2. člen ZOPDA

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določilo 6. člena ZOPDA s tem, da je pritrdilo stališču tožene stranke, ki je od skupnega zneska odškodnine, ki je določena za najhujšo bolezen, ki jo povzroča azbest in jo upravičenec lahko prejme na podlagi določbe 6. člena tega zakona, odštela že izplačano odškodnino za predhodno verificirano bolezen tako, da upravičenec prejme le razliko oziroma ali 6. člena ZOPDA dopušča poračunavanje odškodnina za posamezne vrste poklicnih bolezni, ki jih povzroča azbest?

Upravno sodišče je že v sodbi I U 1399/2010 zavzelo stališče, da se po ZOPDA odškodnina odmeri za najtežjo vrsto verificirane bolezni, pri čemer se upošteva pričakovani razvoj bolezni; v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja v težjo vrsto bolezni pa upravičencu pripada razlika v odškodnini. Tudi v sodbi III U 467/2010 je bilo zavzeto stališče, da je ZOPDA in Pravilnik treba razlagati tako, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, četudi sta bili verificirani dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Pri razlagi ZOPDA in Pravilnika je treba izhajati tudi iz namena sprejema ZOPDA kot specialnega predpisa, ki je v tem, da se upravičencem omogoči, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledice izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska (glej 1. in 6. člen ZOPDA), ta pa ni nujno enak znesku polne odškodnine po načelih OZ.

S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne. Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.

Glede na vsebino obrazložitve, ki jo je za zavrnitev obravnavane vloge podala komisija, sodišče poudarja, da ne le iz ZUP, ampak tudi iz ZOPDA ne izhaja, da se toženki v odločbi, kot je izpodbijana, ne bi bilo treba obrazloženo opredeliti do vseh v postopku podanih navedb in dokazov strank(e), tudi ko se nanašajo na mnenje interdisciplinarne skupine strokovnjakov. Nasprotno, stranka takšne ugovore lahko poda in ima glede na zakonsko ureditev tudi pravico, da prejme argumentiran odgovor nanje.

Tožnica je toženi stranki v upravnem postopku predložila več dokazov o tem, da je vzrok njene bolezni izpostavljenost azbestu. Med drugim je predložila ekspertizo C.C., dr. med., iz katere izhaja mnenje navedenega zdravnika, da so pri tožnici izpolnjeni pogoji za priznanje poklicne azbestni bolezni v skladu s Pravilnikom o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine in ZOPDA. Tožena stranka bi morala vse predložene dokaze vestno in skrbno presoditi in obrazložiti, zakaj je sledila mnenju ISS in ne dokazom tožnice. To pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.

Upravičenec je sicer pridobil mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, ni pa v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 5. člena ZOPDA, da bi lahko tožnica vstopila kot stranka v postopek, zato je toženka njeno vlogo pravilno zavrgla.

Tožena stranka je v celoti sledila zgolj predloženemu negativnemu Mnenju ISS o verifikaciji mezotelioma zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 14. 12. 2016, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je tožena stranka sledila izključno Mnenju ISS, brez da bi se kakorkoli sploh opredelila do preostalih s strani tožnice predlaganih in ponujenih dokazov, zato je ostala obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeče stranke tudi ni seznanila z dejstvi in razlogi, na podlagi katerih je v konkretnem primeru sprejela svojo odločitev izključno ob upoštevanju Mnenja ISS z dne 14. 12. 2016, ne da bi se kakorkoli sploh opredelila do s strani tožnice navedenih dejstev in predlaganih dokazov, s tem pa je kršila temeljno načelo upravnega postopka iz 9. člena ZUP.

Tožena stranka ni sledila mnenju o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ISS, vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja zakaj takemu mnenju ni sledila in je zato obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Tožena stranka tudi ni obrazložila, zakaj ni upoštevala tretjega odstavka 4. člena ZOPDA, ki določa, da se bolezni iz prvega in drugega odstavka tega člena štejejo za poklicne bolezni, če vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in boleznijo ugotovi ISS, ki je v tožničinem primeru tako vzročno zvezo v strokovnem mnenju nedvomno ugotovila.

Ker je A.A. umrl prej, preden je tožena stranka odločila o njegovem zahtevku za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, so bili po določbi drugega odstavka 5. člena ZOPDA njegovi dediči upravičeni zahtevati nadaljevanje postopka in vstop v postopek sporazumevanja o odškodnini. Zaključek postopka z izdajo odločbe že pokojni osebi ni dopusten, mogoča je le ustavitev postopka, kolikor dediči ne bi izrazili zahteve, da se postopek nadaljuje in da vstopijo vanj.

Namen ZOPDA je omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska. Osmi odstavek 10. člena ZOPDA jasno določa, da je izvršilni naslov zgolj sporazum o odškodnini in ne morebitna odločba Komisije. To izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, ki določa izplačilo odškodnine na podlagi doseženega sporazuma in ne na na podlagi odločbe. To pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe Komisije. Izpodbijana odločba ima torej za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma (prvi odstavek 10. člena ZOPDA) in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Vloga za odškodnino pri Komisiji za odpravljanje posledic dela z azbestom je bila vložena s strani tožnika po tem, ko je njegov oče kot upravičenec do odškodnine umrl. To pomeni, da za zahtevano nadaljevanje postopka pred Komisijo ni izpolnjen predpisani pogoj iz 1. alinee prvega odstavka 5. člena ZOPDA, po katerem bi moral vlogo za odškodnino pri Komisiji vložiti tožnikov oče. Pridobitev mnenja o verifikaciji pri tem nima odločilne vloge. Uveljavljanje izplačila odškodnine v pavšalnem znesku kot ene od pravic po ZOPDA se namreč začne z vlogo pri Komisiji, medtem ko je mnenje o verifikaciji kot strokovno mnenje interdisciplinarne komisije le eden od pogojev za odločanje o odškodnini. Postopek za uveljavljanje izplačila odškodnine se torej ni začel z zahtevo za verifikacijo, temveč s predložitvijo mnenja o verifikaciji, ki jo je pristojna Komisija glede na okoliščine konkretnega primera utemeljeno obravnavala kot (nepopolno) vlogo za odškodnino ter jo po tem, ko je izvedela za smrt upravičenca, kot vloženo po neupravičeni osebi utemeljeno zavrgla.

ZOPDA in Pravilnik je treba razlagati tako, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, četudi sta bili verificirani dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Kolikor je imela prizadeta stranka ugovore glede svoje zavezanosti za plačilo odškodnine, bi morala te ugovore uveljavljati v postopku sporazumevanja o odškodnini (10. člen ZOPDA), ne pa šele v postopku upravnega spora.

V zadevi gre za odločanje po določbah ZOPDA, ki v 2. odstavku 2. člena kot upravičence po tem zakonu šteje tudi osebe, zaposlene v gospodarskih družbah, ki uporabljajo in odstranjujejo azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. Pravilno je tolmačenje Komisije, da je treba najprej (na predpisan način) ugotoviti, da upravičenec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do odškodnine, nato pa sledi predlog upravičencu in delodajalcu za sklenitev sporazuma o odškodnini. Odločba Komisije, ki se izpodbija v tem sporu, je tako le podlaga za sklenitev sporazuma. Če sporazuma z upravičencem tožnik kot delodajalec ne bo sklenil, mu z odločbo obveznost ni naložena.