5. člen ZOPDA

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Upravno sodišče je že v sodbi I U 1399/2010 zavzelo stališče, da se po ZOPDA odškodnina odmeri za najtežjo vrsto verificirane bolezni, pri čemer se upošteva pričakovani razvoj bolezni; v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja v težjo vrsto bolezni pa upravičencu pripada razlika v odškodnini. Tudi v sodbi III U 467/2010 je bilo zavzeto stališče, da je ZOPDA in Pravilnik treba razlagati tako, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, četudi sta bili verificirani dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Pri razlagi ZOPDA in Pravilnika je treba izhajati tudi iz namena sprejema ZOPDA kot specialnega predpisa, ki je v tem, da se upravičencem omogoči, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledice izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska (glej 1. in 6. člen ZOPDA), ta pa ni nujno enak znesku polne odškodnine po načelih OZ.

Drugi tožnik ni bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (in niti stranski udeleženec), saj je vlogo, obravnavano z izpodbijanim sklepom, vložil prvi tožnik. Zato je treba tožbo drugega tožnika (ne glede na njegov pravni interes za izid postopka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Komisija je pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno izhajala iz procesnopravnega in materialnopravnega pomena določbe drugega odstavka 5. člena ZOPDA, kakor jo razume tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-21/24 (21. in 22. točka obrazložitve), tj. da lahko dedič pokojnega upravičenca le nadaljuje postopek, ki ga je z vložitvijo popolne vloge zahteve začel že upravičenec, in da le v tem primeru na dediča preide odškodninska terjatev pokojnega upravičenca. Ker pa je zakonska ureditev iz te določbe po odločbi Ustavnega sodišča U-I-21/24 ustavno neskladna, nanjo upoštevaje tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) ni mogoče opreti odločitve (prim. tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 49/2021 z dne 27. 8. 2025) v tej zadevi, v kateri do začetka učinkovanja navedene odločbe (z dnem objave v Uradnem listu RS, to je 27. 6. 2025) še ni bilo pravnom

Na podlagi treh sklepov Vlade RS roki za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, niso tekli od 20. 11. 2020 do izteka 31. 1. 2021. V tem času so bili roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, zdržema prekinjeni. Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v povezavi z odločitvijo, ki jo je sprejel upravni organ in je za stranko neugodna (ker poslabšuje njen pravni položaj), zato si ta z vložitvijo tožbe prizadeva za njegovo izboljšanje. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je B. B. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa med drugim še, da tožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku (prim. 1. točko obrazložitve). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti tožnika, da plača določen del odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Izpodbijana odločitev posega v tožnikov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo. Toženka je nepravilno in nezakonito odl

S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne. Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.

Kolikor bi toženka izdala odločbo, ki bi imela naravo predloga sporazuma, bi to moralo iz akta (in njegovega izreka) izhajati. V obravnavani zadevi pa to ne izhaja, pač pa iz odločbe izhaja naložitev obveznosti. Toženka bi lahko na podlagi drugega odstavka 213. člena ZUP, v kolikor bi želela, da je njena odločitev pogojna, določila, da je glede na področni zakon, oziroma naravo zadeve, njena odločitev sprejeta pod pogojem (conditio). V obravnavanem primeru bi to lahko bil sklenjen sporazum o odškodnini, kar pa ne iz prve in ne iz tretje točke izreka, ki se nanaša na tožnika, ne izhaja, pa tudi ne iz druge točke v smislu, da je dosežen sporazum pogoj za izdajo odločbe. Iz odločbe bi moralo izhajati, na kakšen način je bil določen kot delodajalec pri katerem je bolezen nastala, in kako je toženka ugotavljala, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine. Dejstvo je, da tudi kolikor bi toženka izdala odločbo iz katere bi izhajalo, da je sklenjena pod pogojem sklenitve sporazuma, da toženka odloča o obveznosti delodajalca, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine, kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan, torej

Določba drugega odstavka 5. člena ZOPDA je po oceni Vrhovnega sodišča v neskladju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, saj povzroči, da pride do razlikovanja med položaji dedičev glede na okoliščino trajanja samega postopka pridobitve mnenja o verifikaciji bolezni in poteka same bolezni, torej okoliščin, ki so povsem nepredvidljive in naključne, kar pa ni stvaren in razumen razlog, ki bi dovoljeval različno obravnavo upravičencev do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, ki jim je zakonodajalec namenil enako ureditev. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 5. člena ZOPDA,

V skladu z osmim odstavkom 10. člena ZOPDA je sporazum o odškodnini izvršilni naslov. Tožena stranka je nepravilno in nezakonito z izpodbijano točko 3 izreka izpodbijane odločbe z upravnim aktom, izdanim v upravnem postopku, odločila o odškodninski obveznosti tožnika kot delodajalca upravičenca in določila višino odškodnine, za kar ZOPDA ne daje zakonske podlage. Iz zakonskih določb namreč jasno izhaja, da je tožnik kot zavezanec dolžan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi upravne odločbe, kot je to izpodbijana odločba.

Odločba toženke, ki je predmet tega upravnega spora, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da tam izrecno navedeni pritožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača upravičencu odškodnino v določenem znesku. To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti pritožnika, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Vse navedeno jasno kaže na to, da je bil z odločbo spremenjen pravni položaj pritožnika (vsaj) v tem, da je bil z njo določen kot tisti delodajalec, ki je na podlagi ZOPDA določen kot (so)odgovoren za nastalo škodo in pozvan k sklenitvi sporazuma na podlagi tako ugotovljene odgovornosti. Zato je treba pritožniku pritrditi, da taka odločitev toženke pomeni poseg v njegov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da

Akt, ki ga je pritožnica izpodbijala s svojo tožbo, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Predvsem pa iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da pritožnica „izplača“ dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini in o obveznosti pritožnice, da mora izplačati določen delež te odškodnine. Temeljno stališče, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep, da namreč izpodbijana odločba ni dokončen upravni akt, ki bi posegal v pritožničin pravni interes, je torej napačno. Napačno je stališče, da pritožnica nima pravnega interesa samo zato, ker pravna ureditev ne predvideva izdaje akta s tako vsebino. Če je bil namreč tak akt kljub zakonski ureditvi izdan, to lahko pomeni le, da je nezakonit (oziroma morda celo ničen), ne pa da pritožnica zoper ta akt ne potrebuje sodnega varstva. Povedano drugače: akt oziroma njegove učinke je

Tožnik sam pove, da ni bil sklenjen sporazum med njim in upravičencem, pri čemer gre za sporazum iz tretjega odstavka 10. člena ZOPDA in s tem za sporazum o kritju odškodnine, ki je dosežen, ko ga podpišeta tako delodajalec (sedaj tožnik) kot upravičenec. Šele sporazum o odškodnini pa je izvršilni naslov. Navedeno torej pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po določbah ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi same odločbe. Slednja ima torej za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo torej ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Glede na vsebino obrazložitve, ki jo je za zavrnitev obravnavane vloge podala komisija, sodišče poudarja, da ne le iz ZUP, ampak tudi iz ZOPDA ne izhaja, da se toženki v odločbi, kot je izpodbijana, ne bi bilo treba obrazloženo opredeliti do vseh v postopku podanih navedb in dokazov strank(e), tudi ko se nanašajo na mnenje interdisciplinarne skupine strokovnjakov. Nasprotno, stranka takšne ugovore lahko poda in ima glede na zakonsko ureditev tudi pravico, da prejme argumentiran odgovor nanje.

Tožnica je toženi stranki v upravnem postopku predložila več dokazov o tem, da je vzrok njene bolezni izpostavljenost azbestu. Med drugim je predložila ekspertizo C.C., dr. med., iz katere izhaja mnenje navedenega zdravnika, da so pri tožnici izpolnjeni pogoji za priznanje poklicne azbestni bolezni v skladu s Pravilnikom o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine in ZOPDA. Tožena stranka bi morala vse predložene dokaze vestno in skrbno presoditi in obrazložiti, zakaj je sledila mnenju ISS in ne dokazom tožnice. To pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna razlaga, da dedič upravičenca po Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA), ki je že začel postopek za pridobivanje mnenja o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, je pa umrl pred pridobitvijo mnenja in pred vložitvijo vloge za odškodnino po ZOPDA, v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZOPDA ni upravičen uveljavljati pravic po ZOPDA.

Pri dolžniku je bila ugotovljena poklicna bolezen po 4. členu v zvezi s 1. členom ZOPDA, ki je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu ali prahu materialov, ki vsebujejo azbest v času proizvodnje, uporabe in odstranjevanja azbestnih izdelkov (1. člen ZOPDA). ZOPDA izplačila odškodnine po 5. členu ne pogojuje z ugotovljeno invalidnostjo. Dolžnik nima statusa invalida niti njegove življenjske funkcije zaradi poklicne bolezni (kot to izhaja iz Odločbe Vlade RS z dne 14. 6. 2018) niso zmanjšane. Zato odškodnine, ki mu je bila priznana po določbah ZOPDA, ni mogoče šteti kot prejemek po 2. točki 101. člena ZIZ, saj je pravica do tega prejemka pogojena s prej ugotovljeno in priznano invalidnostjo. Zakonodajalec te odškodnine ni določil kot prejemek, ki bi bil izvzet iz izvršbe, čeprav bi glede na ureditev v 101. členu ZIZ to moral storiti, v kolikor bi bil njegov namen takšen. Namen določb 101. (in 102. člena ZIZ) je zagotoviti eksistenčni minimum dolžnika oziroma njegovo socialno varnost in socialno varnost oseb, ki jih mora dolžnik preživljati ter omogočiti nadaljnje poslovanje dolžnika. Poudarjen je torej socialni oziroma premoženjski status dolžnika. Iz i

Upravičenec je sicer pridobil mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, ni pa v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 5. člena ZOPDA, da bi lahko tožnica vstopila kot stranka v postopek, zato je toženka njeno vlogo pravilno zavrgla.

Tožena stranka je v celoti sledila zgolj predloženemu negativnemu Mnenju ISS o verifikaciji mezotelioma zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 14. 12. 2016, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je tožena stranka sledila izključno Mnenju ISS, brez da bi se kakorkoli sploh opredelila do preostalih s strani tožnice predlaganih in ponujenih dokazov, zato je ostala obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeče stranke tudi ni seznanila z dejstvi in razlogi, na podlagi katerih je v konkretnem primeru sprejela svojo odločitev izključno ob upoštevanju Mnenja ISS z dne 14. 12. 2016, ne da bi se kakorkoli sploh opredelila do s strani tožnice navedenih dejstev in predlaganih dokazov, s tem pa je kršila temeljno načelo upravnega postopka iz 9. člena ZUP.

Tožena stranka ni sledila mnenju o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ISS, vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja zakaj takemu mnenju ni sledila in je zato obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj ni upoštevala tretjega odstavka 4. člena ZOPDA, ki določa, da se bolezni iz prvega in drugega odstavka tega člena štejejo za poklicne bolezni, če vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in boleznijo ugotovi ISS, ki je v tožničinem primeru tako vzročno zvezo v strokovnem mnenju nedvomno ugotovila.

Ker je A.A. umrl prej, preden je tožena stranka odločila o njegovem zahtevku za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, so bili po določbi drugega odstavka 5. člena ZOPDA njegovi dediči upravičeni zahtevati nadaljevanje postopka in vstop v postopek sporazumevanja o odškodnini. Zaključek postopka z izdajo odločbe že pokojni osebi ni dopusten, mogoča je le ustavitev postopka, kolikor dediči ne bi izrazili zahteve, da se postopek nadaljuje in da vstopijo vanj.