9 z dne 15.10.2015, v kateri je presojalo skladnost 204. člena ZOR z ustavo, ugotovilo, da zakonska ureditev, po kateri je podedljivost terjatve za povračilo nepremoženjske škode vezana na pravnomočnost sodbe, s katero je oškodovancu prisojena denarna odškodnina, lahko pripelje do razlikovanja med položaji dedičev glede na okoliščino trajanja sodnega postopka. Zato je z odločbo U-I-88/15-9 z dne 15.10.2015 ugotovilo neskladje 204. člena ZOR z Ustavo, z odločbo U-I-213/15 z dne 28.9.2016 pa razveljavilo 184. člen OZ. Zavzelo je stališče, da je odločitev, ali in kdaj pravica zahtevati povračilo nepremoženjske škode izgubi osebno naravo oziroma se v zadostni meri materializira, tako da jo je mogoče šteti za premoženjsko (s tem pa po naravi stvari tudi podedljivo) vrednost, prepuščena zakonodajalčevi presoji. Med napotki zakonodajalcu je poudarilo, da je mogoče podedljivost obravnavanih terjatev vezati tudi na primer na trenutek, ko je oškodovanec navzven in nedvomno izrazil voljo, da mu povzročitelj dolguje določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ali ko je za uveljavitev tega zahtevka vložil tožbo. Navedlo je še, da se ne more izrekati, ali naj bo pri tem odločilen trenutek, ko je oškodovanec voljo za uveljavljanje denarne odškodnine izrazil izvensodno (z naslovitvijo zahtevka za povračilo škode na storilca ali zavarovalnico ali kako drugače), ali trenutek, ko je vložil tožbo pred sodiščem. To je stvar primernosti zakonske ureditve, ki je pridržana zakonodajalcu.² Ker pa zakonodajalec vprašanja še vedno ni uredil, je na sodišču, da to vprašanje presoja v vsakem posameznem primeru.

15V konkretnem primeru se zahteva odškodnina za škodo, ki je pokojni nastala zaradi bolezni, kot posledice izpostavljenosti pokojne azbestu. Problematika, povezana s škodljivimi posledicami izpostavljenosti azbestu, je obsežna in kompleksna. Kot perečo jo je prepoznal tudi zakonodajalec, ki vprašanje odškodnin zaradi škodljivih posledic izpostavljenosti azbestu že vrsto let ureja (tudi) v posebnih prepisih. Trenutno veljaven ZOPDA tako med drugim ureja tudi odmero in izplačilo odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu v pavšalnem znesku (1. člen ZOPDA), upravičence do te odškodnine (2. člen ZOPDA), pogoje za uveljavljanje izplačila te odškodnine (5. člen ZOPDA), njene pavšalne zneske (6. člen ZOPDA) ter postopek za uveljavitev odškodnine (8. do 10. člen).

16V kontekstu navedenega zakona je pokojna nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Bila je upravičena oseba v smislu določbe 2. člena ZOPDA. Uspešno je vložila zahtevo za verifikacijo bolezni (9. člen ZOPDA), kar je eden izmed pogojev za izplačilo odškodnine (2. alineja prvega odstavka 5. člena ZOPDA). S tem, ko je zbrala medicinsko dokumentacijo in podala vlogo za pridobitev mnenja o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu pri Interdisciplinarni skupini in to mnenje tudi uspešno pridobila, je začela postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine iz tega naslova. Drugega razloga, zakaj bi to storila, ni videti in ga tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, prav tako pa ga ne ponudi niti toženka. Pridobitev mnenja Interdisciplinarne skupine o verifikaciji poklicne bolezni ni sama sebi namen, ampak služi kot podlaga in pogoj za postopek sporazumevanja za izplačilo odškodnine (in priznavanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji) po sistemskem zakonu. Po pridobitvi mnenja o verifikaciji je pokojno prehitela smrt. Zbolela je namreč za eno od najhujših bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu, bolezen je bila terminalna in je potekala hitro.

17Toženka v pritožbi obširno predstavlja ustroj ZOPDA, v njem določene postopke za uveljavitev odškodnine in njihov namen. Navaja, da so postopki za uveljavitev odškodnine skladno z ZOPDA zanjo neobvezujoči, saj tečejo pri Republiki Sloveniji in je z njimi seznanjena le posredno. Mnenje Medresorske komisije, izdano na podlagi 5. člena ZOPDA, je ne obvezuje k plačilu odškodnine, temveč je odločilen šele sklenjen sporazum o odškodnini. Po njenem mnenju zato niti sprožitev postopka pred Interdisciplinarno komisijo ne more imeti nobenih učinkov pri presoji prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo iz zapustnika na dediče. Meni, da bi do prehoda te terjatve na dediče lahko prišlo šele z vložitvijo tožbe zoper njo ali (pod določenimi pogoji) z vložitvijo predpravdnega odškodninskega zahtevka.³ Izpodbijani sodbi zato očita, da je v nasprotju z namenom ZOPDA. To ne drži.

18Izpodbijana odločitev ni nasprotju z ZOPDA. Z navedenim zakonom, ki je sicer res uporabljiv samo v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka,⁴ je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Želel jim je prihraniti vlaganje tožb, olajšati pot do odškodnine in jim omogočiti, da do nje pridejo v poenostavljenem postopku in v čim krajšem času. Tako navaja tudi sama toženka v pritožbi.⁵ Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo. Stališče, kot ga zagovarja toženka, je v nasprotju z namenom ZOPDA. Takšno stališče namreč sili k neposrednemu vlaganju tožb prav tiste osebe, ki so zaradi izpostavljenosti azbestu najbolj prizadete, saj kot hudo in terminalno bolne v primeru uporabe pravne poti, ki jo je zakonodajalec sprejel v njihovo korist, tvegajo, da ostanejo brez odškodnine,⁶ ker ne bodo uspele pravočasno doseči verifikacije bolezni, sprožiti postopka pred komisijo⁷ in doseči sporazuma z delodajalcem. S tem povezanim pritožbenim stališčem toženke zato ni mogoče pritrditi. Navedba, da bi morala imeti v primeru, da se pravnim dejanjem opravljenim na podlagi ZOPDA, prizna pravno veljavo, toženka pravico da se razbremeni 60 % odškodninske obveznosti, ker naj bi bila za nastalo škodo odgovorna tudi država⁸, na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ne more vplivati (186. v zvezi s 395. členom OZ).

19Drugi sklop vprašanj, glede katerih se je bilo treba opredeliti v pritožbenem postopku, se nanaša na prisojeno odškodnino. Gre za vprašanje, (1) ali je odškodnina v višini 60.000,00 EUR primerna odškodnina za škodo, ki jo je utrpela pokojna, (2) ali je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožniku prisodilo 1/3 navedenega zneska kot enemu od 3 dedičev in ali gre v tem pogledu za sodbo presenečenja ter (3) ali je sodišče s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, glede na to, da je tožnik zahteval odškodnino v višini 40.923,00 EUR (toženka meni, da bi mu ob tako postavljenem zahtevku šla kvečjemu 1/3 od zneska 40.923,00 EUR).

20Odškodnina v višini 60.000,00 EUR ni previsoka odškodnina za škodo, ki jo je utrpela pokojna. Iz 20. točke obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje podrobno ugotavljalo posledice, ki jih je pokojna utrpela zaradi bolezni, povzeto izhaja, da je pokojna od postavitve diagnoze zelo trpela. Trpela bolečine, ki so se vseskozi stopnjevale, zlasti v predelu pljuč, z občutkom oteženega dihanja in dušenja. Pretežni del časa je preživela na zdravljenjih, izpostavljena je bila kemoterapijam, doživljala je hude čustvene stiske ter strah pred smrtjo zaradi neozdravljive bolezni.⁹ Sodišče ji je prisodilo odškodnino, ki ustreza približno 39-kratniku povprečne neto plače v RS v času odločitve sodišča prve stopnje, kar ni previsoko, tudi če se upošteva časovni vidik poteka bolezni.¹⁰

21Sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko je tožniku prisodilo 1/3 primerne odškodnine za škodo, ki jo je utrpela pokojna, kot enemu od 3 dedičev po njej. Tožnik je v zvezi s tem v tožbi trdil le, da je edini dedič po pokojni, in da zato od toženke zahteva plačilo odškodnine, ki bi pripadala pokojni.¹¹ Skliceval se je na sklepe D 304/2017 z dne 4.8.2017, D 304/2017 z dne 26.4.2018, ter I Cp 560/2018 z dne 5.3.2019. Toženka je ugovarjala, da so bili dediči po pokojni trije in je tožnik zato upravičen le do 1/3 odškodnine.¹² Tožnik temu ni ugovarjal oziroma je pri svojih stališčih vztrajal.¹³ Kakih drugih navedb, iz katerih bi izhajalo, da lahko v tem postopku uveljavlja odškodnino po pokojni v celotnem znesku, ni podal.

22Iz sklepa o dedovanju D 304/2017 z dne 4.8.2017 izhaja, da je po pokojni nastopilo zakonito dedovanje, dediči po njej so bili trije. Sin in hči pokojne sta svoja dedna deleža odstopila tožniku (146. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), vendar s tem nista izgubila lastnosti dediča.¹⁴ Odstopila sta le tedaj znano premoženje, v katerega obravnavana terjatev ni bila zajeta. Tožnik zato zgolj na podlagi sklepa o dedovanju ne more uspešno zahtevati celotne odškodnine, ki bi pripadala pokojni. V pritožbenem postopku sicer podaja navedbe o dogajanju v zapuščinskem postopku, se sklicuje na zgoraj citirane sklepe iz tega postopka ter trdi, da so dediči ves čas šteli, da to terjatev deduje izključno tožnik ter da je bil položaj tožnika sodišču znan že ob postavitvi okvira spora. S temi navedbami v pritožbenem postopku ne more uspeti. V postopku na prvi stopnji ni podal trditev v tej smeri, gre za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Pri tem neutemeljeno očita tudi, da gre za sodbo presenečenja. Kot že navedeno, ga je na to okoliščino opozorila že toženka. Zato ga na to ni bilo dolžno opozarjati še sodišče.

23S tem, ko je tožniku prisodilo znesek 20.000,00 EUR, sodišče ni prekoračilo zahtevka. Sodišče je odškodnino za nepremoženjsko škodo v konkretni zadevi prisodilo enotno. Enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo se prisodi v izjemnih primerih, ko med posameznimi oblikami škode ni mogoče ločiti, ker se te medsebojno prelivajo in se jih ne da razmejiti (t.i. katastrofalne škode). Sodišče je presodilo, da gre v konkretni zadevi za tak primer. Ugotovilo je, da je bolezen malignega mezotelioma plevre, ki se je pri pokojni razvila zaradi izpostavljenosti azbestu, izjemno huda in neozdravljiva. Bolezen v času njenega trajanja ne pomeni dokončnega zdravstvenega stanja, temveč njegovo nenehno slabšanje do končnega izida, smrti. Telesne bolečine so pri tem drugačne kot pri drugih boleznih, nenehno se stopnjujejo, od začetnih blagih, do končnih, izredno hudih. Bolezen spremlja strmo zmanjševanje življenjskih aktivnosti, do faze, ko je bolnik popolnoma odvisen od drugih. Strah nikoli ne izzveni. Gre za hud strah pred prezgodnjo smrtjo, ki je stalen in se le stopnjuje. Posamezne oblike škod se tako prepletajo, da je priznavanje posameznih oblik škod nemogoče in je odškodnino treba prisoditi enotno. Teh ugotovitev in z njimi povezane enotne odmere odškodnine toženka ne napada.

24Ker gre za enotno prisojo odškodnine, pritožba ne more uspeti z očitkom, da je sodišče prekoračilo zahtevek, s tem ko je odškodnino ocenilo na 60.000,00 EUR in od tega tožniku oddelilo 1/3 (20.000,00 EUR). Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.¹⁵ Sodišče je z odločitvijo ostalo v mejah tega, kar je tožnik zahteval. V pritožbi citirani sklep II Ips 546/99 z dne 6.4.2000 se nanaša na situacije, v katerih povezanost posameznih oblik škode ni tolikšna, da bi onemogočala odločitev o vsaki škodi posebej, že iz njega pa izhaja, da je v izjemnih, hudih, primerih, ko med posameznimi oblikami škod ni mogoče ločiti (za kakršnega gre v obravnavani zadevi), situacija drugačna. Presoja sodišča, da je primerna odškodnina za ugotovljeno višino škode znesek 60.000,00 EUR, je materialnopravna presoja. Enako velja za presojo, da je tožnik kot eden izmed treh dedičev upravičen le do 1/3 te odškodnine. S tem, ko sodišče ob taki presoji tožniku, ki je na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteval 40.23,00 EUR, dosodilo 20.000,00 EUR, zahtevka ni prekoračilo.¹⁶

25Sodišče tudi ni kršilo pravil ZPP o prekluziji, s tem, ko je dopustilo tožnikove navedbe, ki jih je podal z vlogo z dne 22.8.2022. Glavna obravnava je celota, tudi v primeru, ko sodišče prve stopnje izda sodbo, ki jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje Zato je treba tudi v ponovljenem sojenju neposredno uporabiti določbe 286. člena ZPP.¹⁷

26Utemeljeno pa toženka opozarja, da ji sodišče ni priznalo stroškov odvetnika, ki ima sedež v Ljubljani, torej izven sedeža sodišča, za pristop na narok. Drži, da del sodne prakse zagovarja stališče, po katerem se kot potrebni priznajo le potni stroški na delovnem območju sodišča, a ta ni enotna. Iz več odločb izhaja drugače, in sicer da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa, da ni dolžna izbirati le med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče in da se zaradi načela proste izbire odvetnika kot potrebni priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je izbira nerazumna ali gre za zlorabo.¹⁸ V obravnavanem primeru kaj takega ni bilo ugotovljeno. Upoštevaje okoliščine primera (postopek tekel strnjeno, odvetnik iz Ljubljane je pristopil le na en narok, izbira odvetniške družbe izven goriškega okrožja v postopku ni bila nikoli problematizirana) gre toženki priznati tudi priglašene stroške za pristop njenega pooblaščenca na narok 27.3.2023, ki niso bili priznani (33. točka obrazložitve). Ti stroški znašajo 94,30 EUR, glede na ugotovljeni uspeh v pravdi jih je tožnik toženki dolžan povrniti v višini 25,50 % (34. točka obrazložitve) oziroma 24,05 EUR. Temu ustrezno je sodišče izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 4.603,14 EUR (in ne 4.627,19 EUR).

27Ker sta v ostalem pritožbi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo toženke v ostalem delu, pritožbo tožnika pa v celoti zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

28Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa je uspela v le zanemarljivem delu. Odgovora na pritožbi, ki sta ju vložila, k odločitvi o utemeljenosti pritožb nista pripomogla in v tem pogledu ne gre za potrebne stroške. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Tako Alojzij Finžgar v Osebnostne pravice, Die personlichkeitsrechte, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 57.
² 21. točka obrazložitve odločbe U-I-88/15-9 z dne 15.10.2015.
³ 34. in 35. točka pritožbe toženke.
⁴ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 825/2007 z dne 13.3.2008.
⁵ Glej npr. 17. in 18. točka pritožbe toženke.
⁶ Tega, kako je ravno v primerih najhuje obolelih zaradi izpostavljenosti azbestu tek časa ključnega pomena, se zaveda tudi zakonodajalec. V Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA-B, prva obravnava, EPA 2276-IV) navaja, da je doba preživetja od diagnoze raka na pljučih, še posebej pa na rebrni mreni, lahko tudi manj kot leto dni in da v primeru mezotelioma mnogi oboleli lahko ne uspejo dočakati niti verifikacije, kar posledično pomeni, da ne uspejo vložiti zahtevkov za ustrezne pravice pri medresorski komisiji.
⁷ Če tak postopek sproži brez verifikacije, kot v pritožbi namiguje toženka, tvega zavrženje vloge, preden dobi verifikacijo, saj ni izpolnjen eden izmed pogojev za uveljavljanje izplačila odškodnine.
⁸ 21. v zvezi z 12. točko pritožbe.
⁹ Pritožbeno sodišče vseh ugotovitev sodišča prve stopnje ne bo dobesedno ponavljalo in se nanje sklicuje.
¹⁰ Prim.: npr. sodbo VS RS II Ips 563/2003, v kateri je bila oškodovancu s primerljivo boleznijo (tudi z vidika časovnega poteka) prisojena odškodnina v višini 103 povprečnih neto plač, ali sodbo VS RS II Ips 483/2006, v kateri je bila priznana odškodnina v primerljivi višini (39 plač) tožniku za začetno intersticijsko pljučno fibrozo ter plake parietalne plevre, ob tem da bo bolezen gotovo napredovala.
¹¹ Listovna št. 2 spisa.
¹² Listovna št. 37 spisa.
¹³ Listovna št. 40 in 41.
¹⁴ Sklep o dedovanju; priloga A 4 spisa. Gre za drugačen položaj, kot pri odpovedi dedovanju (133. člen ZD). Ko se dedič odpove dedovanju, se šteje, da ni več dedič.
¹⁵ Ude, L. in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2009, str. 422.
¹⁶ Podobno, kot ne gre za prekoračitev zahtevka s prisojo kateregakoli s tožbo zahtevanega zneska pravične denarne odškodnine za škodo, ugotovljenega z upoštevanjem višjega zneska odškodnine in višje stopnje deljene odgovornosti, od zneska odškodnine oziroma stopnje deljene odgovornosti, s katero je tožnik računal (Ude, L. in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2009, str. 423).
¹⁷ Ude, L. in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2009, str. 502.
¹⁸ Tako npr.: VSL I Cp 2244/2018, VSL I Cp 242/2018, VSL II Cp 633/2017, VSL III Cp 725/2020, VSC I Cpg 75/2020.